Piše: Frančiška Buttolo

Ko spremljamo žalostno politično dogajanje v Ukrajini, ga  lahko v marsikaterem pogledu primerjamo s podobnim dogajanjem, le da brez vojnega nasilja, v Sloveniji.

Za kaj gre?

Prvič – številni Ukrajinci ljubijo Rusijo, se z nostalgijo spominja čudovitega sovjetskega  komunizma, ko so bili “vsi enaki”, in sanjajo, da se  bodo morda le vrnili nekdanji, nepozabno časi. Kako znana je ta zgodba Slovencem, le da so “mahnjeni” na Jugoslavijo in na jugoslovanski komunizem, pa za Tita oziroma za njegovo politično zapuščino in spomenike, moj bog, bi se, vi bedaki,  še vedno borili do bridke smrti.

Drugič – Slovenci smo Ukrajincem podobni tudi v tem, da prav tako sovražimo vodjo odpora proti  agresiji  nekdanje komunistične države, katere del smo bili, kot številni  Ukrajinci sovražijo svojega predsednika, ker Ukrajine noče prepustiti “ljubljeni” Rusiji.

Tretjič – tudi ukrajinske nevladne organizacije v velikem slogu blatijo gospoda Zelenskega in ukrajinsko vojsko v tujini, kot so jo blatile  slovenske nevladne organizacije gospoda Janšo (neka gospa Miklavčič,  za njo pa celi bataljoni napol norih nevladnic in nevladnikov, ki zdaj klečeplazijo po pisarnah EU). To so počeli celo v najtežjih trenutkih, ko si je nova država Slovenija le s težavo utirala pot do mednarodnega priznanja in podpore.

Zato Slovenije ne morem več ljubiti. Takšne, kakršno bi lahko imela rada, takšne Slovenije ni.  Je samo ena: komunistična in jugonostalgična. Komunizem  pa sovražim.  Je edino na svetu, kar resnično sovražim, tako kot vsakršen totalitarizem. Vsakršen. Še najbolj pa slovenski, ker me še najbolj  – tudi čisto osebno  – ker me počasi, počasi poniževalno razčlovečuje in s tem ubija.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

VIRdemokracija
Prejšnji članekNe Orbanizacija – Putinizacija zdaj!
Naslednji članekO izvorih načrtov novih slovenskih komunistov …