Prejeli smo

Doma Prejeli smo Stran 3

Zloraba znanosti: Pasti nekega znanja

0
Fotografija je simbolična. (foto: Pixabay)

Piše: Franc Bešter

Med znanostjo, kakor jo razumejo poklicni znanstveniki, ki se z njo bavijo vse življenje, in »znanostjo«, kakor se podaja in razumeva v šolskem sistemu, je ogromna razlika! In bilo bi čudno, če te razlike ne bi bilo: v šoli ni niti časa niti možnosti, niti nima večina učencev sposobnosti za globinsko razumevanje, da ne govorimo še o njihovi razvojni stopnji, ko tudi zaradi tega niso sposobni mnogih stvari razumeti (abstraktno mišljenje se npr. začne razvijati šele na stopnji srednje šole).

Vendar pa: miselni vzorci in šablone, ki jih šolski sistem vgradi v mlade glave – vse to človeku ostane, za vse življenje, in je človek v to ujet, miselno s tem pogojen. Kakor se to vgrajuje dolga leta, tako potem tega ni mogoče menjati kot srajco, če hočemo tu kaj bistvenega spremeniti, so spet potrebna leta.

Ker modernega človeka vse to znanje tako močno pogojuje v njegovem mentalnem delovanju, bi se bilo dobro zavesti tudi negativnosti in celo nevarnosti, ki iz tega izhajajo. Ta (racionalistična) znanja res marsikaj omogočajo, z določenih vidikov npr. mnogo bolje razumemo izgrajenost sveta in delovanje materialne narave, in ta znanja so zelo koristna, pravzaprav nujno potrebna pri izdelavi in uporabi tehnike – tistega, kar je našo dobo ustvarilo in jo ohranja. Katere pa so pasti le-tega?

Nevarnost se npr. skriva v pol-znanju, v površinskem ali celo v povsem napačnem razumevanju znanosti (ob čemer pa si človek domišlja in predstavlja, da vse ve in vse razume), in kot že rečeno je to problem v celotnem šolskem sistemu. Kaj sem mislil s tem?

Vzemimo primer fizike, enačb, ki so njen jezik. Tu se znanost podaja in razumeva nekako tako: z njeno spoznavno metodo (eksperiment, merjenje) lahko odkrivamo naravne zakone, takšne kot so. Naravni zakon je npr. temeljna enačba klasične fizike F=m.a. Mi s tem vemo, kaj je sila in kaj premika vztrajna telesa, vemo tudi, zakaj so le-ta vztrajna: ker imajo maso. Vemo, kaj je energija: W=1/2mv2. In vemo, odkod le-ta izvira: iz mase, ki se spreminja vanjo po enačbi E=mc2. Ta enačba je izvedena iz enačbe m= m0/(1 – v2/c2)1/2 in samo iz te enačbe, ker nanjo gledamo kot na naravni zakon, izhajajo tri velike zmote: da se masa lahko spreminja v energijo, da masa nastane iz energije in da v vesolju ni večje hitrosti od svetlobne.

Racionalizem

To, kar sem tu napisal, pravzaprav ni znanost, ampak racionalistična filozofija. Ona postavlja Razum na prvo mesto, s tem le-ta postane »božanski«, iz tega pa izhaja neko razumevanje, po katerem pobožanstveni Razum lahko spozna resnico, se pravi je sposoben odkrivati naravne zakone, in po tej filozofiji so enačbe naravni zakoni. In morali bi se zavedati, da se možgani stotin milijonov mladih ljudi okužijo s to zmotno filozofijo in neko enostransko podobo sveta in človeka. Po tem načinu mišljenja namreč materija ostane edina realnost, saj je edina »dokazana«!

Zakaj temu pravim ne-znanost oz. filozofija, ki je zmotna (lažna)? Ker nimamo enačbe za naravne zakone, jim pripisujemo tudi stvari, ki jih v resnici ne zmorejo (odtod tudi precenjevanje tega matematičnega jezika znanosti!), vse tisto, kar sem prej navedel (glede fizike), je v resnici zmota, tiste enačbe namreč vsega tega ne zmorejo pojasniti. A večina ljudi si predstavlja, da lahko (še s pomočjo vseh drugih enačb in formul), tako si je VSE v naravi mogoče PRAVILNO razlagati brez Boga, in jasno je, da taka filozofija vodi v ateizem.

Toda, kaj so potem enačbe, če niso naravni zakoni?

To so abstrahirani zapisi rezultatov eksperimentov, s pomočjo katerih lahko določene stvari izračunamo, brez da bi morali nekaj vedno znova meriti, in kot takšne jih moramo imeti za miselna orodja. Tako iz enačbe F=m.a ne sledi, da vemo, kaj je sila (kaj torej premika vztrajne stvari), in iz enačbe e=m.c2 ne sledi, da se masa lahko pretvarja v energijo, obe enačbi sta miselna konstrukta, obstoječa v naših glavah, ne pa v naravi delujoča naravna zakona.

Moderni človek, okužen s temi »znanji« o sebi, svetu, je v veliki meri izgubil vero v obstoj (ne-snovne) duše, in seveda še manj pozna njene lastnosti. Vendar, telo brez duše ne more živeti, telo in duša delujeta v medsebojni odvisnosti. Sodobni človek si nadalje predstavlja, da možgani tvorijo misli, a oni so le področje njihove artikulacije, tistega, kar prihaja iz globin duše, se pravi iz srca. A tudi vsebina v možganih vpliva na stanje v srcu, tako njihova okuženost z racionalistično filozofijo povzroča, da človek začne v srcu postavljati Razum na prvo mesto – na mesto, ki pripada Bogu. Racionalizem najprej zavlada v srcu.

Posledice racionalizma

Postavljanje Razuma na prvo mesto (v srcu) ima za človeka številne negativne posledice, predvsem se s tem v njem začenja neka bolezen, kuga racionalizma, smrtonosna za dušo. Zakaj to duši prinaša smrt? Ker s tem človek na to mesto začne postavljati tudi sebe (Človeka), s tem človek postane (hoče postati) nekakšen bog, kar je ponavljanje izvirnega greha, ki je prvemu človeku prinesel duhovno smrt.

Racionalizem prinaša duši smrt še iz drugih razlogov, npr. s tem, da se človek v življenju daje voditi svojemu Razumu in svojemu racionalističnemu znanju, in s tem ne najde tiste poti, ki dušo vodi v Življenje. In tudi s tem, da ljudje naše dobe zaradi te kuge zavračajo, kar prihaja od Duha, se pravi tisto, kar bi nas pripeljalo na to pot, nas vodilo po njej.

Racionalizem nadalje vodi k izkrivljenemu pogledu na (empirično) znanost, ona kot najvišji dosežek Razuma, postane miselno orožje človeka-racionalista, ki ji začne pripisovati tudi stvari, ki jih ne zmore (npr. prej opisane), in noče videti, priznati meja, omejenosti njene spoznavne metode, seveda tudi ne meja razvoju njene »hčerke« – Tehnike.

In kje so meje te znanosti (ki se danes že vse jasneje nakazujejo)? Nekaj ključnega pri njej (njeni metodi) je merjenje, da bi nekaj merili, pa moramo le-to opazovati, in temu (opazovanju) se nakazujejo meje: na področju najmanjšega (delci) in največjega (vesolje).

Zato pa nevarnost ni prišla le od neke (zmotne, enostranske) podobe sveta, ampak tudi od nekega načina mišljenja, ki ga zahteva in razvija ravno merjenje. Možgani modernega človeka so zaradi tega postali preplavljeni s količinami, s številkami, ta človek pa ujetnik neke zmote, da je namreč na ta način (s pomočjo merjenja in številk) mogoče priti do resnice. Človek s pomočjo svoje znanosti sicer res marsikaj v svetu bolje pozna in razume kot ljudje prejšnjih dob, z določenih vidikov pa slabše. Zakaj? Na primer zaradi naslednjega: merjenje razvija nek način mišljenja, neko misel, ki je usmerjena k opažanju enakosti in podobnosti, k odmišljanju »nebistvenih in zanemarljivih podrobnosti« – da čim več stvari lahko merimo, proglasimo za »merljive«, s čimer se izgublja izostrenost, občutljivost za »malenkosti« (ki smo jih mi sami proglasili za takšne!), kar pa je lahko zelo slabo pri našem odločanju sredi sveta: tu so namreč ravno »podrobnosti« lahko odločilne! Racionalizem torej povzroča slepoto zanje. Uničuje pa tudi čut za jezik Duha, npr. za jezik videnj, pri razumevanju tega jezika so spet »malenkosti« mnogokrat odločilne. Še en razlog, zakaj racionalizem ovira človeka pri iskanju prave usmeritve v življenju.

Racionalizem ima posledice tudi za politiko in ekonomijo te civilizacije. Če namreč vodi v ateizem, s tem povzroča rušenje etičnih vrednot, moralni razkroj pa nujno otežuje delovanje politike in ekonomije. Zato, če naj bi gradili neko novo, naprednejšo kulturo, k temu nujno sodi premagovanje te kuge. Kako, na kakšen način? Tako, da kljub racionalistični filozofiji, s katero nam polnijo glave, razuma (v srcu) ne postavljamo na prvo mesto, tako, da sprejemamo, kar prihaja od Duha, da se učimo jezika Duha in da seveda potem to uporabljamo v življenju.

Racionalizem in satan

Satan nas je v naših časih uspel prepričati, da ne obstaja – zato, da lahko deluje, ne da bi se ga bali. Vendar, naj vanj verjamemo ali ne, on obstaja in deluje. Kako deluje, kaj hoče s svojim delovanjem v svetu doseči’ Deluje (tudi) preko ljudi, ki jih spravi pod svojo oblast in potem uporabi kot orožje, on nas poskuša zmesti, skuša pogubiti naše duše. Njegova zmaga: ko mu uspe speljati dušo v propad. On v svetu seje zmedo. Satan: »tisti, ki vse zmeša«. Ni nam težko opaziti, da živimo v svetu kaosa, v zbeganem svetu in zmešani družbi, kar vse kaže na njegovo današnjo oblast nad svetom.

In glede na to, kar smo prej ugotovili o racionalizmu (da vodi v ateizem, da povzroča duhovno smrt…), je povsem logično, da satan v naših časih prihaja z orožjem racionalizma, se pravi z znanostjo naše dobe, ta (moderna) Znanost je namreč njegovo (miselno) orožje – ker jo imamo za najvišji dosežek (razsvetljenega) Razuma. Z racionalizmom hrani nepregledne množice mladih, ki gredo skozi šolski sistem, tako, da jih hrani s to Znanostjo, njim »servirano« v racionalistični obliki, tam se jim ne podaja na tak način samo zato, da »je to primerno njihovi razvojni stopnji«, ampak tudi zato, da se jih vkaluplja v racionalistične miselne vzorce in šablone. Zato se jim ta (racionalistična) znanja podajajo na dogmatski način: kot nekaj »pravilnega«, ker je vse to »dokazano« in potem tudi »eksaktno opisano«, zato je v to treba verjeti in to sprejemati. Zato je tudi vse znanstvene teorije treba sprejeti kot »pravilne«, vanje se ne sme dvomiti, in tudi zato potem večina učencev ne razlikuje med teorijo (razlago) in stvarnostjo (naravo) kot takšno. Razne (lažne) teorije postanejo nespremenljive, večne resnice. Elementarni »delci« npr. zanje niso le teorija, ampak stvarno obstoječe kroglice, prav tako razni modeli atoma. Vendar, vse te teorije imajo vseeno neko podlago v empiriji (izkustvu), v eksperimentu, zato so uporabne (v tehniki), pomislimo samo na jedrsko energijo (cepitev atomskega jedra) ali na vsestransko uporabni elektron.

Ob tem bi rad opozoril na najnovejšo teorijo – na teorijo strun, ki jo fiziki gradijo že trideset let, in v kateri je racionalizem prignan do viška in do absurda. Ta teorija je namreč brez vsakega temelja v izkustvu, je čisti mentalni konstrukt, ki naj bi bil »končna teorija vsega«: ta teorija hoče biti teorija polja, hoče poenotiti vse štiri sile, delujoče v naravi (s tem štiri vrste polja) in obenem pojasniti nastanek in lastnosti vseh elementarnih delcev. In fiziki, pogojeni z nekim načinom mišljenja, so pri tem uporabili dva temeljna pojma iz fizike, pojem delca in dimenzije: strune so enodimenzionalni delci, ki delujejo znotraj enajstih dimenzij.

In večina ljudi si bo predstavljala, da »strune« zares obstajajo, in da je s tem mogoče vse to pojasniti. Se pravi: VSE je mogoče pojasniti brez Boga. Občutek imam, da so vse take teorije (ki so povrh še neuporabne v tehniki) lansirane v svet (in tudi na internet) ravno zato: ker je to racionalizem, ki vodi v ateizem. In v naših časih pošilja satan v svet številne lažne preroke, da tudi odrasle hranijo z racionalizmom in širijo po vsem svetu to kugo. To so racionalistični filozofi naše dobe, prepoznamo jih po tem, da nastopajo v imenu znanosti, se pravi, poslužujejo se raznih znanstvenih teorij, ki izvirajo iz racionalizma.

Franc Bešter, Slovenija

Izhod iz krize

0
foto: Pixabay

Piše: Franc Bešter

Za uvod: kriza kot posledica enostranosti in negativnih učinkov

Človek te kulture je postal izobražen predvsem v smeri tehno-znanosti (fizika, kemija) in izvežban, streniran predvsem v smeri rokovanja s tehniko, se pravi z visoko razvitimi orodji. Nasploh se civilizacija že nekaj stoletij razvija predvsem v tej smeri, se pravi enostransko. Težka naloga, ki nas čaka sedaj, ko se ta (znanstveno-tehnični) razvoj izteka – ker se je neka spoznavna metoda izčrpala, ker so se na področju rabe tehnike pokazale hude omejitve, zlasti kar se tiče problema pogona tehnike, se pravi problem energije, da začnemo presegati to enostranost. Kako, s kakšnimi znanji, na kakšen način?

Spomnim se enega od profesorjev z likovne akademije, ki je dejal, da bi (poleg tehnike) morali razvijati tudi etiko in estetiko. Etika, morala: to je »imela čez« Cerkev, estetiko (področje lepote) pa razne vrste umetnosti, se pravi kultura. Res, ker gre pri tehniki za razna nova in tudi zelo učinkovita orodja, bi njihova uporaba zahtevala tudi več etičnih vrednot (prim. avtomobilizem), da ne govorim o širokih možnostih njihove zlorabe (npr. za orožja – orodja za ubijanje!). Vendar pa je svet, kar se tega tiče, nazadoval, v primerjavi s srednjim vekom, ko je bila etika na prvem mestu. V moderni dobi se, nasprotno, dogaja moralni razkroj sveta, ironija je hotela, da ravno zaradi tega razvoja, ki bi zahteval višjo moralnost, npr. zaradi tehno-znanosti, ki se je po šolah učijo vsi in ki si vse zna pravilno razlagati brez Boga, kar vodi v ateizem, ta pa v vse-dovoljenost.

Negativni učinki znanosti in tehnike na naravo in družbo, ki se tekom časa kopičijo (kot se npr. kopiči CO2 v atmosferi) so na Zemlji ustvarili hudo duhovno, moralno in okoljsko krizo, vse skupaj je začelo povzročati tudi varnostno krizo, in vse skupaj udarja tudi v obliki gospodarske krize. Splošna kriznost moderne dobe, ki se ji čas izteka. Vse skupaj se lahko zaključi v neko katastrofo, ki bo to (zahodno) civilizacijo uničila. Sicer so jo pa te krize že krepko načele, na področju svojega notranjega bistva (duhovnost, moralnost človeka, urejenost družbe) je že povsem propadla, ohranjajo se določena materialna blaginja, njeni tehnični dosežki in institucije, na katerih deluje, a tudi te so zaradi moralnega razkroja v hudi krizi. Torej, to civilizacijo moramo že danes imeti za propadlo v svojem notranjem bistvu, zato moramo že danes začeti graditi novo, in postavlja se vprašanje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih.

Začetek: revolucija v načinu odločanja

Nek razvoj je močno spremenil okoliščine, v katerih se moramo odločati. Svetu vladata kaos in hitro, zapleteno življenje s tehniko, in na dlani je, da je zaradi dogajanje sveta, znotraj katerega delujemo, postalo veliko bolj nepregledno kot nekoč, posledica tega pa je, da je odločanje postalo veliko bolj zahtevno. In česa se (navadno) poslužuje moderni človek pri tem odločanju? Zaradi svojega racionalizma zaupa svojemu Razumu in njegovim dosežkom, ki jih absolutizira, se pravi Znanosti in Tehniki. Znanost: družboslovna, naravoslovna, gre za razna racionalistična znanja, in zlasti zaupa formulam, statistiki ipd., se pravi »eksaktnosti«, pri Tehniki pa uporablja informacijsko tehniko, predvsem internet. Priznati je treba, da je z vsem tem res mogoče marsikaj bolje (s)poznati in priti do bolj kvalitetnih odločitev kot brez tega. A kljub temu: sodobni človek ob vsem tem živi in deluje v zmoti. Zakaj pravim »zmota«? Ker je narava (kateregakoli) dogajanja takšna, da je s tem resnico o njem nemogoče spoznati, je namreč mnogo preveč kompleksno, izmikajoče in tudi skrivajoče se: kako npr. moremo vedeti, kaj se dogaja v srcih in glavah določenih ljudi, a ravno to lahko ključno vpliva na razplet nekega dogajanja?! Zato je naše odločanje in usmerjanje v življenju zmotno, oziroma: s svojimi lastnimi spoznavnimi zmogljivostmi glede tega ne moremo najti nobene gotovosti. In potem je jezik (razni jeziki, ki jih je izumil človek), kar vse uporabljajo mediji pri posredovanju »resnice« ljudem, močno omejenih možnosti, podajanje je silno zoženo. In za povrh: ker se mediji zlorabljajo v permanentnem boju za Oblast, se mnoge stvari namerno izkrivljajo in zamolčijo, posledica je, da je dandanes v medijih ogromno zavajanj, polresnic in laži, nasploh pristranskega prikazovanja nekega (političnega) dogajanja.

Moderni človek, katerega način mišljenja in način življenja ključno pogojujeta Znanost in Tehnika, je zato v življenju ostal brez neke opore in usmeritve, brez neke gotovosti glede svojih odločitev. Tu nameravam izpostaviti, da do pravilnih odločitev ne moremo s pomočjo vsega tega, in da bo to zmoto človeka te dobe treba nujno preseči. V tem vidim bistvo nove zgodovinske paradigme: nova civilizacija naj bi gradila na znanjih za spoznavanje resnice o dogajanju sveta, in na znanjih za pravilno usmerjanje v življenju.

O dogajanju in odločanju

Pri odločanju je dogajanje sveta nekaj ključnega, in pri tem bi morali to dogajanje poznati čim bolje, dejstvo pa je, da človek s svojim razumom tega ne more spoznati, iz tega sledi, da se z razumom v tem svetu ni mogoče pravilno odločati. Iz tega sledi tudi, da je znanost za to odločanje nujno tudi znanost za spoznavanje te resnice (o dogajanju sveta). Ali ta znanost obstaja (jo je mogoče ustvariti, vpeljati v življenje)? Vsekakor mora obstajati, kajti v nasprotnem primeru je človek obsojen na temo neznanja (o tem) in neogibno pristanemo v nezdravem skepticizmu in nihilizmu.

Na kratko: s pametjo in s pomočjo znanosti in tehnike (medijev) ni mogoče priti do resnice o dogajanju sveta. Kaj pa je ta »resnica«? V filozofsko razpravo o resnici se tu ne morem spuščati. Pri odločanju gre lahko npr. za resnico o neki konkretni osebi. Kaj je ta človek npr. v svojem notranjem bistvu (v mislih in srcu), ne v tem, kakršnega se kaže na zunaj, takšna in podobna vprašanja so umestna sredi sveta, ko mnogi igrajo, nosijo maske, ko se misli eno, govori drugo… . In pri odločanju je lahko nekaj ključnega, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v bližnji (ali daljni) prihodnosti. In resnice o tem sami, tudi s pomočjo tehnike, ne moremo poznati. Moramo priznati, da hodimo v temi.

Bistvo nove paradigme, ki je pred nami, vidim ravno v tem: da do resnice ne bomo poskušali priti z razmišljanjem, se pravi na filozofski način, ampak s pomočjo neke višje stvarnosti, ki edina lahko dogajanje sveta zares pozna, se pravi s pomočjo Duha. Sicer so pa razmere v tem našem sodobnem svetu za ta preskok v načinu spoznavanja postale zrele, na nek način idealne. Naši problemi so namreč postali tako zapleteni, da ob tem nemoč razuma še nikoli ni bila tako na dlani. Iz tega višjega, celovitejšega načina spoznavanja resnice o dogodkih sveta, s pomočjo Duha in duše (npr. skozi videnja), pa bo takorekoč nujno sledila revolucija v načinu odločanja na ta način: če (edino!) Duh lahko pozna VSE dogajanje sveta (in tudi njegov razvoj v prihodnosti), bo povsem logično, da človeka skozi dogodke sveta, po življenjskih poteh, pravilno in varno lahko vodi le Duh.

Ni nujno, da smo obsojeni na stalno negotovost in temo neznanja, obstaja pot do resnice (o dogodkih sveta), in to je hoja za Besedo.

Hoja za Besedo kot pot do resnice

V ta namen bom navedel naslednji stavek iz evangelija: »Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi…«. Hoja: skozi čas in skozi dogodke sveta, človek res hodi v temi, a če hodi za Kristusom (za Besedo!), ne hodi v temi. Kar kaže na to, da to temo lahko razsvetli Beseda. To potrjuje začetek Janezovega evangelija: »Prava Luč (Beseda), ki razsvetljuje VSAKEGA človeka, je prihajala na svet…«. Na kakšen način razsvetli Beseda? Beseda je Resnica in je »polna milosti in resnice« – kar kaže na to, da razsvetljuje z resnico, vse skupaj pa na to, da se »tema«, v kateri hodi človek (skozi materialni svet), nanaša na ne-poznavanje resnice – ravno o dogodkih sveta, skozi katere hodi.

Resnico je torej treba iskati tam, kjer jo je edino mogoče najti, ne pri »mesu in krvi«, ampak pri bleščeči Luči Besede, ki sveti vsem, da bi videli, oz. pri Duhu, ki to Besedo prinaša. Se pravi, znanost za pravilno usmerjanje v življenju lahko temelji le na razodetih resnicah (o Bogu, njegovi Besedi, človeški duši, Duhu…), naloga, ki nas zato čaka: povrniti zahodnemu človeku (zaradi nekega razvoja) izgubljeno metafiziko.

Resnico o dogodkih sveta nam torej prinaša Beseda, in Ona je tudi EDINI izvor, po katerem lahko pridemo do te resnice! Vendar, prihajanje Besede k človeku je dar (milost), iz Jezusovih besed sledi, da mora človek, da ne bi hodil v temi, slediti Kristusu (Besedi), pot do te resnice je torej hoja za Besedo. Da bi človek na svojem potovanju skozi čas (iz preteklosti skozi sedanjost proti prihodnosti) in skozi dolino materialnega sveta imel Svetilko (Besedo), mora nujno slediti Kristusu. A da bi hodil po tej poti, jo mora najprej najti. Ali mu jo Bog daje spoznati? Da, On pošilja svojo Besedo tudi zato, da človeku pokaže pot: Beseda je tudi Pot – ker človeku kaže pot. Beseda kot »Luč sveta« torej sveti tudi na ta način: da človeka pouči o (edini pravi!) poti, tisti, po kateri potem človek tudi mora iti.

Z vsem tem se nakazuje bistvo nove zgodovinske paradigme: gre za »novo razsvetljenstvo«, s katerim bomo poskušali nadgraditi, bolje, preseči »staro razsvetljenstvo«, po katerem Razum lahko spozna resnico, preseči zmoto današnjega človeka, po kateri je s pametjo in njenimi dosežki mogoče spoznati resnico o dogajanju sveta, in se je zato človek s tem sposoben pravilno odločati, se usmerjati. Priznati bo treba, da je luč razuma za kaj takega mnogo prešibka, in da za spoznavanje resnice o dogodkih sveta nujno potrebujemo nadnaravno Svetlobo Besede.

S pomočjo Besede je treba najti tudi pravo pot skozi življenje, ki je varna in na kateri je Beseda človeku tudi dana. Tu se nakazuje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih bo gradila po-moderna doba, s čimer bomo presegli stari racionalizem: na znanosti o hoji za Kristusom. Ta pa bo nujno vsebovala tudi znanja (resnice) o Besedi in o jeziku, v katerem nam Ona govori, to pa je nujno jezik Duha, ker Bog kot Beseda deluje v Duhu. Ker Beseda prihaja v dušo (v srce), bodo tu tudi znanja o človekovi duši. In znanost (nauk) o Svetem Duhu, ki Besedo človeku prinaša.

Na kakšen način nam govori Bog kot Beseda, ko nam razkriva resnico o dogodkih sveta, ko nam kaže pot? Resnica o dogodkih sveta se nam lahko razkriva le skozi neko konkretno dogajanje, če se nam kaže pot, je ta pot nujno iz konkretnih dogodkov – iz prihodnjih dogodkov, ki jo sestavljajo, ker je to pot, ki je še pred nami! Konkretne dogodke pa lahko gledamo, vidimo (edino?!) v videnjih, iz tega sledi, da se nam resnica o tem razodeva skoznje, in pot, ki je pred nami, nam Bog kaže skoznje, ta pot je nujno iz niza konkretnih dogodkov našega življenja, Bog nam te dogodke kaže v obliki svojih načrtov zanje (saj je On tisti, ki jih dela!), in to spet lahko skozi videnja.

Sanje in videnja v njih: vidimo, da bo tisto, do česar je naša doba ravnodušna oz. kar zavrača v imenu raznih teorij (kar se dela tudi v Cerkvi!), začelo v novi paradigmi, ki prihaja, igrati ključno vlogo! Pravzaprav pa to ni nič pretresljivo novega: o tem govori prastara modrost judovske Kabale, o tem pripovedujejo velike arkane Tarota, o tem je veliko pisal C. G. Jung (njegov »proces individuacije«). Le da gre pri tem za razne človeške teorije in razlage o fenomenu, ki mu pravimo »videnje«.

Vendar pa se tu srečamo s problemom Svetega pisma in Cerkve (ki le-to razlaga in oznanja) v kontekstu racionalistične in tehnične (industrijske) civilizacije.

Problematika Svetega pisma in Cerkve

Sveto pismo: nastajalo je pred tisočletji v povsem drugih pogojih življenja (poljedelsko-pastirska družba) in se podajalo ljudem s povsem drugim načinom mišljenja. Znanja, resnice, podane v Svetem pismu – to ni podano tako, da bi človek lahko uporabil pri odločanju v življenju, zlasti pa ne v pogojih sodobnega sveta. Kaj pa Cerkev – ali je bila kos izzivom takšnega sveta? Tu se postavi vprašanje, kako človek moderne dobe sprejema, dojema in razumeva Sveto pismo – človek, katerega možgani so okuženi z racionalističnimi znanji in ki je izvežban za rokovanje s tehniko. Brez večje težave lahko vidimo, da so empirične znanosti (spoznavno-miselno) in način mišljenja, kakršnega zahteva in razvija tehnika, nekaj prav diametralno nasprotnega z duhom in svetom Svetega pisma. Res, da je Cerkev v zadnjih desetletji poskrbela za nove prevode, a kljub večji slovnični pravilnosti in raznim novim izrazom zveni ta vsebina, tudi zaradi terminologije, nanašajoče se na Tehniko in Znanost in ki so je možgani sodobnega človeka polni, arhaično, zastarelo.

Kaj pa cerkvene strukture (teologi, cerkveno učiteljstvo…) -ali podajajo Sveto pismo tako, da bi bilo neko znanje uporabno pri odločanju v sodobnem svetu?

Odločanje: odločamo se zaradi nekega delovanja, posledice le-tega so za svet lahko pozitivne ali negativne, se pravi, ta problematika se tesno navezuje na etiko (moralo), takšno alo drugačno delovanje človeka lahko dušo približuje Bogu ali jo od njega oddaljuje – jasno je, da bi Cerkev zato morala veliko oznanjati ravno o tem, o problematiki odločanja. Vendar, koliko ljudi danes v veri (krščanstvu) vidi tisto »znanost« za pravilno odločanje v življenju? Redkokdo, kar kaže na to, da je Cerkev tu na nek način zatajila, padla na izpitu, ni bila kos izzivom sodobnega sveta.

Kar se tega tiče: dandanes je v Cerkvi govora predvsem o določenih načelih in pravilih, vzetih iz Svetega pisma, ki naj se jih človek v življenju drži, da ne bo skrenil s pravih poti. Priporoča se, naj beremo Sveto pismo, saj je tam zapisana božja beseda. Vendar pa tu naletimo na še en problem – cerkvenih struktur (papež, škofje, duhovniki), od njih (z vrha) je vse določeno in servirano »božjemu ljudstvu«, kaj je prava vera, božja volja itd., s tem se res ohranja »čistost vere«, vendar pa se ljudstvo ravno zaradi tega v vero ne poglablja, Boga in njegove volje ne išče – saj na vse to misli hierarhija! To so slabosti napram protestantizmu, kjer se Sveto pismo preučuje, a slabost protestantizma je, da tam nimajo papeža (Petra -skale) in so zato razpadli na neštevilne sekte. Slabost katolicizma pa je tudi v tem, da strukture, ki vodijo Cerkev (škofje, kardinali, papež) tvorijo v glavnem ostareli ljudje, ki teže sledijo izzivom hitro spreminjajoče se tehnološke družbe. Se pravi, strukturi, ki je že sama po sebi toga (dokaj fevdalnega značaja) in neprilagodljiva, se znotraj nje pridružuje še ta problem: vladavina starcev.

In potem še birokratski pristop: tak se pri tako velikem številu vernikov takorekoč nujno in spontano pojavi, vse, tudi bolj »papirnate« vernike je namreč treba na nek način obravnavati. A s tem ljudje postajajo na nek način številke, izgublja se njihova individualnost, drugačnost, različnost, specifičnost življenjskih situacij, Cerkev se industrializira. Glede odločanja pa je vse skupaj slabo, kajti pri odločanju smo soočeni ravno s tem: z različnimi ljudmi (različnih lastnosti, sposobnosti…) v različnih situacijah, ki hodijo po različnih poteh. Po različnih poteh! Tu se srečamo z dejstvom, da si z raznimi načeli iz Svetega pisma velikokrat ne moremo kaj dosti pomagati, tu moramo poznati resnico o konkretnih osebah in dogodkih sveta, o tem, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti…, in ta resnica nam je dostopna le, če se učimo neposredno od Boga.  A Cerkev to možnost danes zavrača, zanika, ob tem raje naroča, naj beremo in premišljujemo Sveto pismo, saj je v njem božja beseda, ki sporoča božjo voljo. Da, toda ali je Bog (Beseda) potiskana stvar? Bog ni nemi in mrtvi Bog, je Živi, in ker je Beseda, nam tudi govori, in ne le po človeških besedah Svetega pisma, ampak tudi po svojem Duhu. Ali ni že v Stari zavezi zapisano: »Svojega Duha bom razlil čez meso in vaši mladi bodo imeli videnja in vaši stari bodo imeli sanje«. Se pravi, Bog govori (tudi) skozi (nočna) videnja, a duhovniki danes zavračajo to možnost in odsvetujejo ljudem, da bi se ravnali po tem. Vzrok temu je v kugi racionalizma, ki je prodrla tudi v Cerkev, v racionalistični filozofiji, ki vse, tudi sanje in videnja, podreja Razumu tako, da si jih razlaga z raznimi teorijami (konstrukti Razuma!) in jih s tem zavrača kot nekaj, kar bi prihajalo od Boga in zato lahko imelo nek, celo usoden pomen za življenje človeka. A človek glede resnice o konkretnih osebah in dogodkih sveta in življenjske usmeritve (po nekih posebnih poteh) mnogokrat ne more dobiti informacij in nasveta drugače kot skozi videnja!

Vse to so, po mojem prepričanju razlogi, da Cerkev ni našla pravih odgovorov na izzive racionalistične, industrijske civilizacije, znotraj katere se je znašla. Res sem že od marsikoga slišal, da je zapustil Cerkev ravno zato – ker »nima odgovorov«.

Pojav nihilizma, totalitarizmov, nova civilizacija

In ker je zaradi nekih (znanstveno-tehničnih) znanj v tej novoveški civilizaciji prišlo do masovne izgube vere, se je nujno moralo pojaviti nekaj drugega. In to se je res pojavilo: po eni strani nihilizem – množice ljudi, ki ne verjamejo (ne zmorejo ali nočejo verjeti) v nič zanesljivega, trdnega, po drugi pa totalitarne ideologije, tudi tako smrtonosne, kot sta bila boljševizem in nacizem. Človek, ki je izgubil krščanstvo, pač potrebuje nekaj, v kar verjame, po čemer se v življenju ravna. Vendar, vsaka ideologija (kot človeški proizvod) je nujno zmotna! In zaradi teh zmot je bilo 20. stoletje tako krvavo.

Zato so vodilni evropski misleci prejšnjega stoletja začeli govoriti, da bo 21. stoletje stoletje metafizike in religije ali pa ga ne bo. Ga ne bo? Uničenje civilizacije. Kaj je s to napovedjo? Muslimanska vera je res doživela vzpon, krščanstvo pa upad (tudi zato, ker ga globalisti, ravno s pomočjo islama, hočejo odpraviti). In res smo vsakodnevno priča uničevanju (tradicionalne) evropske kulture. Že Jung je pisal, da gre v tej kulturi za usoden zastoj v razvoju krščanske misli, zaradi česar se le-ta z velikimi koraki bliža samouničenju. Srž njegove življenjske filozofije je bila ravno v tem: v analizi sanj. Globinska psihologija. Se pravi, tudi on je Cerkvi očital zavračanje tega.

Res, dokler bomo zavračali, kar prihaja od Duha, ljudje v veri ne bodo mogli videti znanosti za pravilno odločanje v življenju, kajti pri odločanju potrebujemo resnico o čisto konkretnih osebah in dogodkih, o tem, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti…, kar lahko vidimo (edino!) v videnjih. In ne bodo vedeli, kaj naj v življenju počnejo z verskim znanjem – ki ima moč šele, ko se uporabi v praksi! Tudi zaradi tega stanja v Cerkvi so mnogi od vere odpadli, ta današnji Odpad je v veliki meri sad racionalizma, iz dveh glavnih razlogov: ni samo posledica racionalističnih znanj, ampak je tudi posledica zavračanja tega, kar prihaja od Duha (s strani cerkvenega učiteljstva) – ker so človeške teorije Cerkev spremenile v puščavo (to je »notranji vzrok«). In tudi zato danes večina Evropejcev krščanstvo dojema kot neko staro tradicijo, bolj kot folkloro, kot »že znano« in »preseženo«.

Ta (racionalistična) civilizacija je v razkroju, in začeti moramo z neko novo in naprednejšo, vsekakor tudi zrelejšo njeno obliko. Tu pa nas čakajo velike, zahtevne naloge, ne samo radikalne spremembe na področju načina mišljenja (vztrajnost miselnih šablon v glavah ljudi!) in življenja, najtežji bodo globinski obrati na področju naše najgloblje notranjosti, na področju duše, duha. Zmote, ki tu obstajajo, so v globini ljudi tudi najbolj trdovratno zakoreninjene. Odpravljati neko zmoto moderne dobe: da namreč Razum lahko spozna resnico (o dogajanju sveta) in da zato Razum lahko človeka v življenju pravilno vodi in usmerja. Na prvi pogled to izgleda enostavno, vendar je to težka naloga: ravno ta pot zahteva obrat k teocentrizmu in ponotranjenje, torej zasuk od duhovnega stanja modernega človeka, ki je antropocentrizem in pozunanjenje. Ta pot, ki je pot hoje za Besedo, zahteva premagovanje racionalizma, v sprejemanju tega, kar prihaja od Duha, zahteva odpoved (ne-vezanost) in sprejemanje križa, in pomeni zato odrekanje dandanašnjemu materialističnemu načinu življenja. Na dlani pa je, da take globinske spremembe v ljudeh ni mogoče uvajati po politični poti (z zakoni, dekreti ipd.), za vse to se mora človek (posameznik!) odločiti svobodno, zavestno. Vendar: tako kot studenec naraste v potok in potok v reko, ta pa v veletok, ki se izlije v ocean, tako se tudi neko šibko gibanje lahko ojača in naraste v močan tok, ki lahko vpliva tudi na politično dogajanje.

In vse krize, ki prihajajo nad nas in ki so posledica negativnih učinkov znanosti in tehnike na naravo in družbo in ki se bodo še stopnjevale, utegnejo biti tisti katalizator, ki bo pospešil uvajanje nove dobe, ki zahteva prej opisane radikalne preobrazbe. Zgodovina namreč kaže, da je človek pripravljen narediti globinske spremembe šele, ko ga nekaj dovolj močno pritisne.

Za konec: to, kar prihaja od Duha

Naša doba kot doba kuge racionalizma je ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha, in tudi zato je racionalizem (za dušo) smrtonosen. Ta ravnodušnost izhaja iz naslednjega: racionalizem, ki vse podreja Razumu, le-temu podreja tudi vse, kar prihaja do Duha (a to je visoko nad razumom!), in sicer tako, da si to razlaga z raznimi (predvsem psihološkimi) teorijami, s tem človek te dobe tega ne jemlje kot nekaj, kar prihaja do njega od samega Boga in kar ima lahko zanj (za njegovo življenje) nek velik, lahko celo usoden pomen. Odtod ta ravnodušnost do tega.

In ta racionalistična kuga se je vtihotapila tudi v Cerkev, ker je krščanstvo postalo »razsvetljensko«. Tako duhovniki zavračajo možnost (razen redkih izjem), da bi bila videnja od Boga in odsvetujejo, da bi se človek v življenju ravnal po njih. Obenem pa pridigajo o hoji za Kristusom, o božjih načrtih, o Kristusovi poti – o poti, ki jo kaže On, o božjih milostih, blagoslovih… . Čeprav gre pri hoji za Kristusom za hojo po neki posebni poti (za vsakega drugačni!) in za pot skozi neke konkretne dogodke sveta, in pri božjih načrtih gre za načrte za dogodke sveta, in če Jezus kot Pot kaže pot, jo kaže tako, da kaže te načrte, ravno po videnjih kot svojih znamenjih, ki so božje milosti in blagoslovi.

Ker pa ne zadostuje le to: sprejemanje tistega, kar k nam prihaja po Duhu, ampak tudi čim boljše razumevanje tega (kako naj bi sicer to uporabili v življenju!?), ta pot zahteva tudi zelo zahtevno in dolgotrajno učenje, spoznavanje jezika Duha, in jezik (nočnih) videnj to tudi je: videnje nastane, ko se Duh sreča z našim duhom. To je jezik podob – simbolov in je res zahteven, vendar s tem osvajamo jezik, ki je (edini!) dovolj močan, da lahko opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta. In s tem presegamo razne vrste človeških jezikov, ki vedno in nujno opisujejo stvari zelo ozko, enostransko in zato zmotno.

Preseči bo treba enostransko podobo sveta: svet, v katerem je prostor samo za materijo. Priznati metafizično stvarnost (Duha), ki napolnjuje svet, se torej dotika samega srca materije in daje smer vsemu dogajanju sveta, torej tudi vremenskemu dogajanju – le-to ni samo rezultat delovanja materialnih energij, ampak tudi delovanja te žive sile -Duha. Duh pa vse vidi, vse sliši in vse začuti, zato na njegovo delovanje vpliva tudi delovanje ljudi na Zemlji, nemoralnost in greh sveta nedvomno povzročata tudi, da nas Duh s svojim delovanjem kaznuje. Podnebne spremembe, naravne nesreče itd., kar pritiska na nas  – vse to se dogaja tudi zaradi tega.

Franc Bešter, Slovenija

RTVS, ONA, Resnica, »domačijski pohlep«

0
RTV Slovenija. (foto: STA)

Piše: Iva Pavlin Žurman

Spoštovani!

Urednica ONE Sabina Obolnar (medijske manipulacije: uvodni komentarji, intervjuji z pravovernimi osebami, rubrika Izjave tedna, v kateri izberejo izjave oseb iz drugih MSM, ki diskredirtirajo razrednega sovražnika)

mi je odgovorila na prispevek https://www.casnik.si/urednica-one-sabina-obolnar-tudi-spada-med-tiste-ki-jih-je-jebeno-vec/

kar v svojem uvodniku (Ona, 12. julij 2022), kjer je “neko žensko, ki jo (jih – novinarje) posiljuje, …” (seveda ni navedla mojega imena, sicer bi morala objaviti repliko – pravica do “popravka”) označila kot osebo “domačijskega pohlepa”. Je to nova oznaka naših inovativnih iliberalcev za drugačemisleče?

Njen zapis »Politična brutalnost na nacionalni televiziji in zloraba javne besede sta šli čez vse meje še dopustnega« pa dopolnjujem:

“Okoli  10% zaposlenih, ki so stavkali, si je prilastilo javno RTV – zlorabili so naše (davkoplačevalske) resurse za izražanje svojih zahtev in koristi (sic!).”

ZAKAJ novinarjem in ostalim pošiljam “sporočila”, tokrat kljub Počitnicam?

https://www.mojcavocko.si/cenzura-in-resnica/

Sončni pozdrav iz Solkana,

Iva Pavlin Žurman, Solkan

Pismo g. Milanu Kučanu in njegovim komunistom

0
Milan Kučan. (foto: STA)

Piše: Frančiška Buttolo

Opustimo marksizem, ker ne pozna niti etike niti estetike

(Pismo g. Milanu Kučanu in njegovim komunistom)

Saj bi bil, navsezadnje, tudi dr. Robert Golob lahko  prav dober predsednik vlade, pa ne more in ne sme biti. Tako mislim, ko  se v nekaterih člankih na spletu  že pojavljajo želje  po novih volitvah oziroma po zamenjavi nekateri vodilnih politikov. Ampak to ne bi nič spremenilo in nič pomagalo pri sedanjem drvenju Slovenije v splošno katastrofo. Zdajle na primer g. Kučan dobesedno že postavlja na oblast – s strašno nevarno podporo –  eno od  kandidatk za predsednico države. Za takšno predsednico se zavzema, ki se bo vsak dan, ko bo šla v službo, najprej poklonila kipu komunističnega zločinca Borisa Kidriča pred predsedniško palačo.

Osebno menim, da bi morali najprej zamenjati Milana Kučana. Navsezadnje, če bi Kučan dovolil  normalno  demokracijo in normalen tržni sistem, kot je zapisano v Ustavi, bi bil verjetno  lahko tudi dr. Golob kar dober predsednik vlade, levica pa vsekakor ne bi smela voditi etično političnega  ravnanja z delavci in kulturnega področja.

Zakaj? Zato, ker marksisti ne poznajo etike in estetike. Marxu in Engelsu, ki sta veliko napisala, marsikaj tudi odvečnega, nista našla časa za kako knjigo o etiki in estetiki, kot na primer Aristotel in številni drugi pomembni filozofi, med Slovenci na primer France Veber. Da nista imela dovolj časa? Ni res, za pomembne stvari imamo vedno dovolj časa. Res pa je, da etika in estetika za marksiste nista pomembni.

Saj vidimo, kako so ravnali z estetiko in z etiko, ko so požgali Planinski grad,  z neprecenljivo slovensko kulturno kulturno dediščino, ne z   biserom, s kraljevsko krono slovenske kulture. S požigom so se komunisti leta 1944 sarkastično poigrali s Planinskim dvorcem pri Postojni s  slavno Postojnsko jamo.

Še zdaj si postojnski politični veljaki čestitajo za to svojo požigalsko estetiko tako,  da so vzvišeno nesramni z žlahtnimi potomci nekdanjih lastnikov tega  veličastnega kulturnega zaklada slovenskega naroda. Nikoli niso postojnski politični veljaki obžalovali tega neodpustljivega  požigalskega  zločina, vrednega Neronovih požigov.

Zanje, za postojnske politične veljake, ki še vedno obožujejo komunizem, tako kot tudi za ljubljanske in druge,  so še zdaj višek  kulture kake umetelno  strgane “kao muslimanske” rjuhe, domnevno “multikulti”  zastave mavričnih barv sredi Ljubljane, najlepšega županovega komunističnega mesta na svetu,  tudi Mesta (multi) k u l t u r e  EU.

Da v se zdaj si postojnski politični veljaki čestitajo za ta  – tudi krvavi  zločin. Enega od članov družine iz tega dvorca, vseh čistih kot solza, kar zadeva sodelovanje z okupatorji med drugi svetovno vojno, saj so pomagali partizanom,  je kmalu po vojni v Ljubljani, ko je prišel na pogovore o tem kulturnem biseru,  menda “uzela magla”.  Kakšna marksistična etika! Ja, udbovska. Drugačne komunisti ne poznajo. Ta se jim “v praksi” še vedno najbolje obnese.

Skratka, problem, ko gre za sedanjo vlado, v resnici  ni toliko dr. Golob, sedanji predsednik vlade.  Saj bi bilo enako, če bi ga zamenjali s kom drugim, celo z g. Janšo. Pod prvim imamo katastrofalno zmedo, pod drugim pa bi imeli poulične komunistične proteste brez konca in kraja.  Z vodilnega političnega mesta (čeprav v podzemlju) bi se moral najprej  umakniti g. Milan Kučan,  nekdanji predsednik slovenskega komunističnega centralnega komiteja. Z njim pa bi se morali umakniti iz aktivne politike v podzemlju tudi vsi tisti njegovi politiki s komunističnimi privilegiji, ki mu zdaj pomagajo voditi Slovenijo v dokončni kaos, v propad in razpad.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

“Smrt v Benetkah” po slovensko ali Golob kot prinašalec “kuge”

0
Benetke (foto: Juliette Gibert / Wikipedia)

Piše: Frančiška Buttolo

Verjamem, da vsak kulturni Slovenec ve, kaj so Benetke, številni slovenski ljubitelji literature in filma pa so tudi prebrali novelo Thomasa Manna “Smrt v Benetkah” ali pa si vsaj ogledali istoimenski film.

Gotovo je v noveli in v filmu najbolj srhljiv tisti vsebinski del, proti koncu tega dela, ko si Benečani z vsemi mogočimi sredstvi prizadevajo, da bi prikrili razsajanje “kuge” v svojem mestu,  da bi zadržali turiste, ki so bili nujni za preživetje meščanov.

Kljub visoki ravni kulturnih prireditev in srečanj v Benetkah, so se, da bi zadržali obiskovalce, oprijeli celo najbolj grotesknih načinov zabave, tudi s tako imenovanimi ljudskimi pevci. Ena od skupin, z groteskno strašljivimi pevci in pesmimi, vsiljivo kroži med turisti po mestu, kot da bi jim naznanjala  njihovo skorajšnjo smrt. O “kugi” pa niti pevci niti kdo drug obiskovalcem Benetk ne reče niti besede.

Pa vendar turisti bežijo, razen glavnega junaka, ki se zaradi svoje nesrečne ljubezni (dvakrat nesrečne, ker gre celo za prepovedano čustvo do mladoletnika) odloči za samomor z okužbo.

V sedanjem “kužnem” času, podobno kot v “Smrti v Benetkah”,  poslušamo ogabno osladno  glasbo iz starih časov, Titovih, čudovitih, komunističnih, ki so se z Golobovo vlado in ob Kučanovi izdatni podpori (po propadu “domobranskega janšizma”) vsaj deloma vrnili. O “kugi”, ki mori po Sloveniji, pa niti besede. Predsednik vlade je samo največji srhljivo groteskni klovn, ki s hripavim glasom, gotovo že okužen, nemočno vpije: “Vsi na ples! Saboterje bomo pa  – zk, takole!”.

Na naših radijskih postajah, zlasti levih, vrtijo vse več grotesknih pesmi, starih in novih,  suženjsko zaljubljenih v Titovo Jugoslavijo. O “kugi” pa niti besede. Samo kako neokusno šalo.

Še huje, po nekem čudežu, vsaj kar zadeva kulturo in demokracijo, je tudi za svobodo izražanja v EU, s kulturnim vodstvom iz držav, kakršna je bila Vzhodna Nemčija in še katera iz skupine sovjetskih satelitov, da, je tudi v EU etično in estetsko merilo za svobodo govora sedanja slovenska komunistična  medijska svoboda, s komunisti, ki si na smrt prizadevajo izgnati z RTVS še zadnje demokrate, pravzaprav veliko večino poštenih medijskih delavcev, z vodstvom na čelu. Ampak kaj, ko tudi v EU nihče niti ne črhne  o “kugi”, ki ima v svojih krempljih tudi že vso EU, ne le Slovenijo.

Ampak “kugi” je to prav malo mar. Kuga, ki v “Smrti v Benetkah” simbolizira – po avtorjevi volji, ali pa tudi ne –  prvo svetovno vojno in konec evropskih cesarstev, v sedanji EU pa simbolizira  konec Evrope z vso njeno kulturo. Da, v bistvu sedanja “kuga” simbolizira tretjo svetovno vojno. Kar pleši, Evropa, pleši, dokler te še držijo noge, že močno okužene, majave, ki jih na konice prstov že poljublja velika mrtvaška lobanja pogubne “kuge”.

Anticepilci imajo prav. Zdravila proti tej “kugi” ni. Tudi nobenega cepiva. Radio Ognjišče vrti pesem “Mi se imamo radi, radi, radi, radi ….”, glasno, glasno,  vse glasneje, kot da je to zadnja pesem pred vesoljnim  potopom.  Ampak o razširjenosti smrtonosne  “kuge”, o tej strašni “kugi” pa tudi na tem radiu – niti besede. Nihče si ne drzne zahtevati pravih in popolnih podatkov. Vse slovenske radijske postaje  podpirajo zlate,  kužne Titove čase, da bi ohranili Golobovo – hudo komunistične –  vrednote, imenovane  komunistična kuga ali razpad države. No, na samomor, kot Mannov junak, slovenski domoljubi še ne mislimo, ker še vedno sledimo Črtomiru in Črtomirom.  Ker še vedno sledimo Trubarju in Prešernu, tudi Balantiču. Ker smo še vedno Slovenci, nismo samomorilci, kot sta Kučan in sedanji predsednik vlade Golob – ne golob miru, temveč prinašalec kuge.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Blagajne

0
foto: Pixabay

Piše: Mirko Macher

Blagajna je pojem, ki po definiciji predstavlja vse dobro in slabo, kakor za koga. Res da asociira na blagne, vendar ne gre za divo.

Blaganje morajo biti predvsem polne, bilance vsaj izravnane, blagajniki pa poštene žene ali možakarji, krepostni ljudje!

Vendar vedno ni tako.

Nekoč v davnih časih, no ne tako davnih, za svinčeno zaveso Titove Indije Koromandije, ja, ta prežvečena koromandija ponazarja blaginjo, ko se cedi med in mleko in bankovci rastejo na drevesih namesto listja, so se ustvarjali današnji časi.

Ja ja, to so bili res pravi časi. Ljudstvo je ljubilo Tita, saj je bil, tako na prvi pogled, dobrodušen, vedno nasmejan, običajno je kadil kubanko in pil francoski konjak. Bil je res ljubljeni, ženice so omedlevale, ko so ga videle morda za trenutek, prva rockenroll zvezda Balkana, lepabrena se danes lahko skrije. No moški del ljudstva, pa je bil bolj previden, že kar s simptomi preganjavice, strokovno bi jim rekli, prosto po freudu, da so bili paranoični. Nikoli namreč niso vedeli, kdaj jih lahko obišče kdo od udbe, bognedaj! Pa ni bilo vse tako črno, saj so bili to tudi prijazni časi, ko si lahko zvestobo pri Titeku kupil, kot bi rekli štajerci, potem pa si imel mir, pa službo, pa kredit za hišo, pa privilegije v vip parterjih, … Kako si kupil zvestobo? Malenkost, samo vpisal si se v partijozsmsszdl, in v stopil v delavski sindikat, pa je bilo za vse poskrbljeno. Čisto enostavno!

Ena malenkost pa je bila, ki je Titek ne bi spregledal: vsaka vstopnica nekaj stane, a ne? No, članarina je bila res precejšnja, vendar je odtehtala privilegije, npr.: ni bilo potrebno čakati dohtarja, ta se je kar sam ponujal, na banki so te postregli s kofetom, ko si čakal na puf, da o službah, predvsem funkcionarskih, npr. predsednik delavskega sveta, ali sekretar partijske celice, da sploh ne govorimo, pa o najbolj odgovornih nalogah v teh t.i. družbeno političnih organizacijah. Če pa si bil blagajnik, pa si moral biti preverjen od vrhovnega zaupnika t.i. stranetadolanca, vsaj, če ne še iz kakšne inštance više; do krištofa si lahko prišel samo preko njegove osebne zaupnice, mačkoveštefke, potem pa sploh ni bilo več težav; no, mačkovmatija, bratec od prijazne štefke, ki gobce razbija .., pa te je sprejel le , ko je bilo že zelo hudo, ko si šel direktno v keho, ali celo pod njo, ve se kam …

Ja ja, blagajnik in sekretar, sta bila tatamata. No, ta glavni blagajnik ni bil tisti, ki je štel jugo dinarčke, to je bila zk – partija, szdl – delavsko ljudstvo, skojevci, zsms – omladina, ofž – rdeče feministke, ki so vagale pravo zlato, ja, zlate palice. Te so nato romale neznano kdaj, na neznane račune znanih partijcev in od njih zaupnih funkcionarjev.

Zlate palice so se kopičile in kopičile, saj je bilo med njimi tudi zaseženo premoženje sovražnikov ljudstva, zaplenjenih podjetij, ki so postala državna – Titekova, da o osebnem premoženju sovražnikov ljudstva, ki so končali pod, bog jim daj, rahlo zemljico, sploh ne govorimo. Kje se medijo te palice, sprašujete? Ja v partijski Indiji Koromandiji, za vsak primer, za hude čase, če bi stanetovdolančev prastrah prerasel v resničnost in bi jj-ji hoteli priti na oblast. Takrat bomo kupili slovensko demokracijoanegolobčkimoji. Namnožili bomo oefovske celice, nvoje v vsak wece. Danes so itak v vseh možnih variacijah že povsod, saj je ja partijska mladež, lunatiki, itak že zdavnaj pogruntala, da je bil dobri striček josifstalin že nekoliko zastarel: danes smo ja digitalna družba, vedo lunatiki, s copypace uredimo vse potrebno v trenutku. Kdo bi se danes sploh še ukvarjal s podjetništvom, ko pa nova partija pobira davke, od teh zagamanih butlov na znanih in neznanih tehnologijah vzporedne države – beri delavske blagajne, vsaj od leta 1945 – 2022, …

Baje, tako pravijo, da prvi lunatik že pripravlja zakon, ki bo po preizkušeni partijsko digitalizirani tehnologiji, preneseni iz kgbetožilskih logov, uzakonil v deželi slovenskih podpornikov slovenske avantgarde delavskega ljudstva, razglasil pa ga bo, sam, rtvslomojcej.

Mag. Mirko Macher, Most na Soči

Kdo bo kriv, ko… ?

0
Ograja (foto: arhiv Demokracije)

Piše: Stojan Korošec

Resnično me zanima, kdo bo nosil odgovornost po umiku ograj na južni meji:

… za morebitno povečanje ali celo žrtve kriminala, ki je stalnica teh razmer z migracijo?… za povečanje strahu pred temi tujci v naši deželi?… za povečanje stroškov in transferjev, ki jih ni dovolj jiti za naše ljudi?… za povzročanje nemira in strahu pred migranti?… za rušenje miru in avtonomije prebivalcev?… za dobesedno samovoljo vlade in vladne administracije ter upravičenem kljubovanju volivcev … za enormne stroške in bajne zaslužke določenih protezirancev z tem poslom?… za lačne naše otroke brez toplega obroka, ki jim ga bo pojedel ta posel in korupcija?… za sprenevedanje in odgovornost glede resnega in za Slovence uničujočega koraka te Vlade?… za odgovornost do enormne porabe sredstev za tujce, ko večina Slovencev živi v revščini?… za to, da bomo sami morali začeti ukrepati zaradi materialne in fizične ogroženosti?Če ti čudežno izvoljeni ljudje mislijo, da bodo stali križem rok, se prekleto motijo, ker ga ni na svetu, ki ne bi zaščitil in poskrbel za blagostanje, mir in svobodo svoje družine izza svojih mej, kaj šele če mu skorumpirani državni uradniki sami z prevarami uničijo družino!Jaz sem že tako pripravljen na vse zaradi podobnega in vi to dobro veste, ker ko Štajercu taki to naredijo, pride do ne videnega in DRASTIČNEGA! To sem obljubil in vsem dal čas za konkretne korake do konca sodnih in parlamentarnih počitnic!Pa lep pozdrav!Stojan Korošec, Maribor

Za denar delajo vse

0
Denar (foto: Pixabay)

Piše: Kari Karinger

Hašim Aga ima stranko, v kateri so Balkan Boys, moji najhujši sovražniki, Peter Roljić, ključavničar, udbovec, četica bosandžerosov, ki me je strašila, nekaj neugodnih sosedov, et cetera…

Za denar delajo vse, prisluškujejo, grejo se aktivizem, prevažajo brašne pečurke. Hašim Aga in Schmiegel, ki jih je dobil po ušesih, sta najboljša prijatelja. Tega pa ne morem verjeti, da maljavca in lgbt povsem sprejmejo. Za balkance je lgbt enostavno G. Ponavadi sramotijo vse, ki niso po ortodoksnih pravilih. Pujsa Pepa in njene punce nimajo nič z njimi. Ampak lgbt je nekako noter v tej navezi. Bojan Požar ima vire in bi lahko tej stvari prišel do dna. Jaz sem samo firbčna baba, ki preveč ve in vam vse skokodaka. Če bom zvedela, vsekakor sporočila. To bo zabava!

Kari Karinger, Črnuče 

Stavkajoči na nacionalni RTV so pa res nacionalisti!

0
RTV Slovenija (foto: STA)

Piše: Frančiška Buttolo

Zadnje dni sem napisala kar nekaj člankov, ki niso mogli biti objavljeni. Večinoma so bili preveč nacionalno frustrirane narave, torej nacionalistični. Očitno pa so tovrstna čustva tudi v Sloveniji že preteklost. Narodna zavednost je v diametralnem nasprotju z vsemi glavnimi vrednoti modernih Zahodnjakov. Zlasti pa so ovira multikulturnosti – kot prvi med vsemi vrednoti sedanje EU.

Včeraj sem na eni od lokalnih slovenskih televizij videla značilni prizor z Nizozemske. Neko staro gospo so v delu večjega mesta vprašali, če v njem ne živijo več Nizozemci. Gospa pa je odgovorila, da sta ostali samo še ona in še neka stara gospa. Ko se je ta pridružila pogovoru, se sploh ni pritoževala. Kje neki, prav na smeh ji je šlo, ko je razlagala, kakšni so novi priseljenci. Niti malo ni pokazala  nostalgije za starimi časi. Ne, pač pa je sprejemala dejstvo, da zdaj ne živi več med Nizozemci, temveč med nekimi tujci, na katere ne sme narediti slabega vtisa. O njih ni rekla ničesar, kot da se zaveda, kako neprimerno bi bilo, če bi rekla, da so morda muslimani, Arabci. Afričani, kaj šele  da so temnopolti ali celo  “črnci” (prepovedana beseda, dovoljeno je reči le, da je kdo belec).  Zelo vesela je bila, druga stara gospa,  ker se z nekaterimi že prav prijazno pozdravlja.

No, sreča nas starih ljudi menda  res ni odvisna od tega, ali živimo med tujci v tujini, ali pa kar doma. Sreča je odvisna od tega, kako veliko pokojnino imamo. Politiko pa je treba prepustiti mladim. Oni najbolje vedo, kaj jim najbolj ugaja. Starci, ki kritizirajo mlade, so zoprni.

Krasen dokumentaren prispevek na eni od slovenskih “podeželskih” televizij. V Ljubljani pa branimo nacionalno televizijo. Kako nacionalistično, kako fašistično, dragi stavkajoči nacionalsocialisti, z gospodom kapitalistom Štefančičem na čelu. In v EU jih menda neka komunistka  Vera prav starokopitno podpira. Sicer pa se sploh lahko čudimo, tem svetovljanom v EU? Od vseh zahtevajo, da bi bili čim manj nacionalistični, da bi bili predvsem državljani sveta, svoje glavne politične kadre pa vse države EU zajemajo predvsem iz medijskih “ribnikov” ali bazenov,  še zlasti iz nacionalnih medijev.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Mugglia – Milje

0
Zastava (foto: iStock)

Piše: Mag. Mirko Macher

Običajno izhajam iz sebe, torej ne posplošujem. Če je le možno sem kritičen do vplivnih ljudi, ki so le vplivni za svojo korist, čeravno posredno živijo na mojem računu. Kot da vseh stroškov še ni dovolj, saj sem le penzionist z 41 leti delovne dobe, preko 25 let v osebnih zasebnih podjetjih, ki so zaposlovala na tisoče ljudi, za današnjih 700 + nekaj evrov drobiža penzije. Okej, pa kaj, itak smo šli v bankrot.

Glede na to, da sem odgovoren do sebe in svoje družine, torej žene, s katero živiva skupaj že 43 let, se kot hudič križa bojim C-19. Bog ne daj še te nesreče, da ne grem v leto ’45, ko je M OF Radovljica razlastninila mojega deda, in leto ’57, ko so radovljiški komunisti dokončno obračunali z mojim očetom, ki ga pogrešam od tretjega leta starosti.

Prebijam se skozi življenje in živim. Lahko rečem, da sem preživel prelepo mladost, v bedi in stigmatizaciji od malih nog, ponižan in odrinjen od družbe. Zakaj prelepo mladost, ker so jo slovenski boljševiki, nam mladim in zavrženim, risali kot ideal vsega lepega, kar je v Jugi in na tem planetu sploh možno videti in doživeti.

Ja, da ne pozabim, letos sva se z ženo preventivno odpravila na dopust, seveda na Janševe bone v madžarske, pardon Prekmurske toplice, da se naužijeva D-vitamina, tudi lačna nisva bila, saj nama je sin posodil svoje neporabljene – Janševe bone. Uspelo nama je, na kar sva zelo ponosna. Čofotala sva po bazenu gor in dol cela dva dneva.

Juhuuhu!

Da brez morja ne bi šlo, je žena dala idejo, da greva v Ankaran, natančneje na Debeli rtič, namakat noge in loviti D-vitamin. No, ker je bil lep dan, sva se ustavila nekaj kilometrov pred slovensko mejo, v Mugglii, ja, po naše, v Miljah pri Trstu. Čudovit enodnevni izlet, s kopanjem in lovljenjem D-vitamina. Vse zastonj, razen goriva v lizing citroenu. No, žena si je v Ankaranu privoščila krožnik sveže zelenjavne solate, jaz pa pizzo margarito in kozarec piva.

Naj PV-ja kaj vprašam? Ne ne, vse odgovore že poznam: megla na Jadranu, jahtica, hlajeni šampanjec, jastog, D-vitaminčki, …. čudoviti pogledi na mlade obline in neskončno uživanje …

Žena pravi, bilo je lepo, še bova šla v Milje, pardon v Mugglio, samo ne veva še, katerega leta bo to, če sploh bo. Vsega pa vseeno ne povem.

Mag. Mirko Macher, Most na Soči

Najbolj brano

Ljubljana
light rain
19.1 ° C
19.9 °
17.6 °
91 %
0.5kmh
75 %
Sat
25 °
Sun
29 °
Mon
20 °
Tue
19 °
Wed
16 °