Piše: Frančiška Buttolo

Nočem biti enostranska, ampak, dragi Slovenci, nas peščica, ki smo še ostali,  ko sem spoznala, da so vsi predsedniški kandidati levičarji,  ker na prvo mesto ( na prav vsakem srečanju z volivci) ne postavljajo obstoja Slovencev  oziroma slovenskega naroda, pa tudi ker ne izrekajo absolutnega nasprotovanja vsakršnemu ne nujnemu priseljevanju, sem sklenila, da ne bom volila  nikogar od njih, niti g. dr. Logarja, niti g. Kovšce.

Pa še nekaj me mori, niti onadva nista uvrstila na sam začetek svojih obljub tudi svoje zahteve, če bosta seveda izvoljena,  po umiku Kidričevega spomenika pred predsedniško palačo v lak muzej. Pa naj ga imata, svoj spomenik. Moja kulturna in politična prioriteta pa ta kip ni.

Vsa desna politika je torej samo se videz.  Pravih besed, kaj šele pravih dejanj, pa ni. Desnica je kar zadovoljna z obstoječim stanjem. Navsezadnje, strankam gre za oblast. Če niso na oblasti, niso nič. Tudi če so še tako narodno zavedne. Slovensko ljudstvo bi  se moralo prebuditi. No, saj se je, ko je gospa Kovačeva  – kot s čudežno paličico – prebudila in aktivirala več sto tisoč mladih neokomunistov,  sovražnikov in zaničevalcev vsakršne ljubezni do naroda. Aktivirala je več sto tisoč podpornikov pospešenega priseljevanja tujcev iz vsega sveta, prepričanih, ker so jih tako poučili novi komunisti, ki jih vodijo v EU,  da je ves svet njihov dom, njihova kultura, njihova vera. Ki so jih tudi poučili, da je prihodnost v EU njihova, če se ne bodo prilagodili “staroselcem”. Oni so tudi nova Slovenija. Slovenci to gotovo niso. In takšen je slovenski novi komunizem. To je vse, kar je dosegel g. Kučan v svojem nepopustljivem sovraštvu do samostojne in demokratične Slovenije in do njene duše – ponosne in zmagovite slovenske vojske, med osamosvajanje pod vodstvom junaka slovenske osamosvojitve, g. Janše. Prav blizu slovenski vojski je bila takrat tudi slovenska policija, pod vodstvom g. Bavčarja. Nepozabno, vsaj za nas, domoljube.

Zdaj pa nam gre skoraj na jok, ko vidimo, da policijo vodijo sovražniki samostojne Slovenije, vojsko pa človek, ki misli, da je vojska skoraj samo za gašenje večjih požarov in predvsem za odstranjevanje in odvažanje smeti in za  pometanje “begunskih” poti, da bi bile množice  ilegalnih migrantov  na vsem in vsakomur odprtih slovenskih mejah čim  lepše sprejete.

Zelo miroljubna, a zelo neslovenska, prav nič ponosna, prej ponižana, vojska. Vsekakor pa takšna, da nikakor ne navdihuje z domoljubjem nasprotnikov Golobove nove komunistične  tiranije. O tem zadnje tedne  najbolj pričajo številne smrtne žrtve covida, ki jih je vse več in več. In vendar se niti v zavodih za stare številni nočejo cepiti. Ali pa na skrivaj, ko so ob koncu tedna na obisku pri svojcih. Samo zato,  da jih anticepilsko vodstvo domov iz strank Svoboda in SD ne bi preganjalo zaradi cepljenja.

Desnice pa to očitno ne zanima, niti  desnih medijev, ki se ukvarjajo samo z deviantnimi kulturniki, ker so preveč plačani za svoje – prej nekulturno kot pa kulturno – delo in zlasti delovanje, skupinsko rajanje pod vplivom drog in alkohola. Oh, ta njihova genialna skupinska umetnost, kakšna bridka žalost. Celo zanje.

S Slovenijo je pač konec, tudi na področju kulture, vsaj novejše, najbolje plačane. Kaj bo šele z   Jankovićevo Cukrarno? Ali pa je že, kdo ve. Bolje, da o slovenski kulturi sploh ne razmišljamo več. Ji pač ni mogoče pomagati. Tako kot ni mogoče pomagati sloveniji in slovenskemu narodu, ne afriškemu, azijskemu in iz nekdanjih republik Jugoslavije. Tem pomaga že ves svet. Slovenskemu narodu pa nihče. Pa še molčati moramo, da nismo kaznovani zaradi sovražnega govora.

Prav čudim se, da ne odstopi gospod Janša. Slovenija si ne zasluži več njegovega truda trpljenja zanjo. Slovenija ga je izdala in se vrnila h komunistom. Spet ljubi Kučana, čeprav jo ta iskreno sovraži, vsaj samostojno Slovenijo.  Slovencev pa mu ni treba sovražiti, tako ali tako nas ni več, no, vsaj premalo za resno slovensko državo.

Balkanci so v resnici Slovenijo uničili, pomagali pa so jim Kučanovi komunisti. Maščevanje zaradi osamosvojitve in demokratizacije je po tridesetih letih Kučanovih spletk sladko. Zelo sladko.   Sama jih ne maram in se jih bojim, ne morem hliniti, kako velika pridobitev so za naš izginjajoči narod. Naj jih hvalijo komunisti. Novi in stari. Pridobitev so kvečjemu sami  zase, ker bodo kmalu prevzeli vse glavne politične vzvode. Res jih ne morem ljubiti. Proti njim pa tudi ne nameravam delovati. Ta država pač ni več slovenska.  Izražanje svoje politične volje, na primer na volitvah, v neslovenski državi, pa me ne zanima. Kje neki!

Pravzaprav že kar  nekaj časa živim, kot da sem se v Slovenijo od nekod priselila. Sami tujci so tam, kjer stanujem. Ko grem popoldne počasi, ker težko hodim,  na sprehod skozi naše velikansko betonsko naselje, komaj, komaj slišim slovensko besedo. Sami tujci. En sam Balkan. Kljub temu sem  prepričana, da bodo nekateri med njimi gotovo volili tudi desne stranke, zlasti kako muslimansko, pravoslavno, protestantsko ali katoliško. Njihova stvar.

Mene pa zanima samo in predvsem Slovenija s svojim narodom. Ne zanima me takšna  država Slovenija, o kateri bo kmalu pisalo v priročnikih, da je izrazito večnarodna, da pa je v njej še vedno okoli 20 odstotkov Slovencev. Kar pa zadeva verstva, da prevladujejo katoliki (okoli 15 odstotkov) in muslimani (z nekoliko večjim številom vernikov). Politika v takšni državi, tudi če bi takrat še živela, že skoraj stoletna, pa me ne bi niti malo zanimala. To ne bi bila več moja domovina. Očitno pa sva Slovenija in moja malenkost –  že šli vsaka v svojo smer. Vrnitve ni, kajti jaz se nimam kam vrniti, Slovenija pa se bo zlila z balkansko regijo, kot pričakuje in zahteva EU.

Ampak prav takšne Slovenije si želi velika večina Slovencev, iz levih in desnih strank. Namreč – EU daje denar samo še za raznarodovalne politike,  ki tudi Sloveniji zagotavljajo dovolj sredstev za multikulturno komunistično prihodnost. Ta, nova komunistična revolucija, pod vodstvom kvečjemu petih svetovnih miliarderjev, kako absurdno in protislovno, pa za zdaj poteka še pod pretvezo različnih ukrepov, ker se menda  se Zemlja preveč segreva, in ker menda  zmanjkuje virov za obstoj kapitalistične (zahodne) civilizacije.

Mene pa vse to niti malo ne zanima, me ne veseli in me ne navdihuje  za kakršnokoli politično dejavnost, še najmanj pa za podporo katerikoli stranki, ki to bridko resnico svojemu narodu – in vsem državljanom – prikriva in se pri tem obnaša, kot da obstoj Slovencev in Slovenije ni skrajno ogrožen. Da smo v resnici  tik pred izginotjem. Mislim celo, da bi me katerakoli stranka, ki bi ji preveč očitala zanemarjanje slovenskega narodnega vprašanja prav kmalu poslala k vragu. Navsezadnje bi imela prav. Zato je bolje, da se kar sama umaknem, kot si želim že nekaj časa, še posebno pa po nastopu nove vlade, ki jo vodi g. dr. Golob. Ampak, navsezadnje, ljudstvo oziroma narod –  se mora vendar sam upreti, stranke so samo nekakšen bolj ali manj organizirani videz, morda celo demokratični. Slovenskega ljudstva pa očitno ni. Ni več.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Piše: Frančiška Buttolo

Tam na Primorskem, inkubatorju vseh raznarodovalnih “pogruntavščin” po vstopu Slovenije v Evropsko skupnost, se je porodila, kot sem včeraj slišala v slovenskih elektronskih medijih, resnično “genialna” zamisel.  V  slovenskih šolah – najbrž osnovnih, ne pa morda celo na iniverzah – naj bi učenci bolj ali manj obvezno  brali namesto slovitega romana  Nekropola, reprezentativnega dela pisatelja Borisa Pahorja (krono njegovega opusa, s katerim je kandidiral za Nobelovo nagrado) kar strip nekega mladega vrhunskega umetnika na tem likovno-literarnem  področju umetnosti. Menda zato, vsaj tako sem razumela, ker imajo otroci in mladina stripe raje kot literaturo.

Seveda verjamem, da imajo, ne le otroci, tudi odrasli, večinoma raje strip kot kakršnokoli drugo vrsto umetnosti. In to ni prav  nič narobe, če je njihov končni izbor takšen zato, ker so z odporom prebrali Iliado, Vojno in mir, Gospo Bovary, vsaj prvi roman iz cikla Iskanje izgubljenega časa, da o slovenski literarni klasiki ne rečem ne črne me bele.

In tudi ni nič narobe, če komu najbolj ugaja strip, ker se je prenasitil antične arhitekture, srednjeveških plastik, renesančnih slik, romantičnih, realističnih, impresionističnih, kubističnih, ekspresionističnih, abstraktnih in drugih sodobnih likovnih umetnin, morda tudi kakega izjemnega stripa – za posladek.

Ampak strip kot nadomestek, nekakšna bljižnica, za vbijanje  v glavo glavnih umetniških kvalitet kakega Hamleta, je lahko samo eno: aktivno razveljavljanje temeljev zahodne civilizacije in kulture. Jasen je tudi namen: poneumljanje že v osnovni šoli, krčenje smisla literature in likovnih umetnosti na eno samo razsežnost, na ideologijo. Na tisto, ki omogoča skoraj vso globalno oblast markističnemu multikulturaližmu. Da pa bi bila ta post marksistična šolobvezna poneumljevalna propaganda sprejeta brez odpora, ji je dana, vsaj v primeru stripa, neka zabavna, bolj ali manj  “kavbojska” dimenzija, polna sovraštva do vsega, kar ni v skladu z navidezno humano tendenco določenega stripa. Gorje tistim, ki jih bodo mediji mlademu bralcu stripa  predstavili kot “kavbojce”. V drugih delih pa kot fašiste, kapitaliste, rasiste, nacionaliste, desničarje, tatove, ptoti “legibitri itn.”. V stripih bodo mladi našli zabaven in napet – skoncentrirani – politični ukaz, kako morajo ravnati z “negativci”. Brez vsakršnega moraliziranja, psihologiziranja in morda  celo poglobljenega razmišljanja, kot na velikih slavnih, zgodovinskih,  platnih in v romanih kakega Dostojevskega, pri katerih človek nikoli natančno ne ve, kdo je v resnici kriv, ker tega menda ne ve niti sam ljubi Bog. Ta ne bodi ga treba.  Bo kmalu tudi Vatikan predlagal verski pouk s pomočjo napetih in zabavnih stripov? Zato, ker je Sveto pismo za otroke in tudi številne odrasle prezahtevno? Bomo kmalu samo še risali po stenah in gledali bedaste reklame v medijih, ker bo drugo za sodobnega človeka prezahtevno?

Ne, ne more biti res, da je današnji človek neumnejši od tistih ljudi, ki so med prvimi užival ob Iliadi in Svetem pismu, ob Božanski komediji in Hamletu, ob Ani Karenini in Čarobni gori. Ne, ne moremo biti Slovenci, ki živimo zdaj, neumnejši od prvih bralcev Prešernovih Poezij, Balantičeve poezije, celo razigranih, vendar nihilistično zelo bridkih,  zadnja leta nekoliko zapostavljenih,  Šalamunovih verzov. Spominjam se, da smo njegove prve zbirke dobesedno razgrabili. In zelo smo se trudili, da bi dojeli njihova sporočila. (Kljub temu, da jih kdaj pa kdaj ni bilo, da je bila samo praznina, zelo grenka praznina pesniškega bojevnika v nepesniškem svetu.) Saj za bridkost in praznino je v resnici šlo, torej za nekaj zelo klasičnega.

Zdaj pa je vse preveč naporno, se zlasti za šolarje. Ne, samo za totalitarno  komunistično ideologijo gre. Tudi pri zamenjavi izvirne literature s stripi. To pa je tudi vse, kar lahko povemo o nujnosti zamenjave menda preveč dolgoveznega in dolgočasnega  romana Borisa Pahorja Katedrala kot obveznega ali vsaj napol obveznega branja (ali čtiva) v  slovenskih šolah.

Zakaj in čemu? Zato, da bomo  Slovenci  čimprej pozabili na slovensko umetnost  kulturo? Ali pa morda zato, ker to želi  Evropska skupnost, da bi čimprej dosegla svoj edini politični cilj: EU kot eno samo državo, multikulturno in po zgledu tistih v nekdanji Sovjetski zvezi. Vsaj Nemčija tovrstnih teženj skoraj  ne prikriva več. Slovenija pa je vse bolj njena zvesta učenka, željna uresničitve glavnega bližnjega cilja, ponovne združitve Balkana v novo federacijo, po zgledu nekdanje Jugoslavije.

Šole, mediji, pravo, gospodarstvo, kultura, da o politiki niti ne govorimo, vse to je že pripravljeno na vrnitev v balkanski – za neveden “folk” Titov – raj.

Sama čutim do tovrstnega multikulturnega marksističnega nasilja in terorja velik odpor, tudi željo po uporu. Ampak slovenska javnost (kolikor je še slovenska, saj v našem betonskem naselju, ko se popoldne sprehajam, skoraj ne slišim več slovenske besede), da, slovenska javnost je sprijaznjena z vsakršnim komunističnim zlom. Ljubi Kidričev (zločinčev)  spomenik pred predsedniško palačo.  Ljubi Kučanovo partijsko mafijo. Starčki v domovih, kot smo pred enim dnevom videli na nacionalni televiziji, pa tako ljubijo svoje anticepilske direktorice in direktorje, da raje umrejo, kot da bi se cepili. ALI PA SE VSE TO DOGAJA SAMO ZATO, KER SO VSI TI KAKORKOLi OBVEŠČENI, DA BO GORJE VSEM TISTIM, Ki BI JAVNO PRIZNALI, DA JIM VSE TO NE UGAJA? Vse bolj se mi dozdeva, da gre za to, za strah pred komunisti.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Piše: Frančiška Buttolo

Za bralca poročil o dogajanju v Urajini je sedanje Putinovo igranje ruske rulete z jedrsko elektrarno v Zaporožju gotovo neizpodbiten dokaz, da ruski samodržec zahteva odstranitev predsednika Ukrajine Zelenskega in priznanje svetovne politike,  da bo ukrajinsko okupirano ozemlje  poslej pripadalo Rusiji.

Očitno pa si komaj kaj drugače kot Putin, zamišlja pogovore o miru tudi svetovna politika, skupaj z OZN . Svetovna politika  bo ravnala po Putinovi zahtevi, jo uresničila.  Na koncu pa bodo vsi, Putin in svetovna politika – seveda po skupnem  dogovu  – za sedanjega ukrajinskega predsednika Zelenskega povsem nesprejemljive sklepe, razglasila za velik uspeh, kot bodo navdušeno poročali v vseh medijih. Ni izključena niti Nobelova nagrada – za obe strani, kot zgled bodočim rodovom kako je mogoče doseči zgodovinski mirovni uspeh.

Kot da je vsemu svetu povsem vseeno, če katera koli od velesil občasno napade  kako suvereno državo, jo zasede – ali si jo vsaj podredi. Mediji pa na koncu takšnih agresorskih “operacij”  vedno poročajo o uspešno sklenjenem miru. Tudi če bi Kitajska napadla Tajvan, tudi če bi zavzela kos Japonske, bi – brez skrbi –  svetovna politika že našla način, da se ji ne bi bilo treba “vpletati” v spor, ki bi ga morali rešiti predvsem obe državi, ki bi bili v njem neposredno udeleženi. In Kitajski se ne bi bilo potrebno umakniti. Vse bi bilo miroljubno dogovorjeno. Nikakršnih mednarodnih obsodb, še zlasti ne v OZN. Celo naš najbolj znani  višji uradnik v tej organizaciji je nekoč izjavil, da OZN ne rešuje vojnih napadov in spopadov in različnih tovrstnih  problemov. OZN pozna skoraj samo enega agresorja, Izrael. Vedno obsoja samo Izrael. Pa se v resnici že vsa leta svojega obstoja samo brani. Ker pa ni svetovna velesila, ga OZN  neprestano obsoja.

Človeštvo pa naivno zaupa svetovni politiki, da se bo zavzela za vsakogar, ki bo nedolžna žrtev vojaške agresije. OZN  pa se samozadovoljno posveča različnim lobijem, ki tej organizaciji radodarno plačujejo za ideološko podporo različnim lažnim  rešiteljem človeka in narave. Podpira celo takšne nesmisle,  kakršen je namišljeni boj v jamsko deklico  našemljene Grete, že skoraj  versko fanatične borke z ogljikovim dioksidom.

In naj taje ne zapišem niti besede o tem, da EU vlaga veliko več političnih, zlasti pravnih, prizadevanj  za oslabitev Poljske, zelo sladke vabe za Putina, kot pa v učinkovite ukrepe proti Rusiji. Kje neki. Vse skupaj je, kar počne EU, eno samo prazno govorjenje.  Kakšen hinavski nemški bolj sli manj)  pakt Hitler-Stalin!

* Neštetokrat sem se že skoraj zaklela, da ne bom več reagirala na politične dogodke tako, da bi napisala članek. Saj me nobeno uredništvo ne mara. Sem preveč neposredna, neobjektivna in brez primernega jezikovnega sloga. Ampak, čeprav vse navedeno velja, povem, kaj čutim. Res pa nisem intelektualka. Pomagati pa tako in tako ne more nihče. Lahko samo kaj rečemo, zapišemo. No, tudi sovražnega govora smo lahko obtoženi. Kako smešno.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Piše: Frančiška Buttolo

Kulturni marksizem vse bolj postaja  zmagovalec volitev v večini zahodnih državah – ali vsaka stvar je za kaj dobra. Takšni zadnji kulturni škandal ni izjema. Morda pa je potrebno prav v njem iskati metodo za zamenjavo Levice z NSi. Kdo ve?

Kljub dejstvu, da že od sredine šestdesetih, pravzaprav od razkritij o vse prej kot “zoprnem  staroverskem” življenju priljubljenih bratov Kennedy – in vseh krvavih posledic teh razkritij – postaja slog življenja znamenitih politikov Kennedy nekakšen moralni ukaz novih marksistov, demokratičnih zahodnih marksistov.

Škandal Kennedy pa je bil v resici samo ena od realizacij uspešne neomarksistične metode za pridobivanje mladih podpornikov levega pola demokratičnih politik v ZDA. Tistih politik, ki v zadnjih sedmih desetletij, po Kennedyjevi smrti,  vse bolj in bolj zmagujejo na volitvah skoraj vseh zahodnih držav. Kennedyjevi brez škandalov, seveda posebne, uspešne sorte,  niti v ameriški niti v svetovni politiki ne bi pomenili ničesar. Ničesar. Uveljavil jih je modernistični slog njihovih osebnih škandalov kot najuspešnejše nove revolucionarne marksistične (politične, jasno) metode pridobivanja volilcev.

Res zdaj – oziroma že nekaj desetletij – na tovrstno pridobivanje političnih glasov vplivajo tudi nove marksistične znanstvene teorije in umetnostne ideologije. Vplivajo pa zato,  ker so dobile, po koncu neprivlačnega  starega (klasičnega)  marksizma,  privlačnejšo podobo, ki bi jo na kratko lahko imenovali SVOBODA.

Celo na zadnjih volitvah v Sloveniji so dosegli najvišjo podporo novi marksisti, ker je slovenska Obamova predstavnica novega marksizma, gospa Kovač,  uspešno “aktivirala” vso Slovenijo, vso aktivistično mrežo, do zadnjega zaselka.  Torej – slovenski novi komunisti so zmagali na demokratičnih volitvah. To je dejstvo.

Res zdaj – oziroma že nekaj desetletij – na tovrstno pridobivanje političnih glasov vplivajo tudi nove marksistične znanstvene teorije in umetnostne ideologije. Ampak to ni le stvar humanističnih in družbenih ved. Te teorije vplivajo predvsem  zato,  ker so zakoreninjene v stvarni, nekako svobodnjaški, komunistični zahodni politiki, in ker so dobile, po koncu neprivlačnega  starega (klasičnega)  marksizma,  za mladino privlačnejšo podobo (mamila, neomejeni užitki, neobvezujoča  etika, sovraštvo do tradicije in predvsem starih,  nekakšnih izobčencev, podobnih judovskim v Hitlerjevih časih).  Ves ta teoretično politični konglomerat pa bi z eno samo besedo lahko imenovali SVOBODA. Svoboda v vsako vas, v vsak zaselek. V vsako družino. Za vsakega posameznika. Svoboda kot glavni pojem novega revolucionarnega marksizma ( teorije) in novega komunizma ( prakse). Svoboda – namesto razrednega boja. Tega ni, ker sedanjo revolucijo vodijo najbogatejši komunistični kapitalisti na svetu.  Takšen je novi komunizem. V politični praksi je njegov začetnik družina Kennedy. Njegova himna pa je brezsramno prepevanje Marilyn Monroe na rojstnodnevni zabavi predsednika Kennedyja, njena smrt in vse, kar ji je sledilo. Spremenilo pa se ni nič. Se bolj je v politiki zmagovala Kennedyjeva “usmeritev”. In komunistična revolucija je zmagala. Tudi v ZDA.

Zato mi gre prav na smeh, kako dobrosrčni in naivni smo volilci v zahodnih državah. Še vedno moraliziramo, ko mediji razkrijejo kak škandal skrajnih levičarjev, ki v resnici to sploh ni. Je samo običajen izsek iz normalnega življenja sodobnih, novih marksističnih družbenih plasti, večinoma iz najvišjega vladajočega razreda. Lahko na oblasti ali delujočega kot globoka država, kot komunistična mafija.Te skrajno leve plasti (novejših članov SAZU in drugih  intelektualcev, mamilarskih lobijev, kulturnih “korifej”, predstavnikov sodstva, policije, sindikatov, dobrodelnih organizacij, manjšega dela zdravnikov, skoraj vseh levih vodilnih politikov itn.), te elitne  plasti, kot vemo, pa  so – seveda –  po vsej Sloveniji, do zadnjega zaselka, ne le v Ljubljani.

Vse te plasti pa so organizacijsko  vključene v katero od kulturnih ali nevladnih organizacij –  z izjemo nekaterih že tradiconalnih – po vsej državi. Vse so tudi skrajno  marksistične. Vse so revolucionarne, sovražne do vsega in vseh, ko gre za odnos do drugače mislečih.  Zdaj jih, kot je znano, uspešno povezuje “vojni štab”, ki ga formalno vodi  gospa nova komunistka Kovačeva. (To je namreč znano že vsaj od  tistega dne, ko je v oddaji zloglasne nove komunistke, gospe Erike v železniškem muzeju, neka filozofinja izjavila, da  so prav nevladne organizacije najbolj uspešne pri pridobivanju podpore proti Janševi vladi, celo bolj, kot so uspešni protestniki. v mislih je imela Jenullove protestnike, tiste, ki se jim je neumorno pridruževal gospod Kučan.

Ta marksistična zagrizenost proti Janševi vladi je se vedno najbolj vidna tedaj, ko zagovarjajo slovensko komunistično revolucijo, eno najbolj krvavih, če ne najbolj zločinsko od vseh, tudi ruske ali kitajske. S temi jo je v najboljšem primeru morda mogoče enačiti, nikakor pa ni bila manj zločinska. Seveda pa naše, slovenske komunistične zločince še vedno častimo z državnimi častmi, gospa Fajonova se klanja celo kipu Borisa Kidriča pred predsedniško palačo (še vedno in za vekomaj!?).  Žrtve teh revolucij so zanjo in za vse nove komuniste ničvredni fašisti, ki si ne zaslužijo niti groba niti najosnovnejšega dostojnega pokopa. Ampak takšni škandali nikogar ne motijo, niti slovenske Cerkve, ki komaj  čaka na vstop NSi v Golobovo vlado. Kako lepo – metodično – no uporabljen zadnji kulturni škandal, da bo rešena Golobova žalostno razgaljena oblast,  poslej poslej z moralnim figovim listom NSi! Vsaka stvar je za kaj dobra, tudi zadnji kulturni škandal ni izjema. Morda pa je potrebno prav v njem iskati metodo za zamenjavo Levice z NSi. Kdo ve?

Frančiška Buttolo, Ljubljana