Piše: Jože Likar

…peljati v Kanaan krdelo Juda; ak sreča pride, pride ura huda, zamišljen si v to opravilo eno!

Tako kot je izvoljen Izraelski narod zapustil egiptovsko deželo, ki je bila sicer bogata, toda izraelski narod je bil med Egipčani narod sužnjev; tako smo se tudi Slovenci na plebiscitu leta 1990 z veliko večino odločili za odhod iz umirajoče Jugoslavije. Kljub temu, da so stranke, ki so nasledile nekdanje družbenopolitične organizacije (ZKS, SZDL, ZSM, ZB) osamosvojitvi dejansko nasprotovale, nam je prehod čez rdeče morje uspel, s sorazmerno majhnim številom žrtev, ker smo imeli ob pravem času prave ljudi na ključnih mestih. Od vseh tistih najbolj odgovornih, ki so nas kot Mojzes vodili v samostojnost, je danes ostal takratni obrambni minister Janez Ivan Janša, trikratni Kučanov zapornik, rezervni vodnik nekdanje JNA.

V tridesetih letih je približno trideset procentov takratnih volivcev pomrlo. To so bili ljudje, ki so sami izkusili bridkost vojne, surovosti in neumnosti povojne »ljudske oblasti«.

»To je bil siromakov rod, molče je zunaj stal in mirno čakal, da tovariš politkomisar, prostora bi mu dal!«

Po treh desetletjih samostojnosti smo se zopet znašli v enakem položaju kot pred osamosvojitvijo. »Zdrave sile« nekdanje partije popolnoma obvladuje vse družbene podsisteme: vso vzgojo in izobraževanje od vrtcev do univerze. Sodstvo je prava karikatura tega, kar naj bi bilo. Če celo ustavno sodišče ugotavlja, da na kočevskem procesu ni bilo nič narobe in tiste sodbe veljajo tudi danes; potem nam je vsem jasno, da vladavina prava v Sloveniji ne velja. O tem bi morali pošteni intelektualci obveščati Evropo, ne pa da Fajonova raznaša komunistične laži in še razlaga, da jo žalost premaguje.

Minister Tonin je bil interpeliran, ker se v odločitev sodnika ni hotel vplivati. » Če si antifašist boš, boš to odločitev preprečil!«, se je repenčil poznavalec revolucionarnega prava in zdajšnji evroposlanec Nemec. Taka je resnična podoba našega sodstva. Da to ni bil zgolj slučajni spodrsljaj, dokazujejo tudi izjave zdajšnjih ministric za notranje zadeve Bobnarjeve, pravosodne ministrice Makovec Pipanove in predsednice državnega zbora Klakočar Zupančičeve. V odločanje sodišča glede ulične drhali pač ne smejo posegati. Škode, ki so jo ti miroljubni protestniki povzročili davkoplačevalci nismo dolžni plačevati!

Kako bi ravnala policija in ministrice, ČE bi v naslednjih tednih dan za dnem »miroljubni« demonstranti razbijali in ovirali promet po Ljubljani, obglavljali in z rdečo barvo polivali lutke z obrazi zdajšnje vlade, igrali nogomet z njihovimi glavami in zraven kričali koga vse je treba ubiti? Kako bi ob takih dogodkih poročali neodvisni novinarji Štefančičevega kova?

Najboljše bi bilo, da si ta leva politična scena omisli svoj HIDE park, kjer bodo neovirano razpravljali kakšno gorje se jim dogaja, za vse leve politike pa bi bila to priložnost, da iztresejo svoj bes in v parlamentu razpravljajo kot civilizirani ljudje. V tem parku pa bi imeli tudi igrišče, kjer bi se igrali »med dvema ognjema« in se obmetavali z granitnimi kockami in molotovkami. Na igrišču bi lahko pustili dušo in telo, ne samo srce, da bi sami doživljali to, kar so dve leti doživljali policisti ob »spontanih« demonstracijah »polit kolesarskega ljudstva.«

Izid preteklih volitev pa je tudi spričevalo, kako temeljito je bil uresničena točka programa OF: temeljito spremeniti značaj slovenskega človeka. V času Napoleonovih Ilirskih provinc, je francoski novinar pisal o Slovencih, ki so jih šele Francozi naučili čemu ključ in ključavnica, kjer si lahko prepotoval celo deželo z denarjem na dlani, kjer se leta ne zgodi noben umor.

Malikovalci titoističnega apardhajda, ki imajo spet v oblasti celo Slovenijo pa uresničujejo besede svojega patriarha: Za dosego oblasti so dovoljena vsa sredstva, ki jih demokracija ne pozna, diskreditacija in likvidacija, tudi fizična. Smrt dobrega človeka »Iveka« je dokaz, da to niso prazne besede.

Ker sem začel s Prešernom, bom tudi končal z njim: » Padala nebeška mana Izraelcem je v puščavi, izginila je, ak pobrana ni bila ob uri pravi.«

Izraelcem so na poti skozi puščavo padale tudi jerebice, nam pa je padel Golob, ki ne prinaša oljčne vejice v kljunu!

Jože Likar, Otlica

Prejšnji članekGolob – kdo in kaj je to?
Naslednji članekLjubiteljica mačk in mačkov