Piše: Jakob Grošl

Kakšen je miselni nivo nasprotnikov cepljenja proti  virusu SARS-CoV-2?  V večni izolaciji ne moremo živeti  –  kaj imamo na izbiro?  Kaj nam lahko pomaga?  Cepljenje?, domača zdravila? – njihovi protesti proti ukrepom pač ne.  Prihodnja zdravila bodo morda še učinkovitejša kot sedanja – nihče ne trdi, da smo dosegli dokončna spoznanja  o tej  bolezni, pa vendar….

Ne morem razumeti odpora proti cepljenju v 21. stoletju.  Ob našem cepljenju v prvih razredih osnovne šole ni nihče zganjal cirkusa, vsi smo vbod igle junaško preživeli.

Kot otroci nismo vedeli, da nekoč ni bilo tako enostavno. Davni odpor staršev, ne otrok proti cepljenju lahko najdemo v slikovitem opisu Antona Martina Slomška v Blažetu in Nežici:

»Preteklo nedeljo so v Slavini koze ali osepence nastavljali. Kar je bilo Polánk, se niso te dobrote branile, Gorjanke so morli z beričem goniti, da so svoje otroke prinesle. Posebno hude so bile Rakovske babe. Neki stari rokovnač, ki so ga za copernika imeli, je tisto sosesko tako nadražil, rekoč: da po takem vpeljevanju sveti kerst ne velja, in matere svoje otroke zlodeju zapišejo. Gospod fajmošter so jih učili, prosili, jim žugali; pa zastonj. Vse zelene in napihnene so svoje otroke deržale. Kakor hitro jim osepence nastavijo, so z njimi potegnile, kakor bi jih veter odnesel, ter jim za pervim voglam nastavlene osepence iz rokice izcizajo. Bilo je slišati, da so nektere na pervem potoku svoje otroke zopet kerstile«.

Ali ni sedaj nekaj takšnih »rokovnačev« tudi med nami?  Osebno je človek tak kot je – prizanesljivo rečemo: ne more si pomagati  –  problem pa je njegovo zavajanje drugih.

Jakob Grošl, Velenje

VIRdemokracija
Prejšnji članekJavni vprašanji javnemu mediju RTV Slovenija
Naslednji članekDuhovita napoved