Doma Blog Stran 35

Jezik videnj

0
foto: Pixabay

Piše: Franc Bešter

Problem je, da mi, ljudje, ne le zoženo spoznavamo, mi tudi zoženo opisujemo. Človeški jezik (jezik zvoka) ima svoje meje, danes si sicer močno pomagamo tudi s fotografijo in filmom (pri tem gre za vizualni jezik, za jezik svetlobnih znakov). A tudi če z vsem skupaj opisujemo neko dogajanje, je to še vedno nekaj silno ozkega. Nekaj tako neizmernega, kot je dogajanje, lahko zares celovito opisuje le jezik Duha, in jezik videnj je vsekakor jezik Duha: »Videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom«. Pri tem dajem poudarek na videnjih v sanjah – ker imamo sanje vsako noč, zato lahko tudi videnja v njih. Gre za lucidne (jasne, jasnovidne) sanje. Zakaj dajem tak poudarek na videnjih? Ker (edino?!) v njih lahko konkretne stvari, osebe, dogodke, VIDIMO. Za pravilno odločanje v življenju pa bomo morali poznati ravno resnico o tem, o konkretnih dogodkih, razna splošna verska načela in pravila nam pri tem mnogokrat ne pomagajo. In videnja so polna resnice o tem – o dogodkih sveta, ker nam Duh prinaša Besedo, ki je Resnica sama.

Meso in kri (razum) ne moreta spoznati resnice, a resnica nam je vseeno dostopna, s pomočjo Duha, ki nam Resnico prinaša, s pomočjo duše kot »instrumentom« spoznavanja. Vendar se tu pojavi še en velik problem, razumevanje jezika Duha, v tem primeru jezika videnj. Pri videnjih gre za jezik podob – simbolov, v naravi simbola pa je, da ni nikoli do kraja raziskan, vedno ostaja tudi skrivnost. Racionalizem pa ravno tega (skrivnosti) noče priznati! Ne smemo poskušati, da bi kdaj vse razum – eli, slej ko prej si moramo priznati, da so stvari, ki so nad našim razumom.

Možnosti tega jezika (videnj) so neizmerne, a takšen ta jezik tudi mora biti, če naj opisuje nekaj tako neizmernega kot je neko dogajanje. Pred nami je torej neka težka naloga: učenje jezika Duha. Vendar, s tem dosegamo tudi nek veličasten cilj: presegamo človeški jezik, ki ima kot jezik, vezan na snov, zelo omejene možnosti, z jezikom Duha, katerega možnosti so neomejene.

Nočno – videnjski (sanjski) svet: za njegovo boljše razumevanje bom tu omenil kabalo (mistični judovski nauk) – učenje o višjih in notranjih svetovih, VSAK dogodek, preden se zgodi na svetu (v elementu Zemlja) mora biti prej oblikovan na teh višjih planih, astralni svet kabale (element Voda) je identičen z Jungovim kolektivnim nezavednim, in je nekakšen kalup za materialni svet, zato v njem lahko opažamo klišeje prihodnjih dogodkov. Pri biblijskem videnjskem svetu gre za povsem isto, ko živimo v nočno videnjskem svetu, živimo v duhovnem svetu, na astralnem planu kabale, in opažamo prihodnost sveta, tudi Sveto pismo na več mestih opisuje preroške sanje.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Doseganje vzvišenega cilja

0
foto: Pixabay

Piše: Franc Bešter

Človek je duh v telesu in telo, ki ima duha, zato ima potrebe, ki so potrebe telesa, in potrebe duše. Kaj naj bi v življenju najprej skušal zadovoljiti? Živimo v času materializma, ko ljudje skušajo najprej poskrbeti za telesno udobje, a ta usmeritev je napačna, če sledimo Jezusovim besedam, torej besedam samega Boga, ki nam naroča, naj najprej iščemo nebeško kraljestvo, torej tisto, po čemer hrepeni naša duša. Jezus ob tem doda, da nam bo, če bomo najprej iskali to, tudi vse drugo (za telo) navrženo. Materialnih (telesnih) potreb torej ne smemo postavljati na prvo mesto.

Glavni vzrok tega je zagotovo v tem: Bog pozna človekovo presežno naravo, dejstvo, da njegov duh znotraj materialnega sveta ne more najti potešitve. Kdor je dovolj dobro spoznal nočno- videnjski svet (astralni svet kabale), ko človek kot duh živi v Duhu in v Besedi (v Bogu), bo zlahka razumel, zakaj tako: to je duhovni svet, ki je za duha naravno okolje, medtem ko je »element Zemlja«, materialni svet, zanj nenaravno okolje, razumel bo, zakaj duh na Zemlji ne more najti potešitve. Bogastvo Besede, videnjskega sveta, je nekaj neizmernega, v temnem in težkem materialnem svetu pa se stvari stereotipno ponavljajo, vse v njem je tudi omejeno in nepopolno.

Človek naj bi v življenju iskal Bogastvo Boga, ne umazano zemeljsko bogastvo. Okoljsko krizo je povzročilo tudi to: presežna narava človeka, ko človek, ne zavedajoč se jasno svoje presežnosti, skuša zadovoljiti svoje želje, najti izpolnitev, srečo znotraj Zemlje, in pri tem je uporabil tehniko, za kopičenje bogastva, a ona mu lahko daje le zemeljsko bogastvo, nikoli pa tistega, kar potrebuje duh. Vsa tehnika sveta in vse bogastvo tega sveta ne moreta dvigati in hraniti naše duše. Uničevanje narave, s tehniko, ki daje to, kar duše ne more hraniti. Jezus v evangeliju govori tudi o poti, ki dušo človeka vodi k Bogu, to je pot hoje za Besedo, ki je »pot, resnica in življenje«. Beseda (Jahveja, Očeta) je Pot, ker človeku kaže pot v nebeško kraljestvo, je Resnica, ker človeku razodeva resnico (o dogajanju sveta), in je Življenje (za našo dušo). Slediti Besedi: to je mogoče, ker Beseda hodi pred človekom – tako, da gre v njegovo prihodnost, s svojimi načrti za prihodnost človeka. Beseda hodi pred njim tako, da mu kaže te načrte – ker Beseda kot Pot kaže pot. Pot pa je nujno iz dogodkov sveta, Beseda torej kaže svoje načrte za prihodnje dogodke človekovega življenja. In spet smo pri velikem pomenu videnj: konkretne dogodke lahko vidimo edino v videnjih!

Franc Bešter, Zg. Besnica

Kdo so Hiksi in Libijci v Sloveniji? Ali, kaj bi se lahko naučili od starih Egipčanov?

0
Protest (foto: Polona Avanzo)

Piše: Uroš Gabrijelčič 

Preden bom poskušal odgovoriti na vprašanji, ki sem si jih v naslovu sam zastavil, bo najbrž vsaj nekaterim bralcem treba pojasniti, kdo so bili Hiksi in Libijci v zgodovini starega Egipta, ter kaj bi lahko imel stari Egipt s Slovenijo danes, 30 let po osamosvojitvi.

Na prvo vprašanje bom odgovoril v nadaljevanju, na drugo pa odgovarjam tako, da se pač sklicujem na to, da se je mogoče iz zgodovine vedno naučiti kaj uporabnega. Zveni obrabljeno, vem, a zato ni nič manj res, ker so nas namreč učili, da je zgodovina najboljša učiteljica. In če se v tem bralec strinja z menoj, naj si prebere še nadaljevanje.

Stari Egipt je zame najbolj imenitna, ob tem pa objektivno gledano po vsej verjetnosti tudi najstarejša kultura, ki je med drugim zaslužna za nastanek prve ozemeljske države na svetu in za iznajdbo hieroglifov, pisave, ki je bila podlaga vsem drugim dosežkom njihovega duha. Bili so imenitni astronomi in še boljši zdravilci, matematiki, pozorni in bistri poznavalci rastlinskega in živalskega sveta, predvsem pa so bili nekaj posebnega zaradi svoje vere, ki se zelo razlikuje od nekaterih sočasnih ali malo poznejših. In seveda, neprekosljivi arhitekti ter gradbeniki, ki so ustvarili nekatere od najbolj presenetljivih spomenikov gradbeništva in umetnosti.

Keopsova (Kufujeva) piramida, Tutankamonova grobnica, Nefretete, soproga krivoverskega faraona Ehnatona, Ramzes II. in Kleopatra so imena, ki so postala ikonska za stari Egipt. In so hkrati tisti magnet, ki letno pritegne tudi do 7 milijonov turistov (kadar ni epidemije …).

Poznavalci te kulture ne potrebujejo te vrste magnetizma, čeprav nič manj strastno ne podlegajo neki drugi privlačnosti te civilizacije, namreč njeni sposobnosti samorefleksije. Po zaslugi (tudi) te lastnosti, se pravi sposobnost ocenjevanja svoje kulture glede na preteklost, ki se nam je ohranila v številnih besedilih, lahko danes lahko veliko bolj argumentiramo razpravljamo o njenih dosežkih. Oglejmo si na kratko njihovo zgodovino, preden vanjo umestimo Hikse in Libijce ter pojasnimo, kdo naj bi bili v Sloveniji danes njihove »replike.«

Čeprav je stari Egipt danes najbolj prepoznaven po svojem dinastičnem obdobju, za katerega egiptologi dokaj enoglasno zatrjujejo, da je trajalo 3000 let (od 3000 do 30 pr. Kr.), pa ni nastanek te kulture nič manj osupljiv. Sega vsaj v 7. ali 8. tisočletje pr. Kr., ko so bili dani vsi kulturni nastavki za poznejši faraonski Egipt. V faraonskem obdobju, ki po dolžini za tretjino presegalo našo zahodnoevropsko civilizacijo, se je zvrstilo 30 dinastij, ki jim je različno dolgo vladalo vsaj 300 kraljev. Večina številk v zvezi s to kulturo je približna in je bolj ali manj stvar egiptološkega konsenza, čeprav nekaj trdnih databilnih opornih točk imamo. Tudi zaradi tega in zaradi vsem znane zagonetnosti njihove hierolgifske pisave (leta 1822 jo je razvozlal François Champollion, vendar je transkripcija hieroglifskih besedil kljub temu predmet številnih razlag) ostaja ta civilizacija predmet nenehno novih interpretacij, ki so deloma posledica novih odkritij deloma pa novih pogledov, do katerih ima vsaka nova generacija egiptologov seveda vso pravico.

Kar je za naš namen pomembno, je, da si osvežimo spomin na to, da se ima naša zahodna kultura, ki se sicer napaja iz starogrške dediščine, nekaj svojih korenin tudi v starem Egiptu. V tem pogledu smo torej daljni dediči prav tistega starega Egipta, ki svet vedno znova osuplja s svojimi dosežki.

Od kod izvirajo stari Egipčani, je zavito v meglo, a so bili po vsej verjetnosti avtohtoni prebivalci doline ob Nilu, ki ob svitu civilizacij ni bila tako mogočno obdana s puščavami, kot je zadnjih 3000 ali 4000 let. Kakor koli že, dolina Nila je bila po zaslugi rednega poplavljanja reke in zelo plodne zemlje idealna za razvoj življenja in človeških skupnosti. Te so se okoli leta 3000 pr. Kr. združile v prvo znano teritorialno državo, ki ji je vladal kralj oziroma faraon. Nastanek enotne države, ki je bila bolj ali manj omejena na dolino reke, a je v dolžino merila več kot 1000 kilometrov, je bil osupljiv dosežek. Tam je v »oazi«, ki je bila na vzhodu in zahodu omejena s puščavami, na severu s Sredozemskim morjem, na jugu pa z Nubijo, imenovano tudi Kuš, živelo od enega milijona prebivalcev (na začetku), do 6 ali celo 7 milijonov ob njenem zatonu. Ob tem je treba bralca spomniti, da ko gre za Egipt, jug pomeni sever in obratno.

Zaradi izjemne rodovitnosti te doline so prebivalci uživali blagostanje, ki v tistih časih ni bilo ravno samoumevno. Ni treba posebej poudarjati, da niso vsi živeli enako dobro, saj je bila njihova družba, kot se za človeške skupnosti spodobi, razslojena, ne glede na to pa je bilo življenje tam prijaznejše kot v nekaterih drugih poseljenih predelih našega planeta. Tudi zaradi tega je bil Egipt privlačen za tujce, ki so v Egipt prihajali tako rekoč od vsega začetka. Pričevanja iz vseh obdobij so v tem pogledu nedvoumna in kažejo na to, da je bil faraonski Egipt voljan medse sprejeti tujce, a pod pogojem, da so sprejeli njihovo vero, jezik in način življenja. Zlasti vera je bila starim Egipčanom tako pomembna, da so prvi grški zgodovinarji imeli to deželo za najbolj sveto od vseh. Trdili so, da je bila v bistvu vsa dežela eno samo svetišče, tempelj, v katerem so v tam razstavljenih kipih prebivali bogovi, kadar so se tako odločili. Verska gorečnost seveda ni bila samo posebnost starega Egipta, je pa bilo nekaj posebnega njihovo verovanje v posmrtno življenje. V njem je po smrti posameznik živel večno, če je prestal Poslednjo sodbo s tehtanjem srca. Na tem mestu o tem ne bomo govorili, to omenjam samo zato, da opozorim na specifičnost, ki so se ji morali prilagoditi tudi vsi priseljenci. Ti so se zelo opazno naseljevali v nižinskem delu Egipta, imenovanem delta, ta pa je bil dostopna tako z vzhoda (Palestina, Bližnji vzhod) kot z zahoda (predvsem libijska plemena). Na jugu, torej ob meji s sedanjim Sudanom, takratno Nubijo, je bilo prehajanje večinoma omejeno na trgovske stike, pri čemer je bil Egipt tisti (razen ob koncu 3000 letnega obdobja), ki je narekoval pogoje in jih obračal v svoj prid. Njihova civilizacijska premoč je bila tako očitna, da so v nekem trenutku z zemljevida »zbrisali« t. i. nubijsko kulturo A, prebivalce Kuša pa uporabili za svoje namene, predvsem vojaške.

Zgodovino Egipta egiptologi že dolgo delijo na obdobja, ki si kronološko sledijo takole: preddinastično obdobje razpršenih kultur in v 4. tisočletju pr. Kr. prevlada kulture Nakada, ki kulturno poenoti Egipt še pred »uradno« združitvijo okoli leta 3000 pr. Kr. Nato si sledijo t. i. Staro kraljestvo, 1. vmesno obdobje, Srednje kraljestvo, 2. vmesno obdobje, Novo kraljestvo, 3. vmesno obdobje in Pozna doba, ki jo zaznamujejo predvsem zavojevanja novonastalih imperijev nad Egiptom (Asirija, Perzija, Aleksander Veliki, dinastija Ptolemajcev, Rim).

Ta delitev je seveda umetna, saj Egipčani sami svoje zgodovine niso videli tako, je pa res, da so ta, različno dolga obdobja videli kot nekaj izjemnega, nekaj, kar je bilo pravo nasprotje redu, pravičnosti in miru in kar so imeli za kaos. Kaos, posebljen v boginji Isfet, je bil nenehna grožnja urejenosti centralno vodene države in je v vmesnih obdobjih kazal podobo razdrobljenih in med seboj sprtih manjših kraljestev. Zanimivo pa je, da se ta resničnost ni odražala v »uradnih« zapisih, kot zelo zgovorni izpričujejo njihovi letopisi. Različni seznami kraljev ne beležijo nobene cezure v nizanju kraljev. Te svojevrstne kronologije so pravzaprav nekakšna zgodovina, omejena seveda samo na dvor in dogajanje okrog njega.

Kar je za moj odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje bistveno, je, kdo so bili Hiksi in kakšno vlogo so imeli v takratni egipčanski družbi ob koncu Srednjega kraljestva. To najlažje pojasnim s citatom iz knjige Jana Assmanna, nesporne avtoritete sodobne egiptologije. Takole zapiše v delu Duh Egipta, ki ga bomo še letos dobili v slovenskem prevodu: »Prelomni trenutek v tem obdobju (Ob koncu Srednjega kraljestva, op. p.) pa je to, da so se oblasti polastili Hiksi, poglavarji semitskih plemen, ki so poseljevali delto in si podvrgli tudi druge dele Egipta. To se je izraziteje dogajalo v sedemnajstem in deloma v šestnajstem st. pr. Kr. Prevzem oblasti s strani Hiksov je oznanil konec Srednjega kraljestva in popeljal Egipt v predzgodovino Novega kraljestva.«

Hiksi so bili torej tujci, ki so nekaj stoletij priseljevali v spodnji Egipt in si tam ustvarili svoja središča. Sam izraz je sicer grška različica egipčanskega izraza za »poglavarje tujih dežel.« Tako še zapiše Assmann: »Šest kraljev XV. dinastije je nosilo ta naziv in tako so tudi našteti na seznamu kraljev. Bili so tujci azijskega porekla in so vladali nekaj več kot sto let (1650–1540 pr. Kr.). V vsej faraonski zgodovini Egipta se je zgodilo prvič, da so deželi vladali tujci. Izkušnja tuje vladavine in poznejše osvoboditve izpod tuje oblasti je bila ključna za usmeritev Novega kraljestva. Imela je velike posledice na politiko, družbeno strukturo in celo na egipčanski svetovni nazor, v katerem je zdaj pojem tujca dobil povsem nov pomen.«

Pojasnili smo, kdo so bili torej Hiksi, a kako je mogoče, da so ti priseljenci na kolena spravili mogočni Egipt in kako je mogoče, da se je njihova razmeroma manj številna skupnost lahko polasila oblasti. Odgovor nam razkrije dejstvo, da so priseljeni Hiksi prihajali iz območij palestinskega imperija, ki se je izoblikoval v 17. st. pr. Kr. in se nato širil proti zahodu ter se polastil tudi Egipta. Priseljeni Hiksi so bili torej del širše skupnosti, pravzaprav matične države, ki je z zanimanjem opazovala dogajanje v Egiptu, kjer je imela svojo »izpostavo« v mestu Avaris. Lahko bi celo zapisali, da so ti Palestinci imeli v Egiptu svojo peto kolono, kakor radi danes pravimo. Še vedno pa je na mestu vprašanje, kako so si lahko podvrgli tako mogočno državo, kot je bil Egipt. To se egiptologi precej prepričljivo pojasniti. Ključna za njegovo zmago nad sicer močnim nasprotnikom je bila nova tehnika bojevanja s konji, natančneje z bojnimi vozovi, ki so jih vlekli konji. Teh v Egiptu takrat niso poznali. Kot tudi ne novega in pomembnega orožja, nove vrste loka, ki je bil prožnejši in je imel večji domet ter učinkovitost … Ta kombinacija je bila za nekoliko »uspavane« Egipčane usodna. Proti novi tehniki bojevanja so bili nemočni in  tako so bili po dobrih 15 stoletij obstoja države prvič v svoji zgodovini podvrženi nadvladi tujcev. Ob tem je zanimivo, da so Hiksi privzeli egipčanske verske navade, častili egipčanskega boga Raja in se dali okronati za faraone. Na prvi pogled se je torej zdelo vse v redu, vendar se priseljenci do svojih »gostiteljev« niso obnašali prijazno, njihova prilagoditev egipčanskim navadam pa je bila bolj ali manj navidezna. Njihovih navad nikoli niso zares ponotranjili.

Egipčani se seveda s takšnim položajem niso mogli sprijazniti in ko so se tudi oni dodobra seznanili z novo tehniko bojevanja, je ta slednjič pripomogla, da so se vsiljivih tujcev znebili. S tem, kar jih je 100 let prej premagalo, je Egipčanom omogočilo, da so sovražnim Hiksom vrnili milo za drago. Izum konjeniškega načina bojevanja z gibljivimi lokostrelci, se je zavojevalcem vrnil kot bumerang. Egipčane so Hiske pregnali daleč proč od sebe in segli na njihovo področje ter si ga podredili. S tem dejanjem se je egipčanska država umestila med imperije in se je temu primerno poslej tudi obnašala.

Kaj je torej tisto zanimivo, kar nam pripoveduje (med drugim) ta zgodba, da bi jo bilo moč aplicirati na razmere v Sloveniji. Na prvi pogled nič, saj prišleki, ki so se v Slovenijo preselili po slovenski osamosvojitvi, v ničemer ne ogrožajo našega reda, naših navad, naše vere, našega načina življenja … Ali pač? Tudi je na prvi pogled težko primerjati razmere v neki več tisoč let stari kraljevini s sodobnim političnim sistemom parlamentarne demokracije. Če torej vztrajamo pri tej primerjavi, je to zato, ker menimo, da se je starim Egipčanom dogajalo to, kar se dogaja tudi nam, le da je stari Egipt zaključena zgodba in zato poznamo njen razplet, naš tukaj in zdaj pa še traja in še čaka, da ozavestimo nek proces, ki je neko kulturo nekoč pripeljal do roba propada. Čas za samorefleksijo je torej na mestu.

Nekdanja Jugoslavija je bila v nasprotju z Egiptom večnacionalna skupnost, federacija republik. Po njenem razpadu so se nekdanje republike podale na samostojno politično pot in s tem uresničile svoje težnje po samostojnosti in po državi, utemeljeni na nacionalni pripadnosti. S tem ne bi bilo nič narobe, če nekatere republike ne bi mele med seboj neporavnanih političnih računov iz preteklosti. Nadaljevanje je znano in za neke predele bivše države tudi še ni dokončana zgodba, vendar Slovenija k sreči ne sodi vanjo. Kaj je torej s Hiksi in Libijci v Sloveniji? Kdo so, če sploh? Vemo, da je nacionalna homogenost pri nas dokaj visoka, neslovenski prebivalci pa bodisi slovenski državljani bodisi ljudje z začasnim bivališčem pri nas in z delovnimi vizami. Položaj ne bi bil torej v ničemer zaskrbljujoč, če se v Sloveniji v zadnjem letu in pol ne bi odvijala zgodba, ki je po svojem značaju v Evropi vsaj specifična, če ne celo edinstvena. Poglejmo!

Slovenci v nekdanji Jugoslaviji nismo dosegli tega, kar smo pričakovali, namreč, da o svoji usodi odločamo sami na podlagi narodove volje. Ta cilj, ki so ga gojili tudi že naši predniki, smo naposled dosegli. In še več, ob osamosvojitvi smo se odločili tudi za drugačno politično ureditev, kot pa jo je ponujala komunistična Jugoslavija. Postali smo parlamentarna demokracija s strankarskim sistemom političnega delovanja. Stvari so se zdele urejene, a v resnici niso bile. Vsa nekdanja politična zgradba se nam je iz nekdanje države prenesla v novo, ljudje nekdanjega režima so večinoma ostali na svojih položajih, do neke mere se je tu in tam menjal samo vrh. Na vsakih novih volitvah so se ustvarjale nove koalicije, v katero so se povezovale različne stranke, a če se zdaj ozremo nazaj, nekako začudeno opažamo, da se v resnici nismo zelo oddaljili od nekdanjega režima. Na formalni ravni da, na vsebinski ne, in tako se nam je zgodilo, da smo imeli v 30 letih samostojne države razen v dveh primerih same leve vlade, kar je glede na našo slabo izkušnjo s komunizmom zelo presenetljivo. Ni pa presenetljivo, če si podrobneje ogledamo dogajanje, predvsem na medijski ravni, saj je ta odločilna pri oblikovanju zavesti ne le posameznike temveč tudi družbe. Tu se je izkazalo, da imajo leve vlade, ki na splošno k normalizaciji razmer v družbi niso prispevale nič, še vedno veliko zaupanje med ljudmi. Zapisali smo normalizaciji in to namerno, kajti namen osamosvojitve je bil med drugim tudi sledenje tržno naravnanemu ekonomskemu sistemu, sproščanju privatizacije, ukinjanju državnih podjetij, uvedbi zasebnega šolstva in zdravstva in ne nazadnje uravnoteženosti medijev. Vse to se je sicer dogajalo, a v zelo omejenem obsegu, zato je Slovenija začela zaostajati celo za državami, ki so bile včasih precej za njo, a so obrat od komunizma proč izvedle veliko koreniteje in uspešneje.

Zgoraj zapisano še vedno ne pojasnjuje tega, kdo so Hiksi in Libijci v Sloveniji? Spet nič, vsaj na prvi pogled. In vendarle ima, a bo treba znova malo po ovinku. Odgovor ponuja dogajanje v Sloveniji v obdobju boja proti epidemiji, ki traja leto in pol. Pri borbi proti virusu smo bili uspešni, če gledamo primerjalno in skozi svetovno optiko, a vendar je hkrati z bojem proti covidu v našem prostoru vzniknila še ena bojna fronta in sicer ideološka. Na široko jo je odprla slovenska levica v z določenim delom prejšnje koalicije, ki je tik pred krizo odstopila in prepustila nehvaležen boj z virusom desni vladi, tisti, ki je v bistvu enkrat samkrat (2004-2008) vodila Slovenijo, in to zelo uspešno. Odkrito nasprotovanje vladnim ukrepom (pa čeprav na račun zdravja in življenja ljudi), ki so bili v glavnem usklajeni z mednarodnimi, se je zaostrovalo iz tedna v teden, celo iz dneva v dan. Tu ni šlo za vsebinske spore, saj levica svojega protikriznega programa v tem obdobju sploh ni pokazala, kar pomeni, da ga sploh nima (najverjetneje) ali pa ga ljubosumno varuje. Kakšen bi ta program sicer lahko bil, torej ne vemo, a sklepamo, da ne bi bil usklajen z mednarodnimi, saj takšnega že imamo in v dobrobit ljudi ga sedanja vlada tudi izvaja.

Podla prizadevanja k zrušitvi vlade, ki zdaj trajajo že leto in pol, so podprli poleg nekaterih privatnih (kar je njihova pravica) tudi vsi državni mediji, najbolj očitno RTV Slo, ki svojega levega navijaštva sploh ne skriva, s tem pa dela krivico večinskemu (upam si to zapisati) delu prebivalstva, saj ga je odrezala od objektivnih informacij. Ampak spet smo pred vprašanjem, kaj imajo s tem Hiksi in Libijci? Poskusimo, tokrat tretjič in obljubim, da tudi zadnjič!

V letu in pol so se v Sloveniji vsak petek v njeni prestolnici odvijali organizirani spontani protesti. Je to paradoks ali oksimoron? Ne! V Sloveniji in samo v Sloveniji je to realnost, kajti pri nas se pred očmi javnosti odvijajo protesti, ki jih levica, ki jih organizira, proglaša za spontane in jim tako podeljuje voljo ljudstva. In to kljub dejstvu, da gre za peščico bolj ali manj istih ljudi, ki jim je ob petkih dolgčas in ne vedo, kaj bi sami s seboj. Če kdo ne verjame, naj si vzame čas kakšen petek, a ne zdaj poleti, ko jim je nekoliko pošla sapa. Jeseni bo zagotovo še dovolj priložnosti.

Na teh protestih navijačev leve politične opcije so bili zelo opazno dejavni tudi tisti slovenski državljani, ki po narodnosti niso Slovenci. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi jih motila samo delovanje vlade v zvezi z zdravstvenimi ukrepi. Imajo pač svoje (žal nestrokovne) poglede na to. Toda med temi »spontanimi« demonstracijami, znanimi kot petkovo kolesarjenje, je na dan izbruhnilo vse sovraštvo do tiste oblike slovenske družbe, ki jo v največji meri zastopata stranki SDS in Nsi. Ti dve vidita slovensko družbo utemeljeno na slovenski narodnosti, na slovenski kulturi, kakor smo jo podedovali od prednikov, pri čemer je treba izvzeti žalostno obdobje druge Jugoslavije. In na družini kot tisti osnovni celici, ki omogoča nizanje generacij, od katerih vsaka nova gradi na ramenih predhodne. Družina desnemu polu ne pomeni samo osnove, pač pa tudi vrednoto, ki je podlaga za vsako nadaljnje prostovoljno druženje v večje skupnosti, končni cilj pa je država, ki državljanom omogoča vse zgoraj našteto. Ob tem pod družino desni razumemo skupnost matere, očeta in njunih otrok. Prav to pa je tisto, kar moti nekatere predstavnike drugih narodnosti, ki jim soglasno pritrjuje levica. Moti do te mere, da so avtohtone prebivalce te dežele med mitingi pošiljali iz države ali pa vsaj iz prestolnice, ker da ta pripada njim. Takšen odziv neke skupine državljanov je šel z roko v roki z levičarskimi pogledi na ureditev sodobne družbe, pri čemer je paradoksalno to, da njeno podobo oblikujejo po modelu po vsem svetu propadlega komunizma, kar se med drugim kaže tudi na simbolni in deklarativni ravni (rdečo zvezdo nosim, ali pa, sem ponosen naslednik komunizma … tako slišimo, beremo). Žal je to tudi del evropske agende, ki si zelo prizadeva redifinirati pojem družine in vanj vplesti tudi skupnosti istospolnih, brezspolnih, transspolnih in še vrsto različic. Vse v skladu s prepričanjem, da je po nekem štetju spolov 72 in podobne neumnosti. A pustimo ob strani te nebuloze in se vrnimo k naši zgodbi.

Vsa ta skupina kolesarjev, ki skupaj šteje približno 10000 posameznikov, je v najvplivnejših medijih dobila odmev, ki je njihov pomembnost napihnil do nespoznavnih razsežnosti. Iz tujine je to videti kot silen in spontan nezadovoljstva ljudi z delovanjem te vlade, tudi in predvsem po zaslugi izvoženih ne kredibilnih, lažnivih člankov, nikjer utemeljenih z dejstvi. V nasprotju z levičarskimi trobili po Evropi, ki se jim sicer ne sanja, kaj se v resnici dogaja v Sloveniji, te t. i. fake news pri uradnih krogih ne uživajo zaupanja, o čemer pričajo tudi objave analiz stanja v posameznih članicah ES, ki dosežke naše vlade uvrščajo v sam vrh uspešnosti. In paradoksalno, v številnih proti kriznih ukrepih je prepoznati celo prevladujočo noto socialnosti, solidarnosti s tistimi, ki so bili najbolj prizadeti, empatije s starejšimi in mladimi ter še in še. A vse te pobude za levo usmerjene stranke niso dovolj, še več po zaslugi radikalne levice so postale tudi tiste leve stranke, ki so bile v preteklosti v svoji retoriki bolj umirjene, bolj radikalne včasih celo od levice. In med vsemi temi glasniki predstavljajo pomemben delež v Sloveniji tisti, ki niso Slovenci po svoji nacionalni zavesti, ampak so ostali opazno zavezani vrednotam nekega drugega okolja, iz katerega so prišli bodisi sami bodisi njihovi neposredni predniki. Dokazujejo natanko to, kar so Hiksi pokazali faraonskemu Egiptu, da namreč svojih korenin niso pozabili in to velja tako za Hikse kot nekaj stoletij pozneje za Libijce, ki so se sicer v močno spremenjenih okoliščinah polastili oblasti. To so zlahka storili zato, ker so se stoletja dolgo infiltrirati v vse pore egipčanske družbe, še posebej opazno v vojaštvu. Libijce, imenovane mešweš, bi lahko delili na tiste, ki so se asimilirali v egipčansko družbo in tiste, ki se niso. Ta, Egiptu sovražen del je bil vojaško močan in zato končno uspešen, Egipčani pa tega niso pravočasno prepoznali. Egiptu ni pomagala niti gradnja utrdb, ker je bila prepozna. Med vsem tem časom niso faraoni libijskega porekla, podobno kot prej tudi hiksovski vladarji, nikoli pozabili svoje dediščine v pretežni meri izhajajoče iz plemenske ureditve.

Seveda bi kdo lahko ugovarjal, češ da ne-Slovenci pri nas nimajo instrumentov moči, kar drži, a ne gre pozabiti, da imajo združeni z levico najmočnejše orožje, ki obstaja, to so mediji. Ti so lahko močnejši od pušk in ubijajo na drugačen način, a vendar dosegajo svoj cilj, namreč prevzem oblasti, pri čemer vsebina upora sploh ni pomembna. V tem pogledu pri nas levji delež opravljajo novinarji najvplivnejših medijev, ki že po svojih priimkih izdajajo svoje neslovensko poreklo. In da ne bo pomote: ne gre za to, da drugačna narodnost, oblečena v plašč slovenskega državljanstva, ne bi imela vseh pravic do kritike urejenosti družbe, kjer živi. Toda, ko gre za Slovenijo, bi si ti ljudje morali zapomniti, da so prišli v tuje okolje, ki jih je sprejelo, a od njih pričakuje razumevanje bistva slovenske države, ki ni država Slovencev, Srbov, Hrvatov, Bosancev, Makedoncev, Črnogorcev in Šiptarjev. Skratka, to je država Slovencev, druge narodnosti so si po osamosvojitvi bodisi pridobile državljanstvo (po zaslugi LDS je bila ta številka za slovenske razmere enormna) bodisi so prišli sem zaradi boljših življenjskih razmer, kot pa jih imajo v svoji domovini. In tu jih čaka asimilacija, kot se tudi sicer reče vključevanju v družbene strukture s pravili, ki so drugačna od tistih, ki so jih bili vajeni doma. Asimilacija je pri levičarjih osovražena beseda, ker naj bi bila v bistvu prisila, da prišleki namreč opustijo svojo kulturo. Ampak temu ni čisto tako. Asimilacija je posledica življenja več generacij v nekem sprva tujem okolju. Sčasoma bi morala to novo okolje postati njihova domovina, kjer so s svojo kulturo, prineseno od drugod, obogatili kulturo endogenega prebivalstva. Obogatili, ne pa tudi spremenili in se sčasoma z njo zlili.

Hiksi in Libijci so torej v Sloveniji vsi tisti, ki ne upoštevajo, da je Slovenija nacionalna država, utemeljena na ideji slovenstva, vsi, ki se s tem ne morejo oziroma nočejo poistovetiti, pa so v tej državi moteč element, ki skupaj z nazadnjaško levico državo pehajo proti nečemu, kar bi lahko imenovali državljanska vojna. Verjamem sicer, da velik del prebivalstva ne dojame tega, a to je razumljiva posledica ugrabitve medijev. Odrežite ljudi, kjer koli po svetu, od objektivnih informacij in dobili boste Slovenijo. In pri tej bojevitosti petokolonaške levice imajo slovenski Hiksi in Libijci dejavno vlogo.

Uroš Gabrijelčič, Slovenija

»Svinjsko neznanje«

0
Svinja. (foto: Pixabay)

Piše: Vlasta Baš

V poduk nevednemu dopisniku v Delu (Pisma bralcev)

Vsak povprečni izobraženec ve, kaj pomeni izrek: Ne mečite biserov svinjam.

Duhovita prispodoba je prastara in sega v prve čase našega štetja. V Pridigi na gori jo je izrekel Kristus. Ker neizobraženi pisec metafore ne razume, žaljivo razpravlja o biserih in svinjah (menim, da bi moral ugledni časnik Delo sramotni zapis zavrniti).

Razlaga prispodobe je preprosta. Ne mečite lepih in dragocenih reči ljudem, ki jih niso vredni.

Ali se je nevednik komu opravičil?

Vlasta Baš, Ljubljana

Odzivam se na Zgaga z agitpropagando o “fašistični policiji” proti dr. Antonu Olaju

0
Blaž Zgaga in Anton Olaj (foto: STA / Tamino Petelinšek / Polona Avanzo)

Piše: Franc Trunk

Zgaga z agitpropagando o “fašistični policiji” proti dr. Antonu Olaju 

Kdo je tista zgaga, ki lahko v njej lastni sovražnosti in žaljivosti komurkoli javno zapiše, da je koruptiven, diktatorski, fašističen in se ji nič ne zgodi, ko v samoosami shizofreno blodi, da je najbolj preganjan novinar v RS, kateremu neobstoječi zombiji strežejo po njemu lastnem bednem življenju?

Je to mogoče tista zgaga, ki ji kot udbaškemu botru milanu kučanu samostojna RS ni bila, ni in nikoli ne bo intimna opcija?

Je to tista zgaga, ki se je v času osamosvojitvene vojne – kot nezanemarljiva količina enoumnih častilcev med/povojnih partizanskih klavcev skrivala po tujini in čakala a ne dočakala, da zločinska komunistična JLA porazi klene domoljubne/rodoljubne Slovenke/Slovence in njih otroke?

Je to mogoče tista zgaga, ki v shizofrenih blodnjah blodi, da je v RS v življenjski nevarnosti kot najbolj preganjanji družbeno politični delavec, ki časti med/povojne partizanske klavce?

Je to morebiti tista zgaga, ki ob družbooslovni izobrazbi običajnega sociopata/loga na Kardeljevi univerzi očita akademsko izobraženemu direktorju Policije uspešno zaključeno izobraževanje na Univerzi v Novi Gorici?

Je to morebiti tisti zgaga, ki prisega na pravno izobrazbo na državnih pravnih fakultetah, za katero je vsesplošno mednarodno uveljavljeni strokovno priznani pravnik g. prof. dr. Boštjan M. Zupančič za časnik Večer v intervjuju »Če norci uporabljajo zakon« izjavil: »Pri nas pa vem za konkretne primere ljudi, ki so retardirani in so naredili pravno fakulteto, ker jih nihče ni vprašal, koliko je dva in dva.«

Je to morebiti tista zgaga, ki se je so/podpisala na udbaški seznam Foruma 571?

Je to morebiti tista zgaga, ki v njej lastni kognitivni prikrajšanosti zamenjuje zločinsko diktatorski enoumni udbovsko komunistični fašizem s koalicijsko vlado izvoljeno na demokratičnih volitvah?

Je to morebiti tista zgaga, ki v njej lastni intelektualni podhranjenosti razume pravno državo v času SRS, ko je enoumno oblastni udbaško komunistični fašizem sistematično kršil človekove pravice vsem drugače mislečim, vse na način, da je marsikaterega od slednjih dobesedno ubil, premnoge od njih pa pognal v tujino, če so hoteli preživeti?

Je to morebiti tista zgaga, ki vidi/razume pravno državo v situaciji samo, ko vladajo levičarski kul-ci fašističnih udbašev z zanikrnim kučanom na čelu, ki so na področju RS v kontekstu negativne selekcije pokadrovali zanikrne udbaše po vsaki pori državne uprave v dobrih več kot 70 letih zadnjih 8o let?

Je to morebiti tista zgaga, ki poimenuje pravno državo kot tisto enoumno udbaško diktaturo, kar je bila SRS v času vladavine komunističnih/partizanskih klavcev?

Je to morebiti tista zgaga, ki današnjo še vedno s komunističnimi udbaši prestreljeno policijo zamenjuje za fašistično/politično komunistično milico, ki je delovala izključno v korist takratnim zanikrnim izbrancem udbaške oblasti?

   …

Da, to je tisti udbaško koruptiven, diktatorsko, fašistično enoumni zgaga, tipični jugonostalgični necivilizacijsko primitivni podpornik kučanove poulične drhali, ki žvižga med igranjem Prešernove Zdravljice oz. himne samostojne RS in podpornik taiste udbaške drhali, ki kot lačne prasice kruli v minuti molka v čast padlim za samostojno demokratično RS!

Še enkrat toliko se je potrdilo delovanje zanikrnih kognitivno prikrajšanih intelektualno podhranjenih udbaških medijskih ubijalcev, ki z njim lastnim udbaškim govnom mažejo in mentalno ponižujejo podobe njim neljubih drugače razmišljajočih so/državljanov RS, vse v njim lastnem udbaškem modus operandi, ko se javno derejo ‘držite tatu’, pri tem pa si v zakulisju bašejo v žepe ‘milijončke’ iz davkoplačevalskega proračuna RS…

 Trdno sem prepričan, da je že davno tega prekoračena meja, ko bi morali tozadevno udbaško drhal lustrirati in med njimi mnoge pritepene jugonostalgike (ki dnevno delujejo v škodo interesom samostojne demokratične RS) pognati nazaj preko Kolpe, naj tam žvižgajo in krulijo v njej lastnem enoumnem udbaškem govnu kolikor in kadarkoli hočejo…

Saj ni res, pa je…

Franc Trunk, Portorož, Veteran vojne za Slovenijo

Volilni molk na televiziji Slovenija

0
RTV Slovenija (foto: arhiv Demokracije)

Piše: Bruno Lokar

Na teletekstu Televizije Slovenija sem v nedeljo, 11. julija, okrog 12.30 na strani 111 naletel na članek o volilnem molku. V tretjem odstavku je bilo izrecno napisano, koliko volivcev mora glasovati proti noveli zakona o vodah, zato da bo zavrnjena – povedano drugače, koliko volivcev mora zavrniti sporni zakon, zato da bodo predlagatelji referenduma uspešni. To je (po mojem razumevanju napisanega besedila) bila kršitev volilnega molka. In Televizija Slovenija bi za ta prekršek morala biti kaznovana!!!

Kršitev volilnega molka se je zgodila tudi v Prvem dnevniku ob 13. uri in v popoldanskih Poročilih. Obakrat je bilo poudarjeno, koliko volivcev se mora referenduma udeležiti in koliko jih mora glasovati PROTI, zato da bo referendum uspešen, uspešen seveda po želji in namenu predlagateljev.

Morda bo kdo pripomnil oziroma ugovarjal, da je bilo to le poročanje o dogajanju. Ne, to ni bilo le objektivno poročanje o dogajanju; bilo je načrtno in prefinjeno vplivanje na volivce, kako naj glasujejo. Upam in želim, da se bo našel pošten in resnicoljuben strokovnjak za komuniciranje, ki bo mojo trditev strokovno pojasnil, tako da bi jo razumeli tudi na policijskem inšpektoratu, kjer odločajo o tem, katere prijavljene kršitve volilnega molka so dolžni prijaviti v nadaljnje procesuiranje. V Dnevniku ob 19. uri je namreč govorec Ministrstva za notranje zadeve navedel samó eno (1) kršitev volilnega molka na »neki« televiziji, katera je bila ponovila predreferendumsko oddajo, objavljeno že prejšnjo sredo. Vem namreč, da je bila kršitev volilnega molka na teletekstu TVS prijavljena na telefon 080 2113 že zgodaj popoldne.

Tisti, ki so vznemirjeni zaradi še neimenovanih evropskih delegiranih tožilcev iz Slovenije, poudarjajo, da bi naša vlada morala igrati »poštarja«. Podobno menim, da bi inšpektorat smel biti pristojen le za sprejemanje obvestil o domnevnih kršitvah volilnega molka; o tem, kaj je kršitev, pa bi morala odločati le tožilstvo in sodišče.

Eklatantno je torej dvoje: 1. Televizija Slovenija je kršila volilni molk. In 2.: inšpekcijski nadzor na Ministrstvu za notranje zadeve ima dvojna merila (beri: Česar Nova24TV ne sme, je Televiziji Slovenija izrecno dovoljeno!).  Ob ti dejstvi se Tanja Fajon seveda ne bo obregnila, ko bo spet blatila našo državo v evropskem parlamentu.

Bruno Lokar, Nova Gorica

Zaskrbljena Fajonka

0
Tanja Fajon (foto: STA)

Piše: Franc Trunk

Še enkrat je intelektualno podhranjena zaskrbljena Fajonka zamudila priložnost biti tiho, ko javno izziva njej neljubo karmo klečeče se plazeče častilke genocidno zločinskih med/povojnih partizanskih klavcev…

Če kdo, Fajonka je zagotovo tista, ki se upravičeno spominja mračnih udbovsko fašističnih časov, ko je zločinsko komunistično enoumje zatiralo kritične poglede drugače mislečih, vse na način, da je zločinsko komunistično enoumje – iz katerega srčike izhaja sama Fajonka – vsem drugače mislečim sistematično kršilo človekove pravice, mnoge med njimi je genocidna udbovska komunistična oblast kar zaklala, njih ne/premično premoženje pa razdelila med udbaške zločince, da ne izpostavljam posebej deset tisočev, ki jih je Fajonki ljuba udbaška oblast za vedno pognala v tujino – če so želeli preživeti…

Bi se pa izvajanju Fajonke še krave režale, če bi premogle vsaj za piko, dve višji IQ kot ga imajo, ko se ‘zaskrbljena’ Fajonka poslavlja še od zadnjega »svobodnega in kritičnega razmišljanja na RTV SLO«

Marsikateri kretenizem zblojenih levičarskih KUL-cev sem že prebral, ta sodi v sam vrh shizofrenih blodenj Fajonke, ki so ravno obratnosorazmerne od dejanskega poraznega stanja v nebo vpijočega pristranskega delovanja medijskih ubijalcev, medijskih presstitutov in medijskih presstitutk na RTV SLO, kjer med njimi malodane prednjači ravno permanentno enodimenzionalni »studio ‘šiti’«…

Dandanes se sklicevati na objektivnost @SpletnaMladina, je enako kot zaupati v varstvo človekove pravice nekoč prvemu in še vedno prvemu udbaškemu botru Milanu Kučanu, ki javno podpira necivilizacijsko primitivno levičarsko poulično drhal zbrano okoli KUL-cev, ko skupaj žvižgajo ob igranju himne RS in kot lačne prasice skupaj krulijo v minuti molka v čast padlim za samostojno RS, kjer se zanikrni udbaš Milan Kučan ob zamrznjeni partijsko udbaški izkaznici v vlogi večkratnega veleizdajalca interesov samostojne RS javno hvali, da samostojna RS ni bila, ni in nikoli ne bo njegova intimna opcija, vse v situaciji, ko je zanikrni udbaš Milan Kučan že leta 1994 javno napovedal, da je potrebno njemu neljubo opozicijo diskreditirati, nato likvidirati, če je potrebno tudi fizično, vse tako, kot so jugonostalgičnemu Kučanu ljubi med/povojni partizanski klavci likvidirali/poklali več deset tisoč zavednih rodoljubnih/domoljubnih klenih izobraženih in premožnih Slovenk/Slovencev in njih otrok, jih kot pse zagrebli v več kot tisoč!!! prikritih plitkih grobov širom RS, njihovo ne/premično premoženje pa zaplenili in razdelili med ‘zaslužne’ klavce/udbaše, ki jih Fajonka in njeni idiotski udbaški derivati klečeplazeče častijo – kot največje heroje SLOVENSKEGA naroda …

Fajonka, izzivanje lastne udbaške karme je precej za/jebana zadeva, lahko zasmrdi bolj kot mendranje po lastnem udbaškem govnu, tako nekako, kot smrdi delovanje večkratno preimenovane krvoločne zločinsko udbaške ZK v – kot je to možno javno prebrati – dobesedno ukradeni židovski vili…

Saj ni res, pa je…

Franc Trunk, Portorož, Veteran vojne za Slovenijo

Evolucija v načinu odločanja

0
Računalnik (foto: Pixabay)

Piše: Franc Bešter

Živeti pomeni odločati se, delovati. Preden začnemo delovati v neki smeri, se moramo odločiti. Odločamo se tako na osebni kot na politični ravni, kjer smo organizirali sistemsko, kolektivno odločanje (volitve, parlament).

V življenju delujemo, iz dneva v dan, predvsem zato, da zadovoljimo svoje telesne potrebe, ali po možnosti telesno udobje celo povečamo. Priznati si moramo, da smo nagnjeni tudi k pohlepu: h kopičenju materialnega bogastva.

Priznati si moramo, da v življenju postavljamo materialne stvari na prvo mesto, smo torej materialisti, a nedvomno je k temu v levjem deležu pripomogla tehnika: kar je bilo včasih »luksuz«, je danes potreba, nuja, brez avtomobila in računalnika npr. v tej civilizaciji ne moremo več normalno funkcionirati! Brez opremljenosti s tehniko ne bi mogli v njej več preživeti. Ujeli smo se v nek začaran krog, silnice sistema in te dobe nas vlečejo v materializem.

Pri odločanju moramo nujno upoštevati dogajanje, znotraj katerega delujemo, kajti od njega je ključno odvisen uspeh (izid) naših delovanj. To dogajanje pa je, kot že rečeno, zaradi nekega razvoja spremenjeno: je mnogo hitrejše, bolj zapleteno, nepregledno in nepredvidljivo kot nekoč. S tehniko si sicer pri tem lahko pomagamo, ona nam prinaša neštevilne informacije z vsega sveta, še posebej internet kot »informacijska avtocesta«. Vendar, ob vsem tem si moramo priznati, da se nam resnica o dogodkih, osebah in stvareh sveta vztrajno in vedno znova izmika. Narava dogajanja sveta je namreč takšna: gradi ga neka neizmernost in je nekaj silno dinamičnega, zato tudi ne moremo vedeti, v katero smer bo stekel tok dogodkov v prihodnosti, a pri svojem načrtovanju moramo upoštevati ravno to! Tehnika (ki je del materialnega sveta) pa nam glede tega lahko ponudi le nekaj zelo zoženega, fragmentarnega. Vendar, sodobni človek, okužen z racionalizmom, človek, ki je postavil Razum na prvo mesto, smatra, da njegov pobožanstveni Razum, opremljen z racionalističnimi znanji in tehniko, lahko spozna resnico in se zato pri delovanju na odru sveta, tako na osebni kot na politični ravni, lahko pravilno odloča, se usmerja. Človek te dobe glede tega živi v zmoti.

A če človeku odrečemo sposobnost spoznanja resnice – ali smo potem obsojeni na neko večno negotovost in temo neznanja glede tega?

Mnogi bodo tu rekli skeptično s Pilatom: »Kaj pa je resnica?«

To je težko filozofsko vprašanje, vendar: nasprotje resnice je laž. Lažno je ponarejeno zlato, pravo je resnično zlato. Če človek nosi masko veselja, dobrote, poštenja, in se za njo skrivajo zloba, hudobija, sovraštvo, je ta maska nekaj lažnega, resnica o človeku pa tisto, kar se skriva pod njo. Nekako v tem smislu nameravam tu pojmovati »resnico«.

Resnica o dogodkih, osebah sveta itd. pa se nam na tem odru sveta, na katerem smo gledalci in igralci – v drami življenja, vedno znova in vztrajno skriva, zakriva in izmika, za zunanjo pojavnostjo, za kulisami – v njihovem ozadju se dogaja mnogokaj, česar ne poznamo in česar sami tudi ne moremo (s)poznati. Vendar nismo obsojeni na temo neznanja glede tega. Obstaja Duh kot metafizična realnost, ki vse začuti, vse vidi in sliši, gleda celo skozi človeka in vidi v duše ljudi. Ali pa Duh resnico o dogajanju sveta tudi razodeva? Da, vendar mora človek to, kar prihaja od Duha, tudi sprejemati. Sodobni človek je do vsega tega brezbrižen, ravnodušen – zaradi svoje bolezni, ki se imenuje racionalizem, zaradi njega vse to zavrača v imenu raznih svojih teorij. Racionalizem torej premagujemo tako: da sprejemamo, kar prihaja od Duha.

Naše odločitve, morda najbolj ključno, določajo cilji, ki jih zasledujemo, ki jih hočemo doseči. Če v življenju najprej iščemo nebeško kraljestvo (cilj svoje duše), in če vanj vstopamo z izpolnjevanjem božje volje, bomo najprej iskali to voljo, da bi jo lahko izpolnili. Božje želje, ki se nanašajo na nas osebno, v posebni situaciji, pa lahko prepoznamo samo s pomočjo Duha, po katerem Bog človeku govori. In Duh resnice nam prinaša tudi resnico o volji Boga.

Če pa Duh resnice razodeva resnico, pomeni, da nam na nek način govori, če nam govori, pa gre pri tem za jezik Duha, ne za nek človeški jezik. Pri spoznavanju resnice gre tudi za problem jezika.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Konec moderne, nova renesansa

0
Civilizacija (foto: Pixabay)

Piše: Franc Bešter

Sedanjo okoljsko krizo je povzročil pojav tehnike, se pravi pojav visoko razvitih orodij na planetu, sredi prejšnjega stoletja so mnogi mislili, da bo ta napredek šel nekam v neskončnost, da bo tehnika rešila vse naše probleme in ustvarila raj na Zemlji, danes smo soočeni z dejstvom, da ona probleme tudi generira, da ima ves razvoj svoje meje, in da nas marsikaj v tem »napredku« že prav biološko ogroža. Znanost in tehnika sta izvršili tudi številne negativne učinke na naravo in družbo, zaradi njih ta civilizacija, temelječa na tem, danes zahaja v slepo ulico, po tej poti ne moremo nadaljevati, ne da bi pri tem morali računati na krize in katastrofe. Potrebna je nova oblika civilizacije, kar zahteva radikalne obrate v načinu mišljenja in načinu življenja, tega ni mogoče speljati po politični poti, in tega niso sposobni vsi ljudje, a zgodovina nas uči, da je tak prehod mogoče izvesti: renesansa je v 16. stoletju izvedla prehod iz srednjega v novi vek, iz nje lahko spoznamo tudi, da so za to potrebni drzni duhovi, geniji na področju filozofije, literature, tehnike, sploh znanosti in umetnosti. Edino oni zmorejo zahtevne preboje – na področju misli, pogleda na svet, v načinu spoznavanja stvari, za kar pa niso primerni politiki, a to tudi ni v njihovem interesu, niti ni v interesu sistema, znotraj katerega in za katerega delujejo.

Seveda nove civilizacije in nove dobe ne moremo uvajati iz nič in sredi niča, ohraniti je treba pridobitve moderne, tudi empirične znanosti in tehniko, ob zavedanju njunih negativnih učinkov – predvsem tudi na ljudi in družbo. Ker se ti učinki že dolgo kopičijo v njej, našo dobo označuje mnogo negativnih stvari, med drugim tudi racionalizem in materializem, ki sta povzročila masovno brezboštvo (ateizem), zaradi tega je naša doba tudi čas duhovne lakote in notranje teme, in označuje ga stanje kaosa v družbi. Zmeda, nered in zapleteno, hitro življenje s tehniko pa ustvarjajo neko silno nepregledno dogajanje sveta. Džungla. Odločanje sredi takšnega sveta je mnogo zahtevnejše kot nekoč. To pa so ugodni pogoji, v katerih se lahko pojavi potreba po neki novi znanosti – znanosti za spoznavanje resnice o dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi (stvari, osebe…), ki bo tudi znanost za odločanje pri delovanju na odru sveta.

V njeni osnovi pa bo nujno neka druga filozofija kot pri empiričnih znanostih, ki so racionalistične. Da, naša prva naloga je, da premagamo racionalizem, ki je kuga te dobe, da plavamo proti toku racionalizma in materializma. Premagati moramo neko veliko zmoto našega časa: da se je s pametjo in racionalističnimi znanji v življenju mogoče pravilno odločati, se usmerjati. Zato pa je treba najprej priznati, da razum ne more spoznati resnice. Tu se ne morem spuščati v filozofsko razpravo o tem, kaj je »resnica«, a prepričan sem, da je resnica človeku dostopna (sicer bomo končali v skepticizmu in nihilizmu), a ne po poti »mesa in krvi«, ampak s pomočjo duše in Duha. Dušo in Duha pa bomo v ta namen morali najprej priznavati in spoznavati, kjer gre spet za premagovanje enostranskega racionalizma: znanost je ustvarila podobo sveta brez vsake metafizične realnosti, v kateri je samo materija. In človek je samo telo. Srednji vek je sicer človeka obravnaval tudi kot duha, z renesanso, ki se začne obračati k zunanjemu in materialnemu, pa se začne tudi seciranje telesa, in le-to je danes raziskano že do zadnje molekule. Človek pa je ob tem povsem zanemaril dušo, pozabil nanjo, vanjo mnogi sploh ne verjamejo več. Čaka nas torej velik izziv: priznati dušo in jo spoznavati, s pomočjo razodetih resnic o njej, spoznavati njene lastnosti, sposobnosti, potrebe. Ena od lastnosti duha pa je tudi, da znotraj zemeljskega ne more najti potešitve, zaradi te lastnosti svoje duše je človek presežno bitje: po svojih željah in hrepenenjih je naravnan na neskončnost – ker duh, ki ima izvor v Bogu, najde potešitev le v njem, le tam so Bogastvo, Lepota itd. nekaj ne-omejenega, brezmejnega.

Torej, zrelejši človek te zrelejše civilizacije se bo jasno zavedal tega, da je duh – v telesu, in zato svoje presežne narave, in da zato tudi z vso svojo tehniko (ki mu lahko daje le zemeljsko) tu, na Zemlji, ne more najti potešitve. Živel, deloval, odločal se bo (tudi) tako, da ga bo njegova življenjska pot vodila k vzvišenemu cilju svoje duše (k Bogu).

Franc Bešter, Zg. Besnica

Energija

0
Energija (foto: Pixabay)

Piše: Franc Bešter

Energija poganja svet, živa bitja potrebujejo hrano, ki jo vsebuje, moderna doba je iznašla stroje, ki jo potrebujejo za pogon, človek jih že dolgo poganja z energijo, ki jo vsebujeta premog in nafta. A v vsakem primeru (hrana, premog, nafta) gre za od rastlin in planktona uskladiščeno energijo, ki je prišla s Sonca. Sonce (zvezda!) poganja vse življenje in dogajanje na Zemlji. Izjema v tem je edino jedrska energija – cepitev težkih, zlivanje lahkih atomskih jeder, a celo tu sta bila elementa uran in vodik nekoč del neke zvezde. Cepitev: fisija. To nam je uspelo vpreči, a je z več vidikov zelo problematična in tudi nevarna stvar. Fuzija: zlivanje jeder vodika. Ne ve se, če nam bo kdaj sploh uspela.

Sredi prejšnjega stoletja je Zahod svojo ekonomsko blaginjo gradil predvsem na hitro razvijajoči se tehniki, ki jo je poganjala predvsem energija nafte, kar pomeni: ta razcvet je omogočala predvsem poceni energija, saj je nafta desetletja stala le en dolar za sod!

Vendar, ta mit napredka, celo neomejenega napredka, temelječega na tehniki, se je začel rušiti, najprej z raznimi naftnimi krizami in konflikti na Bližnjem vzhodu in s tem z rastočimi cenami nafte, na začetku novega tisočletja pa se je ta mit dokončno sesul, ko je postajalo vedno bolj jasno, da bo zaradi podnebnih sprememb industrijo fosilnih goriv nujno treba začeti omejevati.

Do zdaj se je vsaka oblika proizvodnje energije na tak ali drugačen način pokazala kot problematična za okolje. Vzrok je v tem, da tu ne gre za »proizvodnjo«, ampak za pretvorbo neke oblike energije iz narave, npr. kemične v električno, navadno preko toplotne, nekemu sistemu odvzamemo energijo in jo prenesemo v drug sistem, kjer jo uporabimo. To spet delamo s stroji, z motorji, generatorji… . Zato vsaka »proizvodnja« energije nujno spreminja izgrajenost (sestavo) sveta in dogajanje sveta, kar pa nujno za sabo potegne negativne posledice. Tako smo npr. s fosilnimi gorivi spremenili sestavo atmosfere in posledično vremensko dogajanje.

Tako tudi zaradi dilem in problemov z energijo ta (tehnična) civilizacija zahaja v neke brezizhodnosti, slepe ulice. Ta civilizacija je kontradiktična: vemo, da moramo nekaj radikalno spremeniti, da se rešimo, a če naredimo spremembo, bomo sebi spet škodovali. Primer avtomobili: vemo, da moramo prenehati s kurjenjem nafte, a obenem se nočemo odreči temu udobju, in države bi izgubile enega od stebrov svojega gospodarstva ( resnici na ljubo: še večji problem je tu ogrevanje stanovanj in pogon proizvodnje, tovarn, kakor tudi pogon neštevilnih gospodinjskih aparatov in digitalne tehnike). Problem avtomobilov skušamo danes razrešiti z električnimi avtomobili, a dolgoročno gledano ti niso rešitev, iz več razlogov, ki jih tu ne bom navajal. Boljši bi bili avtomobili na vodik. Tu naj bi bil vodik pridobljen iz »zelenih« energij (vodna, vetrna, solarna), z elektrolizo vode, ta tehnologija (elektrolizerji, gorivne celice) je danes res v razvoju. A če bi se vsi začeli prevažati na to: ali bi bilo teh »obnovljivih« energij res dovolj za milijarde avtomobilov? In poleg tega je vsak od teh virov energije spet na tak ali drugačen način problematičen za okolje, ve se za negativne učinke vodnih akumulacij kakor tudi vetrnih polj. In solarni paneli: tako dotrajane vetrnice kot dotrajani paneli bodo puščali za sabo ogromne količine problematičnih, tudi strupenih odpadkov. Lahko se pojavijo tudi učinki na vreme: če bi npr. Saharo prekrili s paneli, bi vsa Evropa imela dovolj energije, a s tem bi se močno spremenil velik del Zemljine površine v smislu absorbcije in odboja energije s Sonca, kar bi nujno spremenilo vreme na Zemlji, verjetno ne le v pozitivnem smislu.

Civilizacijo še vedno poganjata nafta in elektrika, nafto skušamo ukiniti, a tudi elektriko še vedno »proizvajamo« tudi iz premoga. Tu moramo najprej dobiti mehansko energijo, ki bo gnala generator, to pa, kot že rečeno, dobimo na razne načine: s turbinami iz tekoče vode, tako, da vodo segrejemo v paro – iz kemične ali jedrske energije tako pridemo do mehanske preko toplotne. To se dogaja tudi v motorjih, ki poganjajo naše avtomobile. Se pravi: energije ne ustvarjamo, jemljemo jo iz narave tako, da jo z raznimi orodji pre- oblikujemo do uporabne oblike. Ropamo naravo, v namen večanja naših udobnosti.

Najbolj uporabna oblika energije je tu elektrika, iz več razlogov, predvsem jo lahko pošiljamo na daljavo, na velike razdalje, in ona lahko poganja silno raznovrstne stroje in naprave, tu ni omejitev. Njena slaba stran je, da je (zaenkrat) ni mogoče uskladiščiti. Ta šibka točka se pokaže tudi pri    fotovoltaiki (solarni paneli).

Sončna energija predstavlja neko revolucijo: tu elektriko dobimo neposredno iz svetlobne energije oz. energije fotonov. Njena slaba stran je, da Sonce ne sije vedno, in še najmanj pozimi, ko bi jo najbolj potrebovali. In ne moremo je uskladiščiti. Zato je zdaj v razvoju tehnologija za to: elektriko uporabimo za proizvodnjo vodika, ki ga shranimo in potem lahko kasneje uporabimo za elektriko, a s pretvorbo preko toplotne in mehanske energije, zato bodo tu izgube precejšnje.

Energija je torej nekaj, kar že obstaja v naravi, mi jo iz narave le jemljemo, a s tem rušimo ravnovesje v njej. Poleg tega so viri na tem planetu, tako glede surovin kot energije, omejeni. A mi se že dvesto let, kar traja industrijska revolucija, obnašamo kot da je svet neomejen. Ne postavljamo meja gospodarski rasti, se pravi rasti proizvodnje, ta rast pa zahteva vedno več surovin in energije. Odkod  to naše iracionalno vedenje? Vzrok je v človeškem pohlepu, ki ne pozna meja, a tudi v tekmovalnosti: med firmami, med državami, celo med kontinenti. Če bi ena država izstopila iz tega sistema in se začela omejevati, bi jo druge takoj povozile. In danes gre za boj med nekaj velikimi centri moči, ko se politična prevlada skuša doseči preko ekonomske moči. Gre predvsem za spopad med ZDA in Kitajsko. Zato ZDA (pod Trumpom) niso hotele omejevati izpustov CO2, porabo premoga in nafte so celo večale, in Kitajska tega tudi danes noče, ona se izgovarja tudi na to: vi že sto let intenzivno kurite premog in nafto, mi šele trideset let, in imamo zato pravico do tega.

Tu ima resne, radikalne namene v smer omejevanja samo Evropa, a je vprašanje, če ji bo uspelo, poleg tega Evropa prispeva le deset procentov izpustov. Pokaže se, da Zemlja kot planet nima nekega enotnega vodstva, ki bi bilo glede tega potrebno. Potrebno bi bilo omejiti rabo tehnike kot glavne pridobitve moderne dobe, je ne uporabljati nekontrolirano, nenadzorovano, skratka: morali bi varčevati – s surovinami, z energijo. Tehnika je namreč ustvarila potrošniško družbo, v kateri je varčevanje nezaželeno in je razmetavanje vrlina. Vse prejšnje družbe so bile varčevalne. Če bi vseh osem milijard ljudi živelo tako kot bogati Sever planeta, bi potrebovali tri Zemlje.

Prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje narave povzroča uporaba tehnike v tržnem sistemu. Vendar: kaj je alternativa temu, kar je človek iznašel in postavil v moderni dobi, kaj naj zamenja znanost, tehniko, tržno gospodarstvo in demokracijo? Temu, vsaj zaenkrat, ni videti alternative, temu formalno – pravnemu okviru, znotraj katerega se uporablja tehnika, se pravi visoko razvita orodja.

Podnebne spremembe nas bodo prisilile, da bomo znotraj tega začeli uporabljati druge načine »proizvodnje« energije. Sedaj so fosilna goriva še vedno njen glavni vir, a tega ne moremo odpraviti čez noč, ukiniti tisto, kar se je izgrajevalo sto let, kot npr. zahteva Greta Thunberg – to bi pomenilo katastrofo (brezposelnost, hudo revščino itd.). Prehod na zelene energije je lahko samo postopen, a mora biti čim hitrejši in obenem globalen, če bo to naredila Evropa (in ob tem izgubljala na konkurenčnosti), medtem ko se bo Kitajska na to požvižgala, jo to lahko ekonomsko in politično pokoplje.

Vendar, tudi če nam ta prehod uspe, je jasno, da nenehna gospodarska rast, ki bo zahtevala vedno večjo porabo surovin in energije, ne bo možna, posebno, če bo revni svetovni Jug (sedem milijard ljudi!) hotel doseči to, kar ima danes bogati Sever.

In kakšen svet bomo zapustili našim potomcem, naslednjim generacijam!? Tu bom navedel dva stavka dveh indijanskih poglavarjev, ki sta jih namenila nam, belcem: »Šele, ko bo posekano zadnje drevo in ujeta zadnja riba, boste spoznali, da denarja ni mogoče jesti«. In : »Narava ni naša lastnina, dobili smo jo na posodo od naših zanamcev«.

Da, v kapitalizmu je denar bog, je dobiček bog, denar se dobi na trgu, z blagovno- denarno menjavo, zato je v tem sistemu treba prodati čim več, in zato je treba prej dovolj proizvesti. Ta filozofija torej pelje v masovno proizvodnjo in potrošnjo, to pa v izčrpavanje in onesnaževanje narave, z naravo pa že dolgo delamo kot da je naša lastnina, s katero počnemo kar pač hočemo, in se pri tem ne oziramo na potomce. Tako tudi glede jedrske energije: z njeno rabo jih bomo obremenili za tisoč let – z nevarnimi odpadki. Priznati moramo, da se obnašamo egoistično.

Reši nas torej lahko le še neka radikalno drugačna filozofija: nebrzdano potrošništvo zamenjati s filozofijo varčevanja. Brez varčevanja z viri (s surovinami in energijo) nam ni rešitve. Tu pa je tehnika lahko del rešitve: mogoče je razviti tehniko, ki bo manj potratna z energijo, številne surovine je mogoče reciklirati.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Najbolj brano

Ljubljana
clear sky
3.5 ° C
8.8 °
-2.1 °
85 %
1kmh
0 %
Thu
7 °
Fri
7 °
Sat
6 °
Sun
9 °
Mon
4 °