Prejeli smo

Doma Prejeli smo

Nujna je velika koalicija!

0
Robert Golob in Urška Klakočar Zupančič (foto: Instagram)

Piše: Frančiška Buttolo

Pred par tedni sem objavila članek,* v katerem sem zapisala, da mi ni ugajala prezgodnja ponudba g. Janeza Janše za pomoč in sodelovanje z  novo vlado v korist vse slovenske skupnosti. Pravzaprav je bila ta pripravljenost g. Janše – po dolgih letih – prva politična poteza, ki mi ni ugajala.

Ampak g. Janša je imel  prav. Zelo prav. Izkušen politik je, zato dobro ve, da se po zadnjih volitvah vse pogosteje pojavljajo groteskne težnje v stranko Svoboda preoblikovane – in tudi za veliko denarja in politične moči – prodane leve (Kučanove) koalicije KUL.

Pod pretvezo “denacifikacije” (“janšizma”) in odstranjevanja korupcije se je g. Kučan odločil, da bo v Svobodo (prav frankenštsjnovsko reciklirano koalicijo KUL) prodal  mednarodnemu kapitalu (z zelo številnimi srbskimi mafijci, v najtesnejši povezavi s komunistom posebne sorte, g. ljubljanskim županom Jankovičem.

Vse to morda niti ne bi bilo tako nevarno, za Slovenijo dobesedno samomorilsko, če ne bi bil ves svet na pragu največje svetovne gospodarske krize, če se na obzorju ne bi že kazali obrisi nove pandemije.

Ampak, zlasti po zaslugi Kučanove novodobne tajne policije VOS (zdaj – namesto pod vodstvom Stalinove  “drugarice”, Zdenke Armič, v rokah  odslužene in zaslužne ‘prešetintutke”  oziroma glavne drugarice imenovane  madame v Svobodini parlamentarni skupščini) naš novodobni VOS (medijska tajna služba) že opremlja svoje poslovne prostore, v katerih bo inkvizicijska služba  – kot je videti in slišati v svobodnih medijih – hudo revolucione udbovske komisije za denacifikacijo in likvidacijo neposlušnih medijev in tistih, ki jih podpirajo.

S to “prešetintutko”  se  gre Golobova koalicija  prikrito komunistično revolucijo po vzoru zloglasne VOS, da bi lahko dr. Golob, skorajšnji predsednik vlade, na široko odprl vrata mednarodnemu (pretežno srbskemu) kapitalu, brez nevarnosti, da bi o vsem tem pisali “janšistični” mediji.

Vse to se bo prav kmalu dogajalo – v Sloveniji, jasno. V zbalkanizirani Sloveniji. Zato se mi zdi v tem, hudo nevarnem času, ko g. Kučan ne bi smel imeti prve besede, še najmanj pa bi jo smel uveljaviti preko – politično vsaj za sedanji, nevarni čas – povsem neprimernega predsednika vlade, kakršen je dr. Golob. Trenutno imamo enega samega politika primernega za vodstvo države, z – verjetno – kakega pol milijona Kučanovih udbovskih jugonostalgikov.

Zaradi vsega tega sem pred nekaj dnevi objavila članek** o nujni združitvi slovenske leve in desne politike v veliko koalicijo, z najuspešnejši ministri iz prejšnje vlade (vsaj Janša, Logar, Tonin, Cigler Kralj, Počivavšek) in z nekaterimi novimi (nekaj jih je gotovo odličnih tudi v levih strankah). Samo pod vodstvom takšne, velike koalicije, Slovenija lahko upa na preživetje.

Opombe:

*Ob letošnjem zgodovinskem – kolesarskem – dnevu OF

**Velika koalicija? In še je čas!

Frančiška Buttolo. Ljubljana

Pismo demokratični Sloveniji

0
Milan Kučan. (foto: Nova24tv)

Piše: Frančiška Buttolo

Je Gale novi, Kučanov Maček? Je Golob novi, Kučanov Kidrič? Bi bil Kučan rad novodobni slovenski Tito? Morda pa še kaj več, po Putinovem nasvetu?

Tudi Slovenijo čaka Mariupol? Bog ne daj!

Pametno volimo in tudi molimo, da se to ne bo zgodilo! Sovražnik je namreč že v Sloveniji. Vse rdeče je od njih. Demokrati pa jih lahko brez žrtev premagamo že na teh volitvah. Ne dovolimo, da bi se morali proti njim boriti tako, da bi umirali v njihovih “mesoreznicah”, ki jih obljublja neki mladi Gale, očitno navdihnjen z s starim genijem Ivana Mačka – Matije!

Ob robu poglobljenega pogovora Janeza Janše o odvisnosti  obstoja slovenskega naroda in demokratične države Slovenije od izida volitev,  na  Radiu Ognjišče (22.4. 2022).

Bodo res zmagale nedemokratične

 stranke, tiste, ki obljubljajo socializem pod vodstvom dr. Roberta Goloba in nekega Galeta, ki je na soočenjih obljubil pobijanje demokratov (pod pretvezo čiščenja korupcije) z  mletjem v “mesoreznici”,    vse pod komunističnim političnim vodstvom večnega, veleizdajalskega  sovražnika Slovenije, zagrizenega jugonostalgika Milana Kučana?

M I  L  A N A.  K U Č A N A !  P R I J A T E L J  A

G R O Z N E G A  P U T I N A!

V tem zgodovinskem obdobju pa morebitna takšna  Kučanova  oblast nad slovenskim narodom in Slovenijo pomeni slovensko različico Ukrajine.

Če bo zavladala Kučanova  proruska  vlada pod formalnim vodstvom dr. Goloba, bomo žrtve Galetove  obljubljene “mesoreznice’, bomo žrtve nekega novega Mačka z zelo starim – Stalinovim – duhom. Večina Slovencev bo morala zbežati v tujino, velik del pa bo moral “zapolniti” še vedno prazen prostor v Hudi jami, pa še v kateri drugi, ker se Kučanu srce trga, ko pomisli, da je še toliko prostora v jamah praznega. Kar na jok mu gre.

Zakaj so se Jelinčič, Fajonova, Šarec in Mesec umaknili –  Goloba pa tako in tako mi bilo med njimi – pred Galetivom govorom o načrtu z “mesoreznico”, s poboji ob pomoči pravnikov, kakršen je na primer Masleša?

Menim, da so – po predhodnem dogovoru – odšli s soočenja  samo zato, ker niso hoteli biti na – gotovo zgodovinski sliki – skupaj z Galetom, ko je ta  po volitvah obljubljal “mesoreznico”,  nove povojne poboje. Maščevanje Slovencem in Sloveniji za osamosvojitev in demokracijo? Kučanovo maščevanje? Ne, to še pride. Takoj po oblikovanju njegove vlade, kot so takoj po zmagi začeli pobijati leta 1945.  Še aprila letos, takoj, je že nakazala Fajonova, ko je obljubljala spremembe. Koliko nas bodo pozaprli? Koliko pobili?

Zato volimo demokratične kandidate!

Naj živi samostojna in demokratična Slovenija! Borili se bomo zanjo. Zmagali bomo, Slovenci in slovenski demokratični državljani! Spet bo zmagala samostojna in demokratična Slovenija! Razumite, tovariš Milan Kučan!

Zdaj resnično lahko največ naredimo zanjo, če volimo ljudi, ki so sodelovali v zadnji vladi, pod vodstvom Janeza Janše.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Se je Zoran Stevanović cepil proti Covidu19 in potem vodil proticepilski protest?

0
Zoran Stevanović (foto: STA / Anže Malovrh)

Vir: Facebook

Jaz bi to napisal na stran resnice, vendar me je demokrat blokiral… ZATO PROSIM DELITE. 

O demokraciji in poštenju vam govori človek, ki so ga odpustili iz policije zaradi zavarovalniške goljufije. Iz druge službe na banki je letel, ker se je dogovarjal z dolžniki za svoj račun, namesto da bi delal za kar je imel na banki plačo. Ko je bil izvoljen v Kranju na lokalnih volitvah je iz proračuna kupil pohištvo za domov, namesto za pisarno stranke ZA Kranj. Sedaj ima stranko Resnica. Ta stranka ima prostore na istem naslovu. Torej mu volivci Kranja plačujemo udejstvovanje na državnem nivoju. Zaradi uspeha na zadnjih lokalnih volitvah, ((6 svetnikov) vendar so ga VSi razen ENEGA zapustili v nekaj mesecih. To veliko pove o njem.) no zaradi uspeha na zadnjih lokalnih volitvah je dobil za nagrado mesto predsednika skupščine na komunali. Tam lahko povedo da je želel mesečno 10.000 eur. Ni bil dolgo predsednik. Njegove prve lokalne volitve so bile manj uspešne, dobil je EN sedež in v mestni svet je postavil samega sebe. Bil je pri takratnem županu in za nekaj sto (100-200 eur) je ponudil svoj glas na vseh glasovanjih. Ni jih dobil.. V Kranju toži vse vprek. Ponavadi izgubi in stroške pravd si da izplačati kar iz proračuna. Zato ga sedaj toži še naša občina za vračilo denarja.. In na koncu: vodil je proti cepilski shod 15.9. A sam SE JE CEPIL. Zato Zorana javno sprašujem ali je sam bil cepljen? Saj sem to slišal v treh dnevih že od petih ljudi.. V normalni državi bi tak človek delal, ne rožice sadil na naše stroške. Jaz sam nisem bil nikoli zaposlen v kaki državni službi, še manj aktiven v kakšni stranki… Ampak če narod že ljubi vedno nove obraze naj bo vsaj malo kritičen koga se voli.

Vir: Facebook

Pisma iz posmrtne Slovenije

0
Zoran Janković. (foto: arhiv Demokracije)

Piše: Frančiška Buttolo

ZORAN JANKOVIČ,* UMAKNITE SE, ZA VEDNO! 

DOVOLJ JE BILO! DENARJA PA VAM TUDI NE MANJKA.

Zorana Jankovič ne ve, da so 1942-1945 vladali trije totalitarizmi  (fašizem, nacizem in Stalinov VOS) v medvojni  Ljubljani, obdani z bodečo žico. Ne ve, čeprav so se tudi letos že 5. maja začele množične športne in druge prireditve; najprej z “vpoklicem” celotne mestne vrtčevske, za pohodniški politični boj sposobne Titove  “omladine”. Kot smo slišali v Radiu Prvem (“Proletarskem”),  je bila ta, vrtčevska “omladinska” partizanska vojska ob koncu pohoda silno nezadovoljna, ker je pričakovala prvoborčevsko nagrado, namreč liziko. Pa ni bilo nič, ker je skorajšnji “prajmministr” zaprl vse pipice za ljudsko razvajanje, zlasti pa davkoplačevalske, saj – po njegovem –  ob nizkih davkih ljudem ostane preveč denarja za neumnosti. Čista resnica, seveda, če svobodoljubni mediji tega posnetka niso že izbrisali.

Skratka  brigade Ljubljančanov so na večdnevnem dirkanju – kot brez vranice –  vseh kategorij borcev, od vrtca do stoletnikov v dragih domovih,  okoli  svojega mesta, z nadihom poveličevanja Titove rdeče zvezde, veličastno počastili župana Zorana Jankoviča in njegovo zmagovito Svobodo.

Ali ljubljanski dionizični župan Zoran Jankovič vsako leto od 4. maja (ko je umrl Tito) pa do 25. maja (ko je z Dnevom mladosti spet oživel) vso Ljubljano sistematično ideološko posiljuje s komunističnimi bakanalijami, “kao” v spomin na čase, ko so Ljubljano terorizirali fašisti, nacisti in – česar pa Jankovič in “kompanija” ne povedo – stalinistični vosovci,

 Ti so v Ljubljani krvavo “revolucionarili” sredi najhujše vojne, da bi s poboji vsakršne elite slovenskega naroda,  pod pretvezo, da gre za izdajalce, uvedli komunistično oblast, kot jim je ukazal Stalin, seveda po koncu svojega pakta s Hitlerjem, že globoko v prvem letu vojne, 1941.

Zdaj pa nas Jankovič pita z neko lažno zgodovino, v kateri so narodni heroji  vse prej kot s poštenimi partizanskimi  borci primerljivi,  stalinistični zločinci. Jugonostalgični Jankovič, častilec teh kriminalcev,  članov v bistvu Stalinovih oziroma sovjetskih likvidatorskih  tajnih služb v Sloveniji, zbranih v organizaciji VOS, vsako leto proslavlja  neke čudaške pohode in dirke. Udeležiti se jih morajo vsi, od še skoraj dojenčkov do nas, starčkov, da vzgojitelji, učitelji, profesorji na univerzah, osebje v domovih za ostarele, vodstva podjetij, vojska, policija, javne ustanove in številni drugi, ki živijo v Jankovičevi Ljubljani, ne bi imeli težav s politiko, Jankovičevo politiko, hudo jugonostalgično.

Na teh pohodih in dirkah pa Jankovičevi aktivisti   drogirajo udeležence  z nekimi pravljicami o zgodovini Ljubljane, ki več povedo o Jankovičevem, že skoraj neverjetnem, modernem stalinizmu zdaj in tukaj, v Ljubljani, kot pa o dogajanju v njej  med drugo svetovno vojno.

Žal, marsikaj kaže, da je tako samo zato, ker imamo vse plitvejšo izobrazbo in vse  bolj balkansko, zanikrno kulturo. Zato, kljub temu, da se ne bo nič spremenilo, saj Slovencev in njihove suverene države ni, ali vsaj ni več, je o tem problemu potrebno spregovoriti. Odkrito, da, kljub Jankovičevi moči, veliki moči, z vso bavconovsko najglobljo, najbolj sprijeno, balkansko-komunistično revolucionarno pravniško elito na njegovi strani. (Morda mu ni podrejena le peščica, kakih pet pravnikov v vsej sedanji državi, totalno zbalkanizirani državi Sloveniji).

Ob letošnjem  več dni trajajočem  prazniku   bodeče žice Zorana Jankoviča in tudi vse bolj njegove stranke Svoboda,  pa me kar zmrazi.  Številni mediji s svojimi komunističnimi novinarji spretno oblikujejo dnevna poročila.   Ob letošnjem praznovanju Jankovičeve bodeče žice, ker je na volitvah zmagala stranka Svoboda, ljubljenka tega zloglasnega ljubljanskega župana, pa so rdeči novinarji letos – prav za Pulitzerja – opise preteklosti oziroma spomine na čas okupirane Ljubljane združili z volilno zmago Svobode. Pomensko  so namreč oboje povezali z rdečo zvezdo, z glavnim  komunističnim simbolom Zorana Jankoviča, ki konec praznovanja počasti z Makarovičevo.  Ponekod so se ob tem županovem prazniku dvigali proti nebu celo na novo postavljeni – leta 1991 odstranjenimi –  jekleni stebri, na vrhu z rdečo zvezdo.

Ti stebri so, kot je znano, nekakšni grozljivi falosi, s kot britev ostrimi kraki avantgardno preoblikovane rdeče zvezde, še ostrejšimi od stalinistične, ki so zdaj, menda, celo putinistični.

.

Da,  stalinistični falosi, s  krvavo  rdečimi kraki, Jankovičevimi najljubši simboli njegovega komunističnega bratstva, balkansko-jugoslovanske enotnosti in sprevržene svobode – zlasti v zatemnjenih sobah državnih uradov, kjer se je vedno marsikaj dogajalo,  od umorov in ubojev, pa vse do posilstev. Svobodnih in brez možnih posledic. Vedno pa so bili nagrajeni, tudi z državnimi odlikovanji. Je spet zmagala takšna svoboda ali takšna Svoboda?

Tako smo imeli in imamo z vsemi temi zunanjimi in intimnimi županovimi  manifestacijami totalitarizma v Ljubljani, pravimi, namesto dneva žalostnega spomina   na kar trikrat  okupirano slovensko prestolnico med drugo svetovno vojno  – v krempljih fašistov, nacistov  in stalinističnih kriminalcev, Sovjetski zvezi podrejenih  vosovcev, ** imamo zupanove bakanalije.

Viri kažejo, kljub lažnivi komunistični zgodovini, da so bili prav vosovci najhujši ubijalci v okupirani  Ljubljani, najbolj zahrbtni, Stalinovi vojaki. Kot izvajalci bratomorne komunistične revolucije sredi vojne (ker je bilo tako najlaže pobijati vrhove slovenske družbe, pod pretvezo, da so izdajalci) so z uboji številnih nedolžnih namerno povzročali okupatorjevo maščevanje (streljanje talcev, pošiljanje v taborišča), pa tudi veliko število izključno svojih,  komunističnih žrtev (domnevno samih  – na tisoče in tisoče “izdajalcev”) tudi drugod po Sloveniji, med vojno in po njej.  Po nekaterih virih jih je bilo več kot jih je povzročil okupator. Žal.

Vse to je veliki večni Slovencev že dolgo  jasno, vendar je pri nas  preveč tujcev, ki nimajo slovenskih sorodnikov, kot jih imamo Slovenci, nemalokrat žrtev stalinizma in komuniza. Tujci poznajo samo pravljice, ki so jih poslušali  v še vedno komunističnih slovenskih šolah. Zato hočejo komunisti pripeljati v Slovenijo skoraj pol Afrike. Da bi komunisti vedno zmagali na volitvah.

Sedanje večdnevne manifestacije (večinoma v obliki dirk okoli Ljubljane)  pa so samo balkanske igre v okviru ogabnega Jankovičevega stalinističnega, morda celo putinističnega, jugonostalgičnega  kulta Josipa Broza Tita

Množice, od otrok iz vrtcev do stoletnikov iz predragih domov za ostarele, vsi so morali počastiti Jankoviča, političnega heroja ljubljanskih jugonostalgikov in duhovnega očeta (skupaj s Kučanom) novoizvoljene  jugonostalgične, probalkanske in prosrbske, hudo frankenštajnovske pošasti, stranke Svoboda, iz razpadlih levih strank, že večkrat na novo recikliranih. Slovenija pa je  za Jankoviča, častilca totalitarne, balkansko-komunistične rdeče zvezde, vendarle predvsem zlata jama, iz nje grabi svoje milijone, morda tudi kako milijardico. Sam ljubi  bog pa ve, kje je  skrita. Morda v Rusiji, kamor Srbi najraje vlačijo nakradeno bogastvo.

Torej: vse prireditve  ob spominu na leta fašistične, nacistične in Stalinove  komunistične okupacije Ljubljane med drugo svetovno  vojno so vedno – seveda – brez vsakršne omembe stalinistične oziroma vosovske vpjske pod vodstvom “drugarice” Zdenke Armič*** ki je bila – hočeš nočeš  – v Moskvi dodeljena v zakonito partijsko-vosovsko  zakonsko posest preveč vročekrvnemu, fanatičnemu, morda  celo  noremu  Borisu Kidriču. Tako sem  povsem naključno proti koncu šestdesetih slišala, iz prve roke, od nekega njegovega ministra, ki ga je imel za norega šefa,  da je bil nor. Povedal pa mi je tudi, da je med nekim poletom nemških  letal nad Ljubljano na eni od streh strahovito kričal, menda pa tudi streljal, kar bi lahko privedlo do bombnega napada. To pa prav  vse pove o žici okoli okupirane Ljubljane.

 Opombe:

* Priimek Jankovič je zapisan s trdim č, ker mehkega v slovenski abecedi nisem našla

**prim.: F. Buttolo: Ilegalna Ljubljana v legalnih časnikih (1941-1945). Bibliografija. Prispevki za novejšo zgodovino. Vol. 1987, št. 1-2.  – Ista: Fantastika in realizem v noveli Zanka Narteja Velikonje. Jezik in slovstvo, 1991, št. 1/2.

 ***Priimek Armič je zapisan s trdim č, iz istega razloga kot priimek Jankovič v prvi opombi.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Tako nekako razumem proteste na javni TV

0
Mediji (foto: Freepik)

Piše: Frančiška Buttolo

Trezno premislimo, kaj nas še naprej čaka na javni televiziji, če bo na volitvah zmagala golobova “svoboda” 

Danes zjutraj, ko smo ob 7. uri (24.3.2022)  poslušali poročila na radiu Prvem, smo – ob divjem zvočnem posnetku dogajanja v komunističnem  Mladinskem gledališču –  najprej pomislili, da gre za prizore iz kake nove  drame o dogajanju v prvih – krvavih – dneh v Sloveniji, tik po zmagi Titove stalinistične revolucije. Same vloge prepričanih komunistov iz vseh republik nekdanje Jugoslavije, kar je bilo močno opazno. Multikulturnost pač.

Ampak, ko smo natančneje sledili tem dramatičnim, groženj polnim zvočnim  prizorom, smo ugotovili, da vsi ti revolucionarji sploh niso igralci, temveč  resnične osebe. Res so naklonjene komunistični preteklosti, kar pa zadeva sedanjost, so – kot je znano –  zagovorniki  Putinovega  in kitajskega komunizma.

To je bilo najbolj značilno za dogajanje, ki smo ga poslušali na posnetku pri današnjih jutranjih poročilih. Namreč, ti komunistični igralci, siloviti stalinistični revolucionarji, so v resnici najbogatejši slovenski podjetniki, ki imajo s svojimi podjetji  – že več desetletij  – prav teroristično za talko slovensko javno (državno) televizijo. Sinoči pa so prav ti, putinovsko oziroma kitajsko kapitalistični zajedalci naše javne televizije, preoblečeni v navadne televizijske delavce, tako rekoč Leninove proletarce, protestirali proti – končno, po treh desetletij od osamosvojitve in konca uradnega komunizma – demokratizaciji  na RTV Slovenije.

Toliko, da niso ponoreli in začeli streljati, zatirani televizijski delavski razred številnih  medijskih kapitalistov, z izjemno donosnimi pogodbami na javni televiziji. Da jih ni vsaj malo sram!

“Najvidnejši” delavci (menda na cesto in v bedo vrženi siromaki ali proletarci), ki so v Mladinskem gledališču grozili in kričali v dramatičnih dramskih prizorih na tako imenovanem protestu zatiranih delavcev, so – ne sedma sila – temveč  PRVA MOČ KUČANOVE GLOBOKE DRŽAVE. Putinovske, z navodili naravnost iz vrst kremeljskih novodobnih, kapitalistično stalinističnih, zakonov in tajnih navodil. Preprosto, vodilni medijski “proletarci”, ki so sinoči dramatično razgrajali v komunističnem in jugonostalgičnem Mladinskem gledališču so v resnici glavna (medijska)  vojska Milana Kučana, ki je z vsemi mogočimi sredstvi in na vse mogoče načine (tudi z veleizdajo slovenskega naroda) nasprotovali osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije tako, kot to še vedno počne.  Zdaj predvsem z neko zelo nespodobno in do Slovencev skrajno sovražno osebo, popolno lutko srbske stalinistične mafije v Sloveniji,  ki vodi njegovo volilno kampanjo, nemalo tudi s – komaj opazno – šketovsko – pomočjo strokovnjakov iz putinovske vladavine prava. Tako se to “radi” (dela).

Ta, medijska Kučanova vojska je torej, skupaj z maslešvsko sketovskimi udbovskimi pravniki in kučanovsko mafijsko gospodarsko “kompanijo” v bankah z opranimi milijardami (sam ljubi Bog ve za koga vse, za katere največje kriminalce) –  kot je že dolgo znano – močno prisotna tudi v različnih mednarodnih telesih in organizacijah, npr. v EU, kjer se nagnusno spreneveda, vsaj te dni, da so v Sloveniji demokratičnim novinarjem na javni televiziji kršene vse mogoče pravice, zlasti pa pravica do poštenega dela in objektivnega poročanja. “Dakako!” (Seveda!) Povejte, medijski kapitalisti z javne televizije, da je ta medij že tri  desetletja vaš talec, že od osamosvojitve. Da je v tej hiši vaš status daleč proč od statusa običajnega novinarja, sploh pa objektivnega.

Povejte Slovencem, da so osebe, ki v dramskih prizorih v Mladinskem gledališču grozijo z revolucijo, v resnici vse kaj drugega kot običajni  zaposleni na televiziji. Tako je samo v sinočnjih  dramskih prizorih, v katerih gre izključno za resničnosti šov bogatih  podjetnikov z mafijskimi pogodbami na javni televiziji. Da vsi ti komunistični bogataši protestirajo samo zato, ker bodo v demokratičnih razmerah na nacionalni televiziji  njihova podjetja  premalo zaslužila.

Samo zato so slovenski putinovski medijski delavci iz Kučanovega klana na novinarskem protestu  stalinistov s slovenske javne televizije v Mladinskem gledališču zahtevali putinsko demokracijo v slovenskih medijih.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Srečno leto 2022, slovenska manjšina!

0
foto: Polona Avanzo

Piše: Frančiška Franca Buttolo

Srečno leto razstave ODJUGA

(pravzaprav  OD JUGE DO JUGE v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani)! Končno! Muzej novejše slovenske zgodovine Slovenije, predvsem slovenske  jugohistorije, je za letošnje vsemogoče praznike ob koncu že drugega kužnega leta 2021 – in na začetku enakega tretjega –   vse jugonostalgike prav prisrčno presenetil z razstavo  ODJUGA (ali OD JUGE DO JUGE).

Pripravili so jo evropski in slovenski strokovnjaki za popolno asimilacijo oziroma zlitje  komaj še opazne  slovenske manjšine  s prevladujočo jugoslovansko in jugonastalgično večino države Jugoslovenije, naslednice nekdanje Slovenije, nazadnje pod domnevno fašistično vlado, ki jo je vodil  diktator – vsaj po mnenju jugonostalgikov –  “Janez Ivan Janša”. Kot “pričevalci” (kako svetopisemsko!)  pa so sodelovale predvsem številne žrtve slovenskega domnevnega  nacizma in fašizma, ki sta kriva za vso njihovo trpljenje, bridka razočaranja in nazadnje tudi veselje, da zdaj nekdanji priseljenci iz Juge vodijo vsaj  slog življenja v vse manj slovenski Sloveniji, kmalu pa bodo vodili tudi vse drugo, zlasti pa politiko.

Razstava prikazuje in dokazuje krvavi boj jugoslovanskih in jugonostalgičnih  več sto tisoč priseljencev, ki so si le s težavo priborili slovenske odškodnine za ohranitev Titove Jugoslavije, tudi v Sloveniji. Do odškodnin, seveda prenizkih, prav  mizernih, so komaj  prišli, tako rekoč s številnimi žrtvami – večinoma s tako imenovanimi izbrisanimi, ki so se do zadnjega diha borili za obstanek Titove  Jugoslavije, tudi po osamosvojitvi  in demokratizaciji Slovenije.

Razstava OD JUGE DO JUGE veličastno razgrinja razkošno tapiserijo s podatki in dogodki od leta 1945 do vključno leta 2021, pravzaprav je tepih, s katerim so Slovenijo prekrili potomci tistih Titovih generalov, ki so nam ob osamosvojitvi leta 1991 resno zagrozili, da nas bodo “tepihovali”. Ko pa so odhajali, so nam, Titovi generali, zažugali, da se bodo vrnili. Zdaj vemo, vsaj polovica slovenskih državljanov ni slovenskega rodu. Tega se morajo še najbolj zavedati politiki, ki bi na prihodnjih volitvah radi prejeli največ glasov. S slovenskimi domovinskimi temami jih gotovo ne bodo. V modi je jugoslovanski politični slog, jugonostalgija.

Kajti jugoslovani on jugonostalgiki so se res vrnili. Ob lanski in letošnji epidemiji.  Kako je že s precepljenostjo v Sloveniji? Je tu odigrala največjo vlogo priseljenska večina? Se je v resnici cepila predvsem slovenska manjšina? Pa še del te samo naskrivaj. Kajti cepljenje, tako jugonostalgiki, je podpiranje Janševe vlade. Pa amen.

Prilika dela tatu. In prej kot smo se lahko zavedali, smo se znašli pred razstavo OD JUGE DO JUGE, o zlitju  slovenske manjšine z jugonostalgično jugoslovansko večino  v slovenski oziroma jugoslovenski državi.

Obiskale jo bodo, namreč razstavo OD JUGE DO JUGE prakttično vse  jugoslovenske šole, številne jugoslovenske vladne in nevladne organizacije, številne šole iz nekdanjih Titovih jugoslovanskih republik. Predvsem pa bo ta razstava potovala, potovala, potovala. Evropski projekt pač. Da, evropski.

Domu in svetu bo predstavljala novo jugoslovensko stvarnost. To je fakt, dejstvo.

Nova slovenska himna je realizirana: žive naj vsi jugoslovenski narodi, ki hrepenijo po dnevu, ko ne bo več niti Slovencev niti “fašistične” države Slovenije. Države, ki hrepeni po dnevu, ko bodo v njej samo še Jugoslovenci.

Razstava

OD JUGE DO JUGE,

sponzorirana predvsem s sredstvi iz EU,  narejena pa po pameti bork in borcev proti samostojni , “fašistični”,

Sloveniji.

V resnici pa samo odpira predvolilni  boj pod lažno kulturno zastavo  dveh eminentnih kulturnih generalov najnovejše jugoslovenske zgodovine – znamenitega avtorja jugonostalgičnih “Čefurjev”, še bolj pa (že skoraj  milijarderja), ki nam od jutra do jutra po vseh medijih prepeva reklame neke nemške štacune, kanala za pretakanje zastrupljene raznarodovalne gnojnice iz Bruslja oziroma Berlina, pa tudi opranega jugonostalgičnega – političnega – denarja. Vse to je samo zaradi denarja, od jugonostalgije do razstave v čudaškem muzeju strahot Titove Jugoslavije.

Le oglej si, ves svet, razstavo

OD JUGE DO JUGE!

Pripis:

Razstave nisem in ne bom obiskala. Povsem mi je zadoščala poglobljena predstavitev v oddaji Osmi dan, na TV 1 (29. 12. 2021, ob 14.35 ). Pregovor pravi, da nam ni treba spiti cele steklenice strupa, da bi spoznali njegovo moč. Naj si jo ogledujejo jugonostalgiki!

Frančiška Franca Buttolo, Slovenija

Ne, hvala, Vatikan, za takšno božično voščilo!

0
Vatikan (foto: Wikipedia)

Piše: Frančiška Buttolo 

Ali smo prav razumeli? Je letošnje voščilo iz Vatikana želja, da bi prišlo kake  pol milijarde najrevnejših  nelegalnih oziroma legalnih migrantov v Evropo? Zdi se, da je tako.

Pravkar, ob treh popoldne, smo na Radiu Ognjišče slišali, voščilo najvišjega uradnika v Vatikanu.  Namesto dobrih želja Evropi – izmučeni zaradi pandemije in ponižani zaradi groženj z vladavino neostalinističnega prava ali nove kominterne v Bruslju (njene žrtve so zlasti domoljubni narodi, ki so največ pretrpeli v okovih Sovjetske zveze, npr. Poljska, Madžarska Ukrajina), pa smo slišali poziv, naj sprejmemo “vse” milijone nelegalnih beguncev, ki  prihajajo po azil.

Je to vojna napoved Vatikana Evropi?

Nas Vatikan prodaja najboljšemu ponudniku?

Sama pri sebi pa mislim, da to vatikanski gverili, pa čeprav je ta gverila zelo, zelo spretno kubanska, ne bo uspelo. Ne. Ne. Ne.

Če je  Vatikan brez denarja, naj to pove. Počasi, počasi naj se njegova – očitno zelo podla – smetana odpove nepotrebnemu razkošju in neumnim, a dragim navadam. Tako kot smo se morali tem stvarem odpovedati skoraj vsi verniki v Evropi. Pa zaradi tega nismo nič manj žlahtne osebe od tistih  v Vatikanu.

Ali pa, spoštovani verniki, razpustimo Vatikan! Njegovo bogastvo pa razdelimo siromakom v Afganistanu in Afriki, da bo manj migrantov.

Molimo lahko povsod. Teologijo pa študirajmo na univerzah.

Da sem preveč preproste pameti? Vatikan pa je preveč drage pameti, seveda samo v primeru, če resnično verjame, da lahko Evropejci rešimo svet tako, da preselimo najbolj revni del prebivalstva, kake pol milijarde, na svoj kontinent, v Evropo. Greta in papež Frančišek sta res poosebljena preprostost. Kot da se kdo norčuje iz človeštva. Pa se ne, grozi mu. Ker pa sem na strani človeštva, verjamem, da je Bog na naši strani, ne na strani tistih, ki nam grozijo z migranti. Ti imajo prav vsi svoje domovine in svoje oblastnike. Takšne oblastnike, ki v OZN pogosto prodajajo diamante in redke rudnine iz rudnikov svojih držav različnim mafijam,  hkrati pa lažejo, da so revni zaradi podnebnih razmer in kolonializma. Velesile pa se sprenevedajo, kako sočustvujejo z njimi. Zakaj naj bi se Evropejke  odpovedale svojemu dragocenemu nakitu in ga podarile kaki afriški revni šoli, če tega ne stori tista njihova politična predstavnica  – s kilogrami zlata in draguljev okoli vratu  –  vrhunska intelektualka, izšolana na najboljših zahodnih privatnih univerzah, ki se v OZN zavzema za tako imenovano legibitro v svoji rojstni vasi – kjer večina kmetov nima niti vodovoda?

Ja, njo, nekoč siroto iz te vasi   je šolala zahodna elita, da zdaj v OZN dela za svetovno mafijsko gverilo. Tako kot nekatere naše bodeče neže. Saj vsi poznamo Sorosove visokošolske kadetnice. Tam nastaja milijonska armada okupatorjev Zahoda z vojaško taktiko odprtih mej. Tam, v Sorosovih vojašnicah, v teh levih fašističnih maternicah novega sveta, še bolj pa tretje svetovne vojne.

In Vatikan?!

Ali se najvišji uradnik v Vatikanu prav nesramno norčuje iz vsega svetovnega prebivalstva, ko nam v Evropi za letošnji Božič pošilja peklensko čestitko, ne z Jezuščkom, temveč s hudičkom v jaslicah?

Frančiška Franca Buttolo, Slovenija

O, ti naša naša ljuba, “demokratična” Kučanova udba!

0
Milan Kučan. (foto: Nova24TV)

Piše: Frančiška Buttolo

Ne vem, kdo je bil avtor prispevka, ki sem ga nekako od sredine dalje poslušala na Radiu Ognjišče, ko sem se nekoliko pred tretjo popoldne vrnila s sprehoda okoli našega skoraj povsem izpraznjenega betonskega naselja. Me niti ne zanima. Hočem samo povedati, da sem bila presenečena, s kakšno, prav pikolovsko  “andahtjo” se je neki marksistično vrhunsko podkovani avtor pripravil na seznanjanje poslušalcev Radia Ognjišče z najnovejšo zgodovino pojavljanja močno levih strank, kakršna je pri nas zlasti Levica, v številnih evropskih vladah.

Seveda so tovrstne informacije o pravih levičarjih oziroma kar komunistih hudo zavajajoče, so pa primerne za pomirjanje številnih državljanov, ki bi se morda celo sramovali kristjanov iz kake stranke, ki ima v svojem programu verske vrednote, vendar pa komaj čaka, da jo ateistični zmagovalci volitev čimprej povabijo v levo koalicijo. 

Kot da že vsi vrabci v Sloveniji ne čivkajo, kako lepo bo g. Kučan  koalicijo oplemenitil s “kocbekovci”. Inteligentno. Navsezadnje, v Sloveniji niso bili pravi komunisti po osamosvojitvi in demokratizaciji  nikoli in nikdar največji politični problem. Tudi sama sem proti koncu šestdesetih zapustila partijo.  Komunisti navsezadnje niso nujno komunisti za vse življenje. To ni niti g. Kučan. Zato se nam jih res ni treba bati.

V Sloveniji je problem neka druga ideologija, udbovska ideologija z vsemi svojimi organizacijami, ki zdaj delujejo kot globoka država. Člani udbe, ti pa niso svobodni. Enkrat pri udbi, vedno pri udbi. Da pa je udba še bolj nevarna, za naš narod in  državo uničujoča, od komunistov, je krivo dejstvo, da so v njej predvsem tisti, ki niso bili in niso komunisti.

Zato je povsem vseeno, ali bo v vladi stranka levica. Tudi če bo v koaliciji, jo bo kmalu zapustila. G. Kučan si prizadeva, da bi nagradil svoje najpomembnejše udbovce, kajti on še vedno vodi to, udbovsko stranko. V Levici, stavim, pa ni niti enega samega udbovca. Oni so odkriti marksisti, celo revolucionarni. Zadnje desetletje so se zelo intenzivno ukvarjali špansko revolucijo (strastno so prebirali Orwellove spomine na takratno Španijo).  Vse to se je odvijalo javno, v parlamentu včasih že kar prevec bučno in neokusno.

Udbovske organizacije so včasih podobne klubom, kulturnim salonom, poštenim združenjem različnih podjetnikov, na primer finančnim,  v dobrodelnih organizacija, v verskih elitah. Vsaj enkrat vsako leto se na srečanjih tovrstnih udbovskih  skupin pojavi tudi g. Kučan.

Zato, tako se mi dozdeva, je čisto vseeno, kdo je na oblasti. Vedno vodi našo državo elitna udba. O tej pa na Radiu Ognjišče – in tudi v skoraj nobenem mediju v državi, skoraj nihče ne govori. Ker se s to, globoko državo in g. Kučanom, doslej še nihče ni uspešno spopadel. Vsi, ki pa so šli predaleč, si po njegovem maščevanju niso nikoli več opomogli, celo smrtne žrtve so bile. Nekateri pa so svoj spopad z udbo, tudi po osamosvojitvi in demokratizaciji, prav tako drago plačali, kot tisti, ki so se mu uprli še v Jugoslaviji. 

In udba bo vodila tudi vlado, ki jo pravkar želi sestaviti dr. Golob.  Slovenija je v krempljih udbe. Vse drugo je pravljica oziroma različica katere od pravljic o liberalnih, desnih ali ideološko pisanih vladah.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Spomin na gospoda Inga Paša

0
Ingo Falk Pasch Wallersberg (foto: Matic Štojs)

Piše: Frančiška Franca Buttolo

O gospe Eriki Žnidaršič pa le to, da mi je sam ljubi Bog pomagal, ko sem pisala o njej ta svoj članek. Zakaj in čemu? Ta gospa je s političnim namenom sadistično preganjala hudo bolnega in tudi starega  gospoda, ki ji je v obraz povedal globoko in žalostno resnico o zelo neprijetni strani njenega značaja, ki v slabem pomenu presega značaj običajnega novinarskega hlapca.

Vendar sama ob pisanju  članka o gospe Eriki nisem mislila na gospoda pokojnega Inga Paša. Samo enkrat sem se z njim pogovarjala, poleti 1964, ko sem delala pri Kompasu ( pri hotelu Slon).

Takrat sem nekega popoldneva šla na kosilo v klet sosednje restavracije Daj-dam in po naključju sedla k mizi, kjer sta kosila brata Boris in Ingo Paš. Samo z nekaterih literarnih sestankov sem ju poznala, onadva pa mene seveda ne.  Prijazno sta mi namenila par običajnih vprašanj. Povedala sem jima, kaj študiram, pa tudi da se vsak dan ob petih zjutraj  z vlakom odpeljem iz Postojne v službo h Kompasu v Ljubljani, kjer delam do sedmih zvečer, nato pa se z vlakom vrnem v Postojno, malo pred enajsto ponoči.

Zelo sočutno, kar me je močno presenetilo,  sta mi svetovala, naj zardi zdravja poskusim najti kako primernejše delo, morda pa tudi prosim  za štipendijo. Seveda sem njun nasvet upoštevala, le da štipendije nisem dobila, ker sem bila, popolnoma nenadarjena oziroma nepismena v birokratskih zadevah, za tisto šolsko leto že prepozna, saj za svetovno književnost ni bilo več štipendij.

To je tudi vse, kar lahko povem o svojih izkušnjah z gospodoma bratoma Borisom in Ingom Pašem.

Seveda pa sem se srečevala z njunim pisanjem, zlasti z objavami o politiki in njeni zgodovini gospoda Inga, in tudi vedno bolj dojemala, da je s svojimi različnimi spisi ogromno prispeval v zakladnico boljšega razumevanja in predvsem samorazumevanja slovenskega človeka. Izkusil ga je v dobrem in slabem –  v kulturnem in barbarskem – najprej v najnežnejših letih, nato pa tudi kot eden maloštevilnih resnično večkulturnih (v najodličnejšem pomenu te besede) in v najglobljem duhovnem smislu svetovljanskih Slovencev. Tisti, ki so mu  v pogovoru z zanimanjem prisluhnili so bili zelo številni,  ob osamosvojitvi na primer pomembni politiki – predsednik Demosa dr. Jože Pučnik, prvi predsednik slovenske vlade gospod Lojze Petrle,  prvi slovenski obrambni minister Janez Janša, med zadnjimi pa se je z njim, z izjemnim sočutjem do njegove tragične družinske zgodbe,  pogovarjal celo papez  Frančišek.

Visoko spoštovani gospod minister Ingo Falk Pasch Wallersberg, minister v prvi vladi samostojne Slovenije, hvala vam za vaš izjemni prispevek v zakladnico poglobljenega  samorazumevanja  Slovencev!

Slovenska kulturna in politična javnost vas zelo pogreša, in s ponosom se uvrščam med vse številne v njej, ki so vas ohranili v najlepšem spominu.

Slava vam, gospod minister!

Frančiška Franca Buttolo, Slovenija

“Kominterni” v Bruslju

0
Janez Janša. (foto: KPV)

Piše: Frančiška Franca Buttolo

Slovenija, komaj čakam, da te  Janez Janša ne bo več reševal iz jugoslovanskega dreka, kakršen je današnja resolucija!

Gospodu predsedniku vlade Janezu Janši vse čestitke za odlično opravljeno dvoletno delo v slovenski in evropski politiki. Zgodovina, ki je pravičnejša od  preštevilnih Kučanovih “jugoslovanarjev”, ni mogla mimo prvovrstnega državnika. Predstavila ga je Evropi, predstavila ga je svetu. Janez Janša, edini slovenski državnik po letu 1941, ki ni ni bil niti komunist niti – bolj kot slovenski – predvsem jugoslovanski politik.

Če bi obveljalo mnenje Janševih nasprotnikov, v resnici njegovih  smrtnih sovražnikov, nemalokrat zahrbtnih udbovskih zločincev,  bi bil že trideset let v zaporu, še verjetneje pa v grobu. Govorili bi, da zaradi  rušenja naše skupne domovine Jugoslavije, z državljani “jugoslovanske”  narodnosti, v resnici pa zato, ker Slovenec ni smel biti v Jugoslaviji politik, kaj sele državnik. Lahko pa je bil Slovenec Titov največji  klavec – ali kot predsednik prve slovenske komunistične vlade, ko so pobili 200 000 nedolžnih, nikoli obsojenih žrtev, ali pa kot teoretik pobijanja nedolžnih, z navodili, kako in koliko ljudi je potrebno pobiti, na primer duhovnikov,  da revolucija ne bo ogrožena. Prav malo je pomembno, da nobena vladavina prava, na vsem širnem svetu, tovrstnih zločinov ni in ne bo nikoli prepričljivo obsodila. Gospa, ki menda vodi EU, je letos na Bledu samo nekaj mrmrala, da ima imajo tudi komunistični politiki pač svoje biografije. Zelo ponižujoče za njihove nemočne žrtve, mrtve in še žive. Stalin,  Tito, Ranković, Kidrič, Maček imajo za seboj samo biografije, zločinov pa nikakor. Bili so pač revolucionarji. Komunistični revolucionarji. Za kaj bi komplicirali, saj vendar vsi vemo, da revolucionarji  pač “revolucionarijo” – pobijajo,  morijo, “likvidirajo”.  To pa nikakor ni zločinsko – kot  je bilo mogoče razumeti  gospo, ki vodi EU, ko je govorila na Bledu o Kučanovi modrosti in tem, da bo jutri nov, seveda komunistični, dan.

Tako vidi slovensko prihodnost “taglavna drugarica” v EU. In kam vse to vodi Slovence in Slovenijo? Po mojem mnenju v strašno obračunavanje z vsemi, ki smo podpirali gospoda Janeza Janšo. V obračunavanje, ki ga bo vsestransko podpirala EU. Njeni napol legalni vodilni politiki v resnici niso kaj prida boljša od ruskih ali kitajskih. Sama zahrbtnost in trgovanje, tudi za drobiž, z velesilami na takšen način, da prodani oziroma žrtvovani narod ali državo (z zadrževanjem financiranja) EU prav primitivno obsodi neupoštevanja vladavine prava, kot na primer Poljsko, Madžarsko in – vse tako kaže – tudi Slovenijo.

Zaradi vsega tega, dragi jugonostalgični slovenski državljani, vam iz vsega srca želim, da bi čimprej vladali sami, brez desnih in desnosredinskih strank, predvsem pa brez gospoda Janeza Janše. Ker sem že stara, se namreč dobro spominjam, kako se nam je godilo v Titovi Jugoslaviji. Nisem maščevalna, a tega, kar si želijo slovenski  jugonostalgiki, s komunistom Kučanom na čelu, jim iz vsega srca privoščim. Naj se ljuba usoda nekoliko poigra z vami in vašimi potomci. EU vam bo gotovo – v vseh ozirih – pomagala.  EU, za zdaj še sramežljivo, v resnici še najbolj verjame – ne v Boga – temveč v rdečo zvezdo in njeno “biografijo”.

Gospodu Janezu Janši pa še enkrat – najlepša hvala za vse.

Opomba:

Sprašujejo me, zakaj sem zapisala, da g. Janša ni bil komunist.

Zato, ker mi, ki smo bili v Titovi Jugoslaviji kot mladoletni oziroma  najstniki sprejeti v parijo (tudi jaz sama), nato pa še v Jugoslaviji izstopili ali pa bili izključeni, v resnici nismo bili komunisti. Prav tako niso bili komunisti vsi tisi člani partije, ki so morali v to organizacijo, če so hoteli obdržati službo, pa so to tudi javno povedali. Vse to niso bili komunisti, temveč žrtve partijskega nasilja.

Frančiška Franca  Buttolo, Ljubljana

Najbolj brano

Ljubljana
clear sky
17.9 ° C
19.3 °
16.9 °
91 %
2.6kmh
0 %
Sat
25 °
Sun
29 °
Mon
20 °
Tue
19 °
Wed
23 °