Piše: Jože Likar
Tomas Masaryk, zelo omikan državnik, ustanovitelj Čehoslovaške, je dobro poznal revolucionarno Rusijo. Leta 1924 je zapisal: »Rusi in drugi so sinovi carizma. Boljševiki niso bili pripravljeni na upravno, pozitivno revolucijo, ampak samo negativno revolucijo. To pomeni, da so zaradi doktrinarenega fanatizma, duhovne ozkosti in pomanjkanja kulture brez potrebe uničevali številne vrednote. Zlasti jim zamerim, da so resnično uživali pri ubijanju.«
Nenavadno je to, da noben boljševiški voditelj ni bil udeležen v vojni. Bili so v izgnanstvu (Lenin, Trocki, Zinovjev…), ali v zaporu (Stalin, Kamenjev). Nikoli niso bili udeleženi v frontnih bitkah z množicami mrtvih. Vojna je ponovno uzakonila nasilje in zaničevanje posameznika ter oslabila demokratično kulturo. Armada v vojni je družbeni red, v katerem posameznik ne obstaja.. Svetovna vojna je tradicionalno rusko nasilje omogočala. Mož, ki je to nasilje pospešil in ga kot najbolj državotvorno dejstvo omogočal, je bil Lenin. Jurij Martov je avgusta 1918 zapisal: »Že nekaj dni po prevzemu oblasti, so boljševiki, ki so sicer izjavili, da je smrtna kazen odpravljena, pobijali vojake, ki so se vdali, ker so jim obljubili, da si bodo s tem rešili življenje!« V enem mesecu so boljševiki pobili več ljudi, kot jih je bilo v carski Rusiji pobitih v sto letih.
Lenin je pravilnost svoje ideologije uveljavljal tako, da se je razglašal za predstavnika ruskega proletariata in govoril, da ga bo brez omahovanja strl, če bi se uprl. To samovoljno prilaščanje proletarskega simbola je bila velika sleparija Lenina in vseh njegovih naslednikov. Aleksander Šljapnikov, eden redkih boljševikov delavskega izvora, je na XI. partijskem kongresu kritiziral Lenina: »Vladimir Ilič je včeraj trdil, da proletariat kot razred v marksističnem smislu ne obstaja. Dovolite mi, da vam čestitam, ker izvajate diktaturo v imenu razreda, ki ga ni!« Ta manipulacija se je pojavljala v vseh komunističnih režimih.
Tako kot drugod, se tudi pri nas »ponosni nasledniki komunistične partije« sklicujejo na voljo ljudstva. Ko je zadnji predsednik CKZK sklical svoj Forum 21, je na novinarsko vprašanje, kje so tu zastopani delavci odgovoril: »Delavci so kot vedno na svojih delovnih mestih!« Tudi ko so »miroljubni protestniki« divjali po Ljubljani so bili delavci, ki so izkoriščani in slabo plačani na delu ali obdelovali svoje vrtičke in manjše kmetije za lažje preživetje. Ulični razgrajači, huligani, samozvani umetniki in univerzitetni diplomirani revolucionarji, ki si s svojim trudom niso sposobni zaslužiti paketa toaletnega papirja, pa so tedensko dokazovali, da propada titoističnega apartheida niso preboleli. To »Gibanje svoboda« pleše in proslavlja vrnitev na oblast in postavlja zahteve zdajšnji vladi. Mnogi ministri so se teh »miroljubnih protestov« sami udeleževali in že pred volitvami sprejeli 132 zahtev »ljudstva«.
Pričakujem, da bo premier Golob za vsako teh zahtev pojasnil, koliko bo to »slovenski delavski razred« plačal za te zahteve in komu bo denar šel, saj zna komunicirati z javnostjo. Ob tem pa bo še pojasnil, kako misli njegova vlada porabiti milijardo presežka v proračunu, čemu še šest milijonov dodatne zadolžitve in kateri infrastrukturni objekti ne bodo uresničeni, ker je ministrstvo za infrastrukturo ostalo brez stoštiridesetih milijonov?
