Doma Blog

Kučan je smrtno nevaren!

0
Za zapravljena slovenska ozemlja v Istri nosi veliko odgovornost tudi Milan Kučan. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Piše: Frančiška Franca Buttolo

Je vse to res, dragi Slovenci? Je vse to res. dragi slovenski državljani, lojalni slovenski demokraciji?

” />

Lviv. The morning with drone

Copy video url
Play / Pause
Mute / Unmute
Report a problem
Language
Mox Player
ADVERTISEMENT

Da, res je.

Tudi sinoči (24. 1. ) smo doma gledali oddajo Kdo vam laže? Pretresljivo! Zelo pretresljivo.

Gospod Boris Tomašič je govoril o kandidatu za predsednika slovenske vlade,  prof.dr. Robertu Golobu, nazorno, prepričljivo in tudi tako, da se moramo pošteni slovenski državljani vprašati, koga bomo letos volili, da si ne bomo mogli očitali krivde za krvavi zločin nad mlado slovensko demokracijo.

Ob trdnih  dokazih gospoda Tomašiča, da komunist Kučan z ogromnimi finančnimi sredstvi v rokah svojih podpornikov, po socialnem poreklu pretežno iz udbovskega podzemlja,  z vsem svojim komunističnim klanom (s svojo mafijo), podkovanim s  teoretičnim, sistematičnim in praktično izurjenim marksističnim aparatom ali kadrom v vseh družbenih plasteh –  do zadnje ustanove, do zadnjega podjetja, društva,  pisarne, družine, obvladuje državo Slovenijo. Prebivalci pa vse to sprejemajo, ker drugače niti ne morejo preživeti.

Da, gospod Tomašič je tako, zlasti s primerom, oprtim na nekoliko starejšo izjavo prof. dr. Roberta Goloba,  da je na slovenski  politični šahovnici  on  sam le kmet,  kar je bilo v njegovi tedanji politični konstelaciji razumeti, da  je bil gospod ljubljanski župan kraljica, gospod Kučan pa kralj, zelo lepo razložil, kako deluje Kučanova slavna mafija.

In kralj je, gospod Kučan, tudi pred temi volitvami. Strašen kralj, ki se je v tridesetih letih demokracije v resnici še bolj povampiril, kot bi se lahko, če bi v Sloveniji tudi uradno ohranili komunistični politični sistem. V komunizmu bi ga verjetno kak njegov tekmec spodrinil, v demokraciji pa je lahko celih trideset let tkal in dopolnjeval svojo mafijsko mrežo, ki je na sedanje volitve poslala takšnega  kandidata, da vsakega razumnega človeka zaboli srce, ko se vsaj malo pozanima, kdo in kaj je. Tolikšne politične mizerije pa še ne!  Če je bil kateri od dosedanjih kandidatov Kučanove mafije res pravi osel, kot so govorili, je o tem, sedanjem kandidatu za predsednika vlade, mirno mogoče reči, da bi bilo zanj najbolj primerno slabšalno ime kronani osel.

Saj človek, ki verjame, da si je z delom,  kakršnega je opravljal – če ga je res on – s tem, da je  v tej naši revni državi s prodajanjem elektrike   p o š t e n o  zaslužil tako nespodobno visoko državno plačo (v bistvu državno, kljub slepomišenju okoli nje), takšen človek res ni niti malo realen, da ne rečem razumen. O njegovi poštenosti pa raje niti bele niti črne. Ta poštenost lahko velja za poštenost samo v mafijski družbi, kjer te ustrelijo, če ne govoriš (in misliš), da je  boter pošten, njegovi hlapci pa prav tako.

Trenutni popoln mafijsko skorumpirani kader Kučanove globoke države  resno ogroža Slovenijo. Gospod Boris Tomašič je v včerajšnji oddaji Kdo vam laže dovolj jasno povedal, da se moramo poglobiti vase in se odločiti, koga bomo podprli na teh volitvah, da si ne bomo mogli očitati sodelovanja pri še hujši vzpostavitvi Kučanove mafijske Slovenije. Ne naprtimo si te krvave krivde. Vrnitve v normalno demokracijo, če bo zmagala Kučanova komunistična mafija, ne bo.

Kučan hoče slovensko demokracijo dokončno uničiti. In ve, da nima več prav veliko časa. On je komunist, ki hoče spet  komunizem. Pa amen.

In veliko jih ima na svoji strani, veliko jugonostalgikov.

Frančiška Franca Buttolo, Ljubljana

Najhujše lahko preprečimo

0
V Ljubljani je bilo prvo državno prvenstvo v sekanju rdeče zvezde kot simbola komunizma, najbolj smrtonosne ideologije 20. stoletja. (foto: Jože Biščak)

Piše: Kari Karinger

Že nekaj let imam izdelano strategijo osvobodilnega boja proti komunizmu, ker sem vse tole že dolgo pričakovala.

” />

The Gorgeous Praha

 

Copy video url
Play / Pause
Mute / Unmute
Report a problem
Language
Mox Player
ADVERTISEMENT

Domobranci se moramo striktno paziti, da v ničemer ne izzivamo. Paziti moramo na svoje obnašanje in govorico, da nam ne bodo mogli očitati provociranja. Ljudstvo naj grožnje in provokacije komunistov ignorira dokler se bo dalo.

Zaupajmo policiji in vojski, da nas bosta varovali. Ne se ustrašit, demokratične institucije še vedno delujejo. Od nas je odvisno, kako bomo zmanjševali napetost. Najhujše lahko preprečimo. Jaz še vedno nimam občutka, da bo abšlesanemu uspelo sprovocirati spopad. Tudi, če nam grozijo s pomorom, je to nenavadno blejanje trapastih ovc. Domobranci smo pripravljeni braniti domovino, vendar še zdaleč nismo tam. Zdržite! Volite!

Kari Karinger, Črnuče

Vreme in moralnost

0
Vreme oblaki. (foto: Pixabay)

Piše: Franc Bešter

Pogled skozi meritve

” />

Lviv. The morning with drone

Copy video url
Play / Pause
Mute / Unmute
Report a problem
Language
Mox Player
ADVERTISEMENT

Človek moderne dobe je začel pristopati k svetu z merjenjem, in začel verjeti le v tisto, kar je dokazano (dokazljivo) na ta način. Merjenje: ugotavljanje velikosti, količin, se pravi, da človek te dobe gleda na svet predvsem skozi to (količinsko) prizmo. In tako s tem spremlja tudi sedanje podnebne spremembe: pošilja odprave na arktiko in satelite v orbito Zemlje, v namen opazovanj in meritev. Da, tu gre za fiziko atmosfere. Zelo kompleksen problem, za preučevanje tega zapletenega sistema sta to leto dva fizika prejela Nobelovo nagrado.

Ustroj sveta, dogajanje sveta: oboje je globoko medsebojno odvisno, in moderni človek verjame, da je s svojimi znanostmi sposoben priti do resnice o tem. Do resnice je mogoče priti s pomočjo meritev, številk, enačb, formul, saj s to metodo odkrivamo naravne zakone takšne kot so. Sicer je v živi naravi, zlasti v človeški družbi, s to metodo teže priti do merljivih rezultatov, a kjer se le da, se tudi tu skušajo stvari opisovati s formulami, grafi itd. .

Priznati moramo, da ta metoda ne zmore vsega, in da ustvarja neko zelo enostransko podobo sveta in dogajanja v njem – predvsem zato, ker je pri njej poudarek na količinah, številkah, ugotavljanju abstraktnih odnosov, računanju… . Zakaj potrebujemo resnico o dogajanju sveta? Ker to dogajanje ključno vpliva na uspeh (izid) naših delovanj v svetu, in naša delovanja vplivajo na to dogajanje. Zagovarjam stališče, da s pametjo in modernimi empiričnimi znanostmi ni mogoče priti do resnice o tem. In da je pogled na dogajanje skozi prizmo teh znanosti zelo enostranski. Iz tega sledi, da bi bilo dobro pogledati na svet bolj celovito. Ali obstaja kakšna spoznavna metoda, ki to omogoča?

Celovit pogled

Svet in dogajanje v njem vsekakor gradijo in pogojujejo tudi dejavniki, ki niso dostopni čutilom, ki niso merljivi, nedostopni tudi vsem našim napravam, a kljub temu obstajajo in delujejo. Pri svojem odločanju sredi sveta bi jih zato morali priznati in poznati, vendar so nedostopni metodam naših znanosti. Nemogoče bo razumeti svet in dogajanje v njem, če na svet ne bomo pogledali celovito, tudi skozi moderni znanosti nedostopne dejavnike. Vidim pa samo eno pot, eno metodo za spoznavanje teh (nevidnih, ne-merljivih) resničnosti – to je pot verjetja v razodete resnice o njih. Vremensko dogajanje, na katerega smo danes usmerili našo pozornost (zaradi podnebne krize), pa je seveda tudi del celote tega dogajanja sveta, še več, brez večje težave ugotovimo, da to dogajanje v atmosferi, nad našimi glavami, ključno določa vse dogajanje na tleh, na Zemlji, tako v neživi kot živi naravi in človeški družbi.

Razodete resnice o svetu (naravi) bom jemal iz Svetega pisma, iz njih pa npr. sledi, da materialna narava ne deluje neodvisno, podrejena je neki višji Volji (Oblasti): »Vse se dogaja po moji (božji) volji«. Iz te resnice sledi, da na svetu no slučajnega dogodka, in da tudi nič ne obstaja slučajno, saj je vse nastalo po nekem dogajanju. Bodimo pozorni na besedico VSE: tu ni delitve na pomembne (velike) in nepomembne (malenkostne) dogodke – VSAK dogodek se zgodi po neki višji Volji, zato pa moramo tudi na vremensko dogajanje pogledati skozi to prizmo. Tudi, kar se dogaja na tem področju, se dogaja po volji Boga: po tej volji pihlja vetrc ali divja mogočen, uničujoč orkan, po tej volji pritiskata vročina in suša, po tej volji rosi dež ali padajo nalivi, ki delajo poplave, po tej volji pride debela toča, ki vse potolče, ali udarjajo strele, ki zažigajo.

VSAK dogodek se zgodi po volji Boga. Iz tega sledi, da bomo celovitejši pogled na svet (naravo) imeli le, če bomo Boga sploh priznavali, in potem od njega razodete resnice. Njegova volja: se zgodi, KER On tako HOČE, in se zgodi, KAKOR On hoče, iz tega sledi, da se tudi te naravne nesreče, ti današnji vremenski odkloni dogajajo na ta način. Res, da se dogajajo zaradi nas, zaradi izpustov CO2, kot to danes razumemo, vendar bi Bog, ki je »Vsemogočni«, to lahko preprečil. Tega ne preprečuje, ali iz tega sledi, da nas hoče s tem kaznovati – zaradi naših grehov?

Duh in materija

Če izhajamo iz Svetega pisma (torej iz razodetih resnic o tem), je to res. V stari zavezi jasno piše, da Bog pošilja kazni nad ljudstvo, ki se pokvari, ki odstopi od božjih zapovedi itd.: »Svojim oblakom bom prepovedal deževati nad tabo, sejal boš pa ne žel, udarim te s kugo in egiptovskimi šibami…«. Iz teh resnic sledi, da deizem (nauk, po katerem je Bog svet ustvaril in ga pognal v tek, a se potem ne vpleta več vanj) nima prav. Bogu ni vseeno, kaj se na ustvarjenem svetu dogaja, On posega v svet, deluje na svet, grešna delovanja ljudi kaznuje na razne načine, tudi z vremenskim dogajanjem.

Bog deluje, deluje tudi v svetu in na svet. Če »se vse dogaja po njegovi volji«, sledi, da se vse dogaja po njegovih načrtih in njegovem delovanju. Tu smo pri Sveti Trojici: Bog je Oče, ki je Stvarnik, in je Sin (Beseda, Logos), in je Sveti Duh. Ker se stvarjenje še vedno dogaja, Bog pa ustvarja po Besedi, sledi, da Bog deluje po svoji Besedi oz. kot Beseda, kot Beseda dela načrte za svet in te načrte kaže (razodeva) kot Beseda. Bog kot Beseda deluje v Duhu, če deluje na svet, sledi, da mora ta svet prežemati Duh, v srce materije vstopa Duh kot ne-materija. Na ta način moramo fiziko (atmosfere) nadgraditi (dopolniti) z metafiziko, da bomo dogajanje v njej lahko bolje razumeli.

Dogajanje v atmosferi poganja energija, prihajajoča s Sonca: ona ustvarja temperaturne razlike, ki poganjajo vetrove, ona segreva oceane, da izhlapevajo, kar ustvarja oblake, ki prinesejo dež… . Tu gre torej za materialne energije v smislu W= 1/2mv2. Toda kje je potem tu delovanje Boga in dogajanje po njegovi volji? Duh »napolnjuje« svet, Duh vstopa v notranjost materije, ki gradi svet, Duh kot »Prst Boga« se torej dotika vsake molekule atmosfere. Duh je zelo nežna živa sila, kot živ in večno delujoč, in to delovanje je skrito, neopazno, a njegova neskončna moč je v tem, da deluje v vsaki točki in neprekinjeno. Materialne energije so »motor« dogajanja v atmosferi, Duh je »volan«: On daje temu dogajanju smer, določa, v katero smer se bo neko dogajanje prevesilo, za kar tudi ni potrebnih veliko sil, energij, zadostuje stalno, neprekinjeno delovanje nežne sile v srcu materije, v neki smeri. A Bog lahko na ta način usmerja vremensko dogajanje tako, da je za ljudi ugodno ali neugodno, in temu pravimo »blagoslovi« in »prekletstva«.

Delovanja ljudi in vreme

Iz tega sledi, da moralna ali nemoralna dejanja ljudi (človeštva) vplivajo tudi na vremensko dogajanje. Naravne nesreče in katastrofe prihajajo tudi zaradi naših grehov. Duh, ki napolnjuje svet in usmerja vremensko dogajanje, VSE vidi, vse sliši in vse začuti, Duh kot Prst Boga in kot silno občutljiva živa sila se na vse odziva, tudi na grehe človeštva. Kot Prst Boga: kot Prst brezmejne Moči, ki Zemljo (materialni svet) drži v temeljih.

Se pravi: na te nesreče, ki danes pritiskajo na nas (na podnebne spremembe) moramo nujno pogledati bolj celovito, ne zgolj skozi prizmo naših empiričnih znanosti (meritev itd.), pogled nanje bo treba dopolniti še s to meta fiziko, iz tega celovitejšega pogleda pa izhaja, da v boju s podnebno krizo ne bo zadostovalo samo omejevanje izpustov CO2, morali bomo tudi v temelju spremeniti svoje življenje.

Znanost in tehnika: največja dosežka moderne dobe, ki seveda nista mogla biti brez negativnih učinkov na naravo in družbo. Tehnika je pregrela atmosfero Zemlje in s tem povzročila podnebno krizo. Vendar so te naravne nesreče, ki prihajajo nad nas zaradi nje, če izhajamo iz prej opisanega, hujše tudi zaradi določenega delovanja Duha – vremensko dogajanje ni samo rezultat delovanja materialnih energij, ampak tudi delovanja Duha, ki nad nas pošilja prekletstva – odraz božje jeze. Ta pa je posledica nemoralnosti, ki se dogajajo na Zemlji, ta je posledica velikega odpada od vere, ki je sad racionalizma, se pravi moderne znanosti. Ta (tehno)znanost res vodi v ateizem.

Tako se nam te (naravne) nesreče na Zemlji pokažejo kot sad obojega, tako znanosti kot tehnike te dobe.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Utrip – čas, ko makarovička totalno znori…

0
Svetlana Makarovič (foto: STA)

Piše: France Trunk

V življenju sem se naučil, da je zob za zob edina učinkovita reakcija!, ki jo razumejo celo nekateri levosučno retardirani posamezniki, ki zase v njim lastni kognitivni prikrajšanosti celo menijo, da so normalni…

” />

The Gorgeous Danube Delta in 4k – from Tulcea Romania
00:00

00:00 / 03:07

Copy video url
Play / Pause
Mute / Unmute
Report a problem
Language
Mox Player

makarovič svetlana – pre/poznana je to poulična udbaška p(ra)sica…

“Kdo poklicna je lažnivka, kdo potvarja zgodovino, kdo kleče ponižno hlapčuje pred štacuno kučanove UDBE?

O poznamo jo – poulično se gonečo kučanovo udbaško prostitutko.

To zavržno zmene udbaško, nikoli sito, našla svinja je udbaško korito, poulična udbaška p(ra)sica žre, se pase in zlo kozla – itak drugega ne zna.

Izkozlala je udbaško pomije, stopila je med udbaške izdajalce, koncentracija njenega sovraštva, kombinacija njenih laži, poceni nastopaštva, cenenega udbaškega prostituiranja – ne pozna meja.

Obrekljiva brez časti udbaška je p(ra)sica, zlo pljuvala po njej neljubi bi Resnici, v rit je zlezla kučanovemu udbaštvu, kjer v udbaškem govnu zločinski kult rdeče zvezde brezsramno goji.

Partizansko genocidno zločinstvo ji je vrednota, bran SLOVENSTVA pa sramota.

Dražgoše okrvavljene, kraj partizanskega so nečastnega zločina.

“Smrt udbaštvu, smrt kučanizmu, jezik za zobe postarana udbaška poulična p(ra)sica…” bi lahko zvenela priredba najnovejšega šansona že krepko postarane cenene kučanove udbašice svetlane makarovič…

Podpora – dodobra medušesno načete – makarovičke partizanskemu genocidnemu zločinstvu bogaboječih komunistično revolucionarnih hostarjev in njih naslednikov, katerih vodstvo je že v SRS prevzel udbaški boter milan kučan, bi bila lahko celo razumljiva, če bi ji oblast pomladna stregla po življenju, kot streže po življenju klenih SLOVENK/SLOVENCEV sama kučanova UDBA, katere zločinski modus operandi se glasi:

‘Kdor ni z nami, je proti nam in pravilno je, da v teh ljudeh vidimo sovražnike za katerih premagovanje so dovoljena vsa sredstva, tudi tista, ki z demokracijo nimajo nobene zveze, to je najprej diskriminacija, nato diskvalifikacija, po potrebi likvidacija, če je nujno tudi fizična likvidacija…’ kot je to že februarja leta 1994 – na srečanju udbaških komunistov v Novi Gorici, udbaški boter milan kučan grozeče sejal strah in sovraštvo proti neudbaško razmišljajoči javnosti RS, vse slab mesec dni pred zgodovinskimi dogodki v Depali vasi, ki jih je režiral operativni udbaš št. 1 drago kos, poznan kot udbaški agent No.1 imenovan Peter…

Posledično ne čudi smrt dobrotnika iz Negove Ivana Krambergerja, ko ogrožal je primat oblasti, ki si jo je z njemu lastno UDBO uzurpiral udbaški boter milan kučan, saj je sam kučanov udbaš akademsko!? izobraženi!? dragan petrovec v Sobotni prilogi časnika DELO z dne 15. 5. 2021 javno! zapisal/podpisal, citat:

»… so se v samostojni Sloveniji dogajale nepojasnjene smrti ljudi, ki so preveč videli in vedeli, in poskusi likvidacije takih. Vse to je popisano.«

Drago Šketa, generalni državni tožilec – pa nič…

Nikoli nisem razumel izrojenih skotov komunističnih zločincev (ki jim samostojna RS ni bila in ni intimna opcija), čemu ta levičarska necivilizacijsko primitivna jugonostalgična drhal ni po/iskala azila v njej ljubi (pretežno srbski) jugovokujebini, pač pa tako neznosno trpi v njej neljubi samostojni RS, da javno žvižga v času igranja himne samostojne RS, še več, poulična kučanova primitivna levičarska drhal – kot lačne p(ra)sice javno kruli v času minute molka v čast padlim za samostojno RS…

Ostaja odprto vprašanje, je 80% funkcionalna nepismenost v RS po raziskavi OECD, res tista posledica, da ima levičarska komunistično fašistična drhal kučanove udbomafije še vedno omembe vredno javno podporo, ko bi morala biti že davno tega nepovratno izgnana iz njej neljube samostojne RS!?

Saj ni res, pa je!

Franc Trunk, Veteran vojne za Slovenijo

Kdo se bo pa boril za take sebične in požrešne komunajzarske riti

0
Koliko časa še? (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Piše: Kari Karinger

Partizanski »bejž bataljon« iz Dražgoš se zdaj hvali: »Mi na juriš, oni pa za nami! Komaj smo ušli!« Če bi se tam boril Vinko Levstek in domobranci, bi zmagali.

” />

Lviv. The morning with drone

Copy video url
Play / Pause
Mute / Unmute
Report a problem
Language
Mox Player
ADVERTISEMENT

Tako kot so zmagali na Joštu, kjer je bilo 12x več partizanov in niso mogli zavzeti vasi. Seveda zmaga ne bi trajala dolgo. Nemci bi dobili okrepitve, magari celo divizijo. Tam se ni dalo zmagati. Partizani bi morali spiz…. že prej. Jaz sem domobranka že od otroštva, ko sem poslušala zgodbe. Mami so ubili 14-letneg bratca. Očeta so partizani zaprli in maltretirali. K našim so prišli partizani in so komunisti zavzeli hišo. Družino so zaprli v štalo, kravo so ubili in so jo v hiši pekli in žrli in se kurbali, partizani pa so bili lačni in na mrazu na seniku. Eden je bil tako lačen, da je ukradel krompirjeve olupke in so ga zato ustrelili. V partizanih se ne krade, to lahko samo komunisti. Partizani umirajo za njih. Če se komunistom zdi, da so imeli prav, zakaj tega ne opravičijo na etični in pravnipodlagi, zakaj preganjajo nas, ki razkrivamo in razlagamo njihova dejanja? Zakaj vse prikrivajo?

Ker se zavedajo, da je komunizem nečloveški in ga ljudje ne marajo. Radi bi se ga znebili. Komunisti pa bi radi živeli na njihov račun. Saj vidimo, da ne vejo, kaj bi še naredili, da bi spet prišli do proračuna. Res so nas komunisti, ampak ne oni, partizani, Rusi, Merikanci, rešili nacizma in fašizma. To je bil infighting med socialisti za svetovno prevlado. Mi so zato plačali zelo visoko ceno. Zdaj je pa že zadosti. Partizani so že med vojno videli, za kakšno državo se borijo. Zato niso bili preveč zavzeti v boju. Kdo se bo pa boril za take sebične in požrešne komunajzarske riti. Kdor je šel v partizane se je ujel v past. Moral je biti tiho, da ga niso ubili. Francoskim in italijanskim partigianom ne more nihče očitati, da so morili lastne ljudi. Niso bili komunistični sužnji. Grdi, umazani, zli – to so komunisti.

Kari Karinger, Črnuče

Utrip – čas, ko udbaška zveza borcev NOB nori

0
foto: arhiv Demokracije

Piše: Franc Trunk

Vse kljub temu, da komunistično zločinsko zvezo borcev NOB bremeni materialno dejstvo njej lastnih praktično TISOČ!!! prikritih grobišč po RS, kamor so zločinci zveze borcev NOB poskušali za vedno skriti več kot 100.000 izvensodno pobitih/poklanih žrtev…

” />

The Beautiful Luxembourg
00:00

00:00 / 02:08

Copy video url
Play / Pause
Mute / Unmute
Report a problem
Language
Mox Player

S TV SLO oddajo UTRIP, v kateri je dal možnost pričevalcem Časa, da so javno podali materialno Resnico o zlaganih dogmah, ki jih levičarska drhal že 80 let s tacanju po grobišču vsakoletno časti v Dražgošah, je spoštovani novinar/zgodovinar g. dr. Jože Možina dosegel, da so sicer že krepko z demenco načeti člani komunistično zločinske zveze borcev NOB – dobesedno znoreli!

Abotni napad zveze borcev NOB nad materialno Resnico zahteva vso možno nespoštovanje in prezir do zavržnih osebkov, ki skriti za komunističnim črednim nagonom že 80 let častijo LAŽ in zanikanje materialnih dejstev njim lastnega zločinstva!

Sicer ostaja odprto vprašanje, koliko še živih partizanskih komunističnih zločincev vsebuje sama zveza borcev NOB – in če je slučajno kakšen izmed njih še živ, še ni zamujen čas za pravosodno procesuiranja preostalih še živečih partizanskih zločinskih klavcev!

Komu drugemu – kot zločinskim komunističnim izrodkom zveze borcev NOB pripisati njim lastno genocidno zločinstvo, ki ga razkriva vsebina praktično tisoč – v času RS – odkritih prikritih grobišč, v katere so partizanski komunistični klavci poskušali za vedno skriti več kot 100.000 izvensodno pobitih/poklanih ljudi, med njimi več kot 20.000 klenih rodoljubnih domoljubnih SLOVENK/SLOVENCEV in njih otrok!?

Da so se – in se še vedno – komunistični izrodki zveze borcev NOB zavedali njim lastnega genocidnega zločinstva, je enostavno dokazljivo preko materialnega dejstva, da se v času kučanove komunistične udbaške diktature v času komunistične SRS ni smelo niti – po tihem – pogovarjati o zločinskih/genocidnih partizanskih pokolih, sicer je sledil udbaški pregon zoper tozadevno udbaški komunistični oblasti neljubim posameznikom, ki so si drznili iz roda v rod s pogovorom/besedo prenašati Resnico o partizanskem komunističnem zločinstvu …

V dneh, ko je Ustavno sodišče RS pozvalo, da se tozadevno ponosna naslednica komunističnega/genocidnega zločinstva večkrat preimenovana a še vedno krvoločno zločinska SD in zblojeno retardirana Levica, ki je po/znana po tem, da lastne špicčlane ‘brca, ko nemočni ležijo na tleh’, da se izrečeta/opredelita o njima lastnem javnem čaščenju obeležij udbaških/partizanskih zločincev, je potrebno nadaljevati v tej smeri, vse tako, da Ustavno sodišče RS pozove tudi zločinsko zvezo borcev NOB, da se izreče o njej neljubem materialnem dejstvu obstoja praktično tisoč!!! prikritih grobišč v RS, v katerih je bilo v času komunistične diktature SRS skritih krepko preko 100.000 poklanih/pobitih žrtev partizanskega klanja.

Enako velja tudi za vse tiste nore KUL-ce, ki so ne dolgo tega z vodilnim duetom črne mambe in udbaškim botrom milanom kučanom na čelu, v opankovićevih Stožicah na ves glas prepevali himno komunističnega zločinstva »Bandiera rossa«…

V kolikor bo Ustavno sodišče RS zbralo tisti pogum, da bo še udbaškega botra milana kučana pozvalo, da se izreče o njemu lastni soudeležbi pri prekrivanju predmetnega genocidnega zločinstva članov zveze borcev NOB bomo vsi v RS korak, dva bližje materialni Resnici udbaškega zločinstva, ki ga je nad klenimi rodoljubnimi domoljubnimi SLOVENKAMI/SLOVENCI in njih otroki – zagrešila in v potvarjanju zgodovinskih dejstev že 80 let praznuje!? udbaško komunistično zločinska zveza borcev NOB…

Saj ni res, pa je!

 

Franc Trunk, Veteran vojne za Slovenijo

Povrniti izgubljeno

0
V Egiptu so našlo nove sarkofage; na sliki pogled na nekropolo v Gizi, ki je najstarejše starodavno "čudo sveta" in edino, ki še obstaja. (foto: Yasser Nazmi / Wikipedia)

Piše: Franc Bešter

Izgube zaradi razvoja

V civilizaciji Zahoda se je torej z znanostjo in tehniko pojavil dejavnik, ki je postopno razkrojil in porušil religijski dejavnik te kulture (krščanstvo), se pravi, človek je zaradi tega razvoja tudi ogromno izgubil. Zaradi te izgube civilizacija teže deluje, teže delujeta njena ekonomija in politika, velika je nadalje kriza družine in šole, in tudi zaradi te izgube se moderna doba hitro bliža svojemu koncu.

Znanost in tehnika: tu gre za znanost, ki je pomagala izumiti in razviti Orodja, gre torej za tehno-znanost, Orodja pa naj bi bila predvsem v službi ekonomije, predvsem zato jih je človek izumil. Ta (tehno)znanost torej pripada ekonomskemu dejavniku civilizacije, pomeni, da je ekonomija, temelječa na tem, človeku Zahoda odvzela religijo. Ali so Orodja opravičila svoj obstoj? Vsekakor, omogočila so ne le učinkovitejše zadovoljevanje telesnih potreb, podarila so nam tudi neštevilne udobnosti, in veliko več ljudi kot bi sicer lahko po njihovi zaslugi živi, zato je ta znanost, ki jih je ustvarila, v 19. in 20. stoletju mnogim postala celo nekakšna nova religija. Gotovo tudi zato, ker so, v tem razvoju, mnogi izgubili vero, zaradi te znanosti, ki zanika Boga, ki zato vodi v ateizem, in zaradi praktičnega materializma, v katerega vodi življenje s tehniko – to izgubo, to praznino naj bi zapolnila vera v znanost. Človek je pač tudi religiozno bitje.

Vendar pa ni v moči te znanosti, da bi človeku dajala smisel, in ni v njeni moči, da bi človeku kot duhu služila kot vez z Metafizičnim – ona je v svoji podobi sveta in človeka, ki jo je v  nekaj stoletjih zgradila, tudi zelo ozka, enostranska, in vse metafizično zaradi tega zanika, zavrača. In zaradi vsega tega človeku tudi ne more dajati temelja za njegovo etično delovanje v svetu. Ta civilizacija je zato, v tem razvoju, na določenih segmentih, kar se tiče etike in duhovnosti, povsem propadla, posledica sta kaos, ki je zavladal v njej, in velika odtujenost ljudi. Večina njenih pripadnikov pa tega ne prizna in ne opazi. Osebno vidim dva glavna vzroka za to. Eden je »efekt kuhanja žabe«: to propadanje je napredovalo postopno, skozi desetletja, in človek se postopno na vse navaja, da nazadnje postane vse skupaj nekaj vsakdanjega, samoumevnega. Drugi je v ciljih in vrednotah te (racionalistične, industrijske) civilizacije, s katerimi je večina njenih pripadnikov močno pogojena. Nobena generacija namreč v svojem mišljenju, gledanju, ravnanju ni povsem svobodna. Od renesanse naprej pa se ta kultura vse bolj obrača k zunanjemu in materialnemu, postajala je kultura predvsem materialnih vrednot. Danes je ta pozunanjenost prignana že prav do absurda, duhovne vrednote pa smo povsem izgubili.

Priznati bomo morali, da je ta civilizacija na področju moralnosti in duhovnosti povsem propadla, zaradi tega propada pa bosta tudi njena gospodarstvo in politika vedno teže delovala, in to se že dogaja. Iz tega sledi, da moramo nujno začeti graditi novo civilizacijo, s tem, da začnemo vračati in obnavljati tisto, kar smo zaradi nekih znanj (znanost, tehnika) in nekega načina mišljenja in življenja izgubili. Da, moderni človek je, kar se tiče znanj in načina mišljenja v svojem delovanju močno pogojen s svojo znanostjo in tehniko, in večina vse to jemlje kot nekaj samoumevnega. Vendar pa glede tega živi v neki veliki, lahko tudi usodni zmoti, in naša naloga pri gradnji nove kulture bo tudi, presegati to zmoto.

Zoženo spoznavanje

Zakaj pravim »zmota«? Pri svojem odločanju in delovanju na odru materialnega sveta, tako na osebni kot politični ravni, moramo nujno upoštevati dogajanje na svetu, tudi izgrajenost sveta (oboje je globoko soodvisno), in sodobni človek si predstavlja, da vse to, po zaslugi svojih znanosti, pozna ali vsaj lahko spozna. Tako sta fizika in kemija spoznali zgradbo in delovanje materialne narave, in če k temu dodamo še družboslovne vede (psihologija, sociologija) in se opremimo z informacijami z interneta, potem o svetu (družbi) vemo dovolj in smo se sposobni pravilno odločati, se usmerjati. To je racionalizem naše dobe: sodobni človek se daje voditi svoji pameti in svojemu racionalističnemu znanju, ob pomoči svoje tehnike.

Zakaj v take načinu vidim zmoto? Ker sta izgrajenost sveta in dogajanje sveta mnogo preveč kompleksna, da bi človek, s pomočjo svojega znanja in tehnike mogel spoznati resnico o vsem tem. Toda kaj je resnica oz. resnica o dogajanju sveta? V to filozofsko debato se tu ne bom spuščal, a na kratko: poznati resnico o dogajanju sveta zame pomeni vedeti za VSE, kar se na svetu dogaja, in že na prvi pogled je jasno, da je to nemogoče.

Narava dogajanja je takšna: dogajanje je nekaj neizmernega, dinamičnega in nepreglednega, večina od tega se nam tudi stalno skriva, zakriva, izmika. A nismo obsojeni na temo neznanja glede tega. Dogajanje je nekaj takega, da to lahko pozna le Bog, in če priznamo Boga in če verjamemo, da nam to resnico, po svojem Duhu, tudi razodeva, potem nam je resnica o dogajanju sveta dostopna. Duh: ob srečanju z našo dušo. Duh in duša: gre za metafizične stvarnosti, človeku Zahoda bo torej treba povrniti izgubljeno metafiziko, potem bo mogoče naše odločanje in delovanje dvigniti na neko višjo in zrelejšo raven.

Zakaj je človek izgubil metafiziko? Predvsem zaradi svojih znanosti, ki priznavajo samo »dokazano« in merljivo, se pravi samo materijo. Ta znanost noče videti niti Duha v svetu niti duše v človeškem telesu. Fizika je človeku odvzela metafiziko. Človek te civilizacije in kulture bi se moral jasno zavesti, bi moral ponotranjiti naslednje: da njegova racionalistična znanja niso primerna za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in za pravilno odločanje na tem odru sveta. In da imajo tudi naslednjo lastnost: da je zaradi njih izgubil metafiziko. Da je racionalistično spoznavno stavbo treba ostro ločiti od spoznavne stavbe, temelječe na razodetih resnicah, ker gre za dva zelo različna, v mnogočem prav diametralno nasprotna svetova, o čemer sem tu že pisal. Vendar, ker se znanje (znanost) za pravilno odločanje skriva znotraj verske zgradbe, bi morali zahodnjaki zavestno v sebi zgraditi še to stavbo, da ne bi bili opremljeni samo z racionalizmom – kar jim je vgradil šolski sistem.

Marsikdo bo ob tem dejal: saj vendar s pomočjo naših znanosti lahko bolje razumemo naravo in tudi dogajanje v družbi, zakaj ne bi tega znanja uporabljali pri odločanju? In s pomočjo dosežkov znanosti ( s tehniko, npr. preko interneta) lahko pridemo do neštevilnih znanj in informacij. Res je, s pomočjo tega znanja lahko bolje razumemo svet, vendar je to (spo)znanje, ob naravi dogajanja sveta, še vedno nekaj zelo zoženega, skrajno enostranskega, pri odločitvah pa potrebujemo neko celovitejše spoznanje o tem. Vendar se tu pojavi še en problem, zaradi katerega svet (njegovo izgrajenost, dogajanje v njem) spoznavamo bolj ozko, zoženo kot naši predniki, ki niso bili okuženi z racionalizmom. Tega je kriva znanost enačb, formul in merjenja. Moderni človek je obseden s tem, k svetu pristopa z meritvami (raznih stvari), merjenje pa razvija neko misel, način mišljenja, za katerega je značilno iskanje »pomembnega, bistvenega, splošnega«, in odmišljanje »zanemarljivih malenkosti« – da čim več stvari lahko izmerimo, proglasimo za »merljive«. To velikokrat pride prav, vendar pa so pri odločanju sredi sveta prav »zanemarljive podrobnosti« lahko odločilne! »Človek merjenja« pa jih ni več sposoben opaziti. In take stvari so pomembne tudi za razumevanje jezika Duha (npr. videnj), racionalizem povzroča to zaslepljenost in tudi izgubljanje čuta za jezik Duha.

Tista stvarnost, ki (absolutno) vse pozna, je lahko samo Duh, in resnico o dogodkih sveta lahko celovito opisuje le jezik Duha. Kar se tiče dogajanja, se namreč pojavi tudi problem opisovanja: če npr. hočemo drugim nekaj opisati, moramo to z nekim jezikom, ta pa ima svoje meje, in tudi če si pomagamo s tehniko (fotografija, film, kjer gre za jezik svetlobnih znakov), pri tem naletimo na hude omejitve. Torej: zelo zoženo spoznavamo in zelo zoženo opisujemo.

Pot do resnice

Na kulturo Zahoda je močno vplivala grška filozofija, nadalje razsvetljenstvo, ki poveličuje Razum, močno smo zato pogojeni s tem, v svojem načinu spoznavanja stvari: predstavljamo si, da lahko na tak način, s svojo mislijo, z odpiranjem svoje pameti, torej na filozofski način, pridemo do resnice o svetu, o dogodkih, dogajanju sveta (le-to rabimo pri svojem vsakodnevnem odločanju). Priznati bomo morali, da po tej poti ni mogoče do te resnice, in morda največji izziv, težka naloga, ki nas čaka pri vpeljevanju nove zgodovinske paradigme, je ravno ta: preseči filozofsko spoznanje, ki je človeško, ozko, nepopolno, zmotno, s spoznavanjem stvari s pomočjo Duha, in s tem bo mogoče dvigniti tudi kvaliteto našega vsakodnevnega odločanja na neko višjo raven.

Duh, ko stopa v stik s človekom, vstopa v njegovo dušo, Bog, ko človeku govori, mu govori v srcu, če naj imamo to višje, celovito spoznanje, moramo torej najprej sploh priznati Boga (Duha) in obstoj človeške duše, in potem čim bolje spoznati lastnosti Duha in duše, s pomočjo razodetih resnic o tem. Jasno je zato tudi, da vse skupaj zahteva globinski (pre)obrat celotnega človeškega bitja: od moderne pozunanjenosti k ponotranjenju in od sedanjega antropocentrizma k teocentrizmu. A to ni nič bistveno novega: srednjeveška paradigma je gradila ravno na tem. Da, prepričan sem, da bomo morali povrniti določene elemente srednjega veka, če bomo hoteli človeku in družbi vračati izgubljeno ravnovesje.

Srednji vek (čas vere) pa je gradil predvsem na razodetih resnicah Svetega pisma – na resnicah o svetu in človeku. In zelo enostransko podobo sveta, ki jo je zgradila moderna znanost, bo nujno treba dopolniti s temi resnicami. Pri svojem odločanju in delovanju na odru sveta nujno potrebujemo neko celovitejšo podobo sveta in človeka. Mnogi si danes predstavljajo, da o svetu in človeku, vsaj v principu, že vse vemo, a to je zmota, svet je v veliki meri skrivnost, le da racionalizem kot razsvetljenska filozofija skrivnosti pač noče priznati, ker bi s tem »božanski Razum« na neki točki moral priznati svojo nemoč.

O dogajanju

Potreben je celovitejši pogled na dogajanje sveta, kajti odločamo se in delujemo sredi nekega dogajanja, in življenje vsakega je hoja skozi dogodke sveta (tu o tem lahko nekaj napišem le zelo na kratko). Razodete resnice o tem: VSE se dogaja po volji Boga, se pravi po njegovih načrtih in njegovem delovanju. Bog pa deluje kot Beseda (Logos) in deluje v Duhu, zato Duh kot njegov Prst napolnjuje svet. Materija, ki gradi svet, je zato od znotraj osvetljena z ne-materijo.

Zato pa moramo na VSAK dogodek sveta pogledati na nov, drugačen način: on ni samo rezultat delovanja fizičnih sil in materialnih energij, ampak tudi delovanja Duha, vsak dogodek mramo zato imeti za konkretizacijo božjega načrta v svetu in za odtis Duha v »prahu Zemlje«, za stopinjo (sled) Besede. Ne živimo torej sredi neke stihije in igre slučajev, vse je podrejeno neki višji Volji, ki je zato tudi Oblast sama. Ta Oblast tudi VSE pozna, po živem in delujočem Duhu, ki vse vidi, vse sliši in vse začuti, ki vidi tudi v duše vseh ljudi. Bog torej ni nekje daleč, odsoten, on je Navzoč in z nami, vsako sekundo.

Svet je »svet«, ker ga napolnjuje Sveti Duh, vendar pa v tem materialnem svetu deluje tudi hudobni duh, ki ga Jezus v evangeliju imenuje celo »vladar tega sveta«, dogajanja sveta zato ne moremo zares razumeti, če ne upoštevamo tudi delovanja te temne sile, delovanja satana. V srednjem veku je bilo priznavanje le-tega nekaj samoumevnega, v naših časih pa nas je uspel prepričati, da ne obstaja. Kako deluje? Velikokrat tako, da uporabi ljudi kot svoje orodje in orožje, njegov cilj pa je, pogubljati duše. Njegova zmaga: ko spravi dušo v propad.

O duši

Duša: v srednjem veku je bila samoumevna tudi vera v njen obstoj. Renesansa začne usmerjati, pod vplivom antike, svoje zanimanje k telesnemu, začne se raziskovanje telesa, v naših časih ga pregledujemo ne le do zadnjih celic, tudi do vsake molekule in atoma. Vendar: ker ob tem duše v telesu naše empirične znanosti niso našle, je pri mnogih vera v njen obstoj močno oslabela. A ta vera je za življenje človeka nekaj ključnega, usodnega: če v telesu ni duše, tudi ni nekega življenja po smrti, in človek bo potem živel povsem drugačen življenjski slog (hlastal bo za užitki itd.). Potem: tudi delovanje telesa (ki je v veliki meri še vedno skrivnost) bo nemogoče celoviteje razumeti brez priznavanja duše v tem telesu. Če izhajamo iz razodetih resnic o njej, je namreč duša tista, ki telo oživlja – brez nje je takoj mrtvo. In človeških misli ne tvorijo možgani, generira jih duša (srce), možgani so samo področje njihove artikulacije, njihovega delovanja ne bo mogoče razumeti brez nje.

Nujna vizija, ki jo torej vidim pred seboj: spoznavati ne le svoje telo, ampak tudi svojo dušo, njene lastnosti, sposobnosti in potrebe. Vse to bo namreč bistveno pogojevalo tudi naše odločanje in delovanje.

Lastnost našega duha pa je tudi presežnost: v svojih željah in hrepenenjih je naravnan na neskončnost, posledica dejstva, da se na dnu vseh naših želja skriva hrepenenje duše po svojem Izvoru (po Bogu). Odtod njena lastnost, da znotraj materialnega sveta ne more najti potešitve. Duša deluje skozi telo in skuša najti potešitev na raznih področjih, bodisi v čutnih ali višjih estetskih užitkih, vendar na tem svetu vedno in nujno naleti na meje, omejitve, nepopolnosti… . Ena zadovoljena želja rojeva novo, večjo itd. . Zato je to kot gašenje ognja z bencinom. Mnogi (večina?!) si predstavlja, da bodo tem bolj srečni, čim bolj bodo (čutno) uživali, čim več bodo imeli, čim bolj bodo slavni…, vendar, na tej poti kaj hitro naletijo na meje, ki pa jih nočejo priznati, in potem vse to stopnjujejo, da se ta prirojena nagnjenja sprevržejo v napuh, lakomnost, nečistost, se pravi v grehe, ki dušo omadežujejo in s tem oddaljijo od Boga – izvira svoje sreče, tako se ljudje namesto v sreči znajdejo v nesreči.

Odločanje

Naše odločanje bodo ključno pogojevali cilji, ki jih v svojem življenju zasledujemo s svojimi delovanji, vsekakor bo drugače živel tisti, ki se žene za zemeljskimi užitki in materialnim udobjem, kot tisti, ki išče Boga. Človek je iskalec sreče, a glede na to, da je (tudi) duh, ki ne pripada temu svetu, sledi, da te sreče znotraj zemeljskega ne bo mogel najti, in to potrjuje tudi življenje: ljudje, ki se ženejo za slavo, bogastvom, užitki, na koncu ostanejo nezadovoljni, tudi nesrečni.

Človek naj bi se zato v življenju odločal, se usmerjal tako, da bi dosegal Boga, cilj svoje duše, ki ga ne bo razočaral, ki bo zato osmislil njegovo življenje. Seveda je treba poskrbeti tudi za telo, in vsak si želi varne poti skozi življenje. Ta varnost in materialne dobrine – vse to pa ključno zavisi od dogajanja sveta, mnogo bolj kot od naših osebnih naporov. Od dogajanja, znotraj katerega delujemo, prihajajo tudi nesreče in nevarnosti, ni nujno, da se za nas vedno odvija v ugodni smeri (pomislimo npr. samo na vremensko dogajanje). Dogajanje sveta poganjajo fizične sile in materialne energije – to je motor materialne narave. Vendar, kot že omenjeno, v tem deluje tudi Duh, Duh je dejavnik, ki vsemu dogajanju daje smer. Zato se postavlja tudi naslednje vprašanje: kako delovati, da si bomo pridobili naklonjenost delovanja Duha? K »fiziki Duha« spada tudi, da se odziva na naša delovanja, Duh vse vidi, sliši, vse začuti, in za človeka deluje, a potreben je prispevek z naše strani, človek mora pokazati vero.

Vidimo, da je pred nami zelo zahtevna naloga: kako najti pot, ki bo vodila k cilju naše duše, in ki bo obenem pot, na kateri bomo uživali naklonjenost Duha? Ali ne jemljemo odločanja v življenju preveč na lahko, ne zavedajoč se posledic? Oziroma: človek te dobe se odloča predvsem po svojih racionalističnih znanjih in svoji pameti, tudi (predvsem) po svojih nagonih , in zato se usmerja napačno, in posledice zanj in za druge so lahko zelo hude. Človek Zahoda bi se moral opremiti tudi z znanjem (znanostjo) za pravilno odločanje na tem odru sveta, se pravi: v sebi zavestno zgraditi spoznavno stavbo, ki gradi na razodetih resnicah.

Iz njih (iz resnic evangelija) pa sledi, da je tista pot, ki dušo vodi k Bogu, pot hoje za Bogom, pot hoje za Besedo, in ta pot skozi življenje je nedvomno tudi (edino!?) varna. Vsak človek pa hodi v življenju po neki specifični poti, zato tu ne gre samo za to, da se pri svojem delovanju držimo določenih načel iz Svetega pisma. To ne zadostuje. Tu je treba poznati voljo Boga, zato pa njegove načrte z našim življenjem, to pa lahko le, če jih spoznavamo neposredno po njegovem Duhu, skozi njegovo Besedo in njegova znamenja. Zato bo v tej novi paradigmi tisto, do česar smo danes ravnodušni (videnja, v katerih edino lahko VIDIMO konkretne dogodke, z vsem, kar jih gradi) začelo igrati ključno vlogo. V tem je revolucija v načinu odločanja: ne (zgolj) s pomočjo pameti in racionalističnih znanj, ampak odločanje s pomočjo Duha in duše. Videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom. Človek, ki se ravna po teh znamenjih, jih uporabi za spoznanje prave poti, s tem pokaže vero, in s tem Duh lahko deluje zanj, ga varuje in zadržuje njegove padce.

V tem vidim to filozofijo in to znanost, ki lahko ustvari novo dobo. A potreben je nek prehod, kot je bila renesansa prehod iz srednjega veka v moderno. Uspeh le-tega je odvisen tudi od stanja na svetu, od »duha časa«. Ali je sedanja situacija primerna za to, ali današnji svet to sploh želi, potrebuje?

Znamenja časa

Gre za poslednje čase moderne dobe, ki jih označujejo številne negativnosti, kot posledica znanstveno-tehničnega razvoja. Večina človeštva je skoncentrirana v milijonskih velemestih, kjer ljudje živijo hitro življenje sredi nereda in zmede – sredi takega sveta se je treba odločati, v pogojih džungle. Resnica o dogodkih, osebah, stvareh še nam še nikoli ni tako izmikala, dogajanje sveta še ni bilo tako kompleksno, nepregledno, nepredvidljivo. Nemoč razuma pri tem je velika. Zato so to pogoji, ki nas izzivajo k temu, v to avanturo, v poskus, priti do resnice s pomočjo Duha, in v odločanje na ta način. Rešitev za to družbo vidim v tem: v sprejemanju tega, kar prihaja od Duha. S tem tudi premagujemo racionalizem, ki je kuga te dobe. A premagati bo treba tudi materializem tega časa: ta pot (hoje za Kristusom) zahteva tudi odpoved (ne-navezanost).

Pogoji za novo zgodovinsko paradigmo so torej po eni strani ugodni, po drugi neugodni, zaradi racionalizma in materializma. Sicer pa nove oblike civilizacije tako ali tako ni mogoče graditi po politični poti – »od zgoraj«. To lahko začenjajo le posamezniki, torej »od spodaj«, ljudje, ki se zavedajo rušilnih silnic sodobnega sveta in ki so sposobni plavati proti temu toku. Nova civilizacija se lahko začne le na področju naše duše, torej notranjosti, obenem pa zahteva radikalne preobrazbe načina mišljenja in načina življenja. Ali najširše množice to sploh želijo, hočejo? Zgodovinske izkušnje kažejo, da ne, dokler jih ne pritisne kakšna katastrofa. Te katastrofe, kot posledice učinkov »napredka« na naravo in družbo, pa bodo neizbežno prišle. Pravzaprav že prihajajo.

Novo razsvetljenstvo: ko sveta ne razsvetli šibka luč razuma, ko ga z resnico razsvetli Beseda, ki jo prinese Duh. In ko človeka vodi Duh, ne omejena pamet. V tem vidim bistvo nove dobe, ki naj zamenja sedanjo, odhajajočo, večinoma izčrpano v svojih možnostih. Filozofsko stavbo, ki temelji na razodetih resnicah, pa bo treba šele zgraditi. Marsikdo bo dejal: saj to je stvar vere, ljudje naj berejo Sveto pismo in poslušajo Cerkev, ki oznanja.

Da, vendar je v tem marsikaj narobe, marsikoga sem že slišal praviti, da Cerkev ne pozna, ne daje odgovorov na izzive, probleme sodobnosti – in so tudi zato odpadli od vere. Sveto pismo: staro 2000 let in več, njegova govorica zveni modernemu človeku, katerega miselni svet je prežet z znanostjo in tehniko, arhaično, tudi težko razumljivo, kljub raznim novim prevodom. Ta kvas je postal »star«, star kvas pa nima več moči prekvašanja. Poleg tega je to šele »teorija krščanstva«, neko znanje pa ima moč šele, ko se uporablja v praksi, v življenju. Tu lahko vprašamo: kdo sploh v krščanstvu prepozna znanost za odločanje v vsakodnevnem življenju? Vzrok je gotovo tudi v tem, da so pogoji odločanja danes povsem drugačni: razlika med džunglo sodobnih velemest in pogoji pastirsko – poljedelske družbe, v katerih je nastajalo Sveto pismo, je velikanska! In poleg tega neke resnice in neka znanja v Svetem pismu niso podana tako, da bi bila uporabna v konkretnih odločitvah. Pravzaprav bi bila to naloga Cerkve, da jih tako podaja, a tu (tako mislim), se je kot institucija glede tega ujela v nek začaran krog: takšno oznanjanje bi bila dokaj zahtevna filozofija, večini nerazumljiva. Duhovniki se morajo spustiti na intelektualni nivo svoje črede, a na ta način ne moremo priti do toliko globinskih znanj, uvidov, prepričanj, ki bi vplivala na naše življenje. Odločanje je tudi zahtevno, večkrat tvegano, zato mora biti človek v nekaj dovolj trdno in globoko prepričan.

In še nekaj, morda najbolj usodnega: duhovniki, zaradi racionalizma, zavračajo, kar prihaja od Duha. Pri odločanju pa mora človek mnogokrat poznati resnico o konkretnih osebah in dogodkih sveta, tudi, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti – to pa je mogoče spoznavati le, če sprejemamo tisto, kar prihaja od Duha. V novi paradigmi bodo videnja začela igrati ključno vlogo.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Gospodarska zbornica Slovenije in tujina

0
GZS (foto: Facebook / Gospodarska zbornica Slovenije)

Piše: Aleš Guček

Predstavnica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je za televizijo dala ob navezavi Slovenije s Tajvanom, bivšo Formozo, izjemno podrobno razčlenjeno ekspertizo o poslovnih razmerjih Republike Slovenije z Ljudsko republiko Kitajsko. 

Ime dame sem pozabil.  V 1980-ih letih sem vodil projekt bolnišnice v Kuvajtu za Ministrstvo za javna dela, ki ga je pridobilo slovensko podjetje. Po treh obiskih Kuvajta sem se odpravil na GZS, da bi zvedel kaj več o Kuvajtu. Predstavnica GZS, ki je bila zadolžena za območje Bližnjega Vzhoda, me je vprašala, kakšna je poslovna situacija v Kuvajtu, namesto da bi mi posredovala kaj podatkov. Tedaj obvezno članstvo podjetij v GZS s članarino bi naj za protiuslugo dala gospodarske podatke o tujih državah. Namesto tega jim je bila dana odlična priložnost podjetjem, da so se izkazali na GZS in jim dajali podatke o lastni marketinški dejavnosti. Nekaj plačaš, da lahko daš. Ker smo pogodbeno sodelovali z angleškim podjetjem za ta projekt, sem pač dobil pač podatke od zbornice Združenega Kraljestva Anglije (United Kingdom, ali kratko UK).  

Krona stvarstva je bila v SFRJ, da so imela veleposlaništva po svetu ekonomske atašeje. Ti so kot Udba zahtevali, da so poslovneži morali hoditi na veleposlaništva in tam poročati o svojem delu in (ne)uspehih. Jaz seveda nisem hodil, ker je bilo veleposlaništvo v Kuvajtu odprto v času delovnega urnika kuvajtskih ministrstev in sem hodil tja, da smo opravljali pogodbeno delo. Pisal pa sem obvezna poročila, kar je spominjalo na domače naloge v šoli. Ataše za gospodarstvo Husein iz Bosne me je prijavil njegovi ekscelenci veleposlaniku Petru Kostiću, vsem v SFRJ znanemu politiku, ki ni imel dlake na jeziku. Sprejel me je izven delovnega časa. Pričakoval sem britje brez pene, a me je presenetil, ko me je takoj potikal in rekel: „Vi Avstroogrci dobro delate. Poznam tudi Tvoje delo. Mi otomani pa delamo po balkansko. Tu v Kuvajtu imam mir in pišem svoje spomine. Huseina bom že umiril. Ti delaj tako dobro še naprej.“ Nato mi je pravil svoje življenjske cvetke socialističnega sveta.   

Partijska kontinuiteta je po osamosvojitvi obdržala razen vladanja v RS vsa vitalna področja v svojih krempljih: banke, vodenje podjetij, GZS, SAZU, OKS, Društvo književnikov, univerzo, sindikate in še cel šopek drugih institucij in podjetij. Dokaz, da je temu tako, je prav meglena izjava predstavnice GZS. Na Googlu je dobiti več konkretnih podatkov, kot od GZS, katerega članstvo po dolgih borbah ni več obvezno.  

Sedaj je na slovenskih veleposlaništvih drugače. Le GZS glede na javno izjavo o Kitajski neke dame kaže o stanju na GZS. Morda pa vedo več, a je na podatkih pritisnjen žig tajno, kar je praksa, ko neke korifeje nočejo obelodaniti resnice javnosti.  

Za pomoč o poslovanju z LR Kitajsko nekaj ocvirkov za GZS. Kitajci so uradno izjemni graditelji in negujejo komunistične vrednote, katerih osnovno načelo je, naša prva skrb je človek. Na gradbiščih v tujini je ena postelja za tri delavce. Eden dela osem ur na gradbišču, eden osem ur spi v postelji, tretji pa se mora osem ur sprehajati. Tako je postelja za tri 24 ur na dan. Če menjajo rjuhe, nisem preveril. Govori se, da Kitajci sedaj najemajo Vietnamce, ki so še bolj poceni od Kitajcev. Živijo bedno življenje kot v koncentracijskih taboriščih. Le še metode Rdečih Kmerov niso uveljavljene. Res da je poslovati z nekaterimi kitajskimi podjetji lahko korektno, posebej, če za njimi stoji država. Vendar tudi tu šepa. Vlada SFRJ in LR Kitajske sta podpisali gospodarski protokol. V tem je bil tudi projekt Rastoče bolnice in programa zdravstvenih izdelkov, ki sem ga vodil. Eno leto je trajalo, da so Kitajci ugotovili, da nisem zagovornik (morda) bande četverice. Dobil sem dovoljenje, da vstopim v LR Kitajsko. A so hoteli program in projekt brezplačno, zato smo v podjetju prihranili denar za pot. Bivanje bi plačali Kitajci. Kitajci so prosili za program razvoja smučanja. Po dveh obiskih slovenskih predstavnikov, ti nočejo niti slišati o njih. Verjetno bi morali biti ponižno hvaležni, da so Kitajci nekaj želeli. O denarju niti bev ne mev.  

Mednarodni kitajski forum za šport mladine je prosil Američana Johna Allena, Nemca Gerda Falknerja, Avstrijca Hannesa Nothnagla in mene, da pripravimo vsak 20 minutni film o smučanju v naših državah za spremljajoči program k zimskim olimpijskim igram februarja letos v Pekingu. Rok so postavili včeraj. Torej zelo kratek. Vprašal sem, koliko bodo plačali. Tistih 80 evrov sem odklonil in jim podaril osem minutni film v angleščini. Za otroke vedno nekaj. Prst ni bil dovolj in so zagrabili celo roko. Še naj odgovorim na šest vprašanj o olimpijskih igrah v povezavi z mladino. Na poslani film so mi naročili, da mora biti ponovno posnet po njihovih natančnih navodilih. Predlagal sem, da pridejo njihovi vrhunski snemalci v treh dneh v Slovenijo, vendar je moj avtorski honorar vrtoglavo visok. Moj filmček pa naj uporabijo ali vržejo na olimpijski kompostnik.  

Moji prijatelji uspešno poslujejo s Tajvanom. Morda nekdo tudi s Kitajci, pa se naj oglasi, da Kitajska ne bo bav-bav. 

Aleš Guček, klerofašist iz Ljubljane

S tem se prikrivajo in maskirajo

0
Miha Kordiš (foto: posnetek zaslona)

Piše: Kari Karinger

Uzurpatorji nam hočejo vladati, nas izkoriščati in zatirati. In je velik problem, da jim toliko ljudi nasede. Najprej so jim nasedli, da je Janez slab za ljudi. Potem so jim nasedli, da so komunisti dobri za ljudi. Da so demokrati, da so ljudstvo in da hočejo pravice za ljudi.

Posnemajo našo govorico kakor govorimo mi, demokrati. S tem se prikrivajo in maskirajo. Toda njihova prava govorica je takrat, kadar napadajo. Aleksandro so napadali zato, ker se je zavzela za koristi upokojencev. Sindikati škodujejo delavcem. Ne morejo skriti, da jim gre samo za denar. Za ropanje delavcev. Preproste ljudi hočejo imeti zasužnjene in jih izkoriščati. Zdaj smo videli kaj lahko naredi prava ljudska Vlada za vse ljudi. Ali boste še nasedali lažnjivcem? Stari komunistični akti bodo kmalu pomrli. Svoje sramotno življenje so izkoristili zato, da so lastnemu narodu pili kri. Komunistična mularija je verjela, da bodo tudi oni nadaljevali tako, ljudi izkoriščali in izsiljevali, ustrahovali in sleparili. Pa ne bo tako. Najbolj agresiven predstavnik komunistov, kakor sem jaz opazila je Miha Kordiš. Zato od njega zahtevam, da podpiše kapitulacijo komunizma. Potem naj svoje prepriča, da nehajo z nasiljem nad lastnim narodom. Kdor podpira to zahtevo naj jo glasno in odločno zagovarja. Jaz zahtevam, da se neha prisluškovanje in grožnje s političnim sodnim obračunom. Zahtevam spoštovanje zasebnosti, že pet let me gledajo in poslušajo. Zahtevam varnost zasebne lastnine. Ustavno sodišče pozivam, da se odločno zavzame za varovanje in sporštovanje človekovih pravic v praksi, ne samo na papirju.

Kari Karinger, Črnuče

Ustavna pobuda ni vložena za prepoved parlamentarnih strank SD in LEVICA, ampak za prepoved njihovih totalitarnih praks

0
Vili Kovačič (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Piše: Vili Kovačič

Ustavna  pobuda  ni vložena za  prepoved parlamentarnih strank SD  in LEVICA, ampak za prepoved njihovih totalitarnih praks. To je tudi iz pobude jasno razvidno. 

Pričakujem pa,  da ugledni  pravniki svoj ugled gradijo na pošteni predstavitvi zadeve. Sicer  pa prosim javni servis RTVSLO in STA, da mi omogočijo avtentično razlago za gledalce.   Imam še dodatne pobude, ki so za Slovenijo pomembne. Sicer pa poudarjam, da so POBUDO podprli tudi trije poslanci iz Društva 90 – poslanci prvega sklica parlamenta.

Tudi v Nemčiji in na Zahodu imajo komunistično stranko, je pa nacistična in protidemokratična propaganda prepovedana.

V kolikor v Sloveniji zadeva ne bo rešena v prid demokracije in proti totalitarnim praksam, se bom pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice. Za menoj ne stoji nihče, ampak zdrava pamet.

Vili Kovačič, državljan K.

Najbolj brano

Ljubljana
clear sky
3.5 ° C
8.8 °
-2.1 °
85 %
1kmh
0 %
Thu
7 °
Fri
7 °
Sat
6 °
Sun
9 °
Mon
4 °