Prejeli smo

Doma Prejeli smo

Video pričevanje Anuške Lekan

0
foto: Pixabay

Piše: Scnr.si

V dneh, ko se šolsko leto bliža h koncu, vam predstavljamo zgodbo nekdanje učiteljice, ki je z jasno besedo, pogumom in iskrenostjo prestopala meje mogočega in nas popelje v čas druge svetovne vojne ter prva desetletja po njej, ko je bilo javno izražanje osebnega prepričanja nezaželeno in celo nevarno, če se ni ujemalo z namerami takratnega komunističnega režima.

Anuška Lekan, rojena leta 1932, je prve dni vojne pričakala v Mariboru, kasneje so se z družino preselili v Ljubljano. Ker je bil oče odločen protikomunist, se je ob koncu vojne, kot begunec, umaknil na avstrijsko Koroško, skupaj s hčerkama in sinom. Anuška in mama sta ostali v Ljubljani. Anuška je zaključila učiteljišče in kljub oviram končno dobila službo v Fari pri Kočevju. Tam je učila slovenščino, ruščino, biologijo, petje in telovadbo. Kasneje je bila zaposlena kot učiteljica v Kočevju in vzgojiteljica v internatu. Anuška se spominja, da so se učitelji s podobnimi pogledi in vrednotami hitro povezali in začutili. Med njimi je bilo precej pogumnih. Režim jim ni mogel skriviti lasu, vseeno pa jih je spremljal strah, kadar so javno izrazili svoje prepričanje. Anuška je nosila pečat preteklosti, a je bila na to ponosna. Nikoli ni ničesar skrivala pred drugimi. Njena neomajna zvestoba do Cerkve in vere, je bila v svinčenih povojnih letih zelo pogumno dejanje. Ob tem je dejala:

»Začutila sem, da sem tako sama, da je pravzaprav Bog edini, ki ga imam. In to je bilo nekaj, kar mi je ostalo. Dala bi vse, samo vere ne!«

Ponovno se je srečala z družino leta 1960, ko je prišla v Ameriko. Še enkrat se je vrnila v domovino, leta 1963 pa se je za stalno preselila v Ameriko. Kljub začetni nesprejetosti med tamkajšnjimi slovenskimi begunci, se je kasneje med njimi zelo dobro počutila.

Pričevanje sta leta 2011 v Clevelandu posneli Mateja Čoh Kladnik in Jelka Piškurić, za objavo pa sta ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

Prisluhnite bogatim spominom Anuške Lekan na naslednji povezavi: TUKAJ

 Študijski center za narodno spravo, Ljubljana

Odzivam se na zapis: Se Cvikl šali, ko govori o zadolževanju? Bil je namreč član vlade, ki je Slovenijo in prihodnje rodove rekordno zadolžila!

0
Milan M. Cvikl (foto: STA)

Piše: Franc Trunk 

Milan M. Cvikl, udbaško pogojeni ex ldSS-ovec, predsednik strokovnega sveta SD za finance, razvoj in kohezijo ter nekdanji član Evropskega računskega sodišča, je še eden v vrsti častilcev med/povojnih partizanskih klavcev, ki je zamudil priložnost biti tiho, ko izziva njemu neljubo karmo, kjer velja, da bi taisti tov. Milan M. Cvikl brez udbaškega pedigreja že davno tega igral ‘glavnega’ marginalca med drhaljo shizofreno zblojenih KUL-cev…

Milan M. Cvikl v sodelovanju s tebi ljubimi pritlikavimi udbaškimi kučanisti, radodajnimi klečeplazečimi se fafajonkami, kot moški spolni organ ‘tupimi’ vaškimi šarci in ostalo maloumno lunatično zblojeno pro/udbaško drhaljo, še pomnimo, kako si dodobra vnovčil tvoje kognitivno prikrajšano udbaštvo v obračunu s takratno opozicijo, vse kot glavni udbaški eksekutor, ko si v sodelovanju z udbaškimi presstituti in udbaškimi presstitutkami javno brezdušno! obračunaval s takratno opozicijo, vse v vseobče poznani zlorabi zločinskosti udbaške oblasti… – tako nekako, kot si zavržno brezdušno! obračunal s člani tvoje primarne družine, ki si jih – če je verjeti medijskim presstitutkam/presstitutom – pognal čez domači prag, da si si ustvaril pogoje za nove ‘medosebne’ odnose…

Milan M. Cvikl ali si kdaj v tebi lastni intelektualni prikrajšanosti pomislil, kolikšen je doprinos večkratno preimenovane zločinske ZKS, sedaj ‘tvoje’ SD, ki več kot toliko v prvi vrsti udbaške oblasti – kot se piše v javnosti – uraduje celo iz ukradene židovske vile, vse na oblasti več kot 70 let v zadnjih 80-ih letih, vse tako, da ima večina Slovenk/Slovencev kot zmagovalcev WW2 tako mizerne pokojnine, da komaj zadoščajo zgolj za pravočasno poplačilo vsakomesečnih položnic vs. sosednji Avstriji, kateri je kot poraženki WW2 uspelo v minulih 80-ih letih vzpostaviti kvaliteto bivanjskega okolja, ki je v samem vrhu Svetovno! zaželenih destinacij za Življenje/bivanje!

Milan M. Cvikl , eno je gotovo – Avstrija je bila ‘prikrajšana’ za ves zločinsko udbaški komunistični socializem, ki je temelj ‘tvoje’ dandanašnje še vedno udbovsko pogojene SD!

Milan M. Cvikl, vem, vem, se ti – (op.a. po tistem, ko vam je v vam lastni neskrbnosti/nesposobnosti crknila ldSS-ovska stranka in si dodobra vnovčil lastni udbaški pedigre) – sladko ‘jebe’, kot bi rekel kakšen necivilizacijsko primitivni predstavnik jugonostalgične drhali, ki jo javno podpira tudi tvoja fajonka z vajino še vedno krvavozločinsko SD to je taiste poulične drhali, ki žvižga ob igranju himne RS in kot lačne prasice krulijo v minuti molka v čast padlim za samostojno Slovenijo – v kateri ste se najbolj ‘omastili’ ravno tisti, ki vam samostojna RS ni bila, ni in nikoli ne bo intimna opcija, kot vse to velja za tvojega udbaškega botra milana kučana…

Milan M. Cvikl, in ob zapisanih lahko preverljivih dejstvih, se ravno ti čutiš poklicanega, da zavednim rodoljubnim/domoljubnim Slovenkam/Slovencem ‘soliš’ pamet…

Zbogom pamet! Noro! Vredno obravnave na pristojni kliniki v Avstraliji…

Saj ni res, pa je…

Franc Trunk, Portorož, Veteran vojen za Slovenijo

Izpad shizofrene talibanske biciklistke Tee Jarc

0
Tea Jarc in ostali petkovi politkolesarji so delali zgago in hrupno onesnaževali Triglavski narodni park. (foto: posnetek zaslona)

Piše: Franc Trunk

Talibanska shizofrena biciklistka Tea, hči v udbaški negativni selekciji izbranega visokega uradnika miličnjakov Jarca (op.a. kot v isti udbaški negativni selekciji izbrani nekdanji direktor udbaških miličnjakov agresivni shizofreni Potočnik, ki je celo z nožem poskušal zaklati svojega nesojenega zeta, vse po tistem, ko je pred časom celo svetoval kučanovemu drugorazrednemu vazalu turku – da zgolj mimogrede omenim posledice negativne udbaške selekcije, kjer shizofreni miličnjak lastnega otroka vrže z balkona 11-tega nadstropja in za njim skoči še sam, …, vse do rezervnega shizofrenega miličnjaka, ki ‘enostavno’ kar ubije zdravnika/specialista, ker je bilo domnevno v zraku premalo vlage…) si je pod Triglavom v koči na Kredarici privoščila biciklistično udbaški talibanski performans, kjer je v večernih urah shizofreno primitivno verbalno napadla predsednika vlade RS in notranjega ministra RS!

Ob predmetnem shizofrenem talibanskem napadu biciklistke tee jarc ostaja odprto vprašanje ali bi udbaško primitivna biciklistka ‘ponovila vajo’ ob ponovnem tozadevnem srečanju ali bi se raje tiho mirno priključila k počitku utrujenih gornikov.

Glede na njen maloumni biciklistični shizofreni izpad sta oba možna odgovora ‘ubijajoča’ za shizofreno biciklistično udbašico teo jarc.

S potrditvijo prve možnosti bi udbaška biciklistka tea jarc zgolj utrdila javno prepričanje v njeno shizofrenost, v primeru izbire druge možnosti, pa bi pritrdila materialnemu dejstvu, da je bil njen shizofreno biciklistični verbalni napad na predsednika vlade RS in notranjega ministra element napake, ki je v Sloveniji med gorniki (op.a. nad prislovičnimi 1000 metri nadmorske višine…) povsem zunaj okvira družbeno še sprejemljivega/dopustnega dejanja, ki bi bil še kako zanimiv za nujno psihiatrično obdelavo na zaprtem oddelku razvpite klinike v Avstraliji…

Kakorkoli, talibansko zanikrno primitivno shizofreno udbašico teo jarc je potrebno javno pohvaliti!

S predmetnim shizofrenim napadom je dodobra razkrila in potrdila vso primitivno zanikrnost udbaško talibanske biciklistične ‘revolucije’ zbrane okoli zblojenega KUL-ca s prvim udbašem kučanom na čelu, ki se že leto in pol permanentno nerazumno trudi z/rušiti prizadevanja vlade RS v spopadu s COVID-19 (op.a. posledica česar je tudi nizka precepljenost v RS napram državam, ki imajo normalno politično opozicijo, ki je pristopila k vladajoči politiki v skupnem naporu v spopadu s COVID-19), kar vse je ob nepregledni množici kognitivni prikrajšanih intelektualno podhranjenih levičarsko maloumnih talibanskih bimbotov tipa žurej, jarc, kovač, jenull, fajon, šarec, mesec, bratušek, … – vse prebivalce RS ponovno pahnilo v rdečo cono okuženosti s COVID-19…

Zavedne Slovenke/Slovenci in vaši otroci/vnuki, bojte se časov, ko vam bodo (ponovno!) zavladali tamlada udbašica jarc, tamlada udbašica kovač, tamladi udbaš jenull in z njimi kompatibilni zanikrni jugonostalgično primitivni udbaši zbrani okoli talibansko zblojenega KUL-ca, kajti udbaški talibani bi znali ‘ponoviti zločinsko vajo’ partizanskih klavcev, ki so hodili od vrat do vrat in ubijali/klali vse, ki so mislili drugače kot še dandanes misli talibansko udbaška drhal…

Saj ni res, pa je…

Franc Trunk, Portorož, Veteran vojne za Slovenijo

Pismo uredniku Mladine

0
Urednik mladine Grega Repovž. (foto: STA)

Piše: Frančiška Buttolo

Spoštovani gospod Grega Repovž, urednik tednika Mladina, pravkar sem prebrala vaš članek slovenski javnosti z naslovom Medtem, ko smo čakali (13. 8. 2021), v katerem slovenske državljane pozivajte, naj se uprejo politiki in podpornikom oziroma zagovornikom SDS, ki so v vseh porah naše družbe.

Torej so tudi v «porah«, kakršne so družina, šolski razred, pisarna, bolniška soba, vojašnica, policijska postaja, prijateljski krog v gostilni, sorodniki, celo mrtvi z žalujočimi na pokopališčih.

BRAVO, POZIVATE K TOTALNEMU OBRAČUNU S ŠTEVILNIMI LJUDMI, KI NE USTREZAJO VAŠEMU RAZUMEVANJU DEMOKRACIJE, VAŠEMU POLITIČNEMU OKUSU, DA NE BO NESPORAZUMA.

Skratka, gospod urednik Repovž, pozivate, čeprav ne dobesedno, temveč spletkarsko zahrbtno, podobno kot veliki nihilist Ivan svoje brate v slavnem romanu Dostojevskega, največjem po grških tragedijah in Shakespearu, na fizični spopad med slovenskimi državljani, tako rekoč mož proti možu. Zato ker ste v strahu, da boste kot potomci zmagovite ideologije, ki je tudi vaša, saj neprestano častite komunistične krvnike, na primer Kardelja, Kidriča, Mačka in zlasti Tita, izgubili oblast in privilegije, ki jih imate po osamosvojitvi še več, kot ste jih imeli pred tem veličastnim zgodovinskim dejanjem.

Takšna je torej slovenska levica, zbrana okoli Mladine, naslednica jugoslovanske komunistične partije, zlasti v stranki SD, saj navidezno radikalnejša Levica v resnici nima niti sodišč niti bank, tudi ne nešteto politikov in komunističnih prevarantskih aktivistov, lažnih borcev za človekove pravice, v mednarodnih telesih, ki bi noč in dan, vsakomur, ki jih vsaj malo posluša, lagali o politične stanju v Sloveniji.

Vlada vsekakor ima svoje napake in dobre lastnosti, zlasti pa ima dobre rezultate na različnih področjih, ministri vseh treh koalicijskih strank so med najučinkovitejšimi od osamosvojitve. Zatika pa se zadnje čase pri obvladovanju nevarne epidemije, ker levi mediji, tudi Mladina, premalo ozaveščajo in obveščajo javnost o nujnosti c e p l j e n j a.

Prav nasprotno, proti smrtno nevarni epidemiji se leve stranke, skupaj s svojimi starimi medijskimi sodelavci, nasledniki in potomci tistih, ki so vodili medije še v Jugoslaviji, proti epidemiji borijo tako, kot če bi sredi druge svetovne vojne mediji, ko so se bližali sovražnikovi bombniki, pozivali, naj prebivalci ne odhajajo v zaklonišča, ker so alarmi o sovražnikovem napadu – M O R D A – lažni. Nato pa bi se, po strahotnih posledicah bombandiranja, takšni mediji izgovarjali in zagovarjali, da niso imeli dovolj natančnih podatkov o tem, kakšne znamke so bila sovražnikova letala.

Dragi gospod urednik Mladine Repovž, vi ste dvakrat prekršili osnovne etične norme:

prvič zato, ker ste pozvali k vsesplošnemu spopadu – torej tudi v družinah, tudi v šolah in podobno, samo da bi se rešili političnega tekmeca, stranke SDS;

drugič pa zato, ker to počnete sredi hude, najhujše pandemije vseh časov, pri tem pa javnosti ne obveščate, naj se – najprej C E P I.

Ali pa ste samo tako hudo cinični?

Ali pričakujete, da bo vaš politični izkupiček večji, če bo čimveč ljudi umrlo? Nekaj zaradi medsebojnih političnih spopadov, nekaj pa zaradi pandemije. Obe vrsti žrtev boste verjetno uporabili kot dokaz, kako nesposobna je bila vladna koalicija pod vodstvom predsednika SDS Janeza Janše.

Mene, ki poznam stare in nove komunistične revolucionarne metode, saj sem bila že pri šestnajstih komunistka (Tito je očitno “obrajtal” mladoletnice), nato pa sem kmalu (pisno) izstopila, takšno vedenje gospoda urednika Mladine ne preseneča. Tudi me ne bi prav nič presenetilo, če bodo komunisti, kar v SD so, podobno kot njihovi vzorniki v revoluciji po končani vojni, spet pokončali kak dvomestni odstotek nekomunističnih Slovencev. Kaj pa naj drugega storijo, «siromaki«? Nič. Svojo veliko laž o nujnosti bratomorna vojne lahko samo nadaljujejo, nadaljujejo, nadaljujejo.

Kot ateisti namreč niso sposobni niti priznati svojih velikih zločinov, niti se jih kesati in obžalovati, še manj pa sprejeti pokoro in – kolikor je mogoče – poravnati škodo, ki jo je povzročila njihova – komunistična revolucija, če namreč hočejo večno ostati na oblasti. In to hočejo. Hočete, mar ne, gospod urednik Mladine, Grega Repovž?

Ostane jim, SD, samo njihov ideološki nihilizem, vera, da svoje zločine nad narodom izbrišeš tako, da uničiš sam narod.

Upam, gospod urednik Mladine, da vam je zdaj jasno, kaj v resnici počnete. In po kom se zgledujete.

Samo še to: katerim «fašistom« nameravate vreči v naročje velikansko število podpornikov SDS, da boste imeli izgovor, kakšna nevarnost za Slovenijo so bili ti Slovenci, vaši bratje?

Zadnje čase slišimo, da ste jim, kdo bi si mislil, začeli očitati celo pretesno povezanost z muslimani. Menda s tistimi, ki v politiki nikakor niso skrajni.

Ampak svojih vezi z znanimi islamskimi skrajneži, vezi, od katerih se kot med cedijo vaši milijoni, morda kar cela milijarda, kot beremo, še zdaj niste razkrili slovenskim državljanom. Še manj pa slovenskim in mednarodnim sodiščem. Ali tudi vi podpirate mednarodno talibansko politiko, gospod urednik Mladine, Grega Repovž?

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Maloumnost pro/udbovskih levičarjev ne pozna meja

0
Milan Kučan. (foto: arhiv Demokracije)

Piše: Franc Trunk 

No pa ga imamo, veleizdajalca interesov samostojne RS, tov. Milana Kučana, kateremu samostojna RS ni bila, ni in nikoli ne bo intimna opcija, kako je mešetaril z mejami BIH. Nedvomno bo kategorija Časa postavila predmetnega mešetarja z državnimi mejami točno tja kamor spada – med zločince, izdajalce interesov samostojne RS! 

Na dan prihajajo zločinske rabote Milana Kučana, ko je pred desetletjem še hodil po BIH in kot zanikrni/brezdušni geometer premikal/spreminjal meje v dobro njemu ljubih/domačih Srbov, kar vse je celo zapisal v ‘non-paper’, ki ga je skril pred zvedavo javnostjo… – vse do trenutka, ko so zblojeni levičarji zbrani v KUL-cu (op.a. ki že dobro leto na temelju levičarskega fašističnega manifesta dnevno rovarijo in krulijo zoper trenutno vlado RS) ob pomoči bosanskih Srbov začeli maloumno podtikati sedanji vladi RS, da je s predmetnim ‘non-paper’ vpletena v predmetne rabote spreminjanja meja BIH, kar vse bi lahko ponovno sprožilo balkanske vojne… 

Za vse, ki znajo seštevati vsaj do deset, je enostavno razumljiv napad komisarke Sveta Evrope za človekove pravice Srbkinje Dunje Mijatović na predsednika vlade RS, s čimer vse zgolj vrača usluge nekdaj prvemu in še vedno aktualnemu komunističnemu udbašu Milanu Kučanu, ki ni nikoli skrival simpatij do vseobče srbske balkanizacije RS – slednja je kot lakmusov papirček razvidna tudi v organih pregona/krivosodju RS, kjer v RS zavednim rodoljubnim Slovenkam/Slovencem v montiranih pro/udbovskih procesih krivosodijo raznorazni/e maloumni/e (srbski/e) Balkanci/ke… 

Kar je posebej pomenljivo je, da Svet Evrope za človekove pravice kot komisarka vodi Srbkinja Dunja Mijatović, kar je – glede na zgodovinska dejstva genocidne zločinskosti, ki so jo izkazali/izvršili Srbi nad narodi SFRJ – približno tako kot, da bi dal čuvati poln trezor ‘največjemu’ vlomilcu/kriminalcu… 

Posledično ne čudi, da je tudi demokratična/pravna EU kot taka v krizi, saj je tudi v njo globalno globoko prodrlo komunistično kadrovanje po principu negativne levičarske selekcije, kjer velja osnovni princip: ‘ni pomembno, četudi je opica, samo, da je naša’ oz. kot to velja med KUL-ci v RS: ‘ni važno, če je kandelaber, samo, da je naš’…

 

Franc Trunk, Portorož

Kdo so Hiksi in Libijci v Sloveniji? Ali, kaj bi se lahko naučili od starih Egipčanov?

0
Protest (foto: Polona Avanzo)

Piše: Uroš Gabrijelčič 

Preden bom poskušal odgovoriti na vprašanji, ki sem si jih v naslovu sam zastavil, bo najbrž vsaj nekaterim bralcem treba pojasniti, kdo so bili Hiksi in Libijci v zgodovini starega Egipta, ter kaj bi lahko imel stari Egipt s Slovenijo danes, 30 let po osamosvojitvi.

Na prvo vprašanje bom odgovoril v nadaljevanju, na drugo pa odgovarjam tako, da se pač sklicujem na to, da se je mogoče iz zgodovine vedno naučiti kaj uporabnega. Zveni obrabljeno, vem, a zato ni nič manj res, ker so nas namreč učili, da je zgodovina najboljša učiteljica. In če se v tem bralec strinja z menoj, naj si prebere še nadaljevanje.

Stari Egipt je zame najbolj imenitna, ob tem pa objektivno gledano po vsej verjetnosti tudi najstarejša kultura, ki je med drugim zaslužna za nastanek prve ozemeljske države na svetu in za iznajdbo hieroglifov, pisave, ki je bila podlaga vsem drugim dosežkom njihovega duha. Bili so imenitni astronomi in še boljši zdravilci, matematiki, pozorni in bistri poznavalci rastlinskega in živalskega sveta, predvsem pa so bili nekaj posebnega zaradi svoje vere, ki se zelo razlikuje od nekaterih sočasnih ali malo poznejših. In seveda, neprekosljivi arhitekti ter gradbeniki, ki so ustvarili nekatere od najbolj presenetljivih spomenikov gradbeništva in umetnosti.

Keopsova (Kufujeva) piramida, Tutankamonova grobnica, Nefretete, soproga krivoverskega faraona Ehnatona, Ramzes II. in Kleopatra so imena, ki so postala ikonska za stari Egipt. In so hkrati tisti magnet, ki letno pritegne tudi do 7 milijonov turistov (kadar ni epidemije …).

Poznavalci te kulture ne potrebujejo te vrste magnetizma, čeprav nič manj strastno ne podlegajo neki drugi privlačnosti te civilizacije, namreč njeni sposobnosti samorefleksije. Po zaslugi (tudi) te lastnosti, se pravi sposobnost ocenjevanja svoje kulture glede na preteklost, ki se nam je ohranila v številnih besedilih, lahko danes lahko veliko bolj argumentiramo razpravljamo o njenih dosežkih. Oglejmo si na kratko njihovo zgodovino, preden vanjo umestimo Hikse in Libijce ter pojasnimo, kdo naj bi bili v Sloveniji danes njihove »replike.«

Čeprav je stari Egipt danes najbolj prepoznaven po svojem dinastičnem obdobju, za katerega egiptologi dokaj enoglasno zatrjujejo, da je trajalo 3000 let (od 3000 do 30 pr. Kr.), pa ni nastanek te kulture nič manj osupljiv. Sega vsaj v 7. ali 8. tisočletje pr. Kr., ko so bili dani vsi kulturni nastavki za poznejši faraonski Egipt. V faraonskem obdobju, ki po dolžini za tretjino presegalo našo zahodnoevropsko civilizacijo, se je zvrstilo 30 dinastij, ki jim je različno dolgo vladalo vsaj 300 kraljev. Večina številk v zvezi s to kulturo je približna in je bolj ali manj stvar egiptološkega konsenza, čeprav nekaj trdnih databilnih opornih točk imamo. Tudi zaradi tega in zaradi vsem znane zagonetnosti njihove hierolgifske pisave (leta 1822 jo je razvozlal François Champollion, vendar je transkripcija hieroglifskih besedil kljub temu predmet številnih razlag) ostaja ta civilizacija predmet nenehno novih interpretacij, ki so deloma posledica novih odkritij deloma pa novih pogledov, do katerih ima vsaka nova generacija egiptologov seveda vso pravico.

Kar je za naš namen pomembno, je, da si osvežimo spomin na to, da se ima naša zahodna kultura, ki se sicer napaja iz starogrške dediščine, nekaj svojih korenin tudi v starem Egiptu. V tem pogledu smo torej daljni dediči prav tistega starega Egipta, ki svet vedno znova osuplja s svojimi dosežki.

Od kod izvirajo stari Egipčani, je zavito v meglo, a so bili po vsej verjetnosti avtohtoni prebivalci doline ob Nilu, ki ob svitu civilizacij ni bila tako mogočno obdana s puščavami, kot je zadnjih 3000 ali 4000 let. Kakor koli že, dolina Nila je bila po zaslugi rednega poplavljanja reke in zelo plodne zemlje idealna za razvoj življenja in človeških skupnosti. Te so se okoli leta 3000 pr. Kr. združile v prvo znano teritorialno državo, ki ji je vladal kralj oziroma faraon. Nastanek enotne države, ki je bila bolj ali manj omejena na dolino reke, a je v dolžino merila več kot 1000 kilometrov, je bil osupljiv dosežek. Tam je v »oazi«, ki je bila na vzhodu in zahodu omejena s puščavami, na severu s Sredozemskim morjem, na jugu pa z Nubijo, imenovano tudi Kuš, živelo od enega milijona prebivalcev (na začetku), do 6 ali celo 7 milijonov ob njenem zatonu. Ob tem je treba bralca spomniti, da ko gre za Egipt, jug pomeni sever in obratno.

Zaradi izjemne rodovitnosti te doline so prebivalci uživali blagostanje, ki v tistih časih ni bilo ravno samoumevno. Ni treba posebej poudarjati, da niso vsi živeli enako dobro, saj je bila njihova družba, kot se za človeške skupnosti spodobi, razslojena, ne glede na to pa je bilo življenje tam prijaznejše kot v nekaterih drugih poseljenih predelih našega planeta. Tudi zaradi tega je bil Egipt privlačen za tujce, ki so v Egipt prihajali tako rekoč od vsega začetka. Pričevanja iz vseh obdobij so v tem pogledu nedvoumna in kažejo na to, da je bil faraonski Egipt voljan medse sprejeti tujce, a pod pogojem, da so sprejeli njihovo vero, jezik in način življenja. Zlasti vera je bila starim Egipčanom tako pomembna, da so prvi grški zgodovinarji imeli to deželo za najbolj sveto od vseh. Trdili so, da je bila v bistvu vsa dežela eno samo svetišče, tempelj, v katerem so v tam razstavljenih kipih prebivali bogovi, kadar so se tako odločili. Verska gorečnost seveda ni bila samo posebnost starega Egipta, je pa bilo nekaj posebnega njihovo verovanje v posmrtno življenje. V njem je po smrti posameznik živel večno, če je prestal Poslednjo sodbo s tehtanjem srca. Na tem mestu o tem ne bomo govorili, to omenjam samo zato, da opozorim na specifičnost, ki so se ji morali prilagoditi tudi vsi priseljenci. Ti so se zelo opazno naseljevali v nižinskem delu Egipta, imenovanem delta, ta pa je bil dostopna tako z vzhoda (Palestina, Bližnji vzhod) kot z zahoda (predvsem libijska plemena). Na jugu, torej ob meji s sedanjim Sudanom, takratno Nubijo, je bilo prehajanje večinoma omejeno na trgovske stike, pri čemer je bil Egipt tisti (razen ob koncu 3000 letnega obdobja), ki je narekoval pogoje in jih obračal v svoj prid. Njihova civilizacijska premoč je bila tako očitna, da so v nekem trenutku z zemljevida »zbrisali« t. i. nubijsko kulturo A, prebivalce Kuša pa uporabili za svoje namene, predvsem vojaške.

Zgodovino Egipta egiptologi že dolgo delijo na obdobja, ki si kronološko sledijo takole: preddinastično obdobje razpršenih kultur in v 4. tisočletju pr. Kr. prevlada kulture Nakada, ki kulturno poenoti Egipt še pred »uradno« združitvijo okoli leta 3000 pr. Kr. Nato si sledijo t. i. Staro kraljestvo, 1. vmesno obdobje, Srednje kraljestvo, 2. vmesno obdobje, Novo kraljestvo, 3. vmesno obdobje in Pozna doba, ki jo zaznamujejo predvsem zavojevanja novonastalih imperijev nad Egiptom (Asirija, Perzija, Aleksander Veliki, dinastija Ptolemajcev, Rim).

Ta delitev je seveda umetna, saj Egipčani sami svoje zgodovine niso videli tako, je pa res, da so ta, različno dolga obdobja videli kot nekaj izjemnega, nekaj, kar je bilo pravo nasprotje redu, pravičnosti in miru in kar so imeli za kaos. Kaos, posebljen v boginji Isfet, je bil nenehna grožnja urejenosti centralno vodene države in je v vmesnih obdobjih kazal podobo razdrobljenih in med seboj sprtih manjših kraljestev. Zanimivo pa je, da se ta resničnost ni odražala v »uradnih« zapisih, kot zelo zgovorni izpričujejo njihovi letopisi. Različni seznami kraljev ne beležijo nobene cezure v nizanju kraljev. Te svojevrstne kronologije so pravzaprav nekakšna zgodovina, omejena seveda samo na dvor in dogajanje okrog njega.

Kar je za moj odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje bistveno, je, kdo so bili Hiksi in kakšno vlogo so imeli v takratni egipčanski družbi ob koncu Srednjega kraljestva. To najlažje pojasnim s citatom iz knjige Jana Assmanna, nesporne avtoritete sodobne egiptologije. Takole zapiše v delu Duh Egipta, ki ga bomo še letos dobili v slovenskem prevodu: »Prelomni trenutek v tem obdobju (Ob koncu Srednjega kraljestva, op. p.) pa je to, da so se oblasti polastili Hiksi, poglavarji semitskih plemen, ki so poseljevali delto in si podvrgli tudi druge dele Egipta. To se je izraziteje dogajalo v sedemnajstem in deloma v šestnajstem st. pr. Kr. Prevzem oblasti s strani Hiksov je oznanil konec Srednjega kraljestva in popeljal Egipt v predzgodovino Novega kraljestva.«

Hiksi so bili torej tujci, ki so nekaj stoletij priseljevali v spodnji Egipt in si tam ustvarili svoja središča. Sam izraz je sicer grška različica egipčanskega izraza za »poglavarje tujih dežel.« Tako še zapiše Assmann: »Šest kraljev XV. dinastije je nosilo ta naziv in tako so tudi našteti na seznamu kraljev. Bili so tujci azijskega porekla in so vladali nekaj več kot sto let (1650–1540 pr. Kr.). V vsej faraonski zgodovini Egipta se je zgodilo prvič, da so deželi vladali tujci. Izkušnja tuje vladavine in poznejše osvoboditve izpod tuje oblasti je bila ključna za usmeritev Novega kraljestva. Imela je velike posledice na politiko, družbeno strukturo in celo na egipčanski svetovni nazor, v katerem je zdaj pojem tujca dobil povsem nov pomen.«

Pojasnili smo, kdo so bili torej Hiksi, a kako je mogoče, da so ti priseljenci na kolena spravili mogočni Egipt in kako je mogoče, da se je njihova razmeroma manj številna skupnost lahko polasila oblasti. Odgovor nam razkrije dejstvo, da so priseljeni Hiksi prihajali iz območij palestinskega imperija, ki se je izoblikoval v 17. st. pr. Kr. in se nato širil proti zahodu ter se polastil tudi Egipta. Priseljeni Hiksi so bili torej del širše skupnosti, pravzaprav matične države, ki je z zanimanjem opazovala dogajanje v Egiptu, kjer je imela svojo »izpostavo« v mestu Avaris. Lahko bi celo zapisali, da so ti Palestinci imeli v Egiptu svojo peto kolono, kakor radi danes pravimo. Še vedno pa je na mestu vprašanje, kako so si lahko podvrgli tako mogočno državo, kot je bil Egipt. To se egiptologi precej prepričljivo pojasniti. Ključna za njegovo zmago nad sicer močnim nasprotnikom je bila nova tehnika bojevanja s konji, natančneje z bojnimi vozovi, ki so jih vlekli konji. Teh v Egiptu takrat niso poznali. Kot tudi ne novega in pomembnega orožja, nove vrste loka, ki je bil prožnejši in je imel večji domet ter učinkovitost … Ta kombinacija je bila za nekoliko »uspavane« Egipčane usodna. Proti novi tehniki bojevanja so bili nemočni in  tako so bili po dobrih 15 stoletij obstoja države prvič v svoji zgodovini podvrženi nadvladi tujcev. Ob tem je zanimivo, da so Hiksi privzeli egipčanske verske navade, častili egipčanskega boga Raja in se dali okronati za faraone. Na prvi pogled se je torej zdelo vse v redu, vendar se priseljenci do svojih »gostiteljev« niso obnašali prijazno, njihova prilagoditev egipčanskim navadam pa je bila bolj ali manj navidezna. Njihovih navad nikoli niso zares ponotranjili.

Egipčani se seveda s takšnim položajem niso mogli sprijazniti in ko so se tudi oni dodobra seznanili z novo tehniko bojevanja, je ta slednjič pripomogla, da so se vsiljivih tujcev znebili. S tem, kar jih je 100 let prej premagalo, je Egipčanom omogočilo, da so sovražnim Hiksom vrnili milo za drago. Izum konjeniškega načina bojevanja z gibljivimi lokostrelci, se je zavojevalcem vrnil kot bumerang. Egipčane so Hiske pregnali daleč proč od sebe in segli na njihovo področje ter si ga podredili. S tem dejanjem se je egipčanska država umestila med imperije in se je temu primerno poslej tudi obnašala.

Kaj je torej tisto zanimivo, kar nam pripoveduje (med drugim) ta zgodba, da bi jo bilo moč aplicirati na razmere v Sloveniji. Na prvi pogled nič, saj prišleki, ki so se v Slovenijo preselili po slovenski osamosvojitvi, v ničemer ne ogrožajo našega reda, naših navad, naše vere, našega načina življenja … Ali pač? Tudi je na prvi pogled težko primerjati razmere v neki več tisoč let stari kraljevini s sodobnim političnim sistemom parlamentarne demokracije. Če torej vztrajamo pri tej primerjavi, je to zato, ker menimo, da se je starim Egipčanom dogajalo to, kar se dogaja tudi nam, le da je stari Egipt zaključena zgodba in zato poznamo njen razplet, naš tukaj in zdaj pa še traja in še čaka, da ozavestimo nek proces, ki je neko kulturo nekoč pripeljal do roba propada. Čas za samorefleksijo je torej na mestu.

Nekdanja Jugoslavija je bila v nasprotju z Egiptom večnacionalna skupnost, federacija republik. Po njenem razpadu so se nekdanje republike podale na samostojno politično pot in s tem uresničile svoje težnje po samostojnosti in po državi, utemeljeni na nacionalni pripadnosti. S tem ne bi bilo nič narobe, če nekatere republike ne bi mele med seboj neporavnanih političnih računov iz preteklosti. Nadaljevanje je znano in za neke predele bivše države tudi še ni dokončana zgodba, vendar Slovenija k sreči ne sodi vanjo. Kaj je torej s Hiksi in Libijci v Sloveniji? Kdo so, če sploh? Vemo, da je nacionalna homogenost pri nas dokaj visoka, neslovenski prebivalci pa bodisi slovenski državljani bodisi ljudje z začasnim bivališčem pri nas in z delovnimi vizami. Položaj ne bi bil torej v ničemer zaskrbljujoč, če se v Sloveniji v zadnjem letu in pol ne bi odvijala zgodba, ki je po svojem značaju v Evropi vsaj specifična, če ne celo edinstvena. Poglejmo!

Slovenci v nekdanji Jugoslaviji nismo dosegli tega, kar smo pričakovali, namreč, da o svoji usodi odločamo sami na podlagi narodove volje. Ta cilj, ki so ga gojili tudi že naši predniki, smo naposled dosegli. In še več, ob osamosvojitvi smo se odločili tudi za drugačno politično ureditev, kot pa jo je ponujala komunistična Jugoslavija. Postali smo parlamentarna demokracija s strankarskim sistemom političnega delovanja. Stvari so se zdele urejene, a v resnici niso bile. Vsa nekdanja politična zgradba se nam je iz nekdanje države prenesla v novo, ljudje nekdanjega režima so večinoma ostali na svojih položajih, do neke mere se je tu in tam menjal samo vrh. Na vsakih novih volitvah so se ustvarjale nove koalicije, v katero so se povezovale različne stranke, a če se zdaj ozremo nazaj, nekako začudeno opažamo, da se v resnici nismo zelo oddaljili od nekdanjega režima. Na formalni ravni da, na vsebinski ne, in tako se nam je zgodilo, da smo imeli v 30 letih samostojne države razen v dveh primerih same leve vlade, kar je glede na našo slabo izkušnjo s komunizmom zelo presenetljivo. Ni pa presenetljivo, če si podrobneje ogledamo dogajanje, predvsem na medijski ravni, saj je ta odločilna pri oblikovanju zavesti ne le posameznike temveč tudi družbe. Tu se je izkazalo, da imajo leve vlade, ki na splošno k normalizaciji razmer v družbi niso prispevale nič, še vedno veliko zaupanje med ljudmi. Zapisali smo normalizaciji in to namerno, kajti namen osamosvojitve je bil med drugim tudi sledenje tržno naravnanemu ekonomskemu sistemu, sproščanju privatizacije, ukinjanju državnih podjetij, uvedbi zasebnega šolstva in zdravstva in ne nazadnje uravnoteženosti medijev. Vse to se je sicer dogajalo, a v zelo omejenem obsegu, zato je Slovenija začela zaostajati celo za državami, ki so bile včasih precej za njo, a so obrat od komunizma proč izvedle veliko koreniteje in uspešneje.

Zgoraj zapisano še vedno ne pojasnjuje tega, kdo so Hiksi in Libijci v Sloveniji? Spet nič, vsaj na prvi pogled. In vendarle ima, a bo treba znova malo po ovinku. Odgovor ponuja dogajanje v Sloveniji v obdobju boja proti epidemiji, ki traja leto in pol. Pri borbi proti virusu smo bili uspešni, če gledamo primerjalno in skozi svetovno optiko, a vendar je hkrati z bojem proti covidu v našem prostoru vzniknila še ena bojna fronta in sicer ideološka. Na široko jo je odprla slovenska levica v z določenim delom prejšnje koalicije, ki je tik pred krizo odstopila in prepustila nehvaležen boj z virusom desni vladi, tisti, ki je v bistvu enkrat samkrat (2004-2008) vodila Slovenijo, in to zelo uspešno. Odkrito nasprotovanje vladnim ukrepom (pa čeprav na račun zdravja in življenja ljudi), ki so bili v glavnem usklajeni z mednarodnimi, se je zaostrovalo iz tedna v teden, celo iz dneva v dan. Tu ni šlo za vsebinske spore, saj levica svojega protikriznega programa v tem obdobju sploh ni pokazala, kar pomeni, da ga sploh nima (najverjetneje) ali pa ga ljubosumno varuje. Kakšen bi ta program sicer lahko bil, torej ne vemo, a sklepamo, da ne bi bil usklajen z mednarodnimi, saj takšnega že imamo in v dobrobit ljudi ga sedanja vlada tudi izvaja.

Podla prizadevanja k zrušitvi vlade, ki zdaj trajajo že leto in pol, so podprli poleg nekaterih privatnih (kar je njihova pravica) tudi vsi državni mediji, najbolj očitno RTV Slo, ki svojega levega navijaštva sploh ne skriva, s tem pa dela krivico večinskemu (upam si to zapisati) delu prebivalstva, saj ga je odrezala od objektivnih informacij. Ampak spet smo pred vprašanjem, kaj imajo s tem Hiksi in Libijci? Poskusimo, tokrat tretjič in obljubim, da tudi zadnjič!

V letu in pol so se v Sloveniji vsak petek v njeni prestolnici odvijali organizirani spontani protesti. Je to paradoks ali oksimoron? Ne! V Sloveniji in samo v Sloveniji je to realnost, kajti pri nas se pred očmi javnosti odvijajo protesti, ki jih levica, ki jih organizira, proglaša za spontane in jim tako podeljuje voljo ljudstva. In to kljub dejstvu, da gre za peščico bolj ali manj istih ljudi, ki jim je ob petkih dolgčas in ne vedo, kaj bi sami s seboj. Če kdo ne verjame, naj si vzame čas kakšen petek, a ne zdaj poleti, ko jim je nekoliko pošla sapa. Jeseni bo zagotovo še dovolj priložnosti.

Na teh protestih navijačev leve politične opcije so bili zelo opazno dejavni tudi tisti slovenski državljani, ki po narodnosti niso Slovenci. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi jih motila samo delovanje vlade v zvezi z zdravstvenimi ukrepi. Imajo pač svoje (žal nestrokovne) poglede na to. Toda med temi »spontanimi« demonstracijami, znanimi kot petkovo kolesarjenje, je na dan izbruhnilo vse sovraštvo do tiste oblike slovenske družbe, ki jo v največji meri zastopata stranki SDS in Nsi. Ti dve vidita slovensko družbo utemeljeno na slovenski narodnosti, na slovenski kulturi, kakor smo jo podedovali od prednikov, pri čemer je treba izvzeti žalostno obdobje druge Jugoslavije. In na družini kot tisti osnovni celici, ki omogoča nizanje generacij, od katerih vsaka nova gradi na ramenih predhodne. Družina desnemu polu ne pomeni samo osnove, pač pa tudi vrednoto, ki je podlaga za vsako nadaljnje prostovoljno druženje v večje skupnosti, končni cilj pa je država, ki državljanom omogoča vse zgoraj našteto. Ob tem pod družino desni razumemo skupnost matere, očeta in njunih otrok. Prav to pa je tisto, kar moti nekatere predstavnike drugih narodnosti, ki jim soglasno pritrjuje levica. Moti do te mere, da so avtohtone prebivalce te dežele med mitingi pošiljali iz države ali pa vsaj iz prestolnice, ker da ta pripada njim. Takšen odziv neke skupine državljanov je šel z roko v roki z levičarskimi pogledi na ureditev sodobne družbe, pri čemer je paradoksalno to, da njeno podobo oblikujejo po modelu po vsem svetu propadlega komunizma, kar se med drugim kaže tudi na simbolni in deklarativni ravni (rdečo zvezdo nosim, ali pa, sem ponosen naslednik komunizma … tako slišimo, beremo). Žal je to tudi del evropske agende, ki si zelo prizadeva redifinirati pojem družine in vanj vplesti tudi skupnosti istospolnih, brezspolnih, transspolnih in še vrsto različic. Vse v skladu s prepričanjem, da je po nekem štetju spolov 72 in podobne neumnosti. A pustimo ob strani te nebuloze in se vrnimo k naši zgodbi.

Vsa ta skupina kolesarjev, ki skupaj šteje približno 10000 posameznikov, je v najvplivnejših medijih dobila odmev, ki je njihov pomembnost napihnil do nespoznavnih razsežnosti. Iz tujine je to videti kot silen in spontan nezadovoljstva ljudi z delovanjem te vlade, tudi in predvsem po zaslugi izvoženih ne kredibilnih, lažnivih člankov, nikjer utemeljenih z dejstvi. V nasprotju z levičarskimi trobili po Evropi, ki se jim sicer ne sanja, kaj se v resnici dogaja v Sloveniji, te t. i. fake news pri uradnih krogih ne uživajo zaupanja, o čemer pričajo tudi objave analiz stanja v posameznih članicah ES, ki dosežke naše vlade uvrščajo v sam vrh uspešnosti. In paradoksalno, v številnih proti kriznih ukrepih je prepoznati celo prevladujočo noto socialnosti, solidarnosti s tistimi, ki so bili najbolj prizadeti, empatije s starejšimi in mladimi ter še in še. A vse te pobude za levo usmerjene stranke niso dovolj, še več po zaslugi radikalne levice so postale tudi tiste leve stranke, ki so bile v preteklosti v svoji retoriki bolj umirjene, bolj radikalne včasih celo od levice. In med vsemi temi glasniki predstavljajo pomemben delež v Sloveniji tisti, ki niso Slovenci po svoji nacionalni zavesti, ampak so ostali opazno zavezani vrednotam nekega drugega okolja, iz katerega so prišli bodisi sami bodisi njihovi neposredni predniki. Dokazujejo natanko to, kar so Hiksi pokazali faraonskemu Egiptu, da namreč svojih korenin niso pozabili in to velja tako za Hikse kot nekaj stoletij pozneje za Libijce, ki so se sicer v močno spremenjenih okoliščinah polastili oblasti. To so zlahka storili zato, ker so se stoletja dolgo infiltrirati v vse pore egipčanske družbe, še posebej opazno v vojaštvu. Libijce, imenovane mešweš, bi lahko delili na tiste, ki so se asimilirali v egipčansko družbo in tiste, ki se niso. Ta, Egiptu sovražen del je bil vojaško močan in zato končno uspešen, Egipčani pa tega niso pravočasno prepoznali. Egiptu ni pomagala niti gradnja utrdb, ker je bila prepozna. Med vsem tem časom niso faraoni libijskega porekla, podobno kot prej tudi hiksovski vladarji, nikoli pozabili svoje dediščine v pretežni meri izhajajoče iz plemenske ureditve.

Seveda bi kdo lahko ugovarjal, češ da ne-Slovenci pri nas nimajo instrumentov moči, kar drži, a ne gre pozabiti, da imajo združeni z levico najmočnejše orožje, ki obstaja, to so mediji. Ti so lahko močnejši od pušk in ubijajo na drugačen način, a vendar dosegajo svoj cilj, namreč prevzem oblasti, pri čemer vsebina upora sploh ni pomembna. V tem pogledu pri nas levji delež opravljajo novinarji najvplivnejših medijev, ki že po svojih priimkih izdajajo svoje neslovensko poreklo. In da ne bo pomote: ne gre za to, da drugačna narodnost, oblečena v plašč slovenskega državljanstva, ne bi imela vseh pravic do kritike urejenosti družbe, kjer živi. Toda, ko gre za Slovenijo, bi si ti ljudje morali zapomniti, da so prišli v tuje okolje, ki jih je sprejelo, a od njih pričakuje razumevanje bistva slovenske države, ki ni država Slovencev, Srbov, Hrvatov, Bosancev, Makedoncev, Črnogorcev in Šiptarjev. Skratka, to je država Slovencev, druge narodnosti so si po osamosvojitvi bodisi pridobile državljanstvo (po zaslugi LDS je bila ta številka za slovenske razmere enormna) bodisi so prišli sem zaradi boljših življenjskih razmer, kot pa jih imajo v svoji domovini. In tu jih čaka asimilacija, kot se tudi sicer reče vključevanju v družbene strukture s pravili, ki so drugačna od tistih, ki so jih bili vajeni doma. Asimilacija je pri levičarjih osovražena beseda, ker naj bi bila v bistvu prisila, da prišleki namreč opustijo svojo kulturo. Ampak temu ni čisto tako. Asimilacija je posledica življenja več generacij v nekem sprva tujem okolju. Sčasoma bi morala to novo okolje postati njihova domovina, kjer so s svojo kulturo, prineseno od drugod, obogatili kulturo endogenega prebivalstva. Obogatili, ne pa tudi spremenili in se sčasoma z njo zlili.

Hiksi in Libijci so torej v Sloveniji vsi tisti, ki ne upoštevajo, da je Slovenija nacionalna država, utemeljena na ideji slovenstva, vsi, ki se s tem ne morejo oziroma nočejo poistovetiti, pa so v tej državi moteč element, ki skupaj z nazadnjaško levico državo pehajo proti nečemu, kar bi lahko imenovali državljanska vojna. Verjamem sicer, da velik del prebivalstva ne dojame tega, a to je razumljiva posledica ugrabitve medijev. Odrežite ljudi, kjer koli po svetu, od objektivnih informacij in dobili boste Slovenijo. In pri tej bojevitosti petokolonaške levice imajo slovenski Hiksi in Libijci dejavno vlogo.

Uroš Gabrijelčič, Slovenija

Bo dogodek na RTVS pripeljal do streznitve?

0
Vdor proticepilcev v studio RTV. (foto: Twitter)

Piše: Slovensko združenje domoljubnih novinarjev

Slovensko združenje domoljubnih novinarjev obsoja petkov incident  v prostorih nacionalne televizije. Gre za nesprejemljivo in zavrženo početje, ki se ne sme več ponoviti.

To pa seveda ne pomeni, da nacionalna televizija ne more biti predmet kritik. Prav nasprotno. V združenju smo doslej že nekajkrat doslej opozorili na očitno pristransko delovanje novinarjev na RTV Slovenija, ki je nacionalni medij, financiran z denarjem davkoplačevalcev. Glede na način obravnave posameznikov in skupin v informativnem programu, npr. v zadnji oddaji Tarča, ocenjujemo, da se tudi po razrešitvi direktorice TVS Natalije Gorščak razmere niso izboljšale.

Združenje ob tem ostro zavrača poskuse nekaterih reprezentativnih novinarskih organizacij, ki krivdo in odgovornost za incident pripisuje vladi. Incident so namreč povzročili tisti, ki sicer veljajo za ostre kritike vlade, zato bi moral biti takšen dogodek velika streznitev za vse, ki so doslej s prstom kazali na eno politično opcijo, tajili pa politične zlorabe RTVS, ki si jih je doslej privoščila tranzicijska levica ter si zatiskali oči pred dejanji levega fašizma.

Ljubljana, 5. september 2021

Slovensko združenje domoljubnih novinarjev

Duhovita napoved

0
Ljudmila Novak (foto: STA)

Piše: Josip Vadnal

Že desetletja nas tednik »Mladina« uči, kako je treba vulgarno zmerjati in ljubkovalno naslavljati politike: Her Flick, Glanzkopf, Prdonja, Bonsai itd.

Tako je Ljudmilo Novak poimenovala »Luda Mila«; ja, vulgarna priredba nekega imena. Na žalost se je ta zmerljivka izkazala kot pravilna, duhovita napoved: ugledna gospa je postala »luda« (neumna) avtorica žaljivega izražanja zoper Janeza Janšo. Nadaljnji komentar ni potreben.

Josip Vadnal, Ajdovščina

Televizija je začela, internet pa bo dokončal!

0
foto: Pixabay

Piše: Rajko Topolovec

V  60. letih p.s. se je začela mondovizija. Sprva je TV signal obkrožil našo kroglo  preko zemeljskih relejih oddajnikov, danes pa TV signal potuje preko treh geostacionarnih satelitov.  Tako so tedaj) z malo iznajdljivosti  lahko  svetovni TV program spremljali tudi še tako indoktrinirani z komunizmom  v še tako odročnih predelih  vsiljenega komunizma po svetu. Na  način so tko zavedeni spoznali laž komunizma , – da se v komunizmu  živi bolje kot v kapitalizmu!

V tistih letih sem tudi že sam v samskem domu v Kidričevem  zmogel  TV sprejemnik in sicer je bil  RR 850 – Niš, ki ga je kot edinega bilo  v redkih  trgovinah dobiti.  Kupil sem ga že pokvarjenega v trgovini, saj se je takrat za televizor  čakalo več kot pol leta. (Na ekranu je bila  samo ozka vodoravna črta).

Kot že nekoč graditelj radijskega detektorja in nato radija, sem se lotil tudi pokvarjenega TV aparata. Kupil sem knjigo »TV Servis« Ing. M. TADEJA- (898 strani). Potrebno je bilo zamenjati vertikalno elektronko za raster in televizor je deloval.

 Če danes pogledamo v širni svet, nam poročajo, da še ponekod v globokem komunizmu imajo prepoved hišnih  TV antene. (Ne vem  kako daleč so potem  tam z svetovnim spletom – internetom, ki še znatno bolj ogroža komunizem, kot ga je je takrat ogrožala televizija)?  Mislim seveda na  Fb,  Tvit- in še kakšno možnost hitrega komuniciranja!  Preko tega svetovnega medija – imamo možnost še  bolje spoznati, kaj se po svetu dogaja. Iz zapečka  lahko  vsak z informiranjem sodeluje tudi sam – pošilja in sprejema  novosti, ki za komunizem pomemenijo stagnacijo.  Na ta način ni moč skriti ničesar v zvezi  z  obnovo komunizma tudi pri nas!  (Preko tega medija izvemo, da so postali največji tajkuni – prav ti, ki so svoj čas prisegali na komunistično revščino –  enopartijski sistem. Zato se ni čuditi, da smo v formalnem komunizmu zaostali za 50 let, in da smo v našem postkomunizmu  – komunističnem kapitalizmu,  začeli  ponovno zaostajati.

 Ne poznam nobenega tajkuna , ki, ni bil komunist!

Rajko Topolovec, Ptuj

Podnebne spremembe in mi

0
Zemlja in luna (foto: Pixabay)

Piše: Jožef Praprotnik

Sredi avgusta je Mednarodni odbor za podnebne spremembe – IPCC izdal obširno sporočilo o teh spremembah, na podlagi tega pa je generalni sekretar OZN Antonio Guterres izjavil, da za človeštvo gorijo rdeči alarmi. Poročilo, ki ga je pisalo 234  znanstvenikov iz 66 držav, pokaže, da je človeška dejavnost glavni povzročitelj teh sprememb ter konkretno povečanje izpustov toplogrednih plinov od začetkov industrijske dobe, z najizrazitejšimi v zadnjih 50 letih. Kako se to odraža v življenju na modrem planetu gledamo dan za dnem pri televizijskih poročilih, ko nam govorijo, kateri del Zemlje so prizadele vremenske katastrofe, kakršnih ne pomnijo. Skratka z ogrevanjem ali pregrevanjem planeta je pred človeštvom nov izziv: ustaviti to pregrevanje in s tem blaženje posledic podnebnih sprememb. Tudi zato, ker če danes zaustavimo dotok toplogrednih plinov, se bo planet še nekaj časa pregreval, ker so bila prejšnja opozorila preslišana. Zdajšnje poročilo je bilo deležno večje pozornosti tudi s strani politike in skepticizem je nekako poniknil, a se – razen pri mlajših generacijah, ki vedo, da bodo že nosile  posledice dosedanje brezbrižnosti  – še ni prav nič spremenilo.

O tem, da je pretirana raba fosilnih goriv kriva za toplogredne pline, ti pa za ogrevanje planeta, čivkajo že vrabci, ki so tako kot deset tisoč drugih živalskih vrst bolj ogroženi, kot povzročitelj vsega tega zla. Toda tudi znanstveniki nam poleg tega, da je nujno takojšnje zmanjšanje rabe fosilnih goriv z zapiranjem termoelektrarn ali s prehodom na električne avtomobile – da ne naštevam vsega drugega – ne ponujajo nič drugega od že znanega. Pa so potem – po zastoju zaradi korone v lanskem letu – turistični tokovi in zastoji na cestah nekaj običajnega in izpusti v zrak povsem normalen pojav in tudi avtomobilistična dirka 24 ur Le Mansa nekaj, kar se je moralo zgoditi za normalizacijo življenja po pandemiji virusa. Toda vse to ne vodi nikamor, sploh pa ne k izboljšanju stanja, kot o njem pišejo znanstveniki.

Rešitev pa vendarle obstaja, a ne zgolj v omejevanju, kot jo ponujajo znanstveniki, temveč se opira na eno temeljnih, gonilnih prirojenih , človekovih lastnosti, na tekmovalnost, rivalstvo – v naravi borba samcev za naklonjenost samice  za nadaljevanje vrste. Moja zamisel gre v smeri, da tekmovalnost zadržimo, a jo definiramo obrnjeno na glavo. Dejali boste, da sem jaz padel na glavo. Torej: gre za tekmovanje ne po čim več, ampak s čim manj preživeti. Šlo bi torej za globalni, svetovni pokal v skromnosti, za preživetje s čim manj potrošene energije, čim manj porabljene hrane, čim manj izdelkov, ki se kvarijo in polnijo smetišča. Šlo bi torej za svetovni pokal v nepotratnosti, da torej preživimo s čim manj porabljene nafte, plina,  elektrike, drv, hrane, tekstila, …itd. Mimogrede: koliko Afričanov, Bangladeščanov, Severnih Korejcev,…preživi z drobtinicami z naše mize (pre)obilja in blagostanja. Čemu mora Američan leteti v Avstralijo gledat Aboriđinsko goro ali Avstralec Niagarske slapove, če oba to dvoje lahko vidita podrobneje na spletu ? In čemu imeti večji bazen kot sosed ali džip s štirikolesnim pogonom, če se vozim na delo iz Lucije v Koper ? Spodbujati in nagrajevati bi morali čim manjšo porabo vsega. Tekmuje družina z družino, vas z vasjo, dežela z deželo, vodeno svetovno. Šlo bi torej za načrt planetarne ureditve z ohranjanjem nujnega kmetijstva za prehrano človeštva ter nujno potrebnih dobrin, znanstvenike pa usmeriti v skupni vesoljski program, namesto sedanje stresne tekmovalnosti, pa ljudi usmeriti v rekreacijo na domačem pragu ali čim bližje, dokler se ne odpravimo na druge zvezde. Zemljo, ta naš modro –zeleni planet smo namreč dolžni ohraniti tudi prihodnjim rodovom. Toda ne na obledelih fotografijah ali CD-jih

Jožef Praprotnik, Jesenice

Najbolj brano

Ljubljana
clear sky
5.5 ° C
12.4 °
4.9 °
94 %
0.5kmh
0 %
Thu
21 °
Fri
23 °
Sat
24 °
Sun
25 °
Mon
22 °