Piše: Franca Buttolo

Kočevski Rog  – še danes in nikoli več,  ker bo za  vso Slovenijo,  za slovenski narod in njegovo državo samo še neznani  tihi grob.  Predvsem zato, ker slovensko življenje s slovenskim narodom v Sloveniji izginja, tako kot njegova, slovenska kultura in njena dediščina. Že dolgo izginja, najhitreje pa  pod komunisti,  skoraj ves čas, od leta 1945 do 2022. Slovenija postaja dom prebivalcev z vsega sveta, multikulturna, nekakšna vseh mogočih  potnikov polna železniška postaja  na skrajni zahodni točki Balkana. Slovenija v resnici postaja največje balkansko (mafijsko) oporišče nekega skrotovičenega postkomunizma, seveda skoraj brez Slovencev. Obdržali se bodo samo tisti, ki bodo najbolj pesjanski do svojih sonarodnjakov. Takšni, ki bodo do njih brez najmanjše milosti. Pa se ti se bodo morali umakniti, ko bodo tujci Sloveniji spremenili ime, ali pa jo preprosto razkosali, nato pa njene posamezne dele  razprodali sosednjim državam. Po vzoru že zelo starih multikulturnih  teorij, med katerimi je bila najbolj dosledna kunistična, Kardeljeva, ki jo nekateri še zdaj odobravajo. 

Ob breznih v Kočevskem Rogu, v katerih so posmrtni ostanki vsaj dvakrat po deset tisoč nedolžnih slovenskih  ljudi,  se je ob  zadnji spominski svečanosti zbralo le nekaj sto obiskovalcev tega žalostnega kraja, najmanj pa mladih.

Ta, zadnja spominska svečanost v Kočevskem Rogu, kjer je v breznih menda okoli dvajset tisoč še vedno nepokopanih žrtev zmagovite slovenske komunistične revolucije po drugi svetovni vojni,  me je nekako pomirila. Če vseh teh žrtev Slovenci nismo mogli kulturno pokopati, ni prav nič  čudno, da nas ni več.

 Udeležba na svečanosti je bila skromna,  le nekaj sto  potomcev komunističnih žrtev in različnih, bolj ali manj  uradnih oseb, ki so prišle po službeni dolžnosti. Prebivalstva Republike Slovenije v resnici niti malo ne zanima  Kočevski  Rog.  Pač pa po vsej državi praznujejo –  plešejo, prepevajo,  se veselijo  in v kafičih  nazdravljalo    ob svečani prisegi zadnje komunistične vlade, tokrat pod  vodstvom jugonostalgičnega gibanja Svoboda, največjega – in tudi najbolj zmagovitega –  nasprotnika simpatizerjev protikomunističnih  ‘izdajalcev”, še zlasti pa “Hitlerjevih  domobrancev”, kot jih imenujejo, iz janšistične stranke SDS.

Seveda, tudi  novega predsednika vlade ni bilo, v Kočevskem Rogu,  pa tudi nobenega njegovega ministra. Naj bo jasno, naj se ve: ” Mi smo najprej komunisti na oblasti v Republiki Sloveniji (nekoč v Jugoslaviji), nato pa smo še evropski komunisti v skorajšnji multikulturni  evropski jugovzhodni (balkanski) regiji. Uradno, za pesek v oči, pa smo liberalci.”

Ker so na zadnjih volitvah v Sloveniji spet zmagali komunistični revolucionarji, je pol Slovenije presrečne.  Naj kar, zaradi lepše podobe te njihove zmage, javno  govorijo, da so levi in levo sredinski (liberalni) demokrati, ampak  interno, ko so sami, so njihovi odnosi prav tako partijski, kot so bili v Titovi komunistični diktaturi. Celo njihove znamenite trojke niso še  preteklost. Ker so nujne, tudi za varnost posameznega komunista. Takšna je pač slovenska komunistična liberalna demokracija.

 Takšna je sestava slovenske zadnje oblasti, v kateri je kar nekaj Slovencev, večinoma pa so njeni člani balkansko slovenski multikulturni Evropejci, nekateri z odličnim znanjem angleščine, ker se splača,  in s slabim znanjem slovenščine, ker se znanje tega jezika  ne splača. Pravzaprav pa je tako  še bolje, saj v resnici ni več Slovenije. Zdaj imamo evropsko multikulturno  Jugoslovenijo. In prebivalstvo je zadovoljno, policijska ministrica oziroma  ministrica za notranje zadeve pa bo s svojo policijo, kot je obljubila, Jugoslovence  celo osrečila. Srečna policija, srečni državljani, noro srečna policijska ministrica.

Če hoče kdo priti v levi, prevladujoči del visoke politike Republike Slovenije,  je najbolj priporočljivo, da  ne zna slovenščine. To je najboljši dokaz, da ni slovenski nacionalist ali fašist, in tudi zagotovilo, da v nobenem primeru ne bo končal v kakem kraškem breznu, rudniški jami (v kateri je še dovolj prostora), v mestni skriti kleti itn. Z vsem tem levi aktivisti že dolgo grozijo udeležencem in podpornikom  slovenskega osamosvajanja  in demokratizacije – tistim zavednim Slovencem,  ki jih sedanja oblast in njeni podporniki imenujejo janšisti, predvsem v stranki SDS in njenim  simpatizerjem. Tako grozijo zlasti članom Slovenske demokratske stranke.

Zato je prav tolažilno, da je letos kraj, kjer je peščica Titovih  slovenskih komunistov tik  po drugi svetovni vojni krvavo obračunala s “kontrarevolucijo”, velikim delom narodno in versko ( krščansko)  najbolj zavednih Slovencev,  elite slovenskega naroda, prav ta narod ignoriral. Zato je bilo na svečanosti  tako malo udeležencev, mladih pa še najmanj.

Slovencev, slovenskega naroda ni več, pa še ta ostanek ostanka je raje, kot da bi se udeležil maše ob breznih v Kočevskem Rogu, slavil – veselo in bučno –  zadnjo zmago komunističnega multikulturnega gibanja  Svoboda, ki je prevzelo oblast še z dvema komunističnima strankama, kmalu pa  se jima bodo pridružili, tako je nakazal predsednik vlade,  tudi krščanski komunisti oziroma kocbekovci. Slovenski demokratski stranki (SDS) pa bodo skoraj gotovo prepovedali – na kak skrajno zahrbten način –  vsakršno delovanje, da ne bi na naslednjih volitvah ogrozila ponovne zmage gibanja (kot bila OF, ne pa kot kaka buržoazna stranka) Svoboda.

Kaj bo sedanja komunistična oblast storila z najvidnejšimi člani SDS, o tem pa raje ne zapišem niti črke. Gotovo si bodo zanjo izmislili kak nov način množičnega pokola, s tako imenovano pravosodno mesoreznico, kot je daljnovidno nakazal na zadnjem televizijskem  političnem soočenju, takrat, ko so predstavniki komunističnih strank patetično zapustili  prizorišče, Ivan Gale (Grozni?). Samo poglejmo, kdo je v resnici sedanja ministrica za pravosodje, tako kot največja slovenska pesnica Svetlana Makarovič, velika, absolutna, ljubiteljica komunistične rdeče zvezde?

 Skratka, ponovno so zmagali komunistični revolucionarji, kot takrat, ko so brez sodb pobili,  zmetali v kočevska brezna (številne samo ranjene, še žive) okoli dvajset tisoč nasprotnikov  slovenskega stalinističnega komunizma. Pobili so jih toliko, in s tako uničujočo obtožbo, da so izdajalci slovenskega naroda, ne le iz  veselja  nad zmago svoje krvave revolucije, temveč iz preračunljivosti, da bi preprečili demokratične volitve.  Ob breznih v Kočevskem Rogu, v katerih so posmrtni ostanki vsaj dvakrat po deset tisoč nedolžnih slovenskih  Slovencev,  se je ob  zadnji spominski svečanosti zbralo le nekaj sto ljudi, najmanj pa mladih.

Ker Slovencev ni več. Ker tudi Slovenije v resnici ni več.

Franca Buttolo, Ljubljana
Prejšnji članekPanorama-Tarča: Bilanca 2-letnega obdobja vlade JJ
Naslednji članekJe zdaj na vrsti Poljska?