Prejeli smo

Doma Prejeli smo

Covid retardiranci z odprtega oddelka

0
PCT digitalno potrdilo z QR kodo. (foto: Andrej Potokar)

Piše: Aleš Guček

Korzičani veljajo za večne nergače proti Franciji, čeprav so privilegirani del te velike države. Dodobra sem jih spoznal med 34-imi obiski tega prekrasnega otoka. Kako so sprejeli zelo stroge ukrepe za zajezitev Covida-19? Enega letos nisem slišal, da bi godel proti ukrepom. Poudarjam, da nimajo dlake na jeziku.

Med vožnjo po otoku sem naletel na kombi na travniku sredi ničesar, v katerem so pekli pico. Mizice so bili v senci dreves. Napotil sem se tja, ko me je ustavila dama: «Potrdilo PCT, prosim.« Pokazal sem ga, ona ga je preslikala s telefonom in lahko sem se usedel in naročil pico. Gledal sem dolgo vrsto, ki ni nergala, ko so morali kazati potrdilo.

Žena je šla v veliko trgovino s prehrano. Jaz sem zavil na teraso bara (bifeja). Mladeniču sem naročil pijačo. »Potrdilo prosim«, je bil prvi stavek po pozdravu. «Žena ga ima in pride kmalu iz trgovine.« Ženo sem čakal okoli eno uro, žejen, da niti pljuniti nisem mogel. Ko je prišla, sva pokazala potrdili in v trenutku dobila pijači.

Slovenski Covid retardiranci, ki jih podpira televizijska javna hiša, usmrajajo po cestah Ljubljano. Naj gredo za en teden čistit skupne prostore na Infekcijsko kliniko UKC-ja, da bodo videli, kako je tam. Pet mesecev sem imel pred leti priložnost gledati nadčloveške napore medicinskega osebja, da so reševali življenja. Sedaj pa nastopajo neki boljševiški zaostali psihopati po Ljubljani, ki nimajo ničesar pokazati, kaj so naredili pomembnega v življenju. Nekdo teka z megafonom v roki in  kruli vanj, kot z verige odtrgani stekli pes. Prvi petek, ko so začeli koleščkati, bi jih morali policisti blagosloviti z vodnim topom na poti do Ljubljanice in naprej proti Črnemu morju. Ker policisti niso izpolnjevali svojih delovnih obveznosti med kršenjem javnega reda, se jim je poulična nesnaga povzpela na glavo. In nam tudi, mirnim državljanom. Dobivali so vse večja krila, ker so jih podpirali levosučni mediji z nacionalko vred, tožilstvo in sodišča. Vse spominja na nacistično Nemčijo: Najprej pljuvanje, nato pretepanje, nato razbijanje trgovin, zažig Reichstaga, streljanje s pištolami, nato učinkovitejša uporaba hitrostrelk. Naj podučim ljubljansko poulično nesnago, da se zgradb ne zažiga z baklami, temveč z molotovkami. Učinek je boljši. Ta dejanja podpira s svojo prisotnostjo pedenj človek, laket p….., katerega hobi sta laž in zloba.

Dobrota je sirota je znano ljudsko reklo. Med balkansko vojno smo Slovenci sprejeli okoli 80 000 beguncev iz Bosne. Ti so nam bili hvaležni. Njihovi otroci, ki so (pre)lahkotno pridobili slovensko državljanstvo, pa nastopajo proti avtohtonim prebivalcem Slovenije in tudi proti državi. Mislijo, kako so izvirni kot pevski pripovedovalčki ali stresajo svoje možganske izcedke v eter. Vendar to ni dovolj, ker jih je treba dodatno uvoziti za demonstracije še iz Bosne. Predlagam uvedbo antične grške črepinjske sodbe. Kdor je deloval proti državi, so pred njim razbili glineni vrč, napisali na eno črepinjo njegovo ime in datum in ga izgnali za deset let iz Grčije. Za razliko pod komunajzarjev mu niso vzeli premoženja, niti nadlegovali njegove družine, kar so počeli klečeplazni levosučneži po nalogu vodstva krvniške komunistične partije v Sloveniji. Kateri potomec šarsko-pindske-dinaroidne rase si upa narediti v Švici kaj takega, kot si dovolijo v Sloveniji, ki si jo hočejo prisvojiti za svojo? Pazite agresivni priseljenci, kaj boste storili, ko se bo začela bosanska državljanska vojna, ko bo Štepanjsko naselje napadlo Fužine. Tam je arzenal orožja in eksploziva, o čemer obveščam slovenske kriminaliste in policijo, ker domnevno »ne vedo za to«. Ukrepajte, kot ste ob neki vardi, ki je nosila lesene puške, ni pljuvala po ljudeh in kamerah, ni metala kock, ni poskušala, kako daleč je možno vreči bakle… Organom pregona in sodnikom, predvsem sodnicam, toplo priporočam, da se oglasijo na zavodu za merila in meritve in tam vzamejo etalone, s katerimi bodo merili enako vse kršilce Ustave RS in zakonov. Mimogrede: Kaj pa moške kvote na sodiščih? Pooblaščenka pa o tem molči.

Aleš Guček, Ljubljana

Do zadnjega diha bom za samostojno Slovenijo

0
Zastava (foto: arhiv Demokracije)

Piše: Frančiška Buttolo

O lobistih, Janši in Zahodnem Balkanu ali Novi Jugoslaviji

Po odlični razlagi problema z lobisti in gospodom Janšo v zadnji oddaji Kdo vam laže, je postalo jasno, da gre v tem primeru za en sam, največji slovenski politični problem, za ponovno vključitev Slovenije v neko trdno, mednarodno priznano balkansko povezavo. Torej za konec samostojne Slovenije. Ker se, podobno kot ob osamosvojitvi, del slovenske Udbe v podzemlju s to staro željo gospoda Kučana, in tudi željo nekaterih največjih članic EU, ne strinjajo, je Kučan jezen tudi na nekatere lobisti, zlasti na tiste, ki o njegovih balkanskih željah in sanjah preveč vedo.

Naslednje volitve, dragi Slovenci, dragi vsi slovenski domoljubni državljani – doma in v tujini  – bodo volitve za ohranitev samostojne države Slovenije.

Bog ne daj, da zmaga gospa Fajonova,  uničevalka makedonskega naroda. Ona podpira tisto srbsko mafijo, ki si v Sloveniji prizadeva, da bi bil Beograd ponovno glavno mesto vseh balkanskih narodov, tudi Slovencev. O ničemer drugem kot o tem, spoštovani domoljubni slovenski državljani, Se ni gospa Angela ali Erika v zadnjih dneh pogovarjala v Srbiji. Rusi zahtevajo nazaj nekdanje satelite, EU po vidi rešitev Balkana z nastankom nove regije, v kateri bi Slovenci nekako dvignili povprečje v standardu in zahodnem tipu kulture. Pa tudi garali bi za ves Balkan in skrbeli za migrante v Bosni.

Niti enega samega glasu ne smemo zavedno Slovenci žrtvovati za Fajonovo. Fajonova je nevarna kot razpršilno atomsko orožje. Fajonova je smrt za Samostojno Slovenijo. Ostani samostojni,

V družbi s srednjeevropskimi državami, tistimi, ki sodijo v osrednjo Evropo, ne na njen zbalkaniziran rob, v soseščino s Turki.

Zgodba o lobistih in Janši je za slovensko, skoraj v celoti jugonostalgično in do konca zbalkanizirano novinarstvo – zasnovana v Kučanovem kabinetu, na temelju teoretičnih, sistematičnih in marksistično historičnih raziskovalnih rezultatov slovenskih političnih navad in potreb najbolj priljubljenega rumenega tiska ali “žute štampe”, kakršen je na primer neki nedeljski tednik.

Spet imamo opraviti z eno od velikih Kučanovih packarij, ki naj bi jo Slovenci pojedli za volilno kosilo.

Kar sam naj jo poje!

Pa še njegova pomočnica Fajonova.

Frančiška Buttolo, Slovenija

Slovenska komunistična ljubezen v času kolere

0
Jugoslovanska zastava (foto: Nova24tv)

Piše: Frančiška Buttolo 

Samo še to, preden mi sedanje slovensko družbeno blato ne zasuje ust

Razumela sem, da naj utihnem, ko mi je nekdo oporekal pod mojim nekoliko ironičnim spisom o nujnosti cepljenja za vse, ki zaradi tega posega ne bi bili zdravstveno ogroženi, ker ni boljšega načina za vsaj zasilno obrambo pred tokratno smrtonosno kolero. O tej nujnosti, o nujnosti cepljenja, se popolnoma strinjam s sedanjo, po mojem prepričanju zadnjo demokratično, vlado. Tudi zadnjo slovensko. Tista, ki bo prišla za njo, bo mednarodna oziroma evropska (torej nemška). Med Merklovo in Putinom že poteka izročitev (nekakšna primopredaja) Madžarske in drugih nekdanjih socialističnih držav, ki so zdaj demokratične, veliki Rusiji.

Naša Tanja Fajon-demokratka, pa je častilka Merklove in njene tesne prijateljice na samem vrhu EU, neke Urše, ki je na Bledu tako slavila Kučanove genialne fraze, da je od Triglava odmevalo: «Živel Tito! Živel Stalin!”

Zdaj pa gospa Fajonova, s partizanskim imenom Demokratka, – skupaj s Kučanom – pomaga Nemčiji ali EU načrtovati tako imenovano Jugovzhodno regijo, o kateri so najprej sanjarili srbski prijatelji Francozi, npr. nekdanji predsednik Sarkozy, v EU res novo regijo, v resnici pa bolj ali manj Titovo Jugoslavijo. Srbom bi to ustrezalo, saj bi bil Beograd spet glavno mesto velikega balkanskega področja, tudi z rusko politiko bi se to kar lepo ujemalo, saj bi preko Beograda lahko močno vplivali na to območje. Kar ne bi bilo všeč Rusom, bi torej pravniki v EU, tudi naše pravniške pionirke in kurirke s titovkami z rdečo zvezdo na jugonostalgičnih sodniških piknikih, označili kot odmik od vladavine prava. Gorje, ko bi kdo zahteval ukinitev uživanja kakega blagega mamila v zadnjem letniku vrtca, če to ne bi bilo po godu mamilarskim poslancem EU. Vladavina prava bi ga lahko prisilno izgnala iz demokratične EU, da bi, siromak, končal v kakem sibirskem taborišču.

Da bi bilo kaj takšnega absurdno? O, tudi titovke z rdečo zvezdo na glavah naših pravnic na piknikih – slovenskih uglednih sodnikov vladavine prava v EU – so absurd. A so tudi dejstvo. Resničnost, kot vemo, je večkrat pred vsakršno, tudi najdrznejšo, fantastiko.Velika dama srbskega porekla, Mati slovenske spodletele sprave, Spomenka, je že potrdila to dejstvo, ko je jasno in glasno, ob Kučanovi prisotnosti, na televiziji, večino krivde za tragedijo v Srebrenici zvrnila kar na – Janeza Janšo. Naj se ve, da komunistom nikoli ni bila, da tudi zdaj ni in ne bo nikoli, Sibirija tuja. Zdaj pa ta dama Spomenka gotovo nadaljuje svoje sprave, skupaj s Kučanom in Fajonovo, levo populistko brez primere. Zato jo je Kučan poslal na protestniške ulice in barikade, saj drugih odlik nima, ta fanatična častilka Tita, Kardelja in Kidriča, kot kažejo številne fotografije. Vse, kar si želi, je nadaljevanje balkansko jugoslovanske politične tradicije. Populizem gospe Fajonove – Demokratke je tiste slovenske samomorilske narave, ki je povzročila, zaradi poenotenja vseh sil v prvi povojni slovenski Titovi in Kidričevo vladi, okoli tisoč morišč s številnimi množičnimi grobišči naših bratov, očetov, sinov. Menda samih izdajalcev, ki ne smejo, še zdaj, imeti groba. Še zdaj nimajo niti mrliških listov. Kot da niso ljudje. Za Fajonovo, tudi zvesto naslednico teh komunistov, kar tako ugaja EU oziroma Nemčiji, za to slovensko veliko svečenico imena in dela slovenskega velikana Kidriča, s spomenikom pred predsedniško palačo v slovenskem glavnem mestu, v slovensko-srbski Jankovićevi Ljubljani, pa je vendarle najpomembnejša strpnost V ČASU KOLERE med vsemi prebivalci Slovenije. Še zlasti se zdi Fajonovi-Demokratki pomembna nekakšna vsesplošna ljubezen, ki bi bila, v nasprotju z Janševimi pozivi k cepljenju čim večjega števila prebivalcev Slovenije, v veliko podporo tudi z zmedeno evropskim komunističmim političnim načrtom iz Kučanove zakladnice z imenom “Nikada ništa”.

Da je cepljenje dejanje solidarnosti in ljubezni, kot je sporočil SVETI OČE, o tem Fajonova-Demokratka ni nikoli nič slišala, čeprav bo po prihodu na oblast najprej obiska Vatikan, kot skoraj vsak slovenski hinavski vodilni komunist doslej.

Zdaj ji je, tej slovenski “demokratki”, da ji je uspelo zaplesti dovolj ljudi v to nevarno vsesplošno igro ljubezni med tistimi, ki s cepljenjem želijo vse dobro sebi in svojim bližnjim, in med tistimi, ki tega nočejo, temveč želijo samo osebno vsesplošno svobodo in avanturo, da se drugi žrtvujejo zanje, pri tem pa jih spoštujejo, jih ljubijo in se jim ne umikajo, ne bežijo pred njimi. S takšnim zavajajočim naukom komunisti vabijo v svoje vrste zlasti mlade, brez izkušenj in poznavanja komunistične preteklosti. Morda jih bodo kmalu lahko uporabili celo za morilce «izdajalcev« v kaki novi Hudi jami?!!  Bo res tako, gospa Fajonova-Demokratka? Da bo? Menda samo zato, ker smo vsi ljudje, ali ne?

No, moram zapisati, da je to po humanosti res skromen, tako rekoč vaš minimalni politični program. Gotovo bi sama, če bi morala izbrati za prijatelja med krokodilom in človekom, ki bi bil človeški samo v tem, da je bil rojen kot človek, da, gotovo bi si izbrala žival, čeprav krokodila. V nekem dokumentarnem filmu sem videla, da so lahko zelo mili. Za komuniste, po zgodovinskih izkušnjah, zaradi njihovih milijonov in milijonov žrtev, morda kar milijarde (kar pa se lahko prav kmalu ponovi), tega ne bi mogla reči. Včasih so hinavski, mili pa nikoli.

Da, prav ste imeli, gospod Janez Janša, ker ste zapustili, kot številni drugi mladi intelektualci v Titovi Jugoslaviji, komunistično partijo. Tudi sama sem jo. Pa naj me le obsojajo, ti, ki se tako zavzemajo za nedotakljivost mladoletnikov, častijo pa Tita, ki je na vse mogoče načine zlorabljal mladoletne. Prav je, gospod Janez Janša, da ste soustanavljali samostojno in demokratično Slovenijo. In prav je, da so vam pri tem pomagali številni v Sloveniji, ne le avtentični Slovenci, vsi, ki vas tudi zdaj še podpirajo, čeprav bi človek nemalokrat najraje vso politiko poslal k vragu, ko sliši v naših medijih, da so vsi ukrepi proti sedanji koleri tako rekoč fasišistični, demokratična pa so prizadevanja za povečanje te nesrečne kolere, da bi komunisti laže prišli na oblast, ko bi vas osebno okrivili za to strašno bolezen. Nikoli pa se mi ne bo zdelo, da je moralno in pravno cepljenje povsem enakovredno proticepilnemu egoizmu oziroma pozivanju k vsesplošni ljubezni in objemanju med cepljenimi in tistimi, ki niso, ali pa imajo celo ponarejene teste, da niso pozitivni. Takšni nauki, kakršne širijo večinoma podporniki komunistov, z različnimi maskami, so v tem trenutku zame čisti politični kriminal. Ampak, gospod Janez Janša in spoštovana SDS, na volitvah bomo spet zmagali, brez prevar in kljub komunističnim norostim v času kolere, kakršne so norosti Tanje Fajon – Demokratke.

Frančiška Buttolo, Slovenija

NSi – pred volitvami

0
Volilna skrinja. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Piše: Franc Bešter

Prihodnje leto bo supervolilno – čakajo nas tri vrste volitev, a najpomembnejše so gotovo državnozborske, le še dobre pol leta je do njih. Sem član Nsi in seveda si za svojo stranko želim čim boljši rezultat, obenem se pa bojim, da nam ne bo uspelo zvišati svojih procentov in število poslancev.

Ta stagnacija se vleče že dolga leta, edino takoj po ustanovitvi (l. 2000) je stranka dosegla deset procentov, a je kasneje celo izpadla iz parlamenta – izreden uspeh, da se je vanj vrnila! Nekaj zgodovine, stare dobrih 30 let: bil sem zraven pri ustanavljanju OO SKD, l. 1989, že petkrat sem kandidiral na lokalnih volitvah (za mestni svet), torej nekoliko spremljam zadevo. Slabo je to, da na tej desni, konservativni, krščanski strani obstajata dve stranki (še SLS), po desetih letih smo se skušali združiti, a smo doživeli polom, ta združitev ni uspela, in v tem vidim enega od vzrokov stagnacije.

Vzrokov pa je seveda več, problematika je mnogoplastna, tu se bom skušal dotakniti nekaterih problemov, ki se mi zdijo glavni. Dr. Stane Granda je izjavil, da ne razume, odkod tako nizki procenti strankam SKD in SLS – bolj ko razmišlja, manj da razume, saj vendar izhajamo iz mogočne predvojne SLS, takrat daleč največje, najmočnejše stranke, in po njem smo iz te zlate podlage naredili drek, govno. Meni osebno pa tega ni tako težko razumeti: pred vojno je bila družba večinsko kmečka, poljedelska in tudi tradicionalno verna, katoliška, potem pa so se, z revolucijo, zgodili siloviti, tektonski premiki in pretresi: industrializacija, urbanizacija, komunistična (ateistična) indoktrinacija in propaganda, velika sekularizacija družbe…, katoličanov je ostalo (nedeljskih) še okoli deset procentov… . Nadalje so ljudje čutili, da gre pri vodstvu SKD in SLS ne samo za javno dobro, da gre tudi za osebne ambicije, kariero, za to, kdo bo na vrhu… . Nadalje so, vsaj pri Nsi, v ospredje in na kandidatne liste postavljali predvsem starejše osebe, zanemarjali smo mlade (zadnja leta se ta napaka skuša popravljati). In kot nosilce list smo postavljali razne, sicer dobre, verne, družinske očete in matere (tudi kot vzor, zgled) z določenimi političnimi ambicijami, ki pa jim je manjkalo ustreznih znanj, še bolj pa politične kilometrine, izkušenj. Politika kot urejanje skupnih zadev, kot neka obrt in umetnost in kot eden najtežjih poklicev, pa zahteva, če naj človek to obrt osvoji ali se celo izmojstri, ne samo leta, ampak desetletja prakse, delovanja znotraj tega. In vse to so ljudje čutili, doživljali, imeli so nas (in nas še imajo) za premalo kompetentne (a nekoliko tudi naivne), da bi nam zaupali urejanje skupnih zadev. Mislim, da iz teh razlogov veliko vernih raje voli SDS.

A kakorkoli že, menim, da po naslednjih (bližnjih) volitvah nobena desna stranka ne bo dovolj močna za potrebno večino, gledati bi bilo treba na to, da vse desne stranke dobijo čim več procentov, dobro bi bilo tudi, da bi se SLS – u uspelo vrniti v parlament.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Križ

0
Križ (foto: Pixabay)

Piše: Frenk Kogovšek

Te dni sem bil na izletu, na hribu med Horjulom in Polhovim gradcem, Koreno se mu reče.

Hrib je res lepa razgledna točka za horjulsko in polhovgrajsko stran, p a tudi sicer. Dobro viden je tudi iz doline,

posebej pa ga je označeval postavljen velik lesen križ. Ne vem, morda je bil zvečer tudi osvetljen po vzoru

mnogih cerkva naše domovine. Postavljen je bil gotovo nekoč po osamosvojitvi.

Meni so ti pogledi topli, domači, mi rišejo neko duhovno prijetnost; sem vesel, da sem del te in take dežele.

No, in pozor; v prijetni gostilni- pravzaprav je kmečki turizem- nehote prisluhnem, da je bil križ podrt, celo sodno odstranjen.

Ne vem sicer kakšni lastniški ali drugi razlogi so temu botrovali, me je pa prizadelo.

Ne bom razlagal kakšna (če) so moja verska čustva, dovolj je da rečem, da sem narojen v ta tisočletni krščanski svet

in da so to cerkveno krajinsko podobo gojili  z domoljubno in s krščansko mislijo, da moram biti do tega dela, odrekanja

in volje spoštljiv  in majhen.

Kako drugi, ne bom sodil, omenil pa bom , da mi je ob tem prišla v spomin pesem prebrana pred mnogimi leti, pesem

našega izrednega pesnika in domoljuba Janeza Menarta.

Poiskal sem jo in v delih pravi:

 

Z zarjavelega žebljička

le kos roke je visel;

kakor štalca brez telička

se mi križ je zdel.

 

Kak dispečer aktivizma

z njim čez noč imel pretep

je v imenu komunizma;

zmagal je, globoko v žep

sunil roke in zabrundal: ‘Na !

pa ni več buga !’

 

Oče naš, kateri…pač, ‘kateri’..

pOsvetljeno bodi mu v možgansko skorjo!

 

Daj mu danes kak vsakdanji les,

da bo vanj za trening  metal kamen..

Amen.

 

Zdrava pamet milostno te kolne,

ti moj brat, ki si ta križ razbil:

prej je tu le kos lesa strašil,

zdaj Boga so te poljane polne.

 

Naj se drugič kamen

v roki ti zavre

KRIŽEV SE NE SME RAZBITI!

KRIŽI MORAJO SAMI SEGNITI ..

 

In še h kraju slovenska ljudska (malo vraževerna) modrost:

Vse se vrača, vse se plača!

Frenk Kogovšek, Slovenija

Poslednji tango z okuženega Titanika. drugi del

0
Cepivo (foto: Pixabay)

Piše: Frančiška Buttolo

Odmev na članek “Trojanski konj v koaliciji” gre na roko anticepicem na levici. Pomanjkanje inteligence pa nas vodi v propad, pravzaprav v novo komunistično revolucijo. Takšne resolucije, kakršna je objavljena v tem članku, in takšni virusi, s kakršnimi se ukvarjamo zadnji dve leti, ne kažejo nič drugega kot nastajanje nekih razmer, ki nakazujejo strahotno globalno in multikulturno komunistično revolucijo. Z nikakršni zabavami na okuženem Tiraniku tega ni mogoče prikriti. Vsaj tistim ne, ki imajo oči. 

 Naj se najprej  lepo  zahvalim Demokraciji za objavo tega odličnega članka o našem neuspelem sprejemanju skupne politične obsodbe vseh treh totalitarizmov – fašizma, nacizma in komunizma. Zdi pa se, da bomo prej v novem komunizmu, kot pa nam bo uspelo obsoditi tudi ta totalitarizem.

Resolucija Evropskega parlamenta (…)  o pomenu zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, z dne 19. septembra 2019, pod katero sta podpisana politika Timmermans in Jourova, je resnično zgovorna, prav klepetavo zgovorna, že skoraj prostaško prostodušna izjava o nujnosti še ene komunistične revolucije, tokrat kar v EU, zlasti v državah, ki so bile nekoč pod komunističnim puškinim kopitom.

Nisem mogla verjeti lastnim očem, ko sem prebrala besedilo v imenovani resoluciji.

V njej ne  gre le za eno najnovejših in najdoslednejših zahtev v po uvedbi komunistične diktature po komunistični revoluciji 1917 v Rusiji, tudi ne za le za zrcalno preslikavo stalinističnih osnov obvladovanja in utrjevanja sovjetskega totalitarizma, temveč tudi za premišljeno dopolnjeno resolucijo o komunistični prihodnosti vse Evrope  z najnovejšimi zahtevami dveh največjih totalitarnih držav, še zlasti tiste, ki je svoji varovanki, tako imenovani Islamski državi, odprla afganistanski politični prostor. Z njim pa ji je odprla tudi vstop v svetovno politiko, ne nazadnje v Združene narode.

V tem kužnem času, ko pričakujemo nove in nove viruse, so v  7., 9., 10.  in še nekaterem odstavku ali točki zahteve te resolucije – na žalost – neovrgljivo dokaz, kako globoko v politiko Zahoda se je zavlekla revolucionarna politika največje sodobne komunistične države.

Ne slepimo se, da ta država ne misli resno. Še prav posebno pa jo moramo na Zahodu jemati resno zato, ker so nam politiki iz te države že povedali, da si Zahod želijo podrediti, da si ga bodo podredili in da jim zato ni in ne bo žal vložiti ogromnih sredstev, da bi to dosegli.

Jasno, najprej morajo vlagati v svoje  uspešne kolaborante, dobre poznavalce komunističnega totalitarizma – iz zahodnega in iz vzhodnega dela Evrope. Politika, ki sta bila glavna ustvarjalca te resolucije, povsem ustrezata tej zahtevi, gospod Soros je to zlahka potrdil. In ta gospod ve kaj dela, saj do potankosti pozna strukturo delovanja obeh vrst družbe. Kako tesno je povezan s kapitalom iz bank, ki so pod vplivom sredstev za svetovno komunistično revolucijo je težko soditi, njegov vpliv na požrešne uradnike Združenih narodov pa brez dvoma kaže, da se največ revolucionarnega denarja opere prav v tej svetovni veleustanovi, zdaj celo botrici islamskega Afganistana.

Žal, to je potrebno poudariti, v EU ni dovolj intelektualcev, ki vidijo pravi obraz levice v EU, še največ jih je na Poljskem, na Madžarskem in nekaj v Franciji, morda tudi v kateri od severnih držav. V Sloveniji takšnih ljudi skoraj ni. Žal.

Mi bomo šli v koalicijo s SD, gospod Pahor je to “pobotanje” dobil za domačo nalogo. Namesto da bi si zavihal rokave, vzel macolo in razbil Kidričev spomenik pred predsedniško palačo ter s tem dokazal, da je predsednik demokratične države, z demokratično ustavo, bo raje zapečatil in minirali Hudo jamo s posmrtnimi ostanki “kolaborantov”, seveda ne stalinističnih, med katere je spadala krvoločna spaka z imenom Boris Kidrič. Te žrtve ne bodo nikoli imele mrliških listov. Za Slovenijo in Evropo še vedno niso ljudje. Njihovo število pa je grozljivo visoko.

SAZU pa bo ob tem dogodku priredila kako zaspano zakusko. Ker je skromnost lepa čednost. Vsaj doslej so stvari potekale dokaj na podoben način. Oh, ti naši intelektualci! Pol akademikov je tako neinteligentnih, da je že kar sramotno, pol pa jih je, kljub inteligenci, tako stalinističnih, da je sramota pri njih še večja kot pri prvi polovici.

Novi komunistični revoluciji v Sloveniji je tako pot na široko odprta.

Resnično, kot je nocoj na televiziji izjavila neka mlada komunistka iz neke novogoriške zgodovinske ustanove, da meje omejujejo.

Svet naj postane ena sama globalna komunistična država. Vedno novi virusi za tistim, ki je prišel iz Kitajske, lahko veliko pripomore do takšnih, bolj ali manj kitajskih nebes, zato razumem, da je med najnaprednšimi levičarji, torej med skrajneži, največ proticepilcev, željnih čim večjega števila okuženih.

Frančiška Buttolo, Slovenija

Zaskrbljena Fajonka

0
Tanja Fajon (foto: STA)

Piše: Franc Trunk

Še enkrat je intelektualno podhranjena zaskrbljena Fajonka zamudila priložnost biti tiho, ko javno izziva njej neljubo karmo klečeče se plazeče častilke genocidno zločinskih med/povojnih partizanskih klavcev…

Če kdo, Fajonka je zagotovo tista, ki se upravičeno spominja mračnih udbovsko fašističnih časov, ko je zločinsko komunistično enoumje zatiralo kritične poglede drugače mislečih, vse na način, da je zločinsko komunistično enoumje – iz katerega srčike izhaja sama Fajonka – vsem drugače mislečim sistematično kršilo človekove pravice, mnoge med njimi je genocidna udbovska komunistična oblast kar zaklala, njih ne/premično premoženje pa razdelila med udbaške zločince, da ne izpostavljam posebej deset tisočev, ki jih je Fajonki ljuba udbaška oblast za vedno pognala v tujino – če so želeli preživeti…

Bi se pa izvajanju Fajonke še krave režale, če bi premogle vsaj za piko, dve višji IQ kot ga imajo, ko se ‘zaskrbljena’ Fajonka poslavlja še od zadnjega »svobodnega in kritičnega razmišljanja na RTV SLO«

Marsikateri kretenizem zblojenih levičarskih KUL-cev sem že prebral, ta sodi v sam vrh shizofrenih blodenj Fajonke, ki so ravno obratnosorazmerne od dejanskega poraznega stanja v nebo vpijočega pristranskega delovanja medijskih ubijalcev, medijskih presstitutov in medijskih presstitutk na RTV SLO, kjer med njimi malodane prednjači ravno permanentno enodimenzionalni »studio ‘šiti’«…

Dandanes se sklicevati na objektivnost @SpletnaMladina, je enako kot zaupati v varstvo človekove pravice nekoč prvemu in še vedno prvemu udbaškemu botru Milanu Kučanu, ki javno podpira necivilizacijsko primitivno levičarsko poulično drhal zbrano okoli KUL-cev, ko skupaj žvižgajo ob igranju himne RS in kot lačne prasice skupaj krulijo v minuti molka v čast padlim za samostojno RS, kjer se zanikrni udbaš Milan Kučan ob zamrznjeni partijsko udbaški izkaznici v vlogi večkratnega veleizdajalca interesov samostojne RS javno hvali, da samostojna RS ni bila, ni in nikoli ne bo njegova intimna opcija, vse v situaciji, ko je zanikrni udbaš Milan Kučan že leta 1994 javno napovedal, da je potrebno njemu neljubo opozicijo diskreditirati, nato likvidirati, če je potrebno tudi fizično, vse tako, kot so jugonostalgičnemu Kučanu ljubi med/povojni partizanski klavci likvidirali/poklali več deset tisoč zavednih rodoljubnih/domoljubnih klenih izobraženih in premožnih Slovenk/Slovencev in njih otrok, jih kot pse zagrebli v več kot tisoč!!! prikritih plitkih grobov širom RS, njihovo ne/premično premoženje pa zaplenili in razdelili med ‘zaslužne’ klavce/udbaše, ki jih Fajonka in njeni idiotski udbaški derivati klečeplazeče častijo – kot največje heroje SLOVENSKEGA naroda …

Fajonka, izzivanje lastne udbaške karme je precej za/jebana zadeva, lahko zasmrdi bolj kot mendranje po lastnem udbaškem govnu, tako nekako, kot smrdi delovanje večkratno preimenovane krvoločne zločinsko udbaške ZK v – kot je to možno javno prebrati – dobesedno ukradeni židovski vili…

Saj ni res, pa je…

Franc Trunk, Portorož, Veteran vojne za Slovenijo

Kdo so Hiksi in Libijci v Sloveniji? Ali, kaj bi se lahko naučili od starih Egipčanov?

0
Protest (foto: Polona Avanzo)

Piše: Uroš Gabrijelčič 

Preden bom poskušal odgovoriti na vprašanji, ki sem si jih v naslovu sam zastavil, bo najbrž vsaj nekaterim bralcem treba pojasniti, kdo so bili Hiksi in Libijci v zgodovini starega Egipta, ter kaj bi lahko imel stari Egipt s Slovenijo danes, 30 let po osamosvojitvi.

Na prvo vprašanje bom odgovoril v nadaljevanju, na drugo pa odgovarjam tako, da se pač sklicujem na to, da se je mogoče iz zgodovine vedno naučiti kaj uporabnega. Zveni obrabljeno, vem, a zato ni nič manj res, ker so nas namreč učili, da je zgodovina najboljša učiteljica. In če se v tem bralec strinja z menoj, naj si prebere še nadaljevanje.

Stari Egipt je zame najbolj imenitna, ob tem pa objektivno gledano po vsej verjetnosti tudi najstarejša kultura, ki je med drugim zaslužna za nastanek prve ozemeljske države na svetu in za iznajdbo hieroglifov, pisave, ki je bila podlaga vsem drugim dosežkom njihovega duha. Bili so imenitni astronomi in še boljši zdravilci, matematiki, pozorni in bistri poznavalci rastlinskega in živalskega sveta, predvsem pa so bili nekaj posebnega zaradi svoje vere, ki se zelo razlikuje od nekaterih sočasnih ali malo poznejših. In seveda, neprekosljivi arhitekti ter gradbeniki, ki so ustvarili nekatere od najbolj presenetljivih spomenikov gradbeništva in umetnosti.

Keopsova (Kufujeva) piramida, Tutankamonova grobnica, Nefretete, soproga krivoverskega faraona Ehnatona, Ramzes II. in Kleopatra so imena, ki so postala ikonska za stari Egipt. In so hkrati tisti magnet, ki letno pritegne tudi do 7 milijonov turistov (kadar ni epidemije …).

Poznavalci te kulture ne potrebujejo te vrste magnetizma, čeprav nič manj strastno ne podlegajo neki drugi privlačnosti te civilizacije, namreč njeni sposobnosti samorefleksije. Po zaslugi (tudi) te lastnosti, se pravi sposobnost ocenjevanja svoje kulture glede na preteklost, ki se nam je ohranila v številnih besedilih, lahko danes lahko veliko bolj argumentiramo razpravljamo o njenih dosežkih. Oglejmo si na kratko njihovo zgodovino, preden vanjo umestimo Hikse in Libijce ter pojasnimo, kdo naj bi bili v Sloveniji danes njihove »replike.«

Čeprav je stari Egipt danes najbolj prepoznaven po svojem dinastičnem obdobju, za katerega egiptologi dokaj enoglasno zatrjujejo, da je trajalo 3000 let (od 3000 do 30 pr. Kr.), pa ni nastanek te kulture nič manj osupljiv. Sega vsaj v 7. ali 8. tisočletje pr. Kr., ko so bili dani vsi kulturni nastavki za poznejši faraonski Egipt. V faraonskem obdobju, ki po dolžini za tretjino presegalo našo zahodnoevropsko civilizacijo, se je zvrstilo 30 dinastij, ki jim je različno dolgo vladalo vsaj 300 kraljev. Večina številk v zvezi s to kulturo je približna in je bolj ali manj stvar egiptološkega konsenza, čeprav nekaj trdnih databilnih opornih točk imamo. Tudi zaradi tega in zaradi vsem znane zagonetnosti njihove hierolgifske pisave (leta 1822 jo je razvozlal François Champollion, vendar je transkripcija hieroglifskih besedil kljub temu predmet številnih razlag) ostaja ta civilizacija predmet nenehno novih interpretacij, ki so deloma posledica novih odkritij deloma pa novih pogledov, do katerih ima vsaka nova generacija egiptologov seveda vso pravico.

Kar je za naš namen pomembno, je, da si osvežimo spomin na to, da se ima naša zahodna kultura, ki se sicer napaja iz starogrške dediščine, nekaj svojih korenin tudi v starem Egiptu. V tem pogledu smo torej daljni dediči prav tistega starega Egipta, ki svet vedno znova osuplja s svojimi dosežki.

Od kod izvirajo stari Egipčani, je zavito v meglo, a so bili po vsej verjetnosti avtohtoni prebivalci doline ob Nilu, ki ob svitu civilizacij ni bila tako mogočno obdana s puščavami, kot je zadnjih 3000 ali 4000 let. Kakor koli že, dolina Nila je bila po zaslugi rednega poplavljanja reke in zelo plodne zemlje idealna za razvoj življenja in človeških skupnosti. Te so se okoli leta 3000 pr. Kr. združile v prvo znano teritorialno državo, ki ji je vladal kralj oziroma faraon. Nastanek enotne države, ki je bila bolj ali manj omejena na dolino reke, a je v dolžino merila več kot 1000 kilometrov, je bil osupljiv dosežek. Tam je v »oazi«, ki je bila na vzhodu in zahodu omejena s puščavami, na severu s Sredozemskim morjem, na jugu pa z Nubijo, imenovano tudi Kuš, živelo od enega milijona prebivalcev (na začetku), do 6 ali celo 7 milijonov ob njenem zatonu. Ob tem je treba bralca spomniti, da ko gre za Egipt, jug pomeni sever in obratno.

Zaradi izjemne rodovitnosti te doline so prebivalci uživali blagostanje, ki v tistih časih ni bilo ravno samoumevno. Ni treba posebej poudarjati, da niso vsi živeli enako dobro, saj je bila njihova družba, kot se za človeške skupnosti spodobi, razslojena, ne glede na to pa je bilo življenje tam prijaznejše kot v nekaterih drugih poseljenih predelih našega planeta. Tudi zaradi tega je bil Egipt privlačen za tujce, ki so v Egipt prihajali tako rekoč od vsega začetka. Pričevanja iz vseh obdobij so v tem pogledu nedvoumna in kažejo na to, da je bil faraonski Egipt voljan medse sprejeti tujce, a pod pogojem, da so sprejeli njihovo vero, jezik in način življenja. Zlasti vera je bila starim Egipčanom tako pomembna, da so prvi grški zgodovinarji imeli to deželo za najbolj sveto od vseh. Trdili so, da je bila v bistvu vsa dežela eno samo svetišče, tempelj, v katerem so v tam razstavljenih kipih prebivali bogovi, kadar so se tako odločili. Verska gorečnost seveda ni bila samo posebnost starega Egipta, je pa bilo nekaj posebnega njihovo verovanje v posmrtno življenje. V njem je po smrti posameznik živel večno, če je prestal Poslednjo sodbo s tehtanjem srca. Na tem mestu o tem ne bomo govorili, to omenjam samo zato, da opozorim na specifičnost, ki so se ji morali prilagoditi tudi vsi priseljenci. Ti so se zelo opazno naseljevali v nižinskem delu Egipta, imenovanem delta, ta pa je bil dostopna tako z vzhoda (Palestina, Bližnji vzhod) kot z zahoda (predvsem libijska plemena). Na jugu, torej ob meji s sedanjim Sudanom, takratno Nubijo, je bilo prehajanje večinoma omejeno na trgovske stike, pri čemer je bil Egipt tisti (razen ob koncu 3000 letnega obdobja), ki je narekoval pogoje in jih obračal v svoj prid. Njihova civilizacijska premoč je bila tako očitna, da so v nekem trenutku z zemljevida »zbrisali« t. i. nubijsko kulturo A, prebivalce Kuša pa uporabili za svoje namene, predvsem vojaške.

Zgodovino Egipta egiptologi že dolgo delijo na obdobja, ki si kronološko sledijo takole: preddinastično obdobje razpršenih kultur in v 4. tisočletju pr. Kr. prevlada kulture Nakada, ki kulturno poenoti Egipt še pred »uradno« združitvijo okoli leta 3000 pr. Kr. Nato si sledijo t. i. Staro kraljestvo, 1. vmesno obdobje, Srednje kraljestvo, 2. vmesno obdobje, Novo kraljestvo, 3. vmesno obdobje in Pozna doba, ki jo zaznamujejo predvsem zavojevanja novonastalih imperijev nad Egiptom (Asirija, Perzija, Aleksander Veliki, dinastija Ptolemajcev, Rim).

Ta delitev je seveda umetna, saj Egipčani sami svoje zgodovine niso videli tako, je pa res, da so ta, različno dolga obdobja videli kot nekaj izjemnega, nekaj, kar je bilo pravo nasprotje redu, pravičnosti in miru in kar so imeli za kaos. Kaos, posebljen v boginji Isfet, je bil nenehna grožnja urejenosti centralno vodene države in je v vmesnih obdobjih kazal podobo razdrobljenih in med seboj sprtih manjših kraljestev. Zanimivo pa je, da se ta resničnost ni odražala v »uradnih« zapisih, kot zelo zgovorni izpričujejo njihovi letopisi. Različni seznami kraljev ne beležijo nobene cezure v nizanju kraljev. Te svojevrstne kronologije so pravzaprav nekakšna zgodovina, omejena seveda samo na dvor in dogajanje okrog njega.

Kar je za moj odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje bistveno, je, kdo so bili Hiksi in kakšno vlogo so imeli v takratni egipčanski družbi ob koncu Srednjega kraljestva. To najlažje pojasnim s citatom iz knjige Jana Assmanna, nesporne avtoritete sodobne egiptologije. Takole zapiše v delu Duh Egipta, ki ga bomo še letos dobili v slovenskem prevodu: »Prelomni trenutek v tem obdobju (Ob koncu Srednjega kraljestva, op. p.) pa je to, da so se oblasti polastili Hiksi, poglavarji semitskih plemen, ki so poseljevali delto in si podvrgli tudi druge dele Egipta. To se je izraziteje dogajalo v sedemnajstem in deloma v šestnajstem st. pr. Kr. Prevzem oblasti s strani Hiksov je oznanil konec Srednjega kraljestva in popeljal Egipt v predzgodovino Novega kraljestva.«

Hiksi so bili torej tujci, ki so nekaj stoletij priseljevali v spodnji Egipt in si tam ustvarili svoja središča. Sam izraz je sicer grška različica egipčanskega izraza za »poglavarje tujih dežel.« Tako še zapiše Assmann: »Šest kraljev XV. dinastije je nosilo ta naziv in tako so tudi našteti na seznamu kraljev. Bili so tujci azijskega porekla in so vladali nekaj več kot sto let (1650–1540 pr. Kr.). V vsej faraonski zgodovini Egipta se je zgodilo prvič, da so deželi vladali tujci. Izkušnja tuje vladavine in poznejše osvoboditve izpod tuje oblasti je bila ključna za usmeritev Novega kraljestva. Imela je velike posledice na politiko, družbeno strukturo in celo na egipčanski svetovni nazor, v katerem je zdaj pojem tujca dobil povsem nov pomen.«

Pojasnili smo, kdo so bili torej Hiksi, a kako je mogoče, da so ti priseljenci na kolena spravili mogočni Egipt in kako je mogoče, da se je njihova razmeroma manj številna skupnost lahko polasila oblasti. Odgovor nam razkrije dejstvo, da so priseljeni Hiksi prihajali iz območij palestinskega imperija, ki se je izoblikoval v 17. st. pr. Kr. in se nato širil proti zahodu ter se polastil tudi Egipta. Priseljeni Hiksi so bili torej del širše skupnosti, pravzaprav matične države, ki je z zanimanjem opazovala dogajanje v Egiptu, kjer je imela svojo »izpostavo« v mestu Avaris. Lahko bi celo zapisali, da so ti Palestinci imeli v Egiptu svojo peto kolono, kakor radi danes pravimo. Še vedno pa je na mestu vprašanje, kako so si lahko podvrgli tako mogočno državo, kot je bil Egipt. To se egiptologi precej prepričljivo pojasniti. Ključna za njegovo zmago nad sicer močnim nasprotnikom je bila nova tehnika bojevanja s konji, natančneje z bojnimi vozovi, ki so jih vlekli konji. Teh v Egiptu takrat niso poznali. Kot tudi ne novega in pomembnega orožja, nove vrste loka, ki je bil prožnejši in je imel večji domet ter učinkovitost … Ta kombinacija je bila za nekoliko »uspavane« Egipčane usodna. Proti novi tehniki bojevanja so bili nemočni in  tako so bili po dobrih 15 stoletij obstoja države prvič v svoji zgodovini podvrženi nadvladi tujcev. Ob tem je zanimivo, da so Hiksi privzeli egipčanske verske navade, častili egipčanskega boga Raja in se dali okronati za faraone. Na prvi pogled se je torej zdelo vse v redu, vendar se priseljenci do svojih »gostiteljev« niso obnašali prijazno, njihova prilagoditev egipčanskim navadam pa je bila bolj ali manj navidezna. Njihovih navad nikoli niso zares ponotranjili.

Egipčani se seveda s takšnim položajem niso mogli sprijazniti in ko so se tudi oni dodobra seznanili z novo tehniko bojevanja, je ta slednjič pripomogla, da so se vsiljivih tujcev znebili. S tem, kar jih je 100 let prej premagalo, je Egipčanom omogočilo, da so sovražnim Hiksom vrnili milo za drago. Izum konjeniškega načina bojevanja z gibljivimi lokostrelci, se je zavojevalcem vrnil kot bumerang. Egipčane so Hiske pregnali daleč proč od sebe in segli na njihovo področje ter si ga podredili. S tem dejanjem se je egipčanska država umestila med imperije in se je temu primerno poslej tudi obnašala.

Kaj je torej tisto zanimivo, kar nam pripoveduje (med drugim) ta zgodba, da bi jo bilo moč aplicirati na razmere v Sloveniji. Na prvi pogled nič, saj prišleki, ki so se v Slovenijo preselili po slovenski osamosvojitvi, v ničemer ne ogrožajo našega reda, naših navad, naše vere, našega načina življenja … Ali pač? Tudi je na prvi pogled težko primerjati razmere v neki več tisoč let stari kraljevini s sodobnim političnim sistemom parlamentarne demokracije. Če torej vztrajamo pri tej primerjavi, je to zato, ker menimo, da se je starim Egipčanom dogajalo to, kar se dogaja tudi nam, le da je stari Egipt zaključena zgodba in zato poznamo njen razplet, naš tukaj in zdaj pa še traja in še čaka, da ozavestimo nek proces, ki je neko kulturo nekoč pripeljal do roba propada. Čas za samorefleksijo je torej na mestu.

Nekdanja Jugoslavija je bila v nasprotju z Egiptom večnacionalna skupnost, federacija republik. Po njenem razpadu so se nekdanje republike podale na samostojno politično pot in s tem uresničile svoje težnje po samostojnosti in po državi, utemeljeni na nacionalni pripadnosti. S tem ne bi bilo nič narobe, če nekatere republike ne bi mele med seboj neporavnanih političnih računov iz preteklosti. Nadaljevanje je znano in za neke predele bivše države tudi še ni dokončana zgodba, vendar Slovenija k sreči ne sodi vanjo. Kaj je torej s Hiksi in Libijci v Sloveniji? Kdo so, če sploh? Vemo, da je nacionalna homogenost pri nas dokaj visoka, neslovenski prebivalci pa bodisi slovenski državljani bodisi ljudje z začasnim bivališčem pri nas in z delovnimi vizami. Položaj ne bi bil torej v ničemer zaskrbljujoč, če se v Sloveniji v zadnjem letu in pol ne bi odvijala zgodba, ki je po svojem značaju v Evropi vsaj specifična, če ne celo edinstvena. Poglejmo!

Slovenci v nekdanji Jugoslaviji nismo dosegli tega, kar smo pričakovali, namreč, da o svoji usodi odločamo sami na podlagi narodove volje. Ta cilj, ki so ga gojili tudi že naši predniki, smo naposled dosegli. In še več, ob osamosvojitvi smo se odločili tudi za drugačno politično ureditev, kot pa jo je ponujala komunistična Jugoslavija. Postali smo parlamentarna demokracija s strankarskim sistemom političnega delovanja. Stvari so se zdele urejene, a v resnici niso bile. Vsa nekdanja politična zgradba se nam je iz nekdanje države prenesla v novo, ljudje nekdanjega režima so večinoma ostali na svojih položajih, do neke mere se je tu in tam menjal samo vrh. Na vsakih novih volitvah so se ustvarjale nove koalicije, v katero so se povezovale različne stranke, a če se zdaj ozremo nazaj, nekako začudeno opažamo, da se v resnici nismo zelo oddaljili od nekdanjega režima. Na formalni ravni da, na vsebinski ne, in tako se nam je zgodilo, da smo imeli v 30 letih samostojne države razen v dveh primerih same leve vlade, kar je glede na našo slabo izkušnjo s komunizmom zelo presenetljivo. Ni pa presenetljivo, če si podrobneje ogledamo dogajanje, predvsem na medijski ravni, saj je ta odločilna pri oblikovanju zavesti ne le posameznike temveč tudi družbe. Tu se je izkazalo, da imajo leve vlade, ki na splošno k normalizaciji razmer v družbi niso prispevale nič, še vedno veliko zaupanje med ljudmi. Zapisali smo normalizaciji in to namerno, kajti namen osamosvojitve je bil med drugim tudi sledenje tržno naravnanemu ekonomskemu sistemu, sproščanju privatizacije, ukinjanju državnih podjetij, uvedbi zasebnega šolstva in zdravstva in ne nazadnje uravnoteženosti medijev. Vse to se je sicer dogajalo, a v zelo omejenem obsegu, zato je Slovenija začela zaostajati celo za državami, ki so bile včasih precej za njo, a so obrat od komunizma proč izvedle veliko koreniteje in uspešneje.

Zgoraj zapisano še vedno ne pojasnjuje tega, kdo so Hiksi in Libijci v Sloveniji? Spet nič, vsaj na prvi pogled. In vendarle ima, a bo treba znova malo po ovinku. Odgovor ponuja dogajanje v Sloveniji v obdobju boja proti epidemiji, ki traja leto in pol. Pri borbi proti virusu smo bili uspešni, če gledamo primerjalno in skozi svetovno optiko, a vendar je hkrati z bojem proti covidu v našem prostoru vzniknila še ena bojna fronta in sicer ideološka. Na široko jo je odprla slovenska levica v z določenim delom prejšnje koalicije, ki je tik pred krizo odstopila in prepustila nehvaležen boj z virusom desni vladi, tisti, ki je v bistvu enkrat samkrat (2004-2008) vodila Slovenijo, in to zelo uspešno. Odkrito nasprotovanje vladnim ukrepom (pa čeprav na račun zdravja in življenja ljudi), ki so bili v glavnem usklajeni z mednarodnimi, se je zaostrovalo iz tedna v teden, celo iz dneva v dan. Tu ni šlo za vsebinske spore, saj levica svojega protikriznega programa v tem obdobju sploh ni pokazala, kar pomeni, da ga sploh nima (najverjetneje) ali pa ga ljubosumno varuje. Kakšen bi ta program sicer lahko bil, torej ne vemo, a sklepamo, da ne bi bil usklajen z mednarodnimi, saj takšnega že imamo in v dobrobit ljudi ga sedanja vlada tudi izvaja.

Podla prizadevanja k zrušitvi vlade, ki zdaj trajajo že leto in pol, so podprli poleg nekaterih privatnih (kar je njihova pravica) tudi vsi državni mediji, najbolj očitno RTV Slo, ki svojega levega navijaštva sploh ne skriva, s tem pa dela krivico večinskemu (upam si to zapisati) delu prebivalstva, saj ga je odrezala od objektivnih informacij. Ampak spet smo pred vprašanjem, kaj imajo s tem Hiksi in Libijci? Poskusimo, tokrat tretjič in obljubim, da tudi zadnjič!

V letu in pol so se v Sloveniji vsak petek v njeni prestolnici odvijali organizirani spontani protesti. Je to paradoks ali oksimoron? Ne! V Sloveniji in samo v Sloveniji je to realnost, kajti pri nas se pred očmi javnosti odvijajo protesti, ki jih levica, ki jih organizira, proglaša za spontane in jim tako podeljuje voljo ljudstva. In to kljub dejstvu, da gre za peščico bolj ali manj istih ljudi, ki jim je ob petkih dolgčas in ne vedo, kaj bi sami s seboj. Če kdo ne verjame, naj si vzame čas kakšen petek, a ne zdaj poleti, ko jim je nekoliko pošla sapa. Jeseni bo zagotovo še dovolj priložnosti.

Na teh protestih navijačev leve politične opcije so bili zelo opazno dejavni tudi tisti slovenski državljani, ki po narodnosti niso Slovenci. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi jih motila samo delovanje vlade v zvezi z zdravstvenimi ukrepi. Imajo pač svoje (žal nestrokovne) poglede na to. Toda med temi »spontanimi« demonstracijami, znanimi kot petkovo kolesarjenje, je na dan izbruhnilo vse sovraštvo do tiste oblike slovenske družbe, ki jo v največji meri zastopata stranki SDS in Nsi. Ti dve vidita slovensko družbo utemeljeno na slovenski narodnosti, na slovenski kulturi, kakor smo jo podedovali od prednikov, pri čemer je treba izvzeti žalostno obdobje druge Jugoslavije. In na družini kot tisti osnovni celici, ki omogoča nizanje generacij, od katerih vsaka nova gradi na ramenih predhodne. Družina desnemu polu ne pomeni samo osnove, pač pa tudi vrednoto, ki je podlaga za vsako nadaljnje prostovoljno druženje v večje skupnosti, končni cilj pa je država, ki državljanom omogoča vse zgoraj našteto. Ob tem pod družino desni razumemo skupnost matere, očeta in njunih otrok. Prav to pa je tisto, kar moti nekatere predstavnike drugih narodnosti, ki jim soglasno pritrjuje levica. Moti do te mere, da so avtohtone prebivalce te dežele med mitingi pošiljali iz države ali pa vsaj iz prestolnice, ker da ta pripada njim. Takšen odziv neke skupine državljanov je šel z roko v roki z levičarskimi pogledi na ureditev sodobne družbe, pri čemer je paradoksalno to, da njeno podobo oblikujejo po modelu po vsem svetu propadlega komunizma, kar se med drugim kaže tudi na simbolni in deklarativni ravni (rdečo zvezdo nosim, ali pa, sem ponosen naslednik komunizma … tako slišimo, beremo). Žal je to tudi del evropske agende, ki si zelo prizadeva redifinirati pojem družine in vanj vplesti tudi skupnosti istospolnih, brezspolnih, transspolnih in še vrsto različic. Vse v skladu s prepričanjem, da je po nekem štetju spolov 72 in podobne neumnosti. A pustimo ob strani te nebuloze in se vrnimo k naši zgodbi.

Vsa ta skupina kolesarjev, ki skupaj šteje približno 10000 posameznikov, je v najvplivnejših medijih dobila odmev, ki je njihov pomembnost napihnil do nespoznavnih razsežnosti. Iz tujine je to videti kot silen in spontan nezadovoljstva ljudi z delovanjem te vlade, tudi in predvsem po zaslugi izvoženih ne kredibilnih, lažnivih člankov, nikjer utemeljenih z dejstvi. V nasprotju z levičarskimi trobili po Evropi, ki se jim sicer ne sanja, kaj se v resnici dogaja v Sloveniji, te t. i. fake news pri uradnih krogih ne uživajo zaupanja, o čemer pričajo tudi objave analiz stanja v posameznih članicah ES, ki dosežke naše vlade uvrščajo v sam vrh uspešnosti. In paradoksalno, v številnih proti kriznih ukrepih je prepoznati celo prevladujočo noto socialnosti, solidarnosti s tistimi, ki so bili najbolj prizadeti, empatije s starejšimi in mladimi ter še in še. A vse te pobude za levo usmerjene stranke niso dovolj, še več po zaslugi radikalne levice so postale tudi tiste leve stranke, ki so bile v preteklosti v svoji retoriki bolj umirjene, bolj radikalne včasih celo od levice. In med vsemi temi glasniki predstavljajo pomemben delež v Sloveniji tisti, ki niso Slovenci po svoji nacionalni zavesti, ampak so ostali opazno zavezani vrednotam nekega drugega okolja, iz katerega so prišli bodisi sami bodisi njihovi neposredni predniki. Dokazujejo natanko to, kar so Hiksi pokazali faraonskemu Egiptu, da namreč svojih korenin niso pozabili in to velja tako za Hikse kot nekaj stoletij pozneje za Libijce, ki so se sicer v močno spremenjenih okoliščinah polastili oblasti. To so zlahka storili zato, ker so se stoletja dolgo infiltrirati v vse pore egipčanske družbe, še posebej opazno v vojaštvu. Libijce, imenovane mešweš, bi lahko delili na tiste, ki so se asimilirali v egipčansko družbo in tiste, ki se niso. Ta, Egiptu sovražen del je bil vojaško močan in zato končno uspešen, Egipčani pa tega niso pravočasno prepoznali. Egiptu ni pomagala niti gradnja utrdb, ker je bila prepozna. Med vsem tem časom niso faraoni libijskega porekla, podobno kot prej tudi hiksovski vladarji, nikoli pozabili svoje dediščine v pretežni meri izhajajoče iz plemenske ureditve.

Seveda bi kdo lahko ugovarjal, češ da ne-Slovenci pri nas nimajo instrumentov moči, kar drži, a ne gre pozabiti, da imajo združeni z levico najmočnejše orožje, ki obstaja, to so mediji. Ti so lahko močnejši od pušk in ubijajo na drugačen način, a vendar dosegajo svoj cilj, namreč prevzem oblasti, pri čemer vsebina upora sploh ni pomembna. V tem pogledu pri nas levji delež opravljajo novinarji najvplivnejših medijev, ki že po svojih priimkih izdajajo svoje neslovensko poreklo. In da ne bo pomote: ne gre za to, da drugačna narodnost, oblečena v plašč slovenskega državljanstva, ne bi imela vseh pravic do kritike urejenosti družbe, kjer živi. Toda, ko gre za Slovenijo, bi si ti ljudje morali zapomniti, da so prišli v tuje okolje, ki jih je sprejelo, a od njih pričakuje razumevanje bistva slovenske države, ki ni država Slovencev, Srbov, Hrvatov, Bosancev, Makedoncev, Črnogorcev in Šiptarjev. Skratka, to je država Slovencev, druge narodnosti so si po osamosvojitvi bodisi pridobile državljanstvo (po zaslugi LDS je bila ta številka za slovenske razmere enormna) bodisi so prišli sem zaradi boljših življenjskih razmer, kot pa jih imajo v svoji domovini. In tu jih čaka asimilacija, kot se tudi sicer reče vključevanju v družbene strukture s pravili, ki so drugačna od tistih, ki so jih bili vajeni doma. Asimilacija je pri levičarjih osovražena beseda, ker naj bi bila v bistvu prisila, da prišleki namreč opustijo svojo kulturo. Ampak temu ni čisto tako. Asimilacija je posledica življenja več generacij v nekem sprva tujem okolju. Sčasoma bi morala to novo okolje postati njihova domovina, kjer so s svojo kulturo, prineseno od drugod, obogatili kulturo endogenega prebivalstva. Obogatili, ne pa tudi spremenili in se sčasoma z njo zlili.

Hiksi in Libijci so torej v Sloveniji vsi tisti, ki ne upoštevajo, da je Slovenija nacionalna država, utemeljena na ideji slovenstva, vsi, ki se s tem ne morejo oziroma nočejo poistovetiti, pa so v tej državi moteč element, ki skupaj z nazadnjaško levico državo pehajo proti nečemu, kar bi lahko imenovali državljanska vojna. Verjamem sicer, da velik del prebivalstva ne dojame tega, a to je razumljiva posledica ugrabitve medijev. Odrežite ljudi, kjer koli po svetu, od objektivnih informacij in dobili boste Slovenijo. In pri tej bojevitosti petokolonaške levice imajo slovenski Hiksi in Libijci dejavno vlogo.

Uroš Gabrijelčič, Slovenija

Vloga vitamina D pred novim valom epidemije covid-19

0
Covid 19 (foto: arhiv Demokracija)

Piše: Darko Siuka, dr. med.

Te dni beremo poročila, da je Slovenija po umrljivosti zaradi covid-19 s 3. mesta pristala na 11. mestu med evropskimi državami. Ker smo po precepljenosti še veliko slabši kot večina drugih evropskih držav, bo v prihajajočem valu smiselno naše ljudi zaščititi večplastno. 

Od začetka pandemije sem si prizadeval v javnosti poudarjati pomen ukrepov, kot so maske in imunomodulacija (krepitev imunskega sistema), zlasti z vitaminom D. Sedaj je na voljo najpomembnejši ukrep – cepljenje, ki močno zmanjša obolevnost in smrtnost. Pohvalno je, da interes za cepljenje sedaj narašča. Ker pa se nam bliža verjetno največji, a hkrati najbrž tudi zadnji večji val, je toliko pomembneje, da se ljudje nanj dobro pripravijo. Pri krepitvi imunskega sistema igra pomembno vlogo vitamin D in pravi čas pričetka nadomeščanja vitamina D je sedaj, v sredini septembra.

O pomenu vitamina D sem pisal že od marca 2020 in glede na slovensko študijo prof. dr. Igorja Pravsta je že decembra 2020 vitamin D jemalo skoraj 60 % prebivalcev Slovenije (leta 2018 le približno 8 %), kar je posledica našega ozaveščanja slovenskega prebivalstva ob lanskem svetovnem dnevu vitamina D 2. novembra. Če primerjamo krivulje drugega pandemičnega vala evropskih držav, ki ponazorujejo nove primere in smrtnost zaradi COVID-19, ugotovimo edinstvenost slovenske krivulje, kjer smrtnost v drugem valu pade veliko prej kot visoke dnevne številke novopotrjenih okužb, kar bi lahko pripisali tudi imunomodulaciji z vitaminom D.

Kakšno vlogo ima vitamin D pri imunskem sistemu? 

Že desetletja je znano, da je vitamin D učinkovina z močnim vplivom na imunski sistem. Vitamin D aktivira zlasti vrojeni imunski sistem, z aktivacijo prepisa genov za beljakovine za normalno delovanje makrofagov in celic ubijalk. Vitamin D pa deluje tudi z velikim vplivom na pridobljeni ali humoralni imunski sistem, katerega osrednje celice so B-limfociti, s tvorbo protiteles, na razvoj katerih vpliva tudi cepljenje. Sedaj so v grški študiji dokazali, da imajo posamezniki, ki so cepljeni zoper covid-19 in imajo dobre ravni serumskega vitamina D, višje ravni (titre) zaščitnih protiteles, kar je bilo pred leti že dokazano  ob cepljenju zoper gripo. Že vrsto let je znano iz različnih študij (randomiziranih študij in metaanaliz), da normalni nivoji vitamina D zmanjšajo pojavnost okužb in omogočajo blažji potek ne samo respiratornih virusnih, ampak tudi drugih okužb. 

Kakšna je vloga vitamina D v pandemiji COVID-19? 

Številne študije iz obdobja pandemije covid-19 so pokazale, da večinoma hudo obolevajo le posamezniki s pomanjkanjem (pod 50 nmol/l) ali hudim pomanjkanjem (pod 30 nmol/l) vitamina D, prav tako so umrli zaradi covid-19 večinoma posamezniki iz skupine s pomanjkanjem vitamina D. V  praksi to pomeni, da vitamin D igra pomembno vlogo preventive hudega poteka že pred okužbo ali tik po začetku simptomov. Ko virus vdre v telo, mora vrojeni imunski sistem že biti pripravljen na eliminacijo (odstranitev) virusa, sicer je replikacijska (razmnoževalna) faza virusa obsežnejša in virusno breme se zviša. V kasnejših fazah okužbe covid-19  (na primer deset dni od začetka simptomov, ko bolnik potrebuje hospitalizacijo zaradi imunske faze bolezni), so nivoji vitamina D pomembni za ublažitev citokinskega viharja, ki je lahko življenjsko usoden, vendar tedaj vitamin D ne more imeti več takšne pomembne vloge kot pred okužbo ali takoj po začetku simptomov.

Kje vse lahko pridobimo vitamin D? 

Največ vitamina D lahko pridobimo s soncem z UVB-žarki na naši geografski širini od sredine aprila do sredine septembra od 11. do 16. ure. Dovolj je že do 15 minut dnevno, v nasprotnem primeru tvegamo opeklino kože in zvišamo tveganje za nastanek kožnega raka. V slovenski prehrani, ki tradicionalno ne temelji na morski hrani, je vitamina D malo. Rumenjak vsebuje približno 20–30 enot vitamina D, zelo malo ga je v mleku. So pa študije pokazale, da imajo jajca kokoši, ki so rejene na prostem, in da ima mleko krav, ki se pasejo na soncu, do trikrat več vitamina D kot tistih živali, ki so rejene hlevsko. Nekaj vitamina D v obliki D2 je v gobah. Največ vitamina D je v divjem lososu (v 100 g ga je 400 enot), če pa je losos umetno vzrejen, pa ga je do štirikrat manj. Ker s hrano težko zadostimo potrebi po vitaminu D v jesenskih in zimskih mesecih, bi v Sloveniji potrebovali državno strategijo umetnega bogatenja hrane z vitaminom D, kar bi moralo biti za prebivalstvo brezplačno. 

Kdaj je pravi čas nadomeščanja vitamina D? 

Slovenija dokazano spada med države z velikim pomanjkanjem vitamina D. Od sredine septembra s sončnimi UVB-žarki naravnega vitamina D v koži ne moremo več tvoriti, poletni encimski mehanizmi razgradnje, ki poleti skrbijo, da vitamin D ne poraste preveč, pa so jeseni še zelo aktivni in vitamin D pospešeno razgrajujejo. Temu v prid govore vse študije serumskega vitamina D, kjer je največji upad v koncentraciji prav od sredine septembra do sredine oktobra. Zato je v sredini septembra pravi čas, da lahko z nizkim dnevnim vnosom vitamina D ohranimo poletne nivoje vitamina D, saj je mesec ali dva kasneje serumski nivo z nizkimi odmerki težko zvišati. V Sloveniji si prizadevamo, da bi po vzoru skandinavskih držav imeli državno strategijo umetnega bogatenja hrane z vitaminom D (bodisi mlečnih ali pekovskih izdelkov), saj ljudje ne bi bili izpostavljeni pomanjkanju vitamina D, ki ima večplastne negativne učinke. Dokler se državna strategija vitamina D ne prične izvajati, je vsak posameznik prepuščen lastni izbiri, da vitamin D nadomešča ali ne. V preteklem letu sem prek medijev pozval vse prodajalce vitamina D, naj ne izkoriščajo pandemije COVID-19 za dvig cene vitamina D in na srečo se to ni zgodilo. Proizvodnja vitamina D je s tehničnega vidika izredno poceni, zato ni razloga, da bi bila cena visoka. Konec leta 2020 smo štirje avtorji (prof. dr. Marija Pfeifer, prof. dr. Igor Pravst, prof. dr. Alojz Ihan in jaz) napisali priporočila za nadomeščanje vitamina D pri posameznikih s tveganjem za pomanjkanje vitamina D, v odmerku od 800 do 2000 enot vitamina D na dan za odraslo populacijo. V primeru simptomov okužbe pa 14.000 enot na dan prve štiri dni po začetku simptomov, nato enako kot predhodno. V letošnjem letu so bila izdana tudi irska priporočila, ki svetujejo od 800 do 1000 enot vitamina D na dan za vse prebivalstvo. Prav tako so bila izdana tudi španska priporočila, ki pa svetujejo od 1000 do največ 4000 enot dnevno.

Vitamin D na recept? 

V preteklem letu je bila razširjena indikacija predpisovanja vitamina D na recept, do katerega so upravičeni tudi tisti s prepoznanim visokim tveganjem za pomanjkanje, vključno s starostniki in tistimi, ki poleti ne morejo biti izpostavljeni soncu. 

Neželeni učinki vitamina D? 

Vitamin D ima visok varnostni profil, kar pomeni, da so neželeni učinki v priporočenih odmerkih neznatni. Posebno pozornost je treba posvetiti tistim, ki imajo znane višje nivoje serumskega kalcija, ob granulomatozah (kot je sarkoidoza), ob limfoproliferativnih boleznih in boleznih ledvic ter ledvičnih kamnih, kjer pri slednjih ob nizkem dnevnem odmerku posebnosti ni za pričakovati. Neželeni učinki nastopijo pri serumskih nivojih nad 200 do 375 nmol/l.  

Druge naloge vitamina D v telesu 

Vitamin D pa nima samo ugodnega učinka na imunski sistem. Vse telesne celice imajo receptor za vitamin D (VDR), prek katerih deluje na celična jedra s prepisovanjem genov za različne telesne funkcije. Najbolj znan je učinek na metabolizem kalcija in fosforja ter na mineralizacijo kosti. Pomembni so učinki na mišični sistem, kjer preprečuje katabolizem in je še kako pomemben pri preprečevanju sarkopenije (razgradnje mišičnine) zlasti pri starejšem delu prebivalstva. Pomemben je vpliv na hormonski sistem, tako na ženske kot moške spolne hormone, pri moških značilno zvišuje nivo testosterona. Ugodno vpliva na psihično stanje in zmanjša tveganje za anksioznost in depresijo. Zanimive so študije, kjer zmanjša tveganje za rakave bolezni in avtoimunske bolezni. 

Kako z vitaminom D v prihodnje? 

Vitamin D je pomemben za normalno delovanje človeškega telesa, pomanjkanje vitamina D pa lahko ima številne negativne posledice. Zlasti pandemija covid-19 je v Sloveniji razgalila velik javnozdravstveni problem, ki ga predstavlja pomanjkanje vitamina D. Z ozaveščanjem pa smo vsi, vključno z mano, že od marca 2020 vsaj delno približali znanje o vitaminu D in ljudem izboljšali kakovost življenja. Številni so se namreč obrnili name s pohvalo, kako se jim je življenje z vitaminom D spremenilo. Zaželeno bi bilo na ravni države čim prej oblikovati strategijo umetnega bogatenja hrane z vitaminom D, saj bi tako preprečili mnoge neželene učinke pomanjkanja vitamina D in nepotrebne stroške kupovanja vitamina D. Dokler te strategije še ni, še vedno prosim vse prodajalce, da vitamina D za naše državljane v teh težkih časih ne podražijo. Pravi čas pričetka nadomeščanja vitamina D je sedaj, v sredini septembra, saj bo oktobra in novembra serumske nivoje težje dvigovati do vrednosti, ki bi imela pozitiven vpliv na imunski sistem.

Darko Siuka, dr. med., specialist gastroenterolog

Naivno razmišljanje o naši A bombi

0
Atomska bomba eksplozija. (foto: Pixabay)

Piše: Rajko Topolovec

Bilo je še (že) pred  neuvrščenimi, ko so se že nekateri bodoči sodelavci in prijatelji  Tita  iz Azije hvalili , kako  si izdelujejo  atomsko bombo.  Nato se je tudi  na »naših zelnikih« začela porajati želja , da si prav tako izdelamo atomsko bombo!

Po maturi na TSŠ v Ljubljani sem se kot metalurški tehnik  septembra 1957 zaposlil i v takratni tovarni aluminija  – TGA » Boris Kidrič  Kidričevo, ki je začela obratovati l. 1954 .  Zaposlili so me v livarni, ki je bila končni obrat te tovarne. Šef   me je kot začetnika dodelil v  kemijski laboratorij, ki je bil v sklopu livarne , kakor tudi prodajno  skladišče, ki pa je upravno spadalo pod komercialo.  V Laboratoriju je takrat bilo pomanjkanje laborantov –  bilo je več laborantk na  porodniških dopustih. Priletno gospo Treziko je šef  poklical v pisarno in  nama  razložil  skupno nalogo. Pomagal  ji bom pri delu,  oziroma me bo naučila določati silicij  v aluminiju.

Pri delu so mi delali  težave kratki ( kmečki) prsti , saj   nisem mogel objemati in prenašati z eno roko 600 mml  – » jena  čaš« –  še posebno ne vročih.  Ko je Trezika to opazila, mi  naredila prstne podaljške iz gumijaste cevi.  Ta  pripomoček pa me oviral, in sem še bil bolj počasen in neroden. Ko sva se z Treiko že nekoliko udomačila, sem   jo  upal tudi  vprašati, zakaj  je dvorana  laboratorija (virtualno)   razdeljen na  dva dela in kdo so oni na drugi strani z  lepimi belimi plašči? : »Ne vemo  točno –   govori pa se, da naj bi  bili strokovnjaki iz Vinče  pri Beogradu .  Mi se z njimi  ne   pogovarjamo in zato ne vemo kaj delajo.   Boljše , da se o tem ne meniva ter je še v jezi dodala:  » Zaradi njih  imamo sedaj moški in ženske skupno stranišče in kopalnico«. Iz  virov v Samskem domu , kjer sem stanoval, pa sem izvedel, da so v tovarni  atomisti iz Vinče , ki iščejo uran.

Ravno ob tem času je  v Vinči  začel delovati atomski reaktor . (Pozneje se je izvedelo, za tamkajšnjo nesrečo z radioaktivnim obsevanjem).  Njihovi vzorčevalci so v  Kidričevo prinašali   vzorce  jalovin iz okoliških rudnikov in vzorce žlinder iz okoliški industrijskih podjetij oziroma livarn.   V TGA pa je zanje  bilo  zanimivo  rdeče blato, ki je nastajalo pri proizvodnji glinice  in  livarniška žlindra, kjer bi naj gajgerjev instrument  reagiral.

Danes pa   vemo,  da s tem ( z izdelavo atomske bombe ) ni tako enostavno! Jedrsko reakcijo  ( eksplozijo)  dosežemo z kritično maso čistega urana s  koncentracijo urana  nad 90 %. Država  Iran , ki si prizadeva izdelati  A bombo  že   desetletja in koncentrira uran, in do sedaj ima le do okrog polovice  koncentriranega  urana.   Za  koncentracijo čistega urana, (da steče verižna reakcija- eksplozija atomske bombe),    pa je potrebno veliko  tako imenovanih centrifug, ki pa so  dragi stroji.

 Toliko v vednost, v kakšno  naivnost  s smo se takrat  ob začetku nove Jugoslavije  spuščali!

Na koncu še dodajam:  Nedavno sem  bral, da so  še vedno zaradi radioaktivnosti  osebni  predmeti odkriteljice radioaktivnosti in Nobelove nagrajenke M.Currie (roj.  Skladovska iz Poljske,   1887 – 1934), in ki je tudi zaradi tega odkritja umrla, še tako radioaktivni, da jih še ni mogoče vzeti v roko.

Rajko Topolovec, Ptuj

Najbolj brano

Ljubljana
fog
5.8 ° C
12.4 °
4.2 °
93 %
0.5kmh
20 %
Thu
21 °
Fri
23 °
Sat
24 °
Sun
25 °
Mon
22 °