Piše: Franci Kindlhofer
Navadno so takšni panoji namenjeni informaciji obiskovalcev. Gospod Vlado Kožel z Oddelka za družbene dejavnosti občine Celje, imenuje ta objekt sicer “Informacijski pano”, čepravj je od tega zelo oddaljen.
Saj je besedilo na panoju je vse kaj druga kot informacijsko, pravzaprav bolj zavaja, kot kaj pojasnuje. V 70-tih vrsticah besedila se niti enkrat ne omeni komunizma, oziroma KPS ali KPJ, ki so bili poleg okupatorja glavni kreatorji slovenske tragedije. Dr. Jože Pučnik v svojem Poročilu o pobojih na strani 194 v 21 vrsticah omeni 17 – krat politburo, partijo, komuniste, KPS in KPJ!…
Zgornji prvi odstavek je zelo zavajajoč. Na Teharjah so bili v veliki večini pripadniki domobrancev in njihovi družinski člani, ki so bili kot begunci vrnjeni s Koreške, kjer so se predali oboroženim silam Velike Britanije.in upravičeno računali z njihovo zaščito pred komunističnimi partizani, ki so istočasno v Jugoslaviji na silo prevzemali oblast. Domobranci so bili slovenska oborožena formacija, ki je nastala iz nuje v obrambi pred partizani, ki so bili vodeni s strani komunističnih funkcionarjev, ki so bili šolani v Sovjetski zvezi, da izvedejo komunistično revolucijo v Jugoslaviji. (Josip Broz Tito, Kardelj, Boris Kidrič in drugi). Ta konflikt s partizani se je odvijal pretežno na ozemlju pod italijansko okupacijo. Obramba proti partizanskemu terorju se je sprva, spomladi 1942, vršila celo brez vednosti okupatorja in njegovega dovoljenja. Iz tega je razvidno, da vaške straže niso imele namena ali interesa delovati v korist okupatorja. Svojo nalogo so vidili prvenstveno v samoobrambi pred terorjem in na drugem mestu preventivno obrambo pred grozečim komunizmom. Seveda je bilo pa nemogoče, ta odpor trajno voditi brez vednosti in podpore okupatorja. To je pozneje služilo komunistični oblasti kot dobrodošli dokaz o takoimenovani kolaboraciji z okupatorjem.
Po kapitulaciji Italije leta 1943 so to področje zasedle nemške oborožene sile, ki so uvedle strožji režim. Nemci so od domobrancev zahtevali tesnejšo povezavo. Trditev, da so se borili domobranci na strani nemških oboroženih sil ni korektno, saj to sodelovanje ni bilo mišljeno kot podpora okupatorju, ki je bil že tako obsojen na probad. To je bil pač „refleks preživetja“, kot to imenuje prvi predsednik društva političnih zapornikov in nekdanji taboriščnik z Golega otoka Mihael Cenc. Potrebno je omeniti, da so ujetniki na Taharjah umirali tudi zaradi mučenja, ki so bila sestavni del zasliševanj. Omembe vreden je tudi pomor dojenčkov, kateri so bili zmetani na en voz in ves dan izpostavljeni pekočemu soncu, da so do večera pomrli.
Otroško taborišče Petriček se le bežno omenja, čeprav so tudi tam bili otroci izpostavljeni raznim represalijam. Dekleta nad 14 let so imela srečo, če so se lahko skrila pred posilstvom stražarjev, ki je pomenilo tudi smrt. Otroke istih družin so trgali narazen in jih pozneje pošiljali v različne domove. Nekaterim so spreminjali tudi identiteto. Za razne prestopke so bili otroci tepeni ali celo kaznovani z zaporom v silosih krme.
Zato je takšen dezinformacijski pano ne samo neuporaben, je žalitev žrtev in omalovaževanje komunističnih zločinov in terorja nad Slovenkami in Slovenci, ki je v več ali manj kruti obliki trajal do osvoboditve leta 1990.
V imenu vseh otrok s Petrička, ki jih je večina izgubila starše na Teharjah ali v Starem piskru zahtevam, da se besedilo prilagodi resnici ali pa ga vsaj odstranite, če je nekaterim danes še vedno težko kaj napisati v škodo komunizma.
Franci Kindlhofer, Slovenija
Nekdanji prebivalec Petrička in Skalne kleti v Celju.
