Piše: Franc Bešter
Za uvod: kriza kot posledica enostranosti in negativnih učinkov
Človek te kulture je postal izobražen predvsem v smeri tehno-znanosti (fizika, kemija) in izvežban, streniran predvsem v smeri rokovanja s tehniko, se pravi z visoko razvitimi orodji. Nasploh se civilizacija že nekaj stoletij razvija predvsem v tej smeri, se pravi enostransko. Težka naloga, ki nas čaka sedaj, ko se ta (znanstveno-tehnični) razvoj izteka – ker se je neka spoznavna metoda izčrpala, ker so se na področju rabe tehnike pokazale hude omejitve, zlasti kar se tiče problema pogona tehnike, se pravi problem energije, da začnemo presegati to enostranost. Kako, s kakšnimi znanji, na kakšen način?
Spomnim se enega od profesorjev z likovne akademije, ki je dejal, da bi (poleg tehnike) morali razvijati tudi etiko in estetiko. Etika, morala: to je »imela čez« Cerkev, estetiko (področje lepote) pa razne vrste umetnosti, se pravi kultura. Res, ker gre pri tehniki za razna nova in tudi zelo učinkovita orodja, bi njihova uporaba zahtevala tudi več etičnih vrednot (prim. avtomobilizem), da ne govorim o širokih možnostih njihove zlorabe (npr. za orožja – orodja za ubijanje!). Vendar pa je svet, kar se tega tiče, nazadoval, v primerjavi s srednjim vekom, ko je bila etika na prvem mestu. V moderni dobi se, nasprotno, dogaja moralni razkroj sveta, ironija je hotela, da ravno zaradi tega razvoja, ki bi zahteval višjo moralnost, npr. zaradi tehno-znanosti, ki se je po šolah učijo vsi in ki si vse zna pravilno razlagati brez Boga, kar vodi v ateizem, ta pa v vse-dovoljenost.
Negativni učinki znanosti in tehnike na naravo in družbo, ki se tekom časa kopičijo (kot se npr. kopiči CO2 v atmosferi) so na Zemlji ustvarili hudo duhovno, moralno in okoljsko krizo, vse skupaj je začelo povzročati tudi varnostno krizo, in vse skupaj udarja tudi v obliki gospodarske krize. Splošna kriznost moderne dobe, ki se ji čas izteka. Vse skupaj se lahko zaključi v neko katastrofo, ki bo to (zahodno) civilizacijo uničila. Sicer so jo pa te krize že krepko načele, na področju svojega notranjega bistva (duhovnost, moralnost človeka, urejenost družbe) je že povsem propadla, ohranjajo se določena materialna blaginja, njeni tehnični dosežki in institucije, na katerih deluje, a tudi te so zaradi moralnega razkroja v hudi krizi. Torej, to civilizacijo moramo že danes imeti za propadlo v svojem notranjem bistvu, zato moramo že danes začeti graditi novo, in postavlja se vprašanje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih.
Začetek: revolucija v načinu odločanja
Nek razvoj je močno spremenil okoliščine, v katerih se moramo odločati. Svetu vladata kaos in hitro, zapleteno življenje s tehniko, in na dlani je, da je zaradi dogajanje sveta, znotraj katerega delujemo, postalo veliko bolj nepregledno kot nekoč, posledica tega pa je, da je odločanje postalo veliko bolj zahtevno. In česa se (navadno) poslužuje moderni človek pri tem odločanju? Zaradi svojega racionalizma zaupa svojemu Razumu in njegovim dosežkom, ki jih absolutizira, se pravi Znanosti in Tehniki. Znanost: družboslovna, naravoslovna, gre za razna racionalistična znanja, in zlasti zaupa formulam, statistiki ipd., se pravi »eksaktnosti«, pri Tehniki pa uporablja informacijsko tehniko, predvsem internet. Priznati je treba, da je z vsem tem res mogoče marsikaj bolje (s)poznati in priti do bolj kvalitetnih odločitev kot brez tega. A kljub temu: sodobni človek ob vsem tem živi in deluje v zmoti. Zakaj pravim »zmota«? Ker je narava (kateregakoli) dogajanja takšna, da je s tem resnico o njem nemogoče spoznati, je namreč mnogo preveč kompleksno, izmikajoče in tudi skrivajoče se: kako npr. moremo vedeti, kaj se dogaja v srcih in glavah določenih ljudi, a ravno to lahko ključno vpliva na razplet nekega dogajanja?! Zato je naše odločanje in usmerjanje v življenju zmotno, oziroma: s svojimi lastnimi spoznavnimi zmogljivostmi glede tega ne moremo najti nobene gotovosti. In potem je jezik (razni jeziki, ki jih je izumil človek), kar vse uporabljajo mediji pri posredovanju »resnice« ljudem, močno omejenih možnosti, podajanje je silno zoženo. In za povrh: ker se mediji zlorabljajo v permanentnem boju za Oblast, se mnoge stvari namerno izkrivljajo in zamolčijo, posledica je, da je dandanes v medijih ogromno zavajanj, polresnic in laži, nasploh pristranskega prikazovanja nekega (političnega) dogajanja.
Moderni človek, katerega način mišljenja in način življenja ključno pogojujeta Znanost in Tehnika, je zato v življenju ostal brez neke opore in usmeritve, brez neke gotovosti glede svojih odločitev. Tu nameravam izpostaviti, da do pravilnih odločitev ne moremo s pomočjo vsega tega, in da bo to zmoto človeka te dobe treba nujno preseči. V tem vidim bistvo nove zgodovinske paradigme: nova civilizacija naj bi gradila na znanjih za spoznavanje resnice o dogajanju sveta, in na znanjih za pravilno usmerjanje v življenju.
O dogajanju in odločanju
Pri odločanju je dogajanje sveta nekaj ključnega, in pri tem bi morali to dogajanje poznati čim bolje, dejstvo pa je, da človek s svojim razumom tega ne more spoznati, iz tega sledi, da se z razumom v tem svetu ni mogoče pravilno odločati. Iz tega sledi tudi, da je znanost za to odločanje nujno tudi znanost za spoznavanje te resnice (o dogajanju sveta). Ali ta znanost obstaja (jo je mogoče ustvariti, vpeljati v življenje)? Vsekakor mora obstajati, kajti v nasprotnem primeru je človek obsojen na temo neznanja (o tem) in neogibno pristanemo v nezdravem skepticizmu in nihilizmu.
Na kratko: s pametjo in s pomočjo znanosti in tehnike (medijev) ni mogoče priti do resnice o dogajanju sveta. Kaj pa je ta »resnica«? V filozofsko razpravo o resnici se tu ne morem spuščati. Pri odločanju gre lahko npr. za resnico o neki konkretni osebi. Kaj je ta človek npr. v svojem notranjem bistvu (v mislih in srcu), ne v tem, kakršnega se kaže na zunaj, takšna in podobna vprašanja so umestna sredi sveta, ko mnogi igrajo, nosijo maske, ko se misli eno, govori drugo… . In pri odločanju je lahko nekaj ključnega, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v bližnji (ali daljni) prihodnosti. In resnice o tem sami, tudi s pomočjo tehnike, ne moremo poznati. Moramo priznati, da hodimo v temi.
Bistvo nove paradigme, ki je pred nami, vidim ravno v tem: da do resnice ne bomo poskušali priti z razmišljanjem, se pravi na filozofski način, ampak s pomočjo neke višje stvarnosti, ki edina lahko dogajanje sveta zares pozna, se pravi s pomočjo Duha. Sicer so pa razmere v tem našem sodobnem svetu za ta preskok v načinu spoznavanja postale zrele, na nek način idealne. Naši problemi so namreč postali tako zapleteni, da ob tem nemoč razuma še nikoli ni bila tako na dlani. Iz tega višjega, celovitejšega načina spoznavanja resnice o dogodkih sveta, s pomočjo Duha in duše (npr. skozi videnja), pa bo takorekoč nujno sledila revolucija v načinu odločanja na ta način: če (edino!) Duh lahko pozna VSE dogajanje sveta (in tudi njegov razvoj v prihodnosti), bo povsem logično, da človeka skozi dogodke sveta, po življenjskih poteh, pravilno in varno lahko vodi le Duh.
Ni nujno, da smo obsojeni na stalno negotovost in temo neznanja, obstaja pot do resnice (o dogodkih sveta), in to je hoja za Besedo.
Hoja za Besedo kot pot do resnice
V ta namen bom navedel naslednji stavek iz evangelija: »Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi…«. Hoja: skozi čas in skozi dogodke sveta, človek res hodi v temi, a če hodi za Kristusom (za Besedo!), ne hodi v temi. Kar kaže na to, da to temo lahko razsvetli Beseda. To potrjuje začetek Janezovega evangelija: »Prava Luč (Beseda), ki razsvetljuje VSAKEGA človeka, je prihajala na svet…«. Na kakšen način razsvetli Beseda? Beseda je Resnica in je »polna milosti in resnice« – kar kaže na to, da razsvetljuje z resnico, vse skupaj pa na to, da se »tema«, v kateri hodi človek (skozi materialni svet), nanaša na ne-poznavanje resnice – ravno o dogodkih sveta, skozi katere hodi.
Resnico je torej treba iskati tam, kjer jo je edino mogoče najti, ne pri »mesu in krvi«, ampak pri bleščeči Luči Besede, ki sveti vsem, da bi videli, oz. pri Duhu, ki to Besedo prinaša. Se pravi, znanost za pravilno usmerjanje v življenju lahko temelji le na razodetih resnicah (o Bogu, njegovi Besedi, človeški duši, Duhu…), naloga, ki nas zato čaka: povrniti zahodnemu človeku (zaradi nekega razvoja) izgubljeno metafiziko.
Resnico o dogodkih sveta nam torej prinaša Beseda, in Ona je tudi EDINI izvor, po katerem lahko pridemo do te resnice! Vendar, prihajanje Besede k človeku je dar (milost), iz Jezusovih besed sledi, da mora človek, da ne bi hodil v temi, slediti Kristusu (Besedi), pot do te resnice je torej hoja za Besedo. Da bi človek na svojem potovanju skozi čas (iz preteklosti skozi sedanjost proti prihodnosti) in skozi dolino materialnega sveta imel Svetilko (Besedo), mora nujno slediti Kristusu. A da bi hodil po tej poti, jo mora najprej najti. Ali mu jo Bog daje spoznati? Da, On pošilja svojo Besedo tudi zato, da človeku pokaže pot: Beseda je tudi Pot – ker človeku kaže pot. Beseda kot »Luč sveta« torej sveti tudi na ta način: da človeka pouči o (edini pravi!) poti, tisti, po kateri potem človek tudi mora iti.
Z vsem tem se nakazuje bistvo nove zgodovinske paradigme: gre za »novo razsvetljenstvo«, s katerim bomo poskušali nadgraditi, bolje, preseči »staro razsvetljenstvo«, po katerem Razum lahko spozna resnico, preseči zmoto današnjega človeka, po kateri je s pametjo in njenimi dosežki mogoče spoznati resnico o dogajanju sveta, in se je zato človek s tem sposoben pravilno odločati, se usmerjati. Priznati bo treba, da je luč razuma za kaj takega mnogo prešibka, in da za spoznavanje resnice o dogodkih sveta nujno potrebujemo nadnaravno Svetlobo Besede.
S pomočjo Besede je treba najti tudi pravo pot skozi življenje, ki je varna in na kateri je Beseda človeku tudi dana. Tu se nakazuje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih bo gradila po-moderna doba, s čimer bomo presegli stari racionalizem: na znanosti o hoji za Kristusom. Ta pa bo nujno vsebovala tudi znanja (resnice) o Besedi in o jeziku, v katerem nam Ona govori, to pa je nujno jezik Duha, ker Bog kot Beseda deluje v Duhu. Ker Beseda prihaja v dušo (v srce), bodo tu tudi znanja o človekovi duši. In znanost (nauk) o Svetem Duhu, ki Besedo človeku prinaša.
Na kakšen način nam govori Bog kot Beseda, ko nam razkriva resnico o dogodkih sveta, ko nam kaže pot? Resnica o dogodkih sveta se nam lahko razkriva le skozi neko konkretno dogajanje, če se nam kaže pot, je ta pot nujno iz konkretnih dogodkov – iz prihodnjih dogodkov, ki jo sestavljajo, ker je to pot, ki je še pred nami! Konkretne dogodke pa lahko gledamo, vidimo (edino?!) v videnjih, iz tega sledi, da se nam resnica o tem razodeva skoznje, in pot, ki je pred nami, nam Bog kaže skoznje, ta pot je nujno iz niza konkretnih dogodkov našega življenja, Bog nam te dogodke kaže v obliki svojih načrtov zanje (saj je On tisti, ki jih dela!), in to spet lahko skozi videnja.
Sanje in videnja v njih: vidimo, da bo tisto, do česar je naša doba ravnodušna oz. kar zavrača v imenu raznih teorij (kar se dela tudi v Cerkvi!), začelo v novi paradigmi, ki prihaja, igrati ključno vlogo! Pravzaprav pa to ni nič pretresljivo novega: o tem govori prastara modrost judovske Kabale, o tem pripovedujejo velike arkane Tarota, o tem je veliko pisal C. G. Jung (njegov »proces individuacije«). Le da gre pri tem za razne človeške teorije in razlage o fenomenu, ki mu pravimo »videnje«.
Vendar pa se tu srečamo s problemom Svetega pisma in Cerkve (ki le-to razlaga in oznanja) v kontekstu racionalistične in tehnične (industrijske) civilizacije.
Problematika Svetega pisma in Cerkve
Sveto pismo: nastajalo je pred tisočletji v povsem drugih pogojih življenja (poljedelsko-pastirska družba) in se podajalo ljudem s povsem drugim načinom mišljenja. Znanja, resnice, podane v Svetem pismu – to ni podano tako, da bi človek lahko uporabil pri odločanju v življenju, zlasti pa ne v pogojih sodobnega sveta. Kaj pa Cerkev – ali je bila kos izzivom takšnega sveta? Tu se postavi vprašanje, kako človek moderne dobe sprejema, dojema in razumeva Sveto pismo – človek, katerega možgani so okuženi z racionalističnimi znanji in ki je izvežban za rokovanje s tehniko. Brez večje težave lahko vidimo, da so empirične znanosti (spoznavno-miselno) in način mišljenja, kakršnega zahteva in razvija tehnika, nekaj prav diametralno nasprotnega z duhom in svetom Svetega pisma. Res, da je Cerkev v zadnjih desetletji poskrbela za nove prevode, a kljub večji slovnični pravilnosti in raznim novim izrazom zveni ta vsebina, tudi zaradi terminologije, nanašajoče se na Tehniko in Znanost in ki so je možgani sodobnega človeka polni, arhaično, zastarelo.
Kaj pa cerkvene strukture (teologi, cerkveno učiteljstvo…) -ali podajajo Sveto pismo tako, da bi bilo neko znanje uporabno pri odločanju v sodobnem svetu?
Odločanje: odločamo se zaradi nekega delovanja, posledice le-tega so za svet lahko pozitivne ali negativne, se pravi, ta problematika se tesno navezuje na etiko (moralo), takšno alo drugačno delovanje človeka lahko dušo približuje Bogu ali jo od njega oddaljuje – jasno je, da bi Cerkev zato morala veliko oznanjati ravno o tem, o problematiki odločanja. Vendar, koliko ljudi danes v veri (krščanstvu) vidi tisto »znanost« za pravilno odločanje v življenju? Redkokdo, kar kaže na to, da je Cerkev tu na nek način zatajila, padla na izpitu, ni bila kos izzivom sodobnega sveta.
Kar se tega tiče: dandanes je v Cerkvi govora predvsem o določenih načelih in pravilih, vzetih iz Svetega pisma, ki naj se jih človek v življenju drži, da ne bo skrenil s pravih poti. Priporoča se, naj beremo Sveto pismo, saj je tam zapisana božja beseda. Vendar pa tu naletimo na še en problem – cerkvenih struktur (papež, škofje, duhovniki), od njih (z vrha) je vse določeno in servirano »božjemu ljudstvu«, kaj je prava vera, božja volja itd., s tem se res ohranja »čistost vere«, vendar pa se ljudstvo ravno zaradi tega v vero ne poglablja, Boga in njegove volje ne išče – saj na vse to misli hierarhija! To so slabosti napram protestantizmu, kjer se Sveto pismo preučuje, a slabost protestantizma je, da tam nimajo papeža (Petra -skale) in so zato razpadli na neštevilne sekte. Slabost katolicizma pa je tudi v tem, da strukture, ki vodijo Cerkev (škofje, kardinali, papež) tvorijo v glavnem ostareli ljudje, ki teže sledijo izzivom hitro spreminjajoče se tehnološke družbe. Se pravi, strukturi, ki je že sama po sebi toga (dokaj fevdalnega značaja) in neprilagodljiva, se znotraj nje pridružuje še ta problem: vladavina starcev.
In potem še birokratski pristop: tak se pri tako velikem številu vernikov takorekoč nujno in spontano pojavi, vse, tudi bolj »papirnate« vernike je namreč treba na nek način obravnavati. A s tem ljudje postajajo na nek način številke, izgublja se njihova individualnost, drugačnost, različnost, specifičnost življenjskih situacij, Cerkev se industrializira. Glede odločanja pa je vse skupaj slabo, kajti pri odločanju smo soočeni ravno s tem: z različnimi ljudmi (različnih lastnosti, sposobnosti…) v različnih situacijah, ki hodijo po različnih poteh. Po različnih poteh! Tu se srečamo z dejstvom, da si z raznimi načeli iz Svetega pisma velikokrat ne moremo kaj dosti pomagati, tu moramo poznati resnico o konkretnih osebah in dogodkih sveta, o tem, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti…, in ta resnica nam je dostopna le, če se učimo neposredno od Boga. A Cerkev to možnost danes zavrača, zanika, ob tem raje naroča, naj beremo in premišljujemo Sveto pismo, saj je v njem božja beseda, ki sporoča božjo voljo. Da, toda ali je Bog (Beseda) potiskana stvar? Bog ni nemi in mrtvi Bog, je Živi, in ker je Beseda, nam tudi govori, in ne le po človeških besedah Svetega pisma, ampak tudi po svojem Duhu. Ali ni že v Stari zavezi zapisano: »Svojega Duha bom razlil čez meso in vaši mladi bodo imeli videnja in vaši stari bodo imeli sanje«. Se pravi, Bog govori (tudi) skozi (nočna) videnja, a duhovniki danes zavračajo to možnost in odsvetujejo ljudem, da bi se ravnali po tem. Vzrok temu je v kugi racionalizma, ki je prodrla tudi v Cerkev, v racionalistični filozofiji, ki vse, tudi sanje in videnja, podreja Razumu tako, da si jih razlaga z raznimi teorijami (konstrukti Razuma!) in jih s tem zavrača kot nekaj, kar bi prihajalo od Boga in zato lahko imelo nek, celo usoden pomen za življenje človeka. A človek glede resnice o konkretnih osebah in dogodkih sveta in življenjske usmeritve (po nekih posebnih poteh) mnogokrat ne more dobiti informacij in nasveta drugače kot skozi videnja!
Vse to so, po mojem prepričanju razlogi, da Cerkev ni našla pravih odgovorov na izzive racionalistične, industrijske civilizacije, znotraj katere se je znašla. Res sem že od marsikoga slišal, da je zapustil Cerkev ravno zato – ker »nima odgovorov«.
Pojav nihilizma, totalitarizmov, nova civilizacija
In ker je zaradi nekih (znanstveno-tehničnih) znanj v tej novoveški civilizaciji prišlo do masovne izgube vere, se je nujno moralo pojaviti nekaj drugega. In to se je res pojavilo: po eni strani nihilizem – množice ljudi, ki ne verjamejo (ne zmorejo ali nočejo verjeti) v nič zanesljivega, trdnega, po drugi pa totalitarne ideologije, tudi tako smrtonosne, kot sta bila boljševizem in nacizem. Človek, ki je izgubil krščanstvo, pač potrebuje nekaj, v kar verjame, po čemer se v življenju ravna. Vendar, vsaka ideologija (kot človeški proizvod) je nujno zmotna! In zaradi teh zmot je bilo 20. stoletje tako krvavo.
Zato so vodilni evropski misleci prejšnjega stoletja začeli govoriti, da bo 21. stoletje stoletje metafizike in religije ali pa ga ne bo. Ga ne bo? Uničenje civilizacije. Kaj je s to napovedjo? Muslimanska vera je res doživela vzpon, krščanstvo pa upad (tudi zato, ker ga globalisti, ravno s pomočjo islama, hočejo odpraviti). In res smo vsakodnevno priča uničevanju (tradicionalne) evropske kulture. Že Jung je pisal, da gre v tej kulturi za usoden zastoj v razvoju krščanske misli, zaradi česar se le-ta z velikimi koraki bliža samouničenju. Srž njegove življenjske filozofije je bila ravno v tem: v analizi sanj. Globinska psihologija. Se pravi, tudi on je Cerkvi očital zavračanje tega.
Res, dokler bomo zavračali, kar prihaja od Duha, ljudje v veri ne bodo mogli videti znanosti za pravilno odločanje v življenju, kajti pri odločanju potrebujemo resnico o čisto konkretnih osebah in dogodkih, o tem, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti…, kar lahko vidimo (edino!) v videnjih. In ne bodo vedeli, kaj naj v življenju počnejo z verskim znanjem – ki ima moč šele, ko se uporabi v praksi! Tudi zaradi tega stanja v Cerkvi so mnogi od vere odpadli, ta današnji Odpad je v veliki meri sad racionalizma, iz dveh glavnih razlogov: ni samo posledica racionalističnih znanj, ampak je tudi posledica zavračanja tega, kar prihaja od Duha (s strani cerkvenega učiteljstva) – ker so človeške teorije Cerkev spremenile v puščavo (to je »notranji vzrok«). In tudi zato danes večina Evropejcev krščanstvo dojema kot neko staro tradicijo, bolj kot folkloro, kot »že znano« in »preseženo«.
Ta (racionalistična) civilizacija je v razkroju, in začeti moramo z neko novo in naprednejšo, vsekakor tudi zrelejšo njeno obliko. Tu pa nas čakajo velike, zahtevne naloge, ne samo radikalne spremembe na področju načina mišljenja (vztrajnost miselnih šablon v glavah ljudi!) in življenja, najtežji bodo globinski obrati na področju naše najgloblje notranjosti, na področju duše, duha. Zmote, ki tu obstajajo, so v globini ljudi tudi najbolj trdovratno zakoreninjene. Odpravljati neko zmoto moderne dobe: da namreč Razum lahko spozna resnico (o dogajanju sveta) in da zato Razum lahko človeka v življenju pravilno vodi in usmerja. Na prvi pogled to izgleda enostavno, vendar je to težka naloga: ravno ta pot zahteva obrat k teocentrizmu in ponotranjenje, torej zasuk od duhovnega stanja modernega človeka, ki je antropocentrizem in pozunanjenje. Ta pot, ki je pot hoje za Besedo, zahteva premagovanje racionalizma, v sprejemanju tega, kar prihaja od Duha, zahteva odpoved (ne-vezanost) in sprejemanje križa, in pomeni zato odrekanje dandanašnjemu materialističnemu načinu življenja. Na dlani pa je, da take globinske spremembe v ljudeh ni mogoče uvajati po politični poti (z zakoni, dekreti ipd.), za vse to se mora človek (posameznik!) odločiti svobodno, zavestno. Vendar: tako kot studenec naraste v potok in potok v reko, ta pa v veletok, ki se izlije v ocean, tako se tudi neko šibko gibanje lahko ojača in naraste v močan tok, ki lahko vpliva tudi na politično dogajanje.
In vse krize, ki prihajajo nad nas in ki so posledica negativnih učinkov znanosti in tehnike na naravo in družbo in ki se bodo še stopnjevale, utegnejo biti tisti katalizator, ki bo pospešil uvajanje nove dobe, ki zahteva prej opisane radikalne preobrazbe. Zgodovina namreč kaže, da je človek pripravljen narediti globinske spremembe šele, ko ga nekaj dovolj močno pritisne.
Za konec: to, kar prihaja od Duha
Naša doba kot doba kuge racionalizma je ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha, in tudi zato je racionalizem (za dušo) smrtonosen. Ta ravnodušnost izhaja iz naslednjega: racionalizem, ki vse podreja Razumu, le-temu podreja tudi vse, kar prihaja do Duha (a to je visoko nad razumom!), in sicer tako, da si to razlaga z raznimi (predvsem psihološkimi) teorijami, s tem človek te dobe tega ne jemlje kot nekaj, kar prihaja do njega od samega Boga in kar ima lahko zanj (za njegovo življenje) nek velik, lahko celo usoden pomen. Odtod ta ravnodušnost do tega.
In ta racionalistična kuga se je vtihotapila tudi v Cerkev, ker je krščanstvo postalo »razsvetljensko«. Tako duhovniki zavračajo možnost (razen redkih izjem), da bi bila videnja od Boga in odsvetujejo, da bi se človek v življenju ravnal po njih. Obenem pa pridigajo o hoji za Kristusom, o božjih načrtih, o Kristusovi poti – o poti, ki jo kaže On, o božjih milostih, blagoslovih… . Čeprav gre pri hoji za Kristusom za hojo po neki posebni poti (za vsakega drugačni!) in za pot skozi neke konkretne dogodke sveta, in pri božjih načrtih gre za načrte za dogodke sveta, in če Jezus kot Pot kaže pot, jo kaže tako, da kaže te načrte, ravno po videnjih kot svojih znamenjih, ki so božje milosti in blagoslovi.
Ker pa ne zadostuje le to: sprejemanje tistega, kar k nam prihaja po Duhu, ampak tudi čim boljše razumevanje tega (kako naj bi sicer to uporabili v življenju!?), ta pot zahteva tudi zelo zahtevno in dolgotrajno učenje, spoznavanje jezika Duha, in jezik (nočnih) videnj to tudi je: videnje nastane, ko se Duh sreča z našim duhom. To je jezik podob – simbolov in je res zahteven, vendar s tem osvajamo jezik, ki je (edini!) dovolj močan, da lahko opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta. In s tem presegamo razne vrste človeških jezikov, ki vedno in nujno opisujejo stvari zelo ozko, enostransko in zato zmotno.
Preseči bo treba enostransko podobo sveta: svet, v katerem je prostor samo za materijo. Priznati metafizično stvarnost (Duha), ki napolnjuje svet, se torej dotika samega srca materije in daje smer vsemu dogajanju sveta, torej tudi vremenskemu dogajanju – le-to ni samo rezultat delovanja materialnih energij, ampak tudi delovanja te žive sile -Duha. Duh pa vse vidi, vse sliši in vse začuti, zato na njegovo delovanje vpliva tudi delovanje ljudi na Zemlji, nemoralnost in greh sveta nedvomno povzročata tudi, da nas Duh s svojim delovanjem kaznuje. Podnebne spremembe, naravne nesreče itd., kar pritiska na nas – vse to se dogaja tudi zaradi tega.
Franc Bešter, Slovenija
