Piše: Frančiška Buttolo

V krogu znancev, ki so prebrali moj današnji članek, poslan nekaterim medijem (še neobjavljen), so pripominjali, da Kučanova globoka država ne more imeti toliko denarja, kot predvidevam oziroma kot sem napisala v tem današnjem članku.

Še več ga ima, gotovo. Kolikor sem spremljala, kaj in koga Kučanova globoka država plačuje, sem bila tudi sama močno presenečena. Večino denarja gre za vplivne kadre na pomembnih mednarodnih položajih, zlasti na tako imenovanih nepolitičnih, visokih bolj ali manj častnih. Ne bom navajala imen, ampak – mar niso potomci posameznikov iz najožjega Kučanovega kroga, ki so bili najtrši del slovenske udbe v Jugoslaviji, na najvišjih mestih v različnih mednarodnih telesih. Za dosego teh položajev so potrebne številne “usluge” – tudi več sto “zainteresiranim”. Za kar je pogosto tudi milijarda premalo. Gotovo Kučanov klan po različnih kanalih Vatikanu “daruje” več, lot mu darujemo vsi verniki, ki mečemo kovance  v “škrabco”, kadar obiščemo katero od cerkva. Pa Vatikan lepo molči, ker ne pokopljemo in ne vpišemo v mrliške knjige  žrtev medvojnih in povojnih komunističnih pobojev, večinoma močno vernih Slovencev. Me prav zanima, koliko stane ta vatikanski molk. Ali pa ne stane nič, ker je pač takšna vatikanska (katoliška) etika oziroma – v praksi – morala. Menim, da je kaka milijardica najnižja možna cena, tako rekoč razprodajna.

Kolikšna je šele cena za molk mednarodnih pravnih institucij za ves naš pravni komunistični kriminal, ki se po osamosvojitvi ni prav nič zmanjšal, temveč se je še bolj razrasel.  Milijardica  za približno petletni molk (reelekcije!) gotovo ne zadostuje.

Vse to pa gre večinoma iz proračuna, iz utaje davkov in bogastev na tujem, nekaj pa tudi iz dobičkov pri najbolj donosnem kriminalu – zlasti iz opranega denarja, o čemer pa smo tudi že marsikaj slišali in brali.

Vsega tega ne bo nihče spremenil. Vse slabše in slabše bo. Vendar bomo še vedno plesali, kafiči pa bodo tudi  vse bolj polni multikulti  veseljakov, ki bodo uživali v svojih vsakdanjih, večinoma na kriminalni način pridobljenih, odmerkih. Slovencev med njimi skoraj ne bo. Kolikšen uspeh “kao” slovenske leve politike

Milijardice pa bomo metali skozi okno, izključno zato, da bodo Kučan in drugi “junaki” komunizma v Sloveniji po smrti imeli prav tako lepe spomenike  – ali pa še lepše – kot jih imajo komunistični  zločinci Tito, Kidrič (pred predsedniško palačo) in Kardelj (pred slovenskim parlamentom).

In vsega tega ne bo nihče preprečil. Takšen Janša se še ni rodil. In se tudi ne bo. To je vendar treba vedeti, dragi Slovenci, čeprav smo se že skoraj do konca “stegnili” zaradi čudovite Kučanove politike, ki skoraj vsem slovenskim državljanom tako zelo ugaja. Bog ne daj, da – konec koncev – ugaja celo SDS in Janši, eni največjih Kučanovih žrtev. Nikakor namreč ne smemo pozabiti na vrhunsko filmsko umetnino Nočni portir. Njeno glavno sporočilo v resnici ni bilo toliko povezano z drzno erotiko, temveč predvsem z dokazano resnico, tudi svetopisemsko, kar je v filmu tudi pokazano, da imajo največji zločinci v določenih zgodovinskih trenutkih, ko zavlada sam Satan, tudi največjo avtoriteto.

In pred jesenskimi slovenskimi predsedniškimi  volitvami ima takšno avtoriteto nad  dr. Natašo Musar gospodar slovenskega političnega podzemlja Milan Kučan, iskreni komunist, predvsem pa nasprotnik samostojne in demokratične Slovenije.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

VIRdemokracija
Prejšnji članekPolitična sredina?
Naslednji članekVedno bolj nujno bo shranjevanje vode visoko v hribih okrog ravninskih predelov