Piše: Frančiška Franca Buttolo

Tudi danes zjutraj sem, kot vsak dan, poslušala branje z dolgih novinarskih  plaht, kako sedanja  vlada že od samega začetka epidemije niti ne skuša obvladovati te bolezni. Da bi bilo to –  komaj za prvo silo verjetno – novinarsko tarnanje prepričljivejše,  so povabili nekega potomca elitne familije z Baze 20. Ta je nonšalantno, ker ve, da je Kučanova mafijska globoka država spet na oblasti,  oddrdral nekaj najobičajnejših levičarskih fraz in odvihral, verjetno na kavo.

Potem pa še obsodba  NSi gospoda ministra mag. Vizjaka . Ga bodo vsi obsodili. Čeprav dobro vedo, da ni kriv. Bodo vsi nagradili tudi ta – prislusškovalski –  udbovski zločin? Kar tako, ker se s poštenostjo v politiki nikamor ne pride?

Kakorkoli, iz pogovora ni razvidno, da je gospod mag. Vizjak kaj velikega zagrešil. Tako v zasebnem življenju govori polovica Slovencev. Samo s to razliko, da večini ne prisluškuje udba. Ta pa je problem. Velik problem. Bojim se, da prevelik celo za stranko, ki ji že dolgo pomaga pri vseh njenih vzponih in hudih padcih  prav mag. Vizjak.

Zaradi vsega tega pričakujem, da ne bo prav njegova  stranka gospodu mag. Vizjaku odvzela pravice do zagovora na interpelaciji. S tem bi dokazala, da se bistveno ne razlikuje od drugih slovenskih  strank. Zame je najpomembnejši odnos stranke do posameznega človeka. Kadar se stranka odloči drugače, za nekaj, kar je pomembnejše od posameznega človeka, me ne zanima več. Zato takšnih strank ne volim.

Za človeštvo pa se ne bojim, saj mu vsi pomagajo, še zlasti najranljivejšim. O tem nas zadnje dni lahko prepriča migrantska kriza na poljski meji, skrbno načrtovana v najnovejšem paktu Hitler-Stalin, kot pred drugo svetovno vojno. Tudi takrat sta vampirska prijateljčka napadla Poljsko, le da dokaj manj hinavsko kot zdaj. Rusija je namreč dobila po končani drugi vojni od zaveznikov  v dar  celo vrsto satelitov. Zdaj pa jih želi nazaj,  ker ji v resnici (verjetno tudi po mednarodnem političnem pravu – ali pa vsaj tovrstni  maniri) pripadajo. EU, hinavska kot je običajno  zahodna politika,  v  poljski demokraciji išče dlako v jajcu. Zdaj pa jo bo obsodila še poskusa vojaškega napada na Belorusijo in nečloveškega ravnanja z – morda – skoraj milijonom migrantov. Namesto da bi jih ljubeznivo sprejeti in jim – po mednarodnih pravilih – zagotoviti človeka vredno življenje. Tako kot bomo to storili v Sloveniji pod skorajšnjo vlado ponosnih naslednikov Titove komunistične partije.

Zaman je padel berlinski zid.

Čisto nazadnje, še enkrat prosim vladno koalicijo, naj  ne prepreči gospodu ministru mag. Vizjaku, da bi na interpelaciji celovito obrazložil, za kaj v resnici gre pri vseh teh udbovskih napadih na njegovo dobro ime. Torej pri napadih na njegovo življenje.

Frančiška Franca Buttolo

VIRdemokracija
Prejšnji članekKučanova domišljija: Od riječi do kame jako mali korak*
Naslednji članek“Dama” Erika je bila enkratna packa!

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj