Piše: Mirko Macher

Ta sestavek posvečam ljubiteljem mačk in mačkov, predvsem pa kot nauk za življenje!

Spominjam se, ko sem bil star sedem let, ko je k hiši polni otrok, matere vdove, za sestrami Jovetić:  Deso, Boso in Milo iz Sarajeva, prišla k hiši mala siva mačka. V trenutku se je znašla v mojem naročju. Ostala je pri hiši, klicali smo jo Muha.

Tekla so leta, Muha je zrasla v pravo mačjo lovko, vsako leto so se k nam vračale tudi letoviščarke Desa, Bosa in Mila. Bile so izjemne samske ženske, niso mnogo govorile o sebi, čas so preganjale z igranjem  remija in verjetno še kakšnih družabnih iger, izjemno so tudi kvačkale, njihovi prtički so bili prava umetnina, tako so pravili, saj se na ta ženska kratkočasna opravila nisem spoznal.

Vrnimo se k naši Muhi, lovila je vse kar ji je prišlo preblizu, ptiči so ji dobesedno padali v gobček, muhe pa je lovila s svojo spretno tačko, brenčanja v prostoru pri nas ni bilo, saj je bila izjemno temeljita. Muha je imela navado vsako žrtev prinesti pokazati, še posebej je hotela, da sem to videl jaz, kot da bi me hotela jeziti, kot da bi vedela, da ne morem ubiti niti muhe. Nekoč je prinesla domov celo družino voluharjev, ta stara dva in še kopico malih voluharčkov. Prinesla je celo srako, kače, slepce, celo odrsalo kuno, ki sem jo nato nesel v Kranj preparirati in je še vedno spomin na njene lovske spretnosti. Najbolj me je razjezila, ko je domov prinesla kakšno miš in jo je potem spustila med svoje mladiče, da so se igrali z njo do usodnega konca. Ko nekoč ujeme ptico senico, me je še posebej razjezila, da sem se zapodil za njo, …

V naši družini smo bili po očetovi tragični smrti, ko je umrl skrajno skrivnostne smrti, zelo izpostavljeni in mati nas je, pet otrok, vzgajala in hranila kot najbolj skrbna mati. Vsako priložnost je izkoristila še za kakšen dodaten zaslužek, ki je poleg bedne penzije omogočal  družini prebijanje iz meseca v mesec. Nekega dne je Muha prinesla domov v papir zavite panirane zrezke, seveda sosedi niso smeli vedeti za to. Natančno nismo niti mi vedeli, s katere okenske police je pobrala ta priboljšek, vem le to, da smo bili tisti dan bolj siti kot običajno. To se je celo nekajkrat ponovilo, …

Muha je bila drobna siva mačka, z izjemno mačjo inteligenco. Mamo je večkrat spremljala celo v mesto in jo počakala pred trgovino, še posebej kadar je šla po fasngo. Dočakala je dokaj let, verjetno dvajset, ko je nekoč ni bilo več nazaj iz njenih lovišč, je ostala v večnem lovišču za vedno. Muha je imel vedno obilna legla, vendar je mati poskrbela, da je kakšen mladiček ostal, ali jih razdala ljudem, da je Muha čutila še vedno svojo materinsko obveznost in pripadnost domu.

Preskočimo!

Bila so pozna osemdeseta, ko sem sina Matjaža peljal v Ljubljano, v MLG – Mladinsko lutkovni gledališče, v katerem je ustvarjala animatorka in pesnica Svetlana Makarović. Vem, da je bilo sina dokaj strah in ni žele nikdar več v to gledališče. Ne vem, kako je bilo z drugimi otroki, kakor za koga.

Svetlana, ki je napisala knjigo, v kateri govori os svojem življenju, odporu do matere in krščanske vere, o svojih talentih in samosti, ki da ji je bila vsiljena, zaradi pretirane materine verske vsiljivosti. Svetlana je bila ljubljanska klošarka, živela je dobesedno med podganami, vendar se je v življenju, morda prav zaradi tega klošarskega značaja, odtujila od družbe, ki naj bi jo odrinila in osamila. Tako je prebrati v njeni knjigi, kjer kot ključni ustvarjalci nastopajo tudi mački in mačke, maček z ruskim imenom Kotik, njen pesniški ljubimec profesor Gregor in drugi življenjski sopotniki. No, Svetlana, si ni imela časa ukvarjati z mačjim naraščajem, zato so njeni mački končali na veterinarski postaji, kjer so jih kastrirali ali sterilizirali. Pravi, da jih je hranila po gosposko, verjetno s kaviarjem in šampanjcem. Luciferka, Svetlana, je bila mačja ljubiteljica le na videz, itak je sovražila vse, celo otroke, za katere je ustvarjala otroške gledališke scene in igrice, saj jih je na svoj perfiden in zloben način zatirala. Vem le eno, iz lastne izkušnje, njene igrice so puščale posledice na otrocih, morda je  bilo to celo njeno poslanstvo, tako da je otroke psihično kastrirala oz sterilizirala, saj so premnogi še vedno sami – samostni, s čimer, vsekakor, načrtno pripomore k siromašenju, upadu slovenskega prirastka, strokovno natalitete. Moj sin je med njimi in ni edini, ki je podlegel tem njenim psihičnim torturam, psihološkim čarovnijam, ki verjetno tudi vzrokujejo temu socialnemu stanju otrok. Torej, tudi njeno perfidno poigravanje z nedolžnimi dušicami naših otrok, je imelo nek smisel in posledice. Luciferka pač!

Nekoč, ko sem se že preseli iz Kranjske dežele oz Zgornje Gorenjske na Primorsko, kjer živim danes, je soseda vprašala ženo, če želi malo muco. Ker smo, po tragični izgubi belgijskega ovčarja Maxa, čutili neko praznino, smo se mačke razveselili. Bila je povsem siva, poimenovali smo jo Muha. Muha je bila na las podobna naši radol’ški Muhi iz petdesetih, sploh po njeni igrivosti in spretnosti, vrata in okna je odpirala za šalo, znala je biti priljudna in všečna, sploh enkratna. Njeno življenje je teklo brezskrbno, kmalu je pričela nositi domov svoje mačje žrtve, največ miši, pa raznih ptičev, tudi kače, … kaj naj še rečem. Njena vsakodnevna odsotnost ženi vsekakor ni bila všeč, saj je hotela mačko za sebe, kot otrok želi plišasto igračo, verjetno otroški psihični sindrom, pomankanje nečesa, morda otroške ljubezni (?!).

Muha je našla svoj drugi mačji dom na omari najine spalnice, kjer je bila velika vorwerkova škatla. Tam, daleč od oči, je gradila svoj mačji dom. Kadar je zvečer prišla iz lova je šla v škatlo, praskala in grebla ter ustvarjala primerno leglo za bodoče mladiče.

No, kaj se je zgodilo? Osebno sem bil proti temu, da bi Muho sterilizirali, vendar sta žena in sin to naredila prikrito, brez mojega soglasja, kaj šele z mojo vednostjo. Itak mi to ni ušlo. Muha je zaman ustvarjala svoj dom, mladičev ni in ni bilo. Videl sem, da je mačka prizadeta, užaljena, … Njena odsotnost od doma se je začela podaljševati, domov je prihajala izmučena, kot prava mačja prostitutka. Še vedno smo se jo zelo razveselili, ko se je vrnila, dokler je nekega dne ni bilo več domov. Brez doma in družine ji ni bilo več živeti. Žalujem za njo!

Nauk:  dom je tam, kje imamo družino, otroke in medsebojno razumevanje. Muha ni imela doma, postal je klošarka, kot naša umetnica – luciferka, do tragičnega konca. Tudi sin je (še) brez družine, morda, …, ostaja upanje … Poseganje v katero koli bitje, po kvazi znanosti, je zločin nad božjo naravo, nad bitjem, ki ima pravico živeti, zato sem proti kontracepciji, kakršni koli nasilni smrti, bog ne daj umorom nerojenih otrok. Obžalujem, da se je žena o najinem življenju posvetovala, kot v primeru mačke Muhe z veterinarjem, brez moje vednosti z ginekologom o rojstvu najini otrok. Zaradi tega čudežnega kontracepcijskega zdravila (!) je v moji družini manj otrok, kot bi jih bilo. Je pa dokazano, da kontracepcija jemlje tudi življenja, povzroča rakova obolenja, raka na dojkah mladih žena, torej jemlje nam drage ljudi.

Muhe ni več, sin ostaja sam, luciferka pa je dosegla, kar je hotela!

Drage bralke in bralci, spoznajte, da je življenje eno samo, dano z namenom: Dovolite živeti in doživeti lepote tega sveta, čeravno vedno ni kot bi si želeli.

Hodimo večno za Bogom, našim zveličarjem!

Mag. Mirko Macher, Most na Soči

Prejšnji članekBilo je, Mojzes! Tebi naročeno, …
Naslednji članek“V SDS ostro obsojamo politične pritiske podpredsednice vlade Tanje Fajon na generalnega direktorja RTV Slovenija”