Piše: Jožef Praprotnik

Čeravno se Slovenci ne moremo pohvaliti s pretiranim navdušenjem za hojo na volitve, na referendume, ko bi nekako izrazili svojo državotvornost, svoje veselje in pravico do soodločanja, pa je beseda »volitve« v največji meri zaznamovala zadnji mandat vladanja, ki sta si ga razdelili dve koaliciji, ker je morebitna tretja še vedno zgolj v zraku. Zgolj pobožna želja tistega, ki ni dokončal svoje delo in onih, ki jim je sedanje vladanje – kakršno že je in pod kakršnimi pogoji se dogaja – bolj malo všeč. Všeč jim ni bilo že prvi mesec vladanja, saj so ga zaznamovali protesti, petkovi, ki so letos spodbudili rojevanje novih, sredinih, še nekoliko bolj eksplozivnih, kot bi bilo cestišče najprimernejše prizorišče izražanja svojih stališč. Ponedeljek in torek sta kot vse kaže, neprimerna za robantenje po cesti, ker je človek še preutrujen od minulega vikenda, sobote in nedelje je pa škoda, četrtek je pa rezervni termin. Predčasne volitve sta torej najpopularnejši besedi zadnjih dveh nepopolnih let.

A takrat, ko bo vendarle napočil trenutek, ko bo potrebno vzeti pot pod podplate in oditi na volišče ter obkrogcati ali obelipsati najprimernejšega kandidata in listo, se pojavi problem. Pred okroglih sto leti se Slovenci v času volitev niso tako težko odločali, kot dandanes. Takrat so se odločali med nazadnjaki in naprednimi, med konservativci in liberalci, zdaj so pa ti pojmi zamešani, zameštrani do konca. A zmešnjavo ne povzročajo le oni, ki se nam že lep čas ponujajo kot samooklicana  in sijajno zveneča KUL opozicija, to zmešnjavo obilno mešajo mediji. KUL – koalicija ustavnega loka, sestavljena med drugim iz Levice in stranke SD, kot ponosnih naslednikov ZK, če ostalih dveh ne omenjam, se predstavljajo kot naprednjaki, a so vendarle – če smo iskreni – nazadnjaki. Sedanja KUL opozicija, je po evropskih demokratičnih merilih konservativna. Če so večinsko  ateisti, če sprejemajo razna mirovna gibanja, kot tudi LGBT ter njihove parade, jih to še ne postavlja v krog socialno-liberalne opcije, ker zagovarjajo popolno nedotakljivost, avtonomijo, samostojnost sodstva, kot ga imajo po njihovi terminologiji, jederne države Evrope. Slovenija, kot demokratična država s komaj 30 letnim stažem, pa se ne more ponašati z vladavino prava, kot normalnim (zahodno-evropsko) delujočim sodstvom. Generacije Slovencev z volilno pravico, a rojenih v letu osamosvojitve niti ne vedo za tranzicijski rop stoletja, ko se je pretežni del družbene lastnine znašel v žepih levičarskih direktorjev in ni bil niti sodno preganjan, kaj šele sankcioniran. K tej zapuščini tatinske privatizacije moramo prišteti še vse ostale gospodarske lumparije, kot bančno luknjo, operacijske mize, …čemur je skupno to, da niso skozi tožilstvo in sodstvo nikoli prišli do obsodb in (vsaj delne) povrnitve sredstev. Opozicija KUL, ki zagovarja popolno avtonomijo in nedotakljivost sodstva, je torej skrajno konservativna in nazadnjaška stranka tajkunov rdečega porekla. Strankam opozicije KUL, ki zagovarjajo vrhovno in ustavno sodišče, ki kot po tekočem traku sprejemata sklepe, ki vladi naravnost onemogočata borbo z nevidnim sovražnikom, ki polni bolnice in pokopališča, le popolnoma zaslepljen človek da glas.

Protesti torej da, toda proti pravem krivcu, ki ni ne ta, ne bilo katera vlada, saj so vse na volilnem prepihu, torej proti 30 let nedotakljivim in tako prav po božje vsemogočnim, komu dati na volitvah glas, pa je stvar premisleka in vedenja, ki ga pa v veliki meri krojijo mediji. Kakšna usoda bo doletela ta zapis ?

Jožef Praprotnik, Slovenija

VIRdemokracija
Prejšnji članekOdprto pismo Ladu Ambrožiču
Naslednji članekOb rob Kučanovim presstitutkam

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj