Piše: Mag. Mirko Macher
Dr. Klement Jug
Mitja Košir, Železar, 8. avgusta 1978, Prijateljem z VERUDELSKE SKALIN ADE.
KLEMENT
Gigantska borba z goro, s samim seboj, je končana. Razbito truplo njega, ki je verjel v zmago brez poraza bolj kot kdorkoli, je obležalo ob vznožju stene, ki mu je pomenila simbol borbe, svobode, ponosa in neuklonljivosti.
Dolgo je iskal ta Zahodni steber, iskal ga je v sanjah, ko se mu je prikazoval daleč, v meglicah prihodnjih časov, obsijan z glorijo. Ni razločil, ali je bila to glorija zmage, ali poraza. V divjih vrtincih svojih notranjih viharjev je začel spoznavati samega sebe. Videl je pot pred seboj in se odločil. Stopil je po njej in ni slutil, da je bila to njegova zadnja.
Tisto poletje je veliko plezal in bil telesno in dokazano pripravljen na najhujše napore. Verjel je vase, zato se mu je dejanje, ki ga je pripravljal in ki bi mu, če bi mu uspelo, težko našli enakega, ni zdelo nesmiselno, samomorilsko. Tesnobe, ki je značilna za trenutke pred težkimi vzponi, je bila v njem ravno tolikšne mero, da ga je še bolj spodbujala k takojšnji odločitvi.
Iz znanega je vstopil v neznani svet.
»Tja, tja, kjer ni še nihče božal triglavskih skal. Tam drži moja pot v popolnejše življenje.«
Vzpenjal se je kvišku, tako, da še sam ni vedel, kdaj se je našel v kaminu, ki ga je privedel na raz stebra. Zahodnega triglavskega stebra.
Ali sanja?
Prelepo je da bi bilo lahko res. Ne, res je tukaj. Srce mu je vriskalo.
»Tudi mi, slovenski plezalci moramo pisati zgodovino te velike stene«, se je spodbujal in plezal vse više, više k soncu.
»Tu si Klement,« si je govoril, in bil tako mnogo manj sam.
»Tu si, kamor je hotel tvoj vedno iščoči duh, tu si, od koder ni povratka. Le navzgor vodi pot. Navzgor v življenje, navzdol pa v smrt.«
Nad nji se je bočil previs. Nikjer ni odkrival šibke točke. Pozorno si je ogledoval težko mesto, vendar ni odkril nič ranljivega. Le ozka, nerazčlenjena poč je vodila preko in izginjala za robom visoko zgoraj. Ko se je nagnil navzven, da bi si ogledal steno nad previsom, ni ozrl ničesar drugega, razen neba visoko zgoraj. Previs je resnično težak, saj težjega še ni plezal. Vendar mora preko …
Odloči se in se požene kvišku. Mačji gibi izrednega plezalca se vrstijo drug za drugim, kot da je telo iz jeklenih vzmeti. Počasi, a vztrajno napreduje. Vse višje pleza, že je tik pod ključnim mestom. Videti je, da bo vsak trenutek dosegel zgornji rob previsa.
Roka se steguje za oprimki. Visoko, še više. Krči ga grabijo v levico, na kateri visi vsa plezalčeva teža.
Nič, grozoten drget diabolične simfonije zazveni v njem.
Strah?
Ne, le srce z naraščajočim pritiskom poganja kri po žilah. Kot da bo počilo.
Napor je strahoten. Že čuti, kako roka popušča in spodrsava noga. Še malo, čisto malo. Mišice drgetajo kot živčni vozli. Vse telo se še enkrat napne v vsej svoji gigantski moči, ki jo črpa iz mišic in nezlomljive volje. Roke bliskovito švignejo navzgor …
Oprimek?
Da!
Takrat pa vse popusti. V steni in v njem. Ves svet se mu zgrne v podobo minulega in bodočega življenja. Nova doba se odkrije ugašajočim zvezdam, njegovim očem. Z mogočnimi koraki stopa v neznan, večen svet …
Zamolklo udari telo ob plati in brizgajoča kri nariše rože fantastičnih oblik na belino triglavskega apnenca.
Konec.
Od tam ni povratka, tudi za tako upornega duha, kot je tvoj. Klement, ga ni.
»In vendar upam, da se moje življenje ne bo izlilo v pesek,« je nekoč napisal.
Ni se izlilo, kajti velika zvezda vodnica na slovenskem alpinističnem nebu nosi tvoje ime. Klement Jug.
Prepis:
Mag. Mirko Macher, Slovenski planinski muzej v Mojstrani, 24. marca 2022.
