Piše: Frančiška Buttolo
Danes zjutraj (ob sedmih) sem prisluhnila radijskim poročilom na Prvem. Zanimivih je bilo več prispevkov. Dva pa sta bila že skoraj pretresljiva.
Prvi je bil o “trubarščini” kot edinem pravem jeziku Prešernovega krsta pri Savici, kar menda najbolj potrjuje Črtomirova klena, prav nič katoliška “trubarščina”. Drugi prispevek pa je – domu in svetu (Urbi et Orbi) – naznanjal, da je Ukrajina, kot se spodobi, že spet del Rusije, ter da je zdaj na vrsti nekdanji sovjetski “satelit” Poljska. To vrnitev materi Rusiji pa tudi zdaj, kot leta 1939, le da tokrat v strahu pred Kitajsko, zahtevata oba, Vzhod in Zahod – poleg Rusije, tudi EU, na čelu z neostalinistično liberalno stranko (LIBE- LJUBEZEN) v parlamentu EU.
Kar zadeva prvo pomembno novico, knjižno “trubarščino”, me težnje (nekateri jim pravijo blodnje) stalinističnega in neostaliničnega večinskega dela SAZU* ne preseneča. Saj so te ideje zdaj globalistično in multikulturno “kuzmične” (in s tem menda tudi kozmične, ker so akademske). Samouničujče razsežnosti izumirajočega slovenskega knjižnega jezika (menda neuporabnega, zaradi česar ga znanstvene in kulturne ustanove pospešeno nadomeščajo z angleščino), pa so – razen s knjižno “trubarščino” – podprte tudi s strogo knjižno prekmurščino in avtonomno obvezno “istrščino'”, že četrtim slovenskim knjižnim jezikom. Kolikšno kulturno bogastvo Slovencev, največje avtohtone manjšine v državi Sloveniji (tik pred Svobodino spremembo imena v Jugoslovenijo, ki je že na spisku Kučanovega CK-ja). Takšna je pač jezikovna svoboda – še večja pa bo pod vladavino absolutne in absolutistične udbovske diktature Svoboda.
Kar pa zadeva POLJSKO, moramo priznati, da jo je EU, predvsem s tem, ko ji je vzela menda prav vsa nepovratna sredstva, skoraj 40 milijard, ker ta država, skozi vso zgodovino silovito napadana od Zahoda in z Vzhoda, noče ponovno zaposliti na najvišjih sodnih položajih svojih odstavljenih – nekdanjih in novih – stalinističnih, zdaj pa proruskih sodnikov. Ker brez enega samega centa pomoči iz EU, Poljska, s tremi milijoni beguncev iz okupirane Ukrajine (ki jo je Zahod iz strahu pred Kitajsko vrnil Rusiji) ne bo mogla kljubovati napadu Rusije, kljub temu, da je v Natu, je s samostojno Poljsko verjetno “gotovo”, konec. Pakt Hitler-Stalin je bil 2022 torej “uspešno” obnovljen, njegova – tokrat druga žrtev, ker je bila prva Ukrajina – pa je zdaj Poljska. Spet sta jo napadla, kot leta 1939, Zahod in Vzhod.
Opomba
*Pravi, vrhunsko udbovski obraz te ustanove poznam že iz druge polovice petdesetih, ko so njeni udbovski člani zalezovali in lovili na svoj trnek človeške ribice, nato pa ta svoj šport podtaknili “nevarnemu” kolegu, ki je bil na poti do vrhunske mednarodne kariere, organizatorju prvih mednarodnih kongresov o raziskovanju krasa, najboljšemu raziskovalcu v tem inštitutu, asistentu in zaupnemu prijatelju znamenitega Srečka Brodarja. To vem, ker sem tedaj, od leta 1957, kot najboljša prijateljica hčerke tega raziskovalca, doživljala veliko trpljenje njegove družine zaradi silovitega preganjanja in groženj. Ta družina, ki je bila nekakšen demokratični kulturni salon sredi zadrtega stalinizma, je strahotno trpela pod udbovskim bičem. Gospod raziskovalec je, na primer, brez najmanjšega oklevanja podpiral Avsenike, gospa pa je bila daleč naokoli največja poznavalka moderne literature, zlasti pa ji je ugajal Orwell, prevodi Angele Vode in ameriški moderni romanov. V tej družini sem tudi osebno spoznala znanstvenika Brodarja, ki je v svojem naravnem razumevanju znanstvenega dela – samo kot enega od načinov življenja, čim bolj preprostega, ne pa kot vzvišeni udbovski snobizem za teroriziranje narodove inteligence.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
