Prejeli smo

Doma Prejeli smo

Laž in sovraštvo v pismih bralcev – ko se nosilci laži spravijo na Alenko Puhar

0
Alenka Puhar. (foto: arhiv Demokracije)

Piše: Iva Pavlin Žurman

Je lažnivo in sovražno pisanje v Pismih bralcev dopustno?

26. julija 2022 je publicistka Alenka Puhar odgovorila bralki revije Ona (Delo), ki je Puharjevi v pismu očitala »težke in neresnične besede«, ker je 5. julija napisala: 

»Zgrožena sem ob pomisli, da nekdo s podporo uredništva, znova skuša uvesti metode, zaradi katerih je v nedavni preteklosti trpelo toliko ljudi takega kova kot Mija Velikonja Kandus in Angela Vode – po moje ne zaslužijo sploh, da bi bile objavljene. Urednica S. Obolnar jih je objavila.« (Alenka Puhar)

Odgovor Puharjeve se je navezoval tudi na uredniško nekritično objavljanje pisem bralcev revije Ona, pisem, polnih laži in sovraštva proti nekdanjemu predsedniku vlade JJ.

Sočasno smo drugače misleči bralci cenzurirani, ko skušamo z dejstvi odgovoriti na laži in javno blatenje politika, ki ga dominantni mediji že desetletja medijsko diskreditirajo. O tem pišem tudi na spletu:

Bralka One A. Žvan je Puharjevi celo napisala, da bi se morala urednici Sabini Obolnar opravičiti (sic!), saj »urednica One Sabina Obolnar objavlja pisma ene in druge politične opcije«, je napisala. Da je to laž, sem opisala tudi v članku Manipulativne laži in cenzura Sabine Obolnar.

Alenka Puhar: Težke besede in napake

OnaPisma, 26. julija 2022 

      Gospa Aida Žvan bi rada nadaljevala prepir z mano. (V Oni, 5. julija). Za začetek se mi opraviči, za konec pa pričakuje, da se opravičim jaz. Ob vsem tem zavzdihnem, res se mi ne da – namreč ne prepirati, ne poučevati, ne zavračati očitkov – o opravičevanju pa… le zakaj in za kaj?! Ampak naj bo…

       Gospa Žvan se mi je najprej opravičila za napako, da me je razglasila za hčerko Angele Vode. Nato je dodala, da knjiga Skriti spomin ni pravi povod za njeno pismo, v resnici sem se ji zamerila zaradi protesta proti robatemu pismu zoper Janeza Janšo, objavljenem z uredniško podporo.

        Najprej bi na to rekla, da obstojijo različne vrste napak. Mene osebno razglasitev za hčerko Angele Vode ni užalila, res ne. To ne bi bila nobena sramota in ni vredno posebno skesanega opravičevanja. Nekaj drugega pa je, da je bilo to javno objavljeno in da bodo mnogi bralci to trditev vzeli za resnico ali vsaj za točen podatek. Opravičilo bi torej moralo biti usmerjeno v beročo publiko; besede »res ne vem, kaj mi je bilo« so nekoliko blede.

      Med razmišljanjem o pomotah sem se spomnila časa pred osmimi leti, ko je bil Janez Janša obsojen na zaporno kazen, ker je na neznanem kraju, ob neznanem času sprejel obljubo o neznani vsoti denarja… Oglasil se je večkratni nekdanji predsednik (ki je že leta 1988 Janši pomagal v zapor) s  tehtnimi mislimi, da ni tako hudo, kot se zdi. Nič ni dokončno in zacementirano. Motiti se je človeško, tudi sodniki so ljudje in se včasih zmotijo! Ampak imamo sistem in mehanizme, ki napake odkrijejo in popravijo. Zato brez panike, dragi državljani, saj bo… Aljana Primožič, gospa ostrega jezika in peresa, se je v Slovenskih novicah odzvala z duhovito karikaturo, na kateri je prepadeni sodnik zaklical:

       »Jebemti, res sem se zmotil… Milana Kučana bi moral obsoditi, ne Janeza Janšo!!!!«

      Potem se mi je v razmišljanje, kako nadaljevati pogovor z gospo Žvan, vrinil še njen nasvet, da naj si preberem vse uvodnike gospe Obolnar, pa bom videla, kako fair urednica je. No, jaz sem protestirala proti objavi hujskaškega pisma in ne proti uvodnikom. Ker ne spadam med bralke One, težko kaj tehtnega rečem o njej. O pismih bralcev in njihovi vlogi v ustvarjanje javnega mnenja pa marsikaj vem in sem o tem tudi že kaj napisala. Na splošno lahko s prepričanjem zatrdim, da so odločitve o tem, kaj je objavljivo in kaj ne, zelo pristranska. Tistim, ki si izberejo prave tarče, se marsikaj odpusti, spregleda se vsakršne netočnosti in laži, robatosti in prostaštvo, medtem ko se drugim ne. Na Delu je zanesljivo tako. Ne bom pa trdila, da je ali ni Ona v tem drugačna.

      Ker bi moje osebne izkušnje v teh zadevah zazvenele kot samozaverovana preobčutljivost, bom to raje preskočila. A če me gospa Žvan napeljuje na branje uvodnikov v Oni, ji bom jaz priporočila v branje kaj svojega o drugih. Zlasti dva zapisa sta zanimiva za obravnavano temo. Ker gre v obeh primerih za pomembna človeka, bo opozorilo nanju mogoče prav prišlo še komu; hočem reči, v obeh primerih gre za usode, ki bodo gotovo predmet seminarskih in diplomskih nalog.

       Pred leti je bil pisatelj Drago Jančar v Delu tarča silovite gonje, ki sem jo zgrožena spremljala in končno napisala članek »Kako so nagnali posiljevalca Jančarja (in si končno oddahnili)«; objavljen je bil v reviji Ampak. Leta 2006, 2007 tako rekoč ni bilo pisem bralcev v Sobotni prilogi Dela, (in še marsikje drugje), kjer si ne bi jezni predstavniki ljudstva dajali duška s protesti proti nazorom in besedam, ki jih je objavljal enkrat na mesec kot kolumnist Dela. Ključni poziv se je glasil: »Naj Jančar misli, kar hoče, ampak naj s svojimi mislimi ne posiljuje v vsaki drugi prilogi bralcev Dela!« S koncem tistega leta se je Jančar odločil popolnoma umolkniti o vsem, kar ni leposlovje.

        Drugi primer je obrnjen. Pred dvema letoma je poskusil profesor Kajetan Gantar povedati, da ga petkovi kolesarji spominjajo na hitlerjugent mladce, ki so se tik pred vojno s kolesi podili po Celju. Tega mu v pismih bralcev v Delu niso hoteli objaviti, češ da je to res neprimerno! Na stotine ljudi lahko v časopisih in revijah, na televiziji in tviterjih, seveda tudi na demonstracijah vpije, da je Janša s svojo vlado navaden fašist, najuglednejši klasik pa tega v Delu pač ne more oziroma mu ni dovoljeno. O tem sem objavila članek z naslovom »Gospod Gantar, Jupiter ali vol?« Prav zanimivo, ali ne, da so mu ob smrti v Delu ponatisnili intervju, v katerem ni »nič politike«, sama antika in da ni nihče nič rekel o tistem besedilu, ki ni dosegalo standardov za objavo v Delu… Lepa gesta bi bila, ali ne, ko bi ga zdaj le natisnili… No, v tistem Gantarju, ki je bolj vol kot Jupiter, sem tudi namignila, da bi bilo fajn pripraviti antologijo zavrnjenih besedil… Ne boste verjeli, gospa Žvan, koliko ljudi se mi je javilo, ali resno mislim, da imajo to in to, mogoče bi me zanimalo…?!

       A zdaj naj se na kratko vrnem k možaku, ki je priporočil, da se Janeza Janšo zapre, ker da je »rabelj slovenskega ljudstva«, pa »povzpetnik, japi«, poln denarja (v »pouštrih in kolm kišti« in pod jablano…), ki »je šel v politiko izključno zato, da bi z mahinacijami obogatel«… »tudi komunist je postal izključno zaradi privilegijev«… Tako kot sem bila zgrožena ob prvem branju, ostajam zgrožena danes. Neprimernost takšnega pisanja in objavljanja se začne s tem, da je na ravni zabavljanja ob šanku. Za natis se spodobi vložiti vsaj malo truda v iskanje in preverjanje dejstev. Tega tu ni niti za prgišče. Samo eno zlahka ovrgljivo dejstvo:  Da bi šel Janša v politiko zaradi bogastva in privilegijev, kratko malo ni res. Že kot mladenič je pisal in počel natanko takšne stvari, s katerimi je izzival komunistično partijo in establishment, si prislužil vse drugo kot privilegije – če izvzamem »privilegij«, da so ga še pred 30. rojstnim dnevom aretirali, obsodili in poslali v zapor.

Iva Pavlin Žurman, Solkan

Delo ne osvobaja …

0
Fetus (foto: Pixabay)

Piše: Frančiška Buttolo

Spominjam se, kako ponosni so bili jugoslovanski teoretiki socialističnega samoupravljanja, ker so centralistično gospodarstvo “oplemenitili” z uspešnimi tržnimi prvinami, s tekmovalnostjo v gospodarstvu, predvsem pa z nadgradnjo ljudske trditve, da imamo vsi enake želodce. Odlično, vsaj z ideološkega vidika, je na začetku samoupravljanja delovala fraza o plačilu po delu. Toliko, da delavstvo na prvomajskih paradah ni nosilo transparenta z napisom: “Kdor ne dela, naj ne je!”. Kako strašno bi šele bilo, če bi se na paradi znašel celo napis “Delo osvobaja!”. Saj Jugoslavija vendarle ni bila vsa eno samo komunistično koncentracijsko taborišče. Samo nekaj smo jih imeli, ker so bila nujna zaradi varnosti komunistične oblasti – nikakor pa ne zaradi tega, ker bi “naša” politika koga namerno sadistično mučila z nečloveškim garanjem, pa še s popolnoma nepotrebnim, kot na primer na Golem otoku.

Še ob koncu prejšnjega stoletja, ob osamosvojitvi Slovenije, ko tako velik del sveta kot danes, še ni živel skoraj izključno od pomoči svetovnih in manjših dobrodelnih organizacij, takrat še nisem bila povsem prepričana, da bo v marksističnih teorijah 21. stoletja pojem človekovih pravic zamenjal enega glavnih pojmov klasičnega marksizma, namreč pojem dela.

Ko sem namreč brala, kaj vse zaobsega pojem človekovih pravic, ki samo v manjšem delu vsebuje pravico do dela (dolžnosti pa niti ne, morda ponekod samo implicitno), sem večkrat pomislila, da so človekove pravice, glavna zahteva človeštva. Očitno so v sedanjem stoletju, bolj kot z delom, povezane z brezdeljem. Dajanje pomoči za ranljive je najvišja vrednota. Delovna mesta, zlasti nižje in srednje plačana, pa so nezasedena.

Na primer, sindikati po vsem svetu si tako zelo prizadevajo za dvig minimalnih plač, da so pred časom (zaradi krize), kot sem prebrala, v nekaterih podjetjih celo vodilni prejemali minimalne plače. V Nemčiji pa ima vse več podpore zahteva, da bi imeli vsi upokojenci enake pokojnine. Podpora človekovi pravici do solidarnosti je vse večja in močnejša od podpore pravici po plačilu, ki bo sorazmerno z vloženim delom in njegovo pomembnostjo, kakovostjo in dolžino trajanja. Nič več ni pomembno delo. V nemških anketah so državljani – zelo socialno in tudi socialistično čuteči – odgovarjali, da ni prav, ker imajo še vedno tisti, ki so imeli visoke plače, tudi visoke pokojnine. Zagovorniki enakih pokojnin so bili prepričani, da so si bolje plačani – v nasprotju s tistimi z nizkimi dohodki – lahko toliko prihranili za starost, da ne bi bilo prav, če bi imeli višje pokojnine kot nekdanji slabo plačani delavci. O kakem vloženem delu in o pravicah, ki iz izhajajo iz tega, ali pa o delu sploh, o tem pa niti besede.

Varuhi človekovih pravic, sindikati, zlasti pa vodje oziroma že kar voditelji nekateri nevladnih organizacij (podnebnih, “legibitre”, za pravice migrantov – legalnih in ilegalnih, ki jih menda sploh ne bi smeli več tako imenovati) pa imajo veliko večjo močjo od tiste, ki jo imajo različni politiki, tudi predsedniki vlad in držav.

Vse te organizacije in društva že po načelu ne delajo, temveč delujejo, predvsem pa obvladujejo informatino politiko medijev. Ko pa prevzamejo propagandno funkcijo vseh teh nevladnih organizacij in sindikatov proti spoštovanju dela tudi medijski kulturni programi, postane delo tako rekoč javna sramota. Vsebine reklam, filmov in nadaljevank usmerjajo čustvovanje množic k podpori vsem, ki “ne morejo” delati, tako kot delajo tisti, ki še kar dobro zaslužijo, žal pa ti (malomeščani, ovce, starci itn.) večinoma ne razumejo odlik “drugačnih”, na primer narkomanov, priseljencev, duševno nestabilnih, upornikov brez razloga, “skvoterjev”, aktivistov vseh mogočih nevladnih organizacij, “lahkoživk” in podobnih, ki so gonilna sila prihodnosti človeštva.

Tiste prihodnosti, ko bodo uresničene prav vse človekove pravice. Kot da sedanji marksistični teoretiki vidijo uresničitev svojih novih vizij komunizmu brez dela. Nekaj podobnega morda nakazuje tudi zahteva levih politikov po temeljnem državnem dohodku, ki bo za vse enak, za tiste, ki delajo in za tiste, ki se jim zdi, da delo človeku jemlje dostojanstvo.

Delo, kot najvišja vrednota komunizma in nacionalsocializma (z napisi v koncentracijskih taboriščih: “Delo osvobaja”) je končno postalo sramota, nedelo pa skromen, ampak “pošten” družbeni vir zaslužka. Morda zaradi tega, ker denar, veliki denar, v resnici nikoli ni prihajal predvsem iz dela tistih, ki so ga imeli, niti v kapitalizmu niti v komunizmi. Morda tudi zato, ker je bil skoraj vedno ukraden tistim, ki so premalo prejeli za svoje delo. Vsekakor pa zato, ker je bil vedno sredstvo za vladanje in obvladovanje, tudi za največje nasilje in teror.

Zdaj skoraj največ denarja nagrabijo (ne zaslužijo) lastniki digitalnih medijev. Milijarde in milijarde pogovorov in drugih digitalnih telefonskih storitev ti lastniki zaslužijo predvsem zato, ker nezaposlenim (brezposelnih, mladoletnih, upokojencev) stroške (položnice) za telefon plačujejo socialne službe in dobrodelne organizacije.
Le kdo bi še bil kmet? Le kdo bi še bil delavec? Le kdo bi še delal v bolnici? Saj imamo celo armado dobrodelnih organizacij in socialnih služb! Vsi bodo raje na sociali, pa še v kateri od nevladnih organizacij. Denar pa bo kljub temu prihajal – vsaj za tiste, ki ne delajo.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Izjava v. d. direktorja ob ukinitvi Urada Vlade Republike Slovenije za demografijo

0
V.d. direktorja Urada Vlade za demografijo Danilo Lončarič. (foto: Daniel Novaković / STA)

Piše: mag. Danilo Lončarič

Prejeli smo izjavo mag. Danila Lončariča, v.d. direktorja Urada Vlade RS za demografijo, ki ga je sedanja vlada ukinila. Izjavo lahko v celoti preberete spodaj:

Urad Vlade Republike Slovenije za demografijo je bil ustanovljen z Odlokom o ustanovitvi in nalogah Urada Vlade Republike Slovenije za demografijo in sicer kot vladna služba skladno s 25. členom Zakona o Vladi Republike Slovenije.

Sedež Urada je na Trgu Leona Štuklja 12 v Mariboru, kjer je bila dne 12. 4. 2022 tudi slovesnost ob uradni otvoritvi.

Ustanovitev Urada je bila posledica prepoznane potrebe, da se soočimo s ključnimi demografskimi izzivi za demografski preporod Republike Slovenije. Poleg vsebinskega vidika, ki smo ga opredelili s sloganom »Slovenija je odločena, da premaga demografsko zimo«, je potrebno izpostaviti tudi vidik decentralizacije državne uprave, ki ga je Vlada Republike Slovenije zasledovala z umestitvijo sedeža Urada v Maribor.

VSEBINSKI VIDIK

Kot ključna so opredeljena naslednja področja urada:

Področje demografije:

  • družini, materinstvu, očetovstvu, otrokom in veselju do življenja naklonjena družba;
  • dvig rojstev;
  • skladni regionalni demografski razvoj;
  • ustvarjanje pogojev, da bodo mladi ostali v Sloveniji in vrnitev izseljenih Slovencev v domovino;
  • nadzorovane migracije in integracija.

Področje za medgeneracijsko sodelovanje in sobivanje:

  • varna in dostojna starost;
  • ustvarjalno medgeneracijsko sobivanje, sožitje in dialog.

Projektno delo in splošne zadeve.

Poslanstvo Urada v smislu aktualnega dogajanja dojemam na način, da je potrebno demografska vprašanja oziroma demografske spremembe postaviti v ospredje politik v Sloveniji.

Pogumno in vztrajno soočenje z demografskimi izzivi, na področju rojstev, izzivi starajoče se družbe, dostojnega življenja v vseh življenjskih obdobjih in medgeneracijskega sodelovanja in sobivanja, iskanje in uresničevanje rešitev v sodelovanju z vsemi, ki lahko na tem področju kaj dobrega naredijo, sta vizija in poslanstvo Urada Vlade RS za demografijo.

Demografske izzive v prihodnje (rojstva, dolgoživa družba, nadzorovane migracije) je treba obravnavati celovito, nujno je treba močno okrepiti prepletenost in usklajenost med sektorskimi politikami in nosilci razvoja na različnih ravneh, spodbujati vključujoč dialog in ozaveščanje družbe o demografskih izzivih.

Po moji oceni je ključno vzpostaviti močan družben dialog, s konsenzom o nujnih družbenih spremembah, s katerimi bomo odgovorili na izzive, ki jih prinašajo demografske spremembe in zagotoviti sistemski vir financiranja demografskih ukrepov, oziroma skupaj z deležniki zagotovili podporno okolje s trajnostnimi in stabilnimi ukrepi. Na Uradu smo tem ciljem sledili in z namenom iskanja rešitev za ohranitev kakovost življenja in blaginje ljudi:

  • sprejeli program dela Urada;
  • sprejeli načrt izvajanja pristojnosti Urada;
  • pripravili predlog Odloka za ustanovitev strateškega sveta za področje demografije, ki smo ga poimenovali »Demografski svet«;
  • pripravili izhodišča za usklajevanje ukrepov za dvig rodnosti in demografsko konkurenčno Slovenijo;
  • pripravili pregled kratkoročnih in dolgoročnih projektov Urada Vlade RS za demografijo, za obdobje 2022 – 2029, z ocenjeno vrednostjo 40 milijonov evrov (izhodiščna vrednost za projekte v proračunu Urada za leto 2022 je 400.000 evrov);
  • pripravili predloge lastnih projektov oziroma se vključili v projekte, ki bodo olajšali delo v javni upravi – »Demografsko oko«, Projekt »MOPED« – korak k debirokratizaciji javne uprave, »Demografski kviz«, priprava izhodišč za mednarodno konferenco – »Dan demografije«;
  • pripravili izhodišča za ukrepe in pilotne projekte na področju medgeneracijskega sodelovanja in sobivanja (ukrepi priprav na upokojitev, ukrepi ob upokojitvi in ukrepi v času trajanja upokojitve s poudarkom na skrbi za starostnike);
  • Državna demografska strategija Slovenije za obdobje 2023 – 2050 – priprava izhodišč ukrepov;
  • se vključili v Medresorsko operativno skupino za usklajevanje humanitarne in tehnične pomoči za Ukrajino;
  • iskali rešitve za demografske izzive v tujini – mednarodni delovni obiski in delovni obiski na območju Republike Slovenije – z občinami, državnimi organi in nevladnimi organizacijami.

Urad je naslavljal teme za vključujoč in trajen dialog z vsemi starostnimi skupinami in organizacijami, ki predstavljajo in zastopajo različne starostne skupine. Z njimi smo sodelovali na našo ali njihovo pobudo.

Sodelovanje Urada v medresorskih delovnih skupinah:

  • Stalna medresorska delovna skupina za zadeve OECD na operativni ravni;
  • Svet za razvoj informatike;
  • Sosvet za tretje življenjsko obdobje;
  • Sosveti Statističnega urada RS;
  • Delovna skupina za financiranje ukrepov za sprejem in integracijo ukrajinskih beguncev iz proračuna EU 510-37/2022-561;
  • Medresorska delovna skupina med Uradom Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Uradom Vlade Republike Slovenije za demografijo.

Sodelovanje Urada v neformalnih delovnih skupinah:

  • sodelovanje z Zvezo društev upokojencev Slovenije;
  • sodelovanje z nacionalnimi mladinskimi organizacijami.

Za preprečitev negativnih učinkov demografskih sprememb v prihodnje je potrebno k ukrepom pristopiti sistematično; na ta način bomo ublažili napovedi, ki jih predvidevajo demografske projekcije in obrnili trend v pozitivno smer. Demografski izzivi se med državami in regijami razlikujejo, rešitve je potrebno iskati tudi na lokalnih področjih.

Pričakujem, da se bo v prihodnje celotna slovenska politika in družba nasploh začela bolj zavedati, da je demografsko vprašanje eno najbolj ključnih področjih za naš nadaljnji razvoj.

OSEBNI POGLED

Želel bi izpostaviti pomembnost zavedanja, da je življenje največ, kar ljudje lahko imamo. Demografija ni samo ekonomija, je zagotovitev dostojnega življenja za vse generacije, je osnovni gradnik razvoja za vse ostale panoge in vede.

  • družbi nasploh bi si želel, da težimo k temu, da ohranjamo kakovost življenja in blaginjo ljudi ter jo poizkušamo dvigniti na višjo raven. Bistvo kar imamo in kje smo nam ne sme postati samoumevno.
  • prihodnje vidim umestitev področja demografije na področje najvišje politične ravni. Le tako bomo izzive, ki so že danes prisotni, uspeli obvladovati s celostnim načrtovanjem, medsektorskim pristopom in implementacijo rešitev v družbi, v kolikor želimo ohranitev slovenskega naroda na ozemlju, kot je sedaj.

Mag. Danilo Lončarič, v.d. direktorja Urada Vlade RS za demografijo

Zaton Zahoda

0
Zastava (foto: iStock)

Piše: Franc Bešter

Tak je naslov znanega Spenglerjevega dela z začetka 20. stoletja. Po njegovih tezah vsaka civilizacija doživlja svoj začetek, vzpon, kulminacijo in propad, česar ni pisal na pamet, ampak na osnovi preučevanja nekdanjih, že izginulih kultur. Ali čaka podobna usoda tudi našo (Zahod)?

” />

yt-promo-minutni

 

Copy video url
Play / Pause
Mute / Unmute
Report a problem
Language
Mox Player
ADVERTISEMENT

Mnoga znamenja na do kraja dekadentnem Zahodu kažejo na to, saj so v mnogočem podobna, celo identična dogajanju ob zatonu rimskega imperija: hedonizem, razpadanje družin, pomehkuženost, izginjanje vere, nizka nataliteta, razvajena mladina, vdori barbarov in nesposobnost političnih elit, da bi se jim upirala, državljanske vojne med cesarji… . Vse te simptome propada lahko opazujemo na vsakem koraku, zadnja leta, pravzaprav zadnja desetletja, pa je na pohodu še nekaj, kar bo civilizacijo vedno bolj ogrožalo: kriza okolja, naravne nesreče. Že lep čas namreč ta (industrijska) kultura naravo prekomerno izčrpava in onesnažuje, in to je zadnja desetletja postala značilnost vseh držav sveta, ne le Zahoda. Vzrok je v znanstveno-tehnični revoluciji, pri kateri gre za zadnjo revolucijo v razvoju orodij, in ki povzroča to uničevanje narave, ki je z globalizacijo to uničevanje razširila na ves svet. Ta tehnična civilizacija, tako razširjena, pa ne bo več mogla prav dolgo nadaljevati po tej poti, izvajati tega pritiska na naravo, na ves planet, saj se že danes pojavljajo problemi s surovinami in energijo, problemi zaradi onesnaževanja (npr. s plastiko), nesreče zaradi podnebnih sprememb bodo vedno hujše… . Vedno večjo nevarnost za civilizacijo bodo predstavljali milijoni migrantov, ki bodo vedno bolj pritiskali na meje zahodnega sveta. Vzrokov za to je več, a osebno vidim dva glavna: suša (pomanjkanje vode), posledično pomanjkanje hrane na vedno večjih območjih Afrike in Azije, in veliko višja razvitost (blaginja) v državah Evrope, v ZDA, kar vse mnogi doživljajo kot »obljubljeno deželo«. Kot pra-vzrok za oboje pa vidim ravno v Orodjih (revolucija v njihovem razvoju), do nje je namreč prišlo v Evropi (in delno še v ZDA), zato je ta del sveta dolgo užival velike prednosti pred drugimi, tudi zato je danes svet razdeljen na bogati sever in revni jug. Vendar, nevarnost za civilizacijo je prišla tudi »od znotraj«, od levičarjev, ki imajo namen uničiti njene tradicije in dosežke, da bi potem na teh ruševinah lahko gradili »novi svetovni red«, in v ta namen migrante tako rekoč vabijo. Pri levičarjih gre za ateiste, v ateizem pa je množice zapeljal duh racionalizma in materializma, ki sta posledica znanstveno-tehničnega razvoja, se pravi razvoja Orodij. Tako lahko zaključimo, da so Orodja, ki so omogočila vzpon te civilizacije in njeno prevlado v svetu, že začela povzročati tudi njeno propadanje.

Moderna doba se zaradi tega vsekakor izteka, nujnost neke nove dobe trka na vrata, a ona bo nujno zahtevala radikalne obrate v načinu mišljenja in življenja. Krize, katastrofe, naravne nesreče, vojne, spopadi, prevrati… – vse to bo neizbežno prihajalo, a ravno to bo množice vzpodbudilo k globinskim preobrazbam.

Franc Bešter, Slovenija

Ne Orbanizacija – Putinizacija zdaj!

0
Vladimir Putin. (foto: Wikipedia)

Piše: Jože Likar

Rad bi komentiral izjave, ki jih je v tedniku Domovina zapisal Luka Svetina v intervjuju z Natašo Pirc Musar, kandidatko za predsednico Slovenije. V spominu mi je ostala kot novinarka, ki je nekaj let vodila TV Dnevnik. Na novinarjevo vprašanje ali podpira novelo zakona o RTV, kot ga predlaga Golobova vlada je odgovorila pritrdilno, češ da se je politizacija zgodila v zadnjih dveh letih? Ne sprejema teze, da je javna hiša bila doslej bolj leva kot desna.

V zadnjih dveh letih so mainstream mediji povsem odkrito podpirali vse tiste osebe, ustanove in posameznike, ki so izigravali ukrepe vlade Janeza Janše in pozivali k sabotažam proti prepotrebnim ukrepom. Vsa levičarska drhal, tožilstvo, razno razni preštevilni »varuhi« neoboljševiških pravic, so skušali vsak ukrep izničiti. Celo ustavno sodišče je razveljavilo zakon, ki je veljal šestindvajset let in je ščit zdravja državljanov, češ, da je pravica drhali do divjanja pred pravico do varstva in zdravja. Novopečene ministrice pa so zaukazale, da se sodni postopki proti neokomunističnim barbarom ustavijo.

»Živel Tito! Živela Partija, živela Rusija, živel Stalin…«

Zaposlovanje na podlagi strankarske izkaznice… Že zapiti propadli študent kemije Kidrič je prepričal naivnega Kocbeka med vojno, da na vsa vodilna mesta svoje ljudi postavi samo partija. Pesem » Jaz bi rad za šefa bil, pa rdeče knjižce nimam, rdečo knjižco b’že dobil, pa osemletke nimam….«je verjetno starejša kot Princ Musarjeva. Kako neodvisno je revolucionarno novinarstvo je lepo povedal Jože Smole, pokojni Božiček:« Novinarji ste družbeno politični delavci privrženi idejam marksizma in leninizma. Da je temu res tako je pritrdil z zelo kultivirano izjavo Marcel Štefančič: » Nas je j….o več kot njih in vemo kdo so. Velik del »novinarjev« je nosil transparente: »Mi vsi smo Štefančič!« Pred leti, ko je bil z Dela odpuščen Dejan Karba, pa so se novinarji postavili njemu v bran: »Vsi smo Karba!« Danes je ta isti Karba zaposlen pri stranki socialnih demokratov. Torej vsi Karbe, vsi Štefančiči veste, kje vam je mesto: med revolucionarnimi propagandisti, ne na nacionalni RTV, ampak v stranki SD.

Fakulteta za družbene vede in novinarstvo se je tudi med študenti imenovala »lemenat Staneta Dolanca«. Tako nam je lahko jasno, zakaj toliko »neodvisnih« novinarjev kandidira za poslance levih strank. Za primerjavo lahko navedem Šetinc-Paškovo. »Nje pogledi – svetle strele s Hude jame so poslani!« Če so že novinarji tako »moralno-politično« podkovani, kako ideološko preparirani so pravniki, ki uresničujejo zamisli pokojnega profesorja Bavcona. On je zagovarjal doktrino, da pravosodje ščiti režim in pridobitve revolucije.

Dr. Župančič je pred leti izjavil, da mnogi pravniki ne vedo, koliko je dva krat dva, ker jih na fakulteti nihče ni tega vprašal! Dovolj je partijska izkaznica. Primer Masleša je dovolj zgovoren.

Kandidaturo Pirc Musarjeve podpirata dva bivša predsednika, Kučan in Türk. To sta res prava s »strica iz ospredja«. Kučan kot šef vseh udbomafijskih spletkarjev, nasprotnik samostojne Slovenije, zadnji šef CK ZK, agent KOS-a, res ne more biti referent za demokratični razvoj Slovenije.

Tudi Danilo Türk ima svoj nahrbtnik, ali celo koš s težkim tovorom. »Proslavil« se je z izjavo, da je Huda jama drugorazredna tema! Na gradbišču stadiona Stožice, je pohvalil investitorje, da je to »primer dobre prakse.« Tako se zapravljajo milijoni davkoplačevalskega denarja!

Ko se je Janez Janša poročil v Drežnici so tamkajšnji vaščani samoiniciativno vzpostavili redarsko službo in urejali promet. Janša se je moral zaradi tega zagovarjati pred tožilstvom. Le malo časa za tem se je nekje na dolenjskem takratni predsednik Turk sestal z oboroženo tolpo »rokovnjačev«, oboroženih z orožjem nekdanje JLA in v oblekah agresorske armade. Nisem slišal pri nobenih poročilih, in ne prebral v nobenem časniku, da je za to kdo od policije, sodstva ali tožilstva kaj ukrenil.

Vse bo še tako, kot je bilo pred osamosvojitvijo Slovenije. Kučan in Türk sta med tistimi uglednimi osebnostmi, ki so se javno izjasnile, da se mora svet sprijazniti s Putinovo agresijo na Ukrajino in ugoditi njegovim zahtevam.

Ne Orbanizacija – Putinizacija zdaj! grozi tudi Sloveniji; podčrtano z zeleno!

Jože Likar, Slovenija

Brez anestezije ali resnica o referendumski nemoči Slovencev

0
RTV Slovenija. (foto: STA/ Nebojša Tejić)

Piše: Frančiška Buttolo

Slovensko vojsko, ki je skupaj z veliko večino Slovencev in dobronamernih državljanov osamosvojila Slovenijo, Golobova vlada uporablja skoraj samo še za pometanje migrantskih poti na južni meji. 

EU ploska, komunisti plešejo, Janševa SDS pa zbira podpise za demokratično RTVS, ki tega ni vredna, niti enega samega podpisa. Podpise bi morda utemeljeno zbirali kvečjemu za to, da bi jo razpustili, samo stavbo pa podrli, ker je najsramotnejši spomenik več kot  osemdesetletnega ubijanja – od začetka slovenskega stalinizma z ustanovitvijo  Radia Kričač – zdravega razuma in poštenja na Slovenskem. RTVS je treba ukiniti. Če bi namesto članka  zdajle pisala pravljico, bi rekla, da je treba to utrdbo  komunistične diktature izprazniti, nato pa do tal požgati. Nacionalne televizije sploh ne potrebujemo,  potrebujemo pa kvečjemu RTV slovenske manjšine v državi “Jugosloveniji”. Ničesar nismo dobili Slovenci z osamosvojitvijo, ker smo komunistični hlapci. Dosegli smo, če je to  sploh kak  dosežek, le to, da smo postali manjšina v lastni državi. Slovenija je nekako pogorela.

Če pa referendum bo,  bo RTVS – še bolj kot zdaj – dobila v svoje komunistične kremplje Kučanova klika. Kaj vendar počneš, ljuba SDS? Nič ne pomaga, Slovencem bo prej ali slej treba povedati, da smo v zadnjih desetih letih postali manjšina, staroselci. Večinoma so prebivalci  Slovenije v svojih srcih  še vedno tuji državljani, državljani neke totalitarne države, države, ki je ni več. Še vedno so torej ti zombijevski komunistični jugonostalgiki, ki se niso mogli prilagoditi demokraciji, do samostojne Slovenije vsaj indiferentni, še večkrat pa sovražni.  To so najbolje pokazali njihovi dobesedno morilski protesti v slogu stalinističnega VOS-a  (v prvih letih druge svetovne vojne) sredi okupirane Ljubljane.  Ti morilski, seveda nedovoljeni in neprijavljeni, protesti sredi najhujše pandemije vseh časov niso bili v bistvu  nič “humanejši” od stalinističnih likvidacij slovenskih vosovcev.

Iz vsega tega  pa sledi, logično,  da so današnji jugonostalgični zombiji  v bistvu še vedno nasprotniki slovenske samostojnosti in demokracije. Pri vsem tem pa je še najpomembneje, da se ogroženi, že skoraj povsem iz javnega življenja potisnjeni demokratični in zavedni Slovenci, kot tudi vsi Sloveniji in njenemu narodu naklonjeni slovenski državljani,  med katere najverjetneje sodim tudi sama, ZAVEMO svojega že skoraj tako imenovanega “judovskega” problema. Komunisti so še vedno naklonjeni nekdanji Jugoslaviji in balkanskemu stalinističnemu Hitlerju Titu, ki je na slovenskih tleh zapustil okoli sedemsto morišč, v katerih so nepokopani slovenski in drugi mrtveci, žrtve medvojnih in povojnih Titovih pobijanj.

Po osamosvojitvi so jugonostalgiki popolnoma uničili Slovenijo in slovenski narod. Zato, referendumi, niti osamosvojitveni, ki je zarisal na zemljevid sveta samostojno državo, niti kateri drug, ni več pravna resitev, demokratična resitev. Ta privilegij so si v Sloveniji v zadnjih letih nepošteno  priborili jugonostalgiki, domači in tuji, priseljeni.

 Slovenije ni več, nekako je vsestransko pogorela. Adijo, referendumi! Referendumi so zdaj priporočljivi samo še za  jugonostalgične komuniste – s podporo skoraj milijonske, večinoma iz proračuna plačane  armade  neostalinističnih nevladnih organizacij.  Takšna je resnica o primernosti referenduma za Slovence in dobronamerne slovenske državljane  v Sloveniji, pravzaprav v “Jugosloveniji”, mar ne, slovenska komunistična gospoda  –  Kučan, Jankovič, zakonca, Hribar in vsi številni  junaki tranzicijskih grabežev, tako strašno svetovljanski lažni zagovorniki človekovih pravic, da ste nekateri med vami s tem lažnim  zagovorništvom uspeli preslepiti celo inteligentne in poštene posameznike ter skupnosti, na primer nekaj najboljših  kristjanov,  doma in na tujem.

Skratka, draga SDS, ne ovij si sama zanke okoli vratu, lepo te prosim. Stopi spet, draga SDS, v središče problema. Skupaj z NSi in njenimi odličnimi ministri v tvoji zadnji vladi. Slovenska Cerkev, Slovenija  je tvoja mati, ne Vatikan, pogosto zagovornik najslabših političnih velesil v Evropi.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Janković miri Ljubljančane: V ogrevalni sezoni boste na toplem – dodajam: na račun uničevanja Moravške doline in zdravja njenih ljudi

0
Zoran Janković. (foto: STA / Nebojša Tejić)

Piše: Milan Balažic, župan občine Moravče

Na redni tedenski tiskovni konferenci je včeraj pred ogrevalno sezono ljubljanski župan Zoran Janković miril, da bo Ljubljana na toplem. Med drugim so za to namenjene zadostne zaloge premoga, iz Indonezije je na poti ladja s 145 tisoč tonami premoga, januarja pa prihaja nova ladja z enako količino.

Kot župan Občine Moravče najostreje protestiram proti temu brezsramnemu Jankovićevemu načrtu. Prebivalci naše prestolnice morajo vedeti, da se pozimi grejejo na račun uničevanja Moravške doline in zdravja njenih ljudi. Elektrofiltrski pepel, ki ostane od gorenja premoga, se namreč iz Ljubljane odvaža v Moravče na deponijo podjetja Termit. Vsako leto se tako zakoplje vsaj 6500 ton tega pepela, ki je rakotvoren in nizko radioaktiven, predvsem pa ga tvorijo strupene težke kovine. Te snovi se skupaj z dežjem izcejajo v površinske vode, izpirajo v podtalnico, zastrupljajo tla, se v obliki nanodelcev širijo po zračnem prostoru. Zaradi vsega tega se vsako leto bolj uničuje ena najlepših predalpskih dolin, njena narava in živali. Predvsem pa za rakom zbolevajo ljudje, ki živijo v neposredni bližini deponije.

Državljani prvega reda, Ljubljančani, so tako na toplem, ljubljanski župan se znebi nevarnega odpadka, država pa ne stori prav ničesar, da bi enkrat dokončno preprečila zastrupljanje moravških ljudi, saj so to državljani drugega reda. Ker so inšpekcije neučinkovite, zastrupljanje očitno v skladu z zakonom, slovenska sodišča pa nesposobna soditi v razumnem roku, ljubljanskega župana Jankovića obveščam, da imamo njegovega neodgovornega delovanja Moravčani dovolj. Ker ne gre drugače, bomo primer prenesli na ustrezna evropska sodišča. Naj sramota zadane župana prestolnice države, ki se hvali s svojo zeleno podobo, izza katere se skrivajo strupene rane, ki jih je s soglasjem prav te politike ustvaril umazani kapital.

Milan Balažic, župan občine Moravče

Je zdaj na vrsti Poljska?

0
Poljska zastava. (foto: Pxhere)

Piše: Frančiška Buttolo

Danes zjutraj (ob sedmih) sem  prisluhnila radijskim  poročilom na Prvem. Zanimivih je bilo več prispevkov. Dva pa sta bila že skoraj pretresljiva.

Prvi je bil o “trubarščini” kot edinem pravem  jeziku Prešernovega krsta pri Savici, kar menda  najbolj potrjuje Črtomirova klena, prav nič katoliška  “trubarščina”. Drugi prispevek pa je  – domu in svetu (Urbi et Orbi) – naznanjal, da je Ukrajina, kot se spodobi,  že spet  del Rusije, ter da je zdaj na vrsti nekdanji sovjetski  “satelit” Poljska. To vrnitev materi Rusiji pa tudi zdaj,  kot leta 1939, le da tokrat v strahu pred  Kitajsko, zahtevata oba, Vzhod in Zahod – poleg Rusije,  tudi EU,  na čelu z  neostalinistično liberalno stranko (LIBE- LJUBEZEN) v parlamentu EU.

Kar  zadeva prvo pomembno novico, knjižno  “trubarščino”,  me težnje (nekateri jim pravijo blodnje) stalinističnega in neostaliničnega  večinskega  dela  SAZU* ne preseneča. Saj so te ideje zdaj globalistično in multikulturno  “kuzmične”   (in  s tem menda  tudi kozmične, ker so akademske).  Samouničujče razsežnosti izumirajočega  slovenskega knjižnega jezika (menda neuporabnega, zaradi česar ga znanstvene in kulturne ustanove pospešeno  nadomeščajo z angleščino), pa so –  razen s knjižno  “trubarščino” –  podprte tudi s  strogo knjižno  prekmurščino in avtonomno obvezno “istrščino'”,  že četrtim slovenskim knjižnim jezikom. Kolikšno kulturno bogastvo Slovencev, največje avtohtone  manjšine v državi Sloveniji (tik pred Svobodino spremembo imena v Jugoslovenijo, ki je že na spisku Kučanovega CK-ja). Takšna je pač jezikovna svoboda – še večja pa bo pod vladavino  absolutne in absolutistične udbovske diktature Svoboda.

Kar pa zadeva POLJSKO, moramo priznati, da jo je EU, predvsem  s tem, ko ji je vzela menda prav vsa nepovratna sredstva, skoraj 40 milijard, ker ta država, skozi vso zgodovino silovito  napadana od Zahoda in z Vzhoda, noče ponovno zaposliti na najvišjih sodnih položajih   svojih odstavljenih – nekdanjih in novih –  stalinističnih, zdaj pa  proruskih sodnikov. Ker brez enega samega centa pomoči iz EU, Poljska, s tremi milijoni beguncev iz okupirane Ukrajine (ki jo je Zahod iz strahu pred Kitajsko vrnil Rusiji) ne bo mogla kljubovati napadu Rusije, kljub temu, da je v Natu, je s samostojno Poljsko verjetno “gotovo”, konec. Pakt Hitler-Stalin je bil 2022  torej “uspešno” obnovljen, njegova – tokrat druga žrtev, ker je bila prva Ukrajina – pa je zdaj Poljska. Spet sta jo napadla, kot leta 1939, Zahod in Vzhod.

Opomba

*Pravi, vrhunsko udbovski obraz te ustanove poznam že iz druge polovice petdesetih, ko so njeni udbovski člani zalezovali in lovili na svoj  trnek  človeške ribice, nato pa ta svoj šport podtaknili “nevarnemu” kolegu, ki je bil na poti do vrhunske mednarodne kariere, organizatorju prvih mednarodnih kongresov o raziskovanju krasa, najboljšemu raziskovalcu v tem inštitutu, asistentu in zaupnemu  prijatelju znamenitega Srečka Brodarja.  To vem, ker sem tedaj, od leta 1957, kot najboljša prijateljica hčerke tega raziskovalca, doživljala veliko  trpljenje njegove družine zaradi silovitega preganjanja in groženj. Ta družina, ki je bila nekakšen demokratični kulturni salon sredi zadrtega stalinizma, je strahotno trpela pod udbovskim bičem.  Gospod raziskovalec je, na primer, brez najmanjšega oklevanja podpiral Avsenike, gospa pa je bila daleč naokoli  največja poznavalka moderne literature, zlasti pa ji je ugajal Orwell, prevodi Angele Vode in ameriški moderni romanov.  V tej družini  sem tudi osebno spoznala znanstvenika Brodarja, ki je v svojem naravnem razumevanju znanstvenega dela – samo kot enega od načinov življenja, čim bolj preprostega, ne pa kot vzvišeni udbovski  snobizem za teroriziranje narodove inteligence.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Kučanova (krivosodna) mafija

0
Ljubo Bavcon in Milan Kučan - negovalca kontinuitete starih komunističnih sil in spodbujevalca protidemokratičnih teženj v Sloveniji. (foto: STA)

Piše: Franc Trunk

Modus operandi kučanove udbomafije je splošno poznan, povzeto po javnem nastopu kučana v Novi Gorici februarja 1994, govori milan kučan:

Kdor ni z nami, je proti nam in pravilno je, da v teh ljudeh vidimo sovražnike za katerih premagovanje so dovoljena vsa sredstva, tudi tista, ki z demokracijo nimajo nobene zveze, to je najprej diskriminacija, nato diskvalifikacija, po potrebi likvidacija, če je nujno tudi fizična likvidacija…’

Zločinska kučanova (krivosodna) udbomafija deluje po preizkušeni metodi pokončati/ubiti njej neljubo družino na način – najprej pokončati/ubiti najšibkejši člen družine, s čimer povzročijo krizo/razpad družine, nato pa pokončajo/ubijejo posameznike razpadle družine…

Vse to – ZLOČINSKO oblastno diskriminacijo/diskvalifikacijo/likvidacijo ponovno doživlja sin Jure, ki so ga deležniki kučanove krivosodne udbomafije – v kontekstu ponovne že tretje! NEZAKONITE!!! hišne preiskave – ponovno! NEZAKONITO!!! priprli, vse po tistem, ko so ga pro/udbaški robokopi/specialci spečega! brutalno pretepli, fokusirano po glavi, da je izgubil zavest in zadobil ob ostalih diagnosticiranih poškodbah tudi klinično potrjen pretres možganov…

Ob NEZAKONITI!!! hišni preiskavi, ki se je uradno začela dne 6. 6. 2022 ob 8:37 uri, so pro/udbaški robokopi svoje zločinstvo nad sinom opravili že ob 7:11, potem pa so se nedoločen čas prosto gibali po večstanovanjski hiši, pri čemer je bila iz predala moje pisalne mize odtujena kuverta z 20.000/dvajset tisoč €, ki so bili pripravljeni kot po/plačilo za obrtniška dela končane izdelave kamnitih zidov…

Ob nikakršnih realnih dokazih zoper sina, je bil uveden ponovni! NEZAKONITI!!! pripor, ponovno v evidentni zlorabi 299/4. čl. KZ-1, kar vse je že ŠTIRIKRAT!!! pravnomočno ‘padlo’ na višjih sodnih instancah, TRIKRAT!!! od tega dokončno pravnomočno na samem Vrhovnem sodišču RS…

Ob tem je potrebno posebej izpostaviti, da pro/udbaški krivosodnice/krivosodniki na nižjih sodiščih v Ljubljani delujejo po principu vseprisotne sistemske korupcije (op.a. vsa čast redkim izjemam…), kjer en drugega ščitijo v kontekstu maloumne krivosodne udbaško oblastne organizirane hudodelske kriminalno zločinske združbe, ko velja empirično dokazano:

V celoti razveljavljen udbaški idiotkretenski konstrukt montiranega krivosodnega procesa zoper sina in mene iz leta 2013 se ponavlja dandanes z NEZAKONITIM!!! priporom in predmetnim maloumnim konstruktom obtožb zoper sina, vse brez enega realnega materialnega dokaza, še več, brez enega realnega materialnega dokaza, ki bi prestal resno trezno/strokovno/pravno presojo, ko velja neizpodbitno materialno dejstvo uradno dokumentirane Resnice, da je bil celotni postopek pregona zoper Jureta Trunka začet leta 2013, vse na temelju očitka storitve 20! kaznivih dejanj po 299/4. odst. KZ-1, ki rezultira v dokončni pravnomočni sodbi Vrhovnega sodišča RS št. 52710/2013 z dne 17. 6. 2021 kot element uradno dokazljivega materialnega dejstva, kjer je krivosodna politično udbaška maloumno! arbitrarna oblastna organizirana hudodelska kriminalno zločinska združba v kateri je sodelovala praktično stotinja državnih uradnikov policije, tožilstva, sodišč delovala NAKLEPNO! nezakonitosaj med njimi/stotinjo – ni bilo niti enega, ki bi (uradno!) povzdignil glas, da je nemogoče izvajati pravni! pregon zoper Jureta Trunka začet leta 2013, vse na temelju očitka storitve 20! kaznivih dejanj po 299/4. odst. KZ-1, če je bilo že dne 16. 9. 2011 s pravnomočno odločbo MOP RS in dne 13. 3. 2012 s pravnomočno odločbo RS MIP enoznačno! potrjeno, da je bil vseljen dom Jureta Trunka porušen de-facto NEZAKONITO!!!, kar v celoti suspendira možnost pregona po 299/4. odst. KZ-1 – kot vse to enoznačno izpostavljajo v zaključku navedene pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišča RS in ESČP…!

Tozadevno, ob udeležbi praktično stotinje – več ali manj ‘pravno’ visoko izobraženih javnih/državnih uslužbencev – nikakor ni moč govoriti/pisati o naključju, niti o njihovi pomanjkljivi izobrazbi/strokovnosti, pač pa je tovrstni pogrom element evidentnega NAKLEPA! fašistične pro/udbaške oblasti utišati/uničiti/UBITI! posameznika/Jureta Trunka…, vse na smiselnem temelju uporabe bavconskega udbaškega ‘prava’ to je na smiselnem temelju udbaškega krivosodnega izročila, citat: »kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe ureditve… v tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’ (Lenin I. stran. 256-257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom.«…, posledično ne čudi praktično NIČNO!!! zaupanje ozaveščene/kritične/razumne javnosti v tozadevno udbaško krivosodje, za kar so v prvi vrsti odgovorne/i raznorazne/i pivkove, kokošarke, pogačniki, pavjani, masleše, florjančiči, petriči, oceti in nižje rangirani udbaški deležniki udbaškega krivosodja, deležniki udbaškega krivosodja, ki so do dna in globje zlorabili/ponižali/posilili slepo Justicijo, vse na način, da so prebivalci RS veliko večinsko v popolnosti izgubili zaupanje v pravosodje RS …

Posebej zločinsko je, da sina v situaciji, ko pro/udbaški oblastniki nimajo zoper njega enega realnega materialnega dokaza – kriminalizirajo na osnovi dolžine las, kjer so mu uradno! pripisali vsesplošno osebnostno neurejenost, ker je imel lase ‘dolge’ do ušes, ko velja, da bi moral biti – po istem idiotskem osebnem stališču udbaškega miličnjaka, ki ga nekritično! povzemata! tožilstvo in sodišče – amaterski pro/udbaški kognitivno prikrajšani intelektualno podhranjeni LAŽNIVI!!! »mikrobiolog«, ki na idiotom lastni način priporoča zdravljenje COV-19 s kopanjem v morju in sončenjem (op.a. če ga niste prepoznali – sam robert golob osebno…) z njemu lastnim neurejenim mastnim do ramen dolgim lasiščem vsaj v doživljenjskem arestu, jebeni marcel štefančič jr. – ki so ga (op.a. prosto po masleši…) sfukali iz unga udbaškega RTV SLO ‘STUDIO šity’ – pa bi moral biti z unim zanikrnim mastnim z gumico spetim čopom na lasišču segajočim preko ramen – že davno tega usmrčen/kremiran…

Ob zapisanem velja, da v udbaškem krivosodju nimajo uradnega protokola, ki bi uradno definiral ne/urejenost posameznika, ko je vse to prepuščeno kognitivni prikrajšanosti vsakokratnega oblastnega odločevalca, kar pa nikakor ne more biti omembe vredni materialni dokaz ne/urejenosti posameznika, kjer je recimo po mojem osebnem stališču šolski primer neurejenosti od heroina razžrti praktično brezzobi gobec nekdanjega ‘milijonarja’, sedaj nadomestnega poslanca za v vesolju izgubljeno do kolen in globje se priklanjajoče fafajočo častilko zločinskih partizanskih klavcev (op.a. če je niste prepoznala – sama tanja fajon osebno…)…

Saj ni res, pa je…

Franc Trunk, Portorož

Mimogrede:

povezave do pravnomočnih sodb VS RS in ESČP, ki enoznačno dokazujejo udbaško zločinstvo kučanove udbomafije vs. družini Trunk:

 Sodba VS RS 198/2018:

https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=2015081111426050

Sodba VS RS 52710/2013:

https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&id=2015081111450427

 

Sodba ESČP no. 60503/15 Trunk v. Slovenia:

https://laweuro.com/?p=4550

 

Sodba VS RS 12400/2013:

http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2015081111449942&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111449942

Ravs na levem polu

0
Drago Kos. (foto: STA)

Piše: Franc Trunk 

Z dovolj velikim zanimanjem spremljam kandidatke/te za novega predsednika RS, kajti od nje/njega bo odvisno ali bo RS poniknila v fašistični greznici udbaško pogojene golobje vlade političnih naturščikov, katerim bi se  če ne bi bilo to nevarno v času, ko vlada SVOBODA …

Iz Švice sveže uvožena Kosova Marta evidentno ignorira njej neljuba vprašanja, npr. o tem, kako je jo Čeferinov Aleksander financiral preko UEFE, kjer se trudi zamolčati del kariere, ko je na račun mladosti, verjetno kot edina vozila coupe audi TT, k čemer je dodati njen zamolčani del kariere, ko se je udinjala udbaškemu kučanovemu F-21, kar mi da misliti, da niso iz trte zvite informacije, da je Kosova Marta v času študija znala komu kaj prišepniti tudi o takratni politični »nekorektnosti« kakšnega njenega neudbaškega študentskega kolega, kar vse je budno spremljala/popisovala takratna UDBA. Če k temu dodamo še Kučanovega James Bonda alias agent Peter kot se je po partizansko imenoval Martin bratec Drago Kos, smo praktično zaprli krog Martine dodobra že potopljene predsedniške kandidature, ki jo ne podpira niti sam Kučan z njegovim potrčkom Turkom …

Natašo Pirc Musar osebno dovolj dobro poznam, da z lahkoto zapišem, da akademske izobrazbe ni pridobila leže, ko je tovrstno pozicioniranje vse prej kot izjema …

Če česa ne manjka Nataši Pirc Musar, ji ne manjka sposobnosti vseprisotnosti, pa bilo to v medijih, ki jo podpirajo ali pa v medijih, ki jo manj podpirajo, kjer se s časovno hitrostjo bliža Čas, ko zna Nataša Pirc Musar skočiti tudi – iz Kekec paštete …

Z zanimanjem sem prebral, s čimer soglašam, kako je Nataša okarala samovšečnega Boruta Pahorja, češ, da je Borut Pahor zaglavil v njemu lastni coni udobja, kjer živi že praktično ves čas v času samostojne RS, kjer je bil prevečkrat tiho, ko bi moral javno povedati vse potrebno, da bi umiril politikantske strasti v RS. Kdo drug kot predsednik/ica države lahko kot politična avtoriteta preseka gordijski vozel, ko sistem zaide v slepo ulico!? Pa ja ne bomo pristali na to, da nam bo vladala poulična yugonostalgična necivilizacijska drhal, ki žvižga ob igranju himne RS – ob takih trenutkih bi pravi predsednik/ca nedvomno javno povzdignila glas, da je to vsaj primitivno, če ne celo kaznivo in s tem začrtal/a mejo do katere lahko ta udbaška drhal deluje v njej lastnem primitivizmu …

Nikakor ne pristajam na benevoletnost, ki jo izkazuje Nataša Pirc Musar do udbaškega krivosodja, ki NAKLEPNO!!! krivosodi v kontekstu popolne neodgovornosti zaradi oblastnega zločinstva nad posameznikom kot, da uničeno življenja posameznika vs. krivosodni spaki ni vredno nič, ko bi morala ob/veljati odgovornost, da vsaka dokazana NAKLEPNA! kršitev človekovih pravic zaradi krivosodnega postopka potegne za seboj izgubo sodniške toge – v trenutku bi imeli vzpostavljen red in zakonitost v sodni veji oblasti, ne pa smo priče, da krivosodni sistem še vedno deluje kot eksekutor udbaške politike, kar vse se je uspelo iz komunistične zločinske diktature (op.a. kjer je udbaško krivosodje sistematično kršilo človekove pravice drugače mislečim…) zavleči v RS, vse po načelu udbaškega bavconskega ‘prava’, to je na smiselnem temelju udbaškega krivosodnega izročila, citat: »Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe ureditve… v tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’ (Lenin I. stran. 256-257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom.«…, posledično ne čudi praktično NIČNO!!! zaupanje ozaveščene/kritične/razumne javnosti v tozadevno udbaško krivosodje, za kar so v prvi vrsti odgovorne/i raznorazne/i pivkove, kokošarke, pogačniki, panjani, masleše, florjančiči, petriči, oceti in nižje rangirani udbaški deležniki udbaškega krivosodja, deležniki udbaškega krivosodja, ki so do dna in globje zlorabili/ponižali/sprostituirali Justicijo, vse na način, da so prebivalci RS veliko večinsko v popolnosti izgubili zaupanje v pravosodje RS …

Saj ni res, pa je …

Franc Trunk, Slovenija

Veteran vojne za Slovenijo

Najbolj brano

Ljubljana
clear sky
17.9 ° C
19.3 °
16.9 °
91 %
2.6kmh
0 %
Sat
25 °
Sun
29 °
Mon
20 °
Tue
19 °
Wed
23 °