Piše: Franc Bešter

Zadnjič sem mimogrede ujel vprašanje (bolje: predlog) poslanca g. Boštjana Koražije (Levica), ki je naslavljal (sicer takrat odsotnemu) ministru za zdravje g. Janezu Poklukarju. Poslanec je govoril o duševnih stiskah naših otrok in mladostnikov, kar vse se v tej pandemiji še stopnjuje (samomorilne misli in ideje naj bi npr. narasle za kar 74 procentov!). Zato je opozoril na pomanjkanje kliničnih psihologov, ki naj bi le-tem pomagali, ni da bi bilo njihovo število nujno treba povečati.

Da, toda ali je naša današnja klinična psihologija sploh zmožna, sposobna reševati to problematiko? O njej nekaj vem, kot vzgojitelj se sicer nisem izkazal, ker v razredu nisem znal držati reda (v sodobni šoli je dober tisti, ki to zna), a v desetih letih sem si pridobil precej izkušenj o tem, marsikaj sem lahko pazljivo preučil.

Problematika sodobne šole in vzgoje je seveda zelo široka, težka in mnogoplastna, tukaj se nameravam osredotočiti na en drobec, fragment, ki se nanaša na duhovno – duševno stanje sodobne mladine, s tem pokazati, da tudi klinični psihologi tega ne bodo razrešili.

Psihologi: ko sem sam hodil v osnovno šolo, tam, kolikor se spomnim, še ni bilo nobenega šolskega psihologa, pedagog, socialni delavec, psiholog – vse to je bilo v osnovni šoli, kjer sem potem sam začel učiti. Danes pa celo »navaden« šolski psiholog ne zadostuje več, potreben bi bil klinični psiholog! Vse skupaj kaže na to, da je družba bolna, da je vedno bolj bolna, kar vse se seveda odrazi tudi v šoli. Ta bolnost se kaže npr. tudi tako, da starši hodijo z advokati v šole, nad ravnatelje in učitelje, v obrambo in zagovor svojih »nedolžnih« potomcev, da imajo šole svoje varnostnike in da jih pogosto obiskuje policija.

Za družbo je dandanes značilna norost – norost kot odnos do življenja, in tak odnos do življenja se seli tudi v učilnice. Razredi so postali norišnice, in vedno več otrok se obnaša tako: kot da so zreli za psihiatrično obravnavo.

Prepričan pa sem, glede na svoje pedagoške izkušnje, da klinična psihologija (in tudi nobena druga – logija) ne more razrešiti jedra problema. Znanost namreč obravnava človeka kot zgolj telesno bitje, ne ukvarja se z dušo, ampak zgolj z »duševnostjo«, ki je izključno proizvod možganov. Da bi se prav lotili problema, je treba pogledati na človeka bolj celovito, tudi kot na duha: telo in duh namreč delujeta soodvisno, in zato tudi možgani in srce (globine duše). Stanja v možganih ni mogoče razumeti brez razumevanja in poznavanja stanja v človekovi duši, vsebina v možganski skorji je odraz vsebine v globinah duše.

Glede na dolgoletno opazovanje obnašanja otrok (ki še ne znajo igrati, kot odrasli!) sem prišel do zaključka, da večina zelo motečega vedenja (da se npr. niso sposobni umiriti, da so stalno vznemirjeni, še več, mnogokrat agresivni, tudi podivjani ipd.) izhaja iz slabega, pravzaprav poraznega stanja v njihovih dušah. Oni živijo v temi – in v tem sem zaznal tudi glavni vzrok njihove nesreče. Oni trpijo duhovno lakoto, njihove duše so sestradane. In postali so puščava, pokrajina brez vode. Posledice izgube vere (religije) v naši dobi. Izguba stika z Metafizičnim. Njihovo moteče in nasilno vedenje v šoli – to je samo posledica nekega duhovnega stanja, zato pravim, da psihologija (ki tega ne upošteva in ne priznava), tega ni sposobna rešiti, to je rešljivo samo in edino na duhovni (metafizični) ravni.

Večina mladih danes trpi pomanjkanje duhovnosti (odsotnost duhovnega življenja, celo duhovna smrt) – ker v njihovih dušah ni Duha. Glavni vzrok tega je v tem, da so to duše, ki so se predale materializmu – tako, da so se oprijele tega, kar jim ponuja svet. Posledica je, da v duši ni več prostora za Duha, za ta božanski Plamen, da bi rasel in svetil v njej – in zato dušo napolni tema. Zakaj so se tako močno (in ne samo s čutili, tudi z mislimi!) usmerile v materialno, snovno? Vzrok vidim predvsem v družini: starši, (ki nanje izvršijo daleč najusodnejši vpliv!) jih (ker se jim smilijo) razvajajo, predvsem z materialnimi dobrinami, jim stalno nekaj ponujajo in tiščijo v roke – vzgoja za materializem! Svoje »male sončke«, misleč, da jih bodo s tem osrečili, s tem spravljajo v nesrečo in iz njih delajo male hudičke. Da, za številne svoje učence bi lahko rekel, da so padli pod vpliv hudega duha!

Posledica je velika odtujenost sodobne mladine – odraz zelo slabega stanja duha. Posledica je brezciljno življenje. Posledica je kriza smisla – ta pa je močan vzrok za samomorilnost. Seveda ima ta tudi druge vzroke, vzrok je tudi v splošni razvajenosti: starši danes otroke »dajejo v vato«, jim vse ugodijo (permisivna, vse-dovoljujoča vzgoja), jih skušajo obvarovati pred vsako težavo, pred vsakim trpljenjem, ne opremijo jih za soočanje s preizkušnjami, ki so v življenju neizbežne. In ena takih je tudi sedanja covid-kriza. Številni problemi, ki se danes pojavljajo v šolah, so tudi posledica vsega tega. Mi pa odgovornost za vse zvračamo na vlado.

Franc Bešter, Zg. Besnica

VIRdemokracija
Prejšnji članekOdplesala bo kot kurba s plesa
Naslednji članekKomunisti so hudiči

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj