Piše: Suzana Kocjančič
Na Okrožnem sodišču v Ljubljani si dovolijo čisto vse tudi to, da pravočasno pritožbo zavržejo kot prepozno in s samovoljnim poseganjem v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in v človekove pravice odrekajo nezakonito obsojenim meritorno odločanje o pritožbi. Suzana Kocjančič je bila v nezakonitem priporu 15 mesecev in pol, ker je tašči vzela svojega otroka, nakar jo je Okrožna sodnica Polonca Valentinčič Bertoncelj oprostila 2. točke 190. člena KZ za katero je zagrožena kazen zapora od enega do petih let zaradi katere so po lažnih obtožbah tožilke Mirjam Kline brez dokazov Okrožni, Višji in vrhovni sodniki Suzani podaljševali pripor kar 15 mesecev ter jo z nezakonito in neustavno sodbo obsodila na 10 mesečno pogojno obsodbo za kaznivo dejanje po 1. točki 190. člena Odvzema mladoletne osebe za katero je zagrožena denarna kazen ali zapor do 1 leta. Suzana se je zoper sodbo pravočasno pritožila nakar je Okrožna sodnica Polonca Valentičnič Bertoncelj samovoljno Suzani odrekla pravico do pritožbe in pritožbo zavrgla kot prepozno, kljub tem da je bila pritožba vložena v zakonskem roku.
Okrožno sodišče v Ljubljani je izdalo nezakonito in neustavno sodbo dne 31.8.2021. Suzana Kocjančič in njen zagovornik Miloš Zarić sta v zakonskem roku napovedala pritožbi. Zagovornik je pritožbo prejel 5.11.2021. Kot navaja tudi sodišče v sklepu je glede na to, da je bil zadnji dan 30 dnevnega roka nedelja 5.11.2021 zakonski rok za vložitev pritožbe torej 6.12.2021. Suzana in njen zagovornik sta vložila pritožbo v zakonskem roku dne 6.12.2021. Okrožno sodišče v Ljubljani, ki mu predseduje Marjan Pogačnik pa je po sodnici Polonci Valentinčič Bertoncelj pritožbo zavrglo češ, da je prepozna in v sklepu navedlo neresnične navedbe in sicer, da je Suzana pritožbo oddala priporočeno dne 9.12.2021 kar ni res. Suzana je pritožbo oddala priporočeno po pošti dne 6.12.2021 torej na rok, kar dokazuje s potrdilom o prevzemu pošiljke iz katerega je razvidno, da je pritožbo oddala dne 6.12.2021 ob 18:39 uri na Petrolu d.d. BS Domžale- Češminova, kar je pri vsaki pošiljki zapisano tudi na kuverti.
Vsebina pritožbe
Suzana Kocjančič bi naj protipravno odvzela mladoletno osebo (sina) osebi (tašči Tatjani Kocjančič), in preprečevala, da bi jo imel tisti ki ima pravico do nje (oče otroka- Uroš Kocjančič, ki je bil v času Suzanine aretacije v policijskem pridržanju na Hrvaškem) s tem, ko je dne 8.12.2018 okoli 17:00 ure na Večni poti 70 v Ljubljani sina odvzela (tašči) Tatjani Kocjančič in nato sina zadrževala v svojem stanovanju v Domžalah do 18:32 ure dne 9.12.2018, ko so ga na podlagi pisne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Kpd 58448/2018 (odredbo je izdala sodnica Sabina Višnjevac) našli policisti, pri tem pa se sodišče opira na odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2078/2017 z dne 25.1.2018 s katero je bil otrok, začasno zaupan v varstvo in vzgojo (očetu) Urošu Kocjančiču ter med (materjo) Suzano Kocjančič in mld. otrokom začasno določeni stiki vsak drugi vikend, in sicer od petka do ponedeljka zjutraj ter po vikendu. Z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2078/2017 z dne 25.1.2018 je bil torej začasno mld. otrok zaupan očetu Urošu Kocjančiču, ter določeni stiki z materjo.
Suzana v pritožbi opozarja, da stikov med sinom in taščo Tatjano Kocjančič nikoli ni dovolila kot tudi, da sodišče nikoli ni dovolilo stikov med Tatjano Kocjančič in vnukom.
Dejstvo je, da je Uroš Kocjančič svojevoljno torej brez dogovora z Suzano Kocjančič, ne oziraje se na njene želje in zahteve, ne oziraje se na želje mld. otroka, v nasprotju z 135. in 142. členom Družinskega zakonika redno prepuščal otroka v varstvo in skrb drugim osebam (pretežno Tatjani Kocjančič). V kolikor tašča Tatjana Kocjančič ali katerakoli druga oseba želi imeti stike z otrokom, mora skozi proceduro po 142. člen Družinskega zakona. Družinski zakon namreč ne določa, da lahko en starš otroka zaupa drugim osebam, da lahko skrbijo za otroka in mora to drugi upoštevati in spoštovati, ampak določa, da se o stikih z drugimi osebami sporazumejo starši, če se sami o tem ne sporazumejo jim pri sklenitvi sporazuma pomaga Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD), na njihovo željo pa tudi mediatorji, če otrokovi starši, otrok in druga oseba ne sporazumemo o tem odloča sodišče v nepravdnem postopku, tako kot se je v nepravdnem postopku II N 528/2018 Okrožnega sodišča v Ljubljani odločalo o stikih med otrokom in starši Suzane Kocjančič, ker jim je Uroš Kocjančič onemogočal stike z mld. otrokom. Uroš Kocjančič, kateremu je Ljubljanska okrožna sodnica Barbara Zakelšek Humar z nezakonito in neustavno odločbo IV P 2078/2017 z dne 25.1.2018 (katero trenutno obravnava Ustavno sodišče) začasno zaupala otroka v varstvo in vzgojo in Suzani Kocjančič določila stike, je protipravno in v nasprotju z odločbo IV P 2078/2017 z dne 25.1.2018 in v nasprotju z 135. in 142. členom Družinskega zakonika prepuščal skrb za mld. otroka drugim osebam to je 67 letni stari materi Tatjani Kocjančič brez predhodnega dogovora. Nikakor ne more eden od staršev priti volji drugega starša prepuščati otroka v varstvo in skrb tretji osebi. Uroš Kocjančič je torej namesto, da je skrb za mld otroka prepustil materi, protizakonito in v nasprotju z 142. čl. Družinskega zakonika prepustil drugim osebam (67 letni stari materi Tatjani Kocjančič. Odvzem mladoletne osebe po 190. členu KZ-1 je torej omejen na določeno število oseb – delictum proprium, kot so zapisane v dispozitivu abstraktne norme: »Kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.«
Pogoj za kaznivost predstavlja odvzem otroka zakonsko taksativno določenem krogu upravičenstvem do nadzora nad otrokom, kar 67 letna Tatjana Kocjančič ni bila. Namreč tega dne ob tej uri je bil oče Uroš Kocjančič na Hrvaškem, predhodno je otroka protipravno zaupal svoji mami, kateri otrok ne bi smel biti zaupan, kadar je v tujini, temveč bi moral o odhodu tja obvestiti CSD oziroma otroka prepustiti za čas odsotnosti materi. Bila je sobota, torej čas, ko je imela Suzana Kocjančič po sodbi: »vsak drugi vikend, in sicer od petka, ko mati otroka prevzame v vrtcu, do ponedeljka zjutraj, ko mati otroka do 8. ure pripelje v vrtec«. S tem vprašanjem se sodišče, kljub dokaznemu predlogu Suzane Kocjančič ni ukvarjalo, sicer bi bil dejanski stan ugotovljen pravilno, da torej odvzem otroka ni bil v nasprotju s sklepom, ki je opredeljeval obseg in način izvrševanja stikov. Kadar mati vzame otroka v varstvo, ki ji pripada do ponedeljka zjutraj, in ki bi ji moral biti v varstvo dodeljen že dan prej, vzame ga za to nepooblaščeni osebi, ko je oče v tujini, ne gre za dejanski stan, ki ga je možno subsumirati pod zakonsko normo predmetnega kaznivega dejanja.
Sodišče je narobe ocenilo tudi izvršitveni znak zadrževanja otroka na naslovu v Domžalah, to je na naslovu stalnega bivališča Suzane Kocjančič ter ga tako imela protipravno v nadzoru. Oče je tedaj bil v tujini, Tatjana Kocjančič pa, kot zapisano, ni imela nikakršnega pravnega naslova, da se ji izroči otrok.
Če ima mati otroka v lastnem stanovanju v času, ko je po začasni odredbi za to upravičena, to je med vikendom, prihaja do zgolj navidezne kolizije upravičenj, kajti mati je bila upravičena za stik ravno tedaj, Tatjana Kocjančič pa nikoli!
Prvi odstavek 190. člena KZ-1 določa, da kdor mladoletno osebo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ne more predstavljati v konkretnem primeru kršitve. V kolikor bi prvi odstavek 190. čl. KZ-1 določal, da stori kaznivo dejanje kdor mladoletno osebo zadržuje ali v kolikor bi določal, da stori kaznivo dejanje kdor mladoletno osebo zadržuje ali preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, bi sodišče lahko obsodilo vsakega starša kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, saj imajo vsi otroke doma, pa policiji ni bilo treba otroka iskati, saj je vedela, kje je. Kar je nazadnje izpričala policistka Nataša Mlakar in nenazadnje tudi sam Uroš Kocjančič po prihodu domov.
V dejanju policije v času vladanje Šarčeve vlade leta 2018 in koalicije KUL torej ni bilo pravnega temelja, ravnanje je bilo v nasprotju s pooblastili iz ZNPPol-1, kajti policija se ni prepričala v dejanski stan, dvoletnega otroka je vzela zakoniti upravičenki in ga predala nezakoniti.
V tej smeri je potrebno dokazni postopek ponoviti, zaslišati ponovno predlagane priče, da bi se pravilno ugotovil dejanski stan, na podlagi dokaznih izhodišč iz te pritožbe. Pri tem je potrebno poseči tudi v dele obrazložitve sodbe, ki se ne nanašajo na izvrševanje zakonskih znakov, temveč se spuščajo v kronološka ozadja razmerij, kar posredno vpliva na razloge sodbe v bistvenem, to je v protipravnosti odvzema in zadrževanja otroka. Tako se pojavljajo trditve o dogodku z dne 5.12.2018 na CSD, da bi naj med sestankom prišlo do razhajanj; v tej povezavi je bil zavrnjen dokazni predlog obrambe, da se posluša zvočni posnetek dogajanja, kar bi onemogočilo sklepanje na odklonilno obsojenkino ravnanje. V tej povezavi je policist Jože Stajnko izpovedal popolno izmišljotino o nakupu letalskih vozovnic za Avstralijo, o čemer ga bo potrebno podrobno zaslišati glede namena prvotnega zatrjevanja. Sodišče je nadalje namerno prezrlo in se ni opredelilo do izpovedbe priče Uroša Kocjančiča, ki je izpovedal, da Suzane Kocjančičpo dogodku pred živalskim vrtom ni poklical niti ji odpisal na SMS sporočilo, ki mu ga je poslala dne 8.12.2018, z vsebino, da je otrok pri njej doma in da je v redu. Sodišče je prav tako prezrlo izpovedbo policistke Nataše Mlakar v delu, da je Suzana Kocjančičpoliciji po elektronskem sporočilu sporočila, da je otrok v redu in doma, torej v celoti prezrlo pomembno okoliščino, ki jo dokazuje obramba, da pri obsojenki sploh ni bilo zavedanja o kakršni koli protipravnosti tipa prikrivanja, zadrževanja ipd. Sodišče je prav tako prezrlo izpovedbo Uroša Kocjančiča na glavni obravnavi, da je šla njegova mati Tatjana Kocjančič samoinciativno v živalski vrt, on ji tega ni dovolil, oziroma ji je rekel naj ne gre in ji prepovedal, da bi hodila v živalski vrt pa je vseeno šla – iz te njegove navedbe izhaja, da je Tatjana Kocjančič brez privolitve začasnega skrbnika Uroša Kocjančiča oziroma brez dovoljenja staršev otroka (Suzane Kocjančič kot matere in Uroša Kocjančiča kot očeta) ravnala protipravno, ko je otroka odpeljala v živalski vrt in za to ni imela nobene pravne podlage, pa je prevzem otroka v tem odnosu okoliščin dodatno pravno utemeljen. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb. Država jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti, pa je mati na ta način vede in ne vede ščitila potrebe otroka, zaradi česar ne more biti sankcionirana. Nadalje je Uroš Kocjančič izpovedal, da sploh ni šel na policijsko postajo podati kazensko ovadbo ; sodišče je ta pomemben del dokaznega gradiva prezrlo in tega dela izpovedbe ni upoštevalo. Sodnica je v izpodbijani sodbi prezrla tudi izpovedbo prič natakarice Tjaše Issah in Alise Porič, ki sta na glavni obravnavi izpovedali, da je v času ko je bila Suzana v priporu Uroš Kocjančič otroka puščal samega v avtomobilu ko je on za šankom več ur pil in vinjen nazdravljal v fotoaparat. Sodnica je v izpodbijani sodbi prezrla tudi izpovedbo policista Jožeta Stajnka, ki je na glavni obravnavi na vprašanje, kdo je bil v predmetnem postopku dejansko žrtev kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe odgovoril, da je to bila prijaviteljica kaznivega dejanja 67 letna Tatjana Kocjančič in da je bila dejanska žrtev kaznivega dejanja Tatjana Kocjančič, policistu se je po tem odgovoru začela smejati celotna sodna dvorana vključno s tožilcem in sodnico; žrtev je namreč lahko le otrok oziroma varstvo otrokovih pravic.
Kar zadeva napačno uporabo materialnega prava. Suzana Kocjančič bi, ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, morala biti obravnavana za drugo morebiti storjeno kaznivo dejanje samovoljnosti po 310. členu KZ-1. Največ, kar je možno očitati, ob pravilni rabi materialnega prava, da si je vzela pravico, ki ji pripada, samovoljno, torej da je, namesto klica na CSD ali policijsko postajo, sama vzpostavila zakonito stanje oblasti in nadzora nad otrokom s strani osebe, ki ima za to zakonsko pooblastilo, tako po zakonu samem, kot tudi po dejstvu pravice preživeti vikend z otrokom.
Nikakor pa ni dovoljena silogistična subsumcija tipa protipravnega odvzema lastnega otroka osebi, ki nima upravičenja nad njim.
Pojmovno je namreč zakon namenjen penalizaciji ravnanj v nasprotju z interesi otroka, kateremu bi naj bila na ta način odvzeta rutina predvidljivosti, spravljenemu v okolje, ki mu ni naravno. O tem dr. Ljubiša Lazarević. Krivično pravo Jugoslavije – posebni deo, Savremena adminstracija leto 1998: »Družbena skupnost nudi mladoletnim otrokom zaščito vselej, kadar interesi otrok to zahtevajo, ter kadar roditelji svoje dolžnosti do otroka izvajajo skladno potrebam in interesom družbene skupnosti. Uresničevanje to vrstne funkcije skrbi za otroka je izvedljivo, kadar se nahajajo pri staršem ali drugi z zakonom predvideni osebi (rejnik ipd) ter ustanovam, ki skrbijo za njih. Odvzem otrok staršem onemogoča izvrševanje zapisane funkcije vzgoje, izobraževanja in oskrbe otrok ter s tem pravilnega razvoja. To je v osnovi razlog inkriminacije teh dejanj«.
Sodbi vsekakor manjkajo razlogi o sklepanju na potrebo po inkriminaciji dejstva, da se je sin, med odsotnostjo očeta, znašel v oskrbi matere
V spisu so relevantni podatki o tem, da otrok ni utrpel nikakršnih zlorab s strani matere, oziroma da je med njima vzpostavljen pristen odnos ljubezni in razumevanja, česar ne negira niti oče!
Izhajajoč iz človekove pravice (do) enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja zahteva po poštenem postopku, je Ustavno sodišče zapisalo, “da zapoved o poštenem postopku med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika”. Sodišče mora pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave zagotoviti tudi s tem, da odloči o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ki je pravočasna. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno poseglo v pravico Suzane Kocjančič do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in z zavrženjem pravočasne pritožbe v nasprotju z Ustavo odreklo meritorno odločanje o pritožbi. Stališče Okrožnega sodišča o prepoznosti pritožbe, ko bi ta glede na zahteve 25. člena Ustave morala biti zagotovljena saj je bila pravočasna, pomeni hudo kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in 6. ter 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Sodišče je z nezakonito in neustavno odločbo začasno dodelilo otroka v varstvo in vzgojo očetu in mami določilo stike, nato so mamici po odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani policisti raztrelili vrata, odvzeli otroka zakoniti upravičenki in ga predali nezakoniti, mamo za prazen nič držali v nezakonitem priporu več kot 15 mesecev, nato izdali nezakonito in neustavno sodbo potem pa še nezakonito obsojeni nezakonito zavrnili pritožbo zoper sodbo, le kako naj bodo državljani zadovoljni z demokracijo v Sloveniji? Nedotakljivi sodniki lahko kršijo človekove pravice pa nikoli zaradi kršitev niso sankcionirani, državljani so pa prisiljeni trpeti teptanje človekovih pravic in povrh vsega še financirati plače nemoralnih sodnikov in odškodnine zaradi njihovih svinjarij.
Suzana Kocjančič, Slovenija
