Piše: Jožef Praprotnik

To je bila tako rekoč prva izjava zmagovalca volitev dr. Roberta Goloba v živo, ko je v spremstvu še sprejemljivo poraženih Tanje Fajon in Luke Mesca iz državnega zbora pristopil pred kamere in mikrofone radovednih novinarskih hiš. »Ključna in odločilna novost bodoče vlade sta dva mandata, ker v enem ne bi…« se je razgovoril, pri čemer je Luka zgolj poziral, Tanja pa se prešerno nasmihala in ob Robertovih besedah zanosno prikimavala. Ker je bilo to njihovo prvo srečanje po volitvah, tako rekoč spoznavno glede nastalih razmerij, se niso menili o delitvi resorjev ali ministrstev, šlo je zgolj za potrditev triumvirata še pred inavguracijo, slovesno ceremonijo pred mikrofoni, kamerami ter fotografi, ko bo šlo v našem primeru – ko je večina medijev s prešerno naklonjenostjo sprejela zmagoslavje Svobode – malodane za beatifikacijo, kanonizacijo, nikakor pa ne zgolj za golo, skromno predstavitev.

Resnici na ljubo, pa tista naslovna misel o dveh mandatih ni nikakršna novost, saj nihče od Golobovih predhodnikov iz njegove politične usmerjenosti ni kot mandatar prisegel za določen čas, prej za dosmrtni mandat, pa naj gre za Serpentinška, šiviljo, Cmerarja ali prostovoljnega komunalnega delavca. Vsi ti predsedniki vlad so prisegli čvrsto držeč puške v rokah, a so jih potem vrgli v koruzo, a tako daleč, da jih niso poskusili najti, razen Srpentinška, ki jo je vrgel proč, misleč, da jo bo po kratkem predahu dobil nazaj, že zato, da bi bil videti pogumnejši in odločnejši.

Vsak mandatar se poskuša že na začetku izkazati z nekaj novostmi in RG ni izjema. Tudi na ministrstvih se obeta nekaj sprememb, kot na zunanjem, kjer bo naziv zaradi morebitne ministrice Tanje Fajon nekoliko daljši in bo vseboval tudi pojem »in za evropske zadeve«. Ampak tisto o dveh mandatih bo prišlo v poštev, če bodo prvega pošteno in pridno odslužili in še takrat bo drugi – kot radi rečemo – v božjih rokah. Tega, če bomo v kratkem prisotni slovesnem ustoličenju, to je inavguraciji ali komemoraciji, pa  brez ciganke ni moč vedeti.

Jožef Praprotnik, Jesenice

VIRdemokracija
Prejšnji članekPirova zmaga fantomske stranke Svoboda
Naslednji članekGo home – diklićka!