Piše: Franc Bešter

Najprej: zakaj naj bi začeli z novo obliko civilizacije, z novo zgodovinsko paradigmo? Ker je ta (novoveška) civilizacija v svojem bistvu propadla, znanstveno-tehnični razvoj je za sabo pustil stanje divjine in opustošenja na Zemlji, da ne rečem še kaj hujšega: vladavino satana.

Potem se postavlja vprašanje, na kakšen način naj bi to novo kulturo začeli graditi. To v veliki meri zavisi od pogojev, sredi katerih bomo začeli. Te okoliščine pa so, kot že omenjeno, »divjina in opustošenje«. Divjina: kaos v družbi. Opustošenje: ruševine v dušah ljudi. Ker pa je ta razvoj prinesel tudi hitro in zapleteno življenje s tehniko, je logično, kaj iz vsega skupaj sledi: dogajanje sveta, znotraj katerega moramo delovati, je močno spremenjeno, predvsem je postalo mnogo bolj nepregledno in nepredvidljivo kot nekoč. S tem pa se že nekoliko nakazuje, na kakšnih resnicah in znanjih naj bi začeli graditi nekaj novega, naprednejšega: še nikoli ni bilo tako očitno, da je luč razuma prešibka, da bi razsvetlila temo sveta. In da je razsvetljensko paradigmo treba preseči, nadgraditi. Pokazalo se bo, da potrebujemo znanost (znanje) za spoznavanje resnice o stvareh, osebah, dogodkih sveta. To resnico nam lahko prinese le Beseda kot Resnica. Znanje za to  se zato ne skriva znotraj racionalistične miselne zgradbe, pred nami je naloga, da presežemo (premagamo) razsvetljenski racionalizem, ki je kuga naše dobe, predvsem s tem: da sprejemamo, kar prihaja od Duha (Besedo). Seveda to od človeka zahteva določeno stopnjo duhovne zrelosti, a nova civilizacija naj bi takšna tudi bila: zrelejša od sedanje (moderne). Srednji vek: otroška doba človeštva. Moderna: pubertetna (se pravi še ne-zrela) doba.

Mislim, da bo ta naprednejša, zrelejša doba gradila predvsem na znanju (znanosti) za pravilno odločanje na tem odru sveta. Ali je današnje odločanje ljudi »nepravilno«? Upam si trditi, da res, iz dveh glavnih razlogov. Ker pri tem uporabljajo zgolj svojo pamet in svoje racionalistično znanje – z vsem tem ni mogoče spoznati resnice o dogajanju sveta (poznavanje tega dogajanja pa je pri odločanju nekaj ključnega!). Odločanje pa seveda odločilno pogojujejo tudi cilji, ki jih s svojimi delovanji skušamo doseči, in dejstvo je, da današnji ljudje sledijo predvsem zadovoljevanju svojih telesnih potreb (temu se pravi materializem). Zakaj naj bi bilo postavljanje tega (materialnega) v življenju na prvo mesto napačno?

Če sledimo razodetim resnicam (o Bogu, svetu, človeku), naj bi človek v življenju najprej iskal nebeško kraljestvo, se pravi tisto, kar potrebuje njegova duša. Duša! Zaradi empiričnih znanosti je vera vanjo ( v sam njen obstoj!) v tej kulturi močno opešala, še manj se seveda ljudje zavedajo njenih lastnosti, sposobnosti in potreb. Materializem naše dobe torej zamenjati z idealizmom.

Iskati nebeško kraljestvo: vanj vstopa (s svojo dušo) tisti, ki spolni voljo Boga. To kraljestvo torej iščemo tako, da iščemo to voljo (božje želje). Kaj On želi, hoče, kje in kako naj mu služimo, služimo mu v hoji za Besedo, iskati Boga pomeni v življenju iskati to pot (te poti). Ali pa je v moči človeka, to pot najti? Ne, ker je božja volja skrivnost, to mu lahko pokaže le Bog sam, po svoji Besedi in svojem Duhu. Ta pot zato zahteva sprejemanje tistega, do česar je naša doba ravnodušna: sprejemanje tega, kar prihaja od Duha (Besede). S tem se nakazuje, na kakšni filozofiji in kakšni znanosti naj bi gradila »nova doba«: na znanosti o hoji za Besedo.

Materializem ni prava pot. Jezus v evangeliju pove, da »po vsem tem (po materialnem) povprašujejo pogani tega sveta«. In priznati je treba, da danes večina res povprašuje po tem, še en močan znak, da našo dobo označuje tudi poganstvo (brez-boštvo)! Jezus v nadaljevanju obljublja, da nam bo (če bomo v življenju najprej iskali Boga, se pravi njegovo voljo) tudi »vse drugo (za telo) navrženo«. Te besede nam dajo vedeti, da nam pot hoje za Besedo naklanja tudi materialne dobrine oz. da je takšna pot skozi življenje tudi varna pot.

Ta resnica je tudi povsem logična, če izhajamo iz razodete resnice, da »se vse dogaja po božji volji«, od tega dogajanja pa ključno zavisi uspeh naših delovanj, celo sam naš obstoj! Dogajanje sveta se namreč ne odvija samo po učinkovanju materialnih energij, ampak tudi po delovanju Duha (Duh je dejavnik, ki temu dogajanju daje smer), zato »Duh resnično napolnjuje ves svet«. V hoji za Besedo pa človek vedno bolj postaja orodje Besede in Duha, Duh pa pomaga svojim orodjem, jih s svojim delovanjem podpira, zadržuje njihove padce.

Naloga, ki nas čaka, je torej preseči, nad-graditi enostransko podobo sveta in človeka, kakršno je zgradila moderna znanost, k celoviti podobi spadata tudi duša v človeku in Duh v svetu. Duša: vera vanjo je bila v vseh dobah in kulturah tako rekoč samoumevna, danes to ni več. Z renesanso je namreč človek začel raziskovati tudi telo, danes ga raziskujemo že do zadnjih molekul in atomov, in mnogi so začeli zanikati dušo, ker je znanost v telesu ni našla. Na nas je zato, da začnemo natančneje spoznavati tudi dušo, tudi njene lastnosti, ki so zato lastnosti človeka, in ena od teh je tudi njegova presežnost: človekov duh znotraj zemeljskega (v materialnem svetu) ne more najti potešitve, iskati Boga pomeni iskati tisto, v čemer duh to potešitev lahko najde.

Spoznavati Duha in dušo: to tudi zato, ker je (edino pravilno!) pot skozi življenje (hojo za Besedo) mogoče najti le s pomočjo božjih znamenj, ki jih daje Duh in ki se dogajajo na področju duše.

Spoznavna stavba

Bog, Duh, duša: same metafizične stvarnosti, ki jih veliko sodobnih ljudi ne priznava več, kaj šele, da bi o njih imeli kakšno znanje. Vendar, ugotovili smo, da je zadnja velika revolucija v razvoju orodij (pojav tehnike na planetu) za seboj pustila tudi neko opustošenje, ne la v naravi, tudi v človeštvu, kar zahteva tudi revolucijo v načinu odločanja. In da znanja za pravilno odločanje ni v racionalistični spoznavni stavbi ( v tisti, ki je pomagala ustvariti tehniko). Pri odločanju je ključnega pomena metafizika, spoznavna stavba za pravilno odločanje in usmerjanje v življenju zato lahko raste le iz temelja razodetih resnic. Se pravi, da se znanje za to skriva v Svetem pismu. Ali ni potem Cerkev kot oznanjevalka in razlagalka le-tega poklicana, da ljudi opremi z znanjem za to? Še posebej, ker se pri odločanju srečamo tudi s problemom etike. Načelno res, a ob tem se lahko vprašamo: kdo danes sploh vidi v veri (krščanstvu) znanost za odločanje v vsakodnevnem življenju?

Prvi od vzrokov za to stanje pa je seveda v tem, da je večina ljudi (Zahoda) zaradi rušilnih učinkov racionalizma to vero izgubila. Velik odpad, ki ga je doživela Cerkev, je sad racionalizma. Problem pa ni samo v tem. Če pogledamo samo Sveto pismo: ali so tam resnice (znanje) podane tako, da bi to bilo blizu načinu mišljenja modernega človeka, in tako, da bi bilo to znanje uporabno pri odločanju sredi sodobnega sveta, pri načinu življenja, ki ga ključno določa tehnika? Bojim se, da ne. Dva tisoč in več let stara vsebina kljub novim prevodom, v svojem načinu in obliki zveni arhaično. Knjige, nastajajoče pred tisočletji, v povsem drugih pogojih bivanja in načina življenja. Res, da se človek, kar se tiče njegovih temeljnih motivov, strasti, potreb, lastnosti ipd. v tem času ni spremenil, dramatično pa sta se spremenila njegov način mišljenja in način življenja.

Kaj pa Cerkev, ki oznanja božjo besedo, zapisano v »knjigi vseh knjig«? Bojim se, da ne tako, da bi to ustrezalo časom in potrebam sodobnosti, da bi bilo to znanje uporabno v življenju, in neko znanje ima moč šele, ko se uporabi v praksi! V Cerkvi se npr. veliko govori o hoji za Kristusom, kar je logično, saj je ta pot bistvo krščanskega življenja, in o tem je veliko govora tudi v evangelijih. Vendar, nič ali malo je govora o tem, kaj pomeni hoditi za Kristusom, kako najti to pot, kako hoditi po njej, vztrajati na njej… . In morda najbolj usodno: duhovniki, ki pridigajo o tem, zavračajo, kar prihaja od Duha, brez tega pa ni mogoče najti teh poti, kajti naša pot je nujno iz konkretnih dogodkov sveta, in vsak človek hodi po svoji, posebni poti, konkretne dogodke (božje načrte zanje) pa lahko prepoznamo samo s pomočjo Duha oz. po znamenjih, ki prihajajo k nam po Duhu, npr. skozi videnja, videnja v (lucidnih) sanjah. Dokler bodo ljudje do tega ravnodušni, dokler tega ne bodo sprejemali in tega uporabili za odločitve v življenju, v veri ne bodo našli in videli znanost za pravilno odločanje.

Vendar, zakaj se danes v Cerkvi to (da bi se npr. ravnali po videnjih) zavrača? Ker je kuga razsvetljenskega racionalizma prodrla tudi v Cerkev. Zakaj racionalizem to (kar prihaja od Duha) zavrača? Ker ta filozofija postavlja Razum na prvo mesto, in zato noče priznavati nič višjega od razumskega spoznanja, vse podreja Razumu, tudi to, kar prihaja od Duha (čeprav to razum visoko presega!), tako, da si to razlaga z raznimi teorijami (konstrukti Razuma!), s tem pa jih zavrača kot nekaj nadnaravnega in od Boga, kot smiselno sporočilo človeku, ki na prvi pogled izgleda nesmiselno – ker le malo od tega lahko razumemo. Ne moremo razumeti vsega – ker so te stvari nad našim razumom.

Človeške teorije so zato Cerkev spremenile v puščavo – ker so povzročile zavračanje tega, kar prihaja od Duha.

Premagovanje enostranosti

Novo dobo, ki jo moramo začeti uvajati, bo treba uvajati predvsem s tem, s premagovanjem enostranosti današnje civilizacije (racionalistične, industrijske). Enostransko podobo sveta, zgrajeno od Znanosti, dopolniti (nad-graditi) z razodetimi resnicami o svetu in človeku. Iz te celovitejše podobe sveta in človeka pa nujno izhaja tudi revolucija v načinu odločanja, ki bo, po mojem, bistvena za novo, zrelejšo dobo. Zakaj? Ker je človek (tudi) duh, se bo odločal tako, da bo dosegal tisto, kar potrebuje duh (Boga). Ker svet napolnjuje Duh, ki daje smer vsemu dogajanju sveta (od katerega ključno zavisi uspeh naših delovanj!), se bo začel odločati tako, da bo užival naklonjeno delovanje Duha. To oboje pa se dosega ravno v hoji za Besedo. Ker pa gre na tej poti (teh poteh) za služenje Bogu, njegovi volji, le-te pa ni mogoče spoznati brez Duha, njegovih Del in znamenj, je bistvo te revolucije v načinu odločanja v tem: v odločanju s pomočjo Duha. In tu bodo ključna videnja: »Videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom«. Znanost, ki lahko ustvari novo civilizacijo: znanost o hoji za Besedo.

Učinki znanj, inštitutov

Na tem svetu ne moremo živeti brez struktur, dva temeljna instituta, na katerih funkcionira moderna družba, sta demokracija in tržno gospodarstvo. Vendar, takoj, ko imamo neko institucijo, se avtomatično in nujno pojavijo tudi določene omejitve, pogojenosti, in one neogibno generirajo tudi svoje negativne učinke. Tako imata takšne učinke tudi demokracija in tržno gospodarstvo. Ob tem pa je treba poudariti, da je tehnika, najpomembnejša pridobitev moderne, ta dva instituta močno in globinsko preobrazila. Seveda je tehnika prinesla velike koristi, po njeni zaslugi so v sistemu demokracije ljudje veliko bolje obveščeni, informirani, tržno gospodarstvo je zaradi nje postalo mnogo bolj učinkovito in je ljudem prineslo neštevilne udobnosti in veliko blaginjo. A obenem je ravno (informacijska) tehnika demokracijo preobrazila v oblast Kapitala. In v namen ohranjanja te Oblasti ta tehnika hrani množice s poplavo ničevosti in norosti, z racionalizmom in pornografijo. Je soodgovorna za njihovo poneumljanje, za povzročanje duhovno-mentalne degradacije ljudi, in kaosa, zmede v družbi.

Uporaba tehnike v tržnem gospodarstvu: množice je to zapeljalo v uživaštvo, v potrošniški materializem. Masovna proizvodnja in potrošnja, kar vse je omogočila tehnika, pa sta sprožili prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje narave, posledica je današnja huda okoljska kriza, ki se bo samo še stopnjevala.

Torej, z uporabo tehnike v sistemu demokracije in tržnega gospodarstva sta ta dva instituta te civilizacije postala nekaj zelo problematičnega, začela sta uničevati tako naravo kot družbo. K temu bi lahko dodali še znanost te dobe: v šolskem sistemu se množice (mladih!) vkaluplja v nek način mišljenja in neko podobo sveta, njihove možgane okužuje z racionalističnimi znanji, ki v človeku povzročajo racionalizem, ki je postal kuga naše dobe, smrtonosna za dušo.

Krize, v katere je začela zahajati ta kultura (Zahoda) že v prejšnjem stoletju (vojne, revolucije) in tudi te krize, ki v zadnjem času prihajajo ena za drugo, vidim predvsem v tej luči, glavni vzrok zanje vidim v teh negativnih učinkih, ki jih na naravo in družbi izvajata demokracija in tržno gospodarstvo, ob uporabi moderne tehnike znotraj njiju. Stanje znotraj te (racionalistične, industrijske) civilizacije je zato po nekem razvoju, predvsem na področju duhovnega in moralnega, zelo slabo, mnogo slabše kot si to predstavlja večina njenih pripadnikov, večinoma pogojenih z nekimi (zgolj materialnimi) vrednotami in pozunanjenostjo. Vendar, našo dobo, kot posledica tega (znanstveno-tehničnega) razvoja označujejo številne slabe stvari: racionalizem, materializem, nemoralnost, sebičnost, nečimrnost, neurejena spolnost, poganstvo in ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha. Zaradi teh negativnosti ta doba zahaja v slepe ulice, brezizhodnosti.

Kje je izhod?

Na dlani je, da moramo začeti čim prej z novo obliko civilizacije, v nasprotnem primeru bodo krize te dobe vedno hujše in se lahko iztečejo v neko dokončno katastrofo. Vendar, kaj je lahko alternativa najpomembnejšim dosežkom moderne: znanosti, tehniki, demokraciji, tržnemu gospodarstvu? Alternativo vidim v bistveno drugačnem delovanju s tem in znotraj tega, predvsem v novi, bolj odgovorni uporabi tehnike znotraj demokracije in tržnega gospodarstva. To sta dva formalno-pravna okvira, znotraj njiju pa je mogoče delovati tako ali drugače. Preden začnemo delovati v neki smeri, pa se moramo odločati, odločiti.

Mislim, da zadnja velika revolucija v razvoju orodij, pojav moderne tehnike na planetu, zahteva še eno veliko revolucijo: revolucijo v načinu odločanja. In potrebna je tudi znanost za spoznavanje resnice – o stvareh, osebah, dogodkih sveta. Resnico o tem lahko pozna le Duh, kar kaže na to, da se je v življenju mogoče pravilno usmerjati samo s pomočjo Duha, ne s svojo pametjo.

Ena temeljnih resnic, na kateri bo treba graditi je, da je človek (tudi) duh, duša, in zato presežno bitje: ena zadovoljena želja rojeva novo, večjo, ki jo je teže zadovoljiti, poskus zadovoljevanja želja znotraj materialnega sveta je zato kot gašenje ognja z bencinom, poleg tega to povzroča uničevanje narave: do tega je prišlo tudi zaradi stalnega večanja naših telesnih potreb in materialnih udobnosti, ob vsem pa poleg tega ostajamo prazni, nepotešeni.

Zato bom na kratko ponovil tisto, o čemer sem tu že pisal: zasledovati bo treba duhovne, ne materialne cilje. Se pravi metafizični cilj, ki lahko zadovolji našo dušo. Pot, ki vodi do njega, pa je mogoče najti le s pomočjo Boga (njegovega Duha). To je pot hoje za Besedo, in ta pot človeku Besedo tudi naklanja. Prihod Besede je namreč dar (milost) in Beseda je Resnica – o dogajanju sveta.

S takšno življenjsko usmeritvijo pa spontano začnemo premagovati tudi negativnosti, ki jih je naplavila moderna. Racionalizem: s tem, ko sprejemamo (in v življenju uporabljamo!) to, kar prihaja od Duha. Premagovati današnjo ravnodušnost do vsega tega. Materializem: ta pot (hoje za Besedo) nujno in vedno zahteva tudi odpoved. Ta civilizacija je postala kultura velikih materialnih vezanosti, kar je način življenja v nekem  ne-znanju: v nezavedanju, da človek kot duh ne pripada temu (materialnemu) svetu. In s tem, z ne-vezanostjo, z odpovedjo pohlepu, lahko človeštvo začne bolj odgovorno ravnati tudi z naravnimi resursi. S tem bomo premagovali tudi nemoralnost (današnjo hudo moralno krizo), kajti pot hoje za Besedo je steza kreposti, na kateri naša dejanja sredi sveta pridobijo na moralnosti. Ko hodimo po stopinjah Besede, satanu razdiramo njegove niti.

Za boljši svet?

Našo dobo, kot posledica nekega razvoja, označujejo mnoge negativnosti, če naj bi v tem svetu delali za boljši svet, bi zato morali delati na neki novi obliki kulture, kar nujno pomeni: na neki bistveno drugačni filozofiji in drugih znanjih kot moderna. Vendar, civilizacija za svoje delovanje, da lahko obstane, nujno potrebuje tudi neke strukture. Kaj bi torej z demokracijo in tržnim gospodarstvom – čemur ni videti alternative?

Odgovor vidim v naslednjem: znanja in instituti moderne so vzpostavili silnice, ki delujejo rušilno na duše ljudi, ki njihove duše uničujejo. Na nas je zato najprej, da se zavemo, v katero smer deluje tok sodobnega sveta. Da poznamo vzrok tega (racionalizem in materializem te dobe) in se potem škodljivim silnicam zavestno upremo, da plavamo proti toku, če nas tok odnaša, to vodi v duhovno smrt.

Institutov te civilizacije seveda ne moremo spreminjati in »nove dobe« tudi ni mogoče uvajati »od zgoraj«, po politični poti. Vendar pa nam nihče ne more preprečiti, da znotraj nekih okvirov začnemo delovati bistveno drugače, da se zavestno upremo škodljivim učinkom medijske demokracije in tržnega gospodarstva, da se jasno zavemo svoje resnične narave (da smo tudi duh) in da je sredi sveta treba tudi tako DELOVATI: BREZ VEZANOSTI! In potem bistvo nove kulture: revolucija v načinu odločanja, odločanje s pomočjo Duha. Duh pa nas hoče voditi po poteh hoje za Besedo, te poti namreč vodijo dušo k njenemu vzvišenemu, skrajnemu cilju. Zato bo temeljno znanje nove civilizacije znanje o tej poti, in jasno je, da le-to vključuje znanje o duši in Duhu in zelo zahtevno učenje jezika Duha. Ta pot se nam razkriva le po tem jeziku, tudi po jeziku (nočnih) videnj.

Ta pot zahteva tudi globinske obrate v človeku, npr. obrat od pozunanjenja k ponotranjenju: ker tisto, kar prihaja od Duha, prihaja v dušo, torej v notranjost. In človek to višje Življenje živi na področju duše. In obrat k teocentrizmu. Ta zahteva, da iz duše odstranimo stvari, ki jih tam postavljamo na prvo mesto: Človeka, Denar, Oblast, Razum, Tehniko, Bogastvo… . In če človek potem dvigne raven svojega odločanja in delovanja sredi tega sveta na neko višjo raven, se lahko na področju njegove notranjosti zgodijo velikanske spremembe. Razlika med notranjostjo človeka, ki deluje po svoji pameti, nagonih in strasteh, in človeka, ki deluje na ta višji način, je velikanska! A ravno ta drugačna notranjost bo, po mojem, bistvo nove zgodovinske paradigme.

Mislim, da se danes, celo v Cerkvi, podcenjuje pomen notranjega stanja ljudi, stanja duš. Če kdo začne veliko govoriti o duhovnosti ali celo mistiki, se navadno zamahne z roko, češ: tu smo zato, da dobro ravnamo z zemeljskimi danostmi in delamo za boljši svet, tako da se držimo določenih moralnih načel in pravil.

Tu se pozablja na »celega človeka«: npr. na to, da duša generira misli, ne možgani, in da mora človek, preden začne kakorkoli delovati, le-to misliti, imeti v srcu in v glavi. Kakšne bodo te misli (in potem dejanja), zato zavisi od »tega, česar je polno srce«, se pravi od vsebine in »materiala« v njem, od duhovnega stanja človeka. Če njegova duša ne bo izgrajena, če se v njej pojavijo razpoke in ruševine, iz tega neogibno sledi, da tak človek ne bo sposoben konstruktivno delovati in z drugimi so-delovati, pojavile se bodo tudi razpoke in ruševine v medčloveških odnosih. Ravno zato v tej smeri deluje tudi satan: on hoče narediti ruševine iz naših duš, duše uničuje tako, da jih hrani z ničevostmi (npr. preko medijev: v njih je poplava samih ničevosti!), s tem pa širi v družbo nered in zmedo. Satan: tisti, ki vse zmeša. Iz tega sledi, da se civilizacija lahko začne izgrajevati samo in edino na področju duš ljudi oz. v njihovi notranjosti. Verjamem pa, da so nam, do absurda pozunanjenim Zahodnjakom, take ideje postale dokaj tuje in težko razumljive.

Civilizacija pa se seveda ustanavlja in izgrajuje sredi sveta, kakršen nam je dan, zato moramo začeti tudi s celovitejšo podobo sveta, h kateri spada tudi živi in v srcu materije večno delujoči Duh. Vse na svetu se dogaja po volji (načrtih, delovanju) Boga oz. njegovega Prsta, od tega dogajanja pa odločilno zavisi uspeh naših delovanj, zato moramo sredi sveta delovati tako, da si bomo pridobili naklonjenost delovanja te žive sile.

Iz tega sledi, da je takšno tudi vremensko dogajanje: smer mu daje Duh. Ono ni samo rezultat energij, prihajajočih s Sonca, zgradbe planeta (oceani, kopno…), sestave atmosfere itd., ampak tudi delovanja Duha, prisotnega v vsaki molekuli atmosfere. Zato si upam trditi, da so današnje vremenske nesreče tudi rezultat velike nemoralnosti sodobnega sveta. Na poti sledenja Besedi, na kateri si pridobimo naklonjenost Duha, tako lahko prispevamo tudi k omilitvi naravnih nesreč.

Franc Bešter, Slovenija

VIRdemokracija
Prejšnji članekGospod Trunk ima tudi tokrat prav “Odziv na njegov članek Bog nam pomagaj”
Naslednji članekNaivni golob