Piše: Špela Sitar
Spoštovani,
Rada bi podala svoje razmišljanje ob branju komentarja s. Mete Potočnik na radiu Ognjišče, 3.5.2022, z naslovom Ego, rdeča cunja in modrost.
Komentatorka želi videti zadevo tako, kot se vidi z one strani. Kaj pa je to ona stran? Težko razberem, kaj pravzaprav želi povedati. Gre za zelo oseben tok zavesti, ki ga je komentatorka spustila na plano, in v bazen poslušalcev radia Ognjišče, ki je zavoljo rezultata volitev že tako in tako v strahu in razočaran (a ne vdan v usodo), dodatno vnaša jezo in nemir.
Avtoričin vtis, »da je Janez Janša en velik strelovod in rdeča cunja in tudi drevo s široko krošnjo, pod katero skoraj nič ne zraste,« razumem kot žalitev za vseh 279.897 volivcev, ki so volili stranko SDS, katere predsednik je, in za mnoge, ki sodelujejo z njim; tudi mednarodno. Morda na svetu obstaja popoln človek? Smo se »navadni državljani« kdaj vprašali, kako je voditi vlado? Kako se odzivati na žalitve in laži, če se prek večinskih medijev tvoj glas ne sliši? Twiti nikakor niso razlog, da Janeza Janše mnogi ne prenesejo. Vzrok je dejstvo, da je izredno sposoben politik, ki mu je mar za Slovenijo, za resnico, za dobrobit skupnosti. Njegovi »nasprotniki« in tisti, ki mu njegove sposobnosti zavidajo, pa že več kot 30 let trobijo ravno nasprotno in mnogi to sprejemajo kot edino resnico. Še to – ob očitnem hujskanju nestrpnežev v politiki k smrti, pa se kar zamiži na eno oko in grožnje ni oz. zakaj tak političen bonton ne moti množic, sodstva?
Avtorica želi, da se »šef umakne in postane mentor iz ozadja. Ali pa stric, ki vleče niti.« Mislim, da je modro, da ko se človek umakne, ne meša več štren. Hm, ali pa je to napačno razmišljanje in je prav, da se stvari dogajajo pritlehno, iz ozadja, tako kot smo vajeni?
»Problem je v družbi, ki nezadržno drsi v progresivne vrednote in tako bo vsake volitve manj verjetno, da bomo zopet imeli konzervativno vlado.« To pa seveda ne pomeni, da naj se prepustimo toku. Avtorica navaja tudi Einsteina, ki pravi »da je prava blaznost vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.« Ni mogoče vsega metati v isti koš, ne govorimo o fiziki. Vera je odličen primer. Vedno znova in znova se bomo trudili za mir, ljubezen, pravičnost, za vrednote, ne antivrednote, čeprav bomo večkrat neslišani in neuspešni.
Še tole kot zaključek mojemu razmišljanju: Če ne bi bilo Janše, Peterleta, Bavčarja in še nekaj vrlih ljudi, ki so povezani z vračanjem Škofovih zavodov ljubljanski nadškofiji, zelo verjetno ne bi bilo Zavoda sv. Stanislava z vsemi enotami, ki tam danes delujejo, in med drugim ne bi bilo tudi prostorov, v katerih deluje radio Ognjišče in je spustil v svet tale šum.
Ni se pametno delati norca iz belega kruha.
Špela Sitar, Ljubljana
