Piše: Mirko Macher

Blagajna je pojem, ki po definiciji predstavlja vse dobro in slabo, kakor za koga. Res da asociira na blagne, vendar ne gre za divo.

Blaganje morajo biti predvsem polne, bilance vsaj izravnane, blagajniki pa poštene žene ali možakarji, krepostni ljudje!

Vendar vedno ni tako.

Nekoč v davnih časih, no ne tako davnih, za svinčeno zaveso Titove Indije Koromandije, ja, ta prežvečena koromandija ponazarja blaginjo, ko se cedi med in mleko in bankovci rastejo na drevesih namesto listja, so se ustvarjali današnji časi.

Ja ja, to so bili res pravi časi. Ljudstvo je ljubilo Tita, saj je bil, tako na prvi pogled, dobrodušen, vedno nasmejan, običajno je kadil kubanko in pil francoski konjak. Bil je res ljubljeni, ženice so omedlevale, ko so ga videle morda za trenutek, prva rockenroll zvezda Balkana, lepabrena se danes lahko skrije. No moški del ljudstva, pa je bil bolj previden, že kar s simptomi preganjavice, strokovno bi jim rekli, prosto po freudu, da so bili paranoični. Nikoli namreč niso vedeli, kdaj jih lahko obišče kdo od udbe, bognedaj! Pa ni bilo vse tako črno, saj so bili to tudi prijazni časi, ko si lahko zvestobo pri Titeku kupil, kot bi rekli štajerci, potem pa si imel mir, pa službo, pa kredit za hišo, pa privilegije v vip parterjih, … Kako si kupil zvestobo? Malenkost, samo vpisal si se v partijozsmsszdl, in v stopil v delavski sindikat, pa je bilo za vse poskrbljeno. Čisto enostavno!

Ena malenkost pa je bila, ki je Titek ne bi spregledal: vsaka vstopnica nekaj stane, a ne? No, članarina je bila res precejšnja, vendar je odtehtala privilegije, npr.: ni bilo potrebno čakati dohtarja, ta se je kar sam ponujal, na banki so te postregli s kofetom, ko si čakal na puf, da o službah, predvsem funkcionarskih, npr. predsednik delavskega sveta, ali sekretar partijske celice, da sploh ne govorimo, pa o najbolj odgovornih nalogah v teh t.i. družbeno političnih organizacijah. Če pa si bil blagajnik, pa si moral biti preverjen od vrhovnega zaupnika t.i. stranetadolanca, vsaj, če ne še iz kakšne inštance više; do krištofa si lahko prišel samo preko njegove osebne zaupnice, mačkoveštefke, potem pa sploh ni bilo več težav; no, mačkovmatija, bratec od prijazne štefke, ki gobce razbija .., pa te je sprejel le , ko je bilo že zelo hudo, ko si šel direktno v keho, ali celo pod njo, ve se kam …

Ja ja, blagajnik in sekretar, sta bila tatamata. No, ta glavni blagajnik ni bil tisti, ki je štel jugo dinarčke, to je bila zk – partija, szdl – delavsko ljudstvo, skojevci, zsms – omladina, ofž – rdeče feministke, ki so vagale pravo zlato, ja, zlate palice. Te so nato romale neznano kdaj, na neznane račune znanih partijcev in od njih zaupnih funkcionarjev.

Zlate palice so se kopičile in kopičile, saj je bilo med njimi tudi zaseženo premoženje sovražnikov ljudstva, zaplenjenih podjetij, ki so postala državna – Titekova, da o osebnem premoženju sovražnikov ljudstva, ki so končali pod, bog jim daj, rahlo zemljico, sploh ne govorimo. Kje se medijo te palice, sprašujete? Ja v partijski Indiji Koromandiji, za vsak primer, za hude čase, če bi stanetovdolančev prastrah prerasel v resničnost in bi jj-ji hoteli priti na oblast. Takrat bomo kupili slovensko demokracijoanegolobčkimoji. Namnožili bomo oefovske celice, nvoje v vsak wece. Danes so itak v vseh možnih variacijah že povsod, saj je ja partijska mladež, lunatiki, itak že zdavnaj pogruntala, da je bil dobri striček josifstalin že nekoliko zastarel: danes smo ja digitalna družba, vedo lunatiki, s copypace uredimo vse potrebno v trenutku. Kdo bi se danes sploh še ukvarjal s podjetništvom, ko pa nova partija pobira davke, od teh zagamanih butlov na znanih in neznanih tehnologijah vzporedne države – beri delavske blagajne, vsaj od leta 1945 – 2022, …

Baje, tako pravijo, da prvi lunatik že pripravlja zakon, ki bo po preizkušeni partijsko digitalizirani tehnologiji, preneseni iz kgbetožilskih logov, uzakonil v deželi slovenskih podpornikov slovenske avantgarde delavskega ljudstva, razglasil pa ga bo, sam, rtvslomojcej.

Mag. Mirko Macher, Most na Soči

VIRdemokracija
Prejšnji članekKdo bo kriv, ko… ?
Naslednji članek“Smrt v Benetkah” po slovensko ali Golob kot prinašalec “kuge”