Piše: Rajko Topolovec

Bilo je še (že) pred  neuvrščenimi, ko so se že nekateri bodoči sodelavci in prijatelji  Tita  iz Azije hvalili , kako  si izdelujejo  atomsko bombo.  Nato se je tudi  na »naših zelnikih« začela porajati želja , da si prav tako izdelamo atomsko bombo!

Po maturi na TSŠ v Ljubljani sem se kot metalurški tehnik  septembra 1957 zaposlil i v takratni tovarni aluminija  – TGA » Boris Kidrič  Kidričevo, ki je začela obratovati l. 1954 .  Zaposlili so me v livarni, ki je bila končni obrat te tovarne. Šef   me je kot začetnika dodelil v  kemijski laboratorij, ki je bil v sklopu livarne , kakor tudi prodajno  skladišče, ki pa je upravno spadalo pod komercialo.  V Laboratoriju je takrat bilo pomanjkanje laborantov –  bilo je več laborantk na  porodniških dopustih. Priletno gospo Treziko je šef  poklical v pisarno in  nama  razložil  skupno nalogo. Pomagal  ji bom pri delu,  oziroma me bo naučila določati silicij  v aluminiju.

Pri delu so mi delali  težave kratki ( kmečki) prsti , saj   nisem mogel objemati in prenašati z eno roko 600 mml  – » jena  čaš« –  še posebno ne vročih.  Ko je Trezika to opazila, mi  naredila prstne podaljške iz gumijaste cevi.  Ta  pripomoček pa me oviral, in sem še bil bolj počasen in neroden. Ko sva se z Treiko že nekoliko udomačila, sem   jo  upal tudi  vprašati, zakaj  je dvorana  laboratorija (virtualno)   razdeljen na  dva dela in kdo so oni na drugi strani z  lepimi belimi plašči? : »Ne vemo  točno –   govori pa se, da naj bi  bili strokovnjaki iz Vinče  pri Beogradu .  Mi se z njimi  ne   pogovarjamo in zato ne vemo kaj delajo.   Boljše , da se o tem ne meniva ter je še v jezi dodala:  » Zaradi njih  imamo sedaj moški in ženske skupno stranišče in kopalnico«. Iz  virov v Samskem domu , kjer sem stanoval, pa sem izvedel, da so v tovarni  atomisti iz Vinče , ki iščejo uran.

Ravno ob tem času je  v Vinči  začel delovati atomski reaktor . (Pozneje se je izvedelo, za tamkajšnjo nesrečo z radioaktivnim obsevanjem).  Njihovi vzorčevalci so v  Kidričevo prinašali   vzorce  jalovin iz okoliških rudnikov in vzorce žlinder iz okoliški industrijskih podjetij oziroma livarn.   V TGA pa je zanje  bilo  zanimivo  rdeče blato, ki je nastajalo pri proizvodnji glinice  in  livarniška žlindra, kjer bi naj gajgerjev instrument  reagiral.

Danes pa   vemo,  da s tem ( z izdelavo atomske bombe ) ni tako enostavno! Jedrsko reakcijo  ( eksplozijo)  dosežemo z kritično maso čistega urana s  koncentracijo urana  nad 90 %. Država  Iran , ki si prizadeva izdelati  A bombo  že   desetletja in koncentrira uran, in do sedaj ima le do okrog polovice  koncentriranega  urana.   Za  koncentracijo čistega urana, (da steče verižna reakcija- eksplozija atomske bombe),    pa je potrebno veliko  tako imenovanih centrifug, ki pa so  dragi stroji.

 Toliko v vednost, v kakšno  naivnost  s smo se takrat  ob začetku nove Jugoslavije  spuščali!

Na koncu še dodajam:  Nedavno sem  bral, da so  še vedno zaradi radioaktivnosti  osebni  predmeti odkriteljice radioaktivnosti in Nobelove nagrajenke M.Currie (roj.  Skladovska iz Poljske,   1887 – 1934), in ki je tudi zaradi tega odkritja umrla, še tako radioaktivni, da jih še ni mogoče vzeti v roko.

Rajko Topolovec, Ptuj

VIRdemokracija
Prejšnji članekBimbo Žurej vs. COVID-19
Naslednji članekIzpad shizofrene talibanske biciklistke Tee Jarc

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj