Piše: Frančiška Buttolo
Ne vem, kdo je bil avtor prispevka, ki sem ga nekako od sredine dalje poslušala na Radiu Ognjišče, ko sem se nekoliko pred tretjo popoldne vrnila s sprehoda okoli našega skoraj povsem izpraznjenega betonskega naselja. Me niti ne zanima. Hočem samo povedati, da sem bila presenečena, s kakšno, prav pikolovsko “andahtjo” se je neki marksistično vrhunsko podkovani avtor pripravil na seznanjanje poslušalcev Radia Ognjišče z najnovejšo zgodovino pojavljanja močno levih strank, kakršna je pri nas zlasti Levica, v številnih evropskih vladah.
Seveda so tovrstne informacije o pravih levičarjih oziroma kar komunistih hudo zavajajoče, so pa primerne za pomirjanje številnih državljanov, ki bi se morda celo sramovali kristjanov iz kake stranke, ki ima v svojem programu verske vrednote, vendar pa komaj čaka, da jo ateistični zmagovalci volitev čimprej povabijo v levo koalicijo.
Kot da že vsi vrabci v Sloveniji ne čivkajo, kako lepo bo g. Kučan koalicijo oplemenitil s “kocbekovci”. Inteligentno. Navsezadnje, v Sloveniji niso bili pravi komunisti po osamosvojitvi in demokratizaciji nikoli in nikdar največji politični problem. Tudi sama sem proti koncu šestdesetih zapustila partijo. Komunisti navsezadnje niso nujno komunisti za vse življenje. To ni niti g. Kučan. Zato se nam jih res ni treba bati.
V Sloveniji je problem neka druga ideologija, udbovska ideologija z vsemi svojimi organizacijami, ki zdaj delujejo kot globoka država. Člani udbe, ti pa niso svobodni. Enkrat pri udbi, vedno pri udbi. Da pa je udba še bolj nevarna, za naš narod in državo uničujoča, od komunistov, je krivo dejstvo, da so v njej predvsem tisti, ki niso bili in niso komunisti.
Zato je povsem vseeno, ali bo v vladi stranka levica. Tudi če bo v koaliciji, jo bo kmalu zapustila. G. Kučan si prizadeva, da bi nagradil svoje najpomembnejše udbovce, kajti on še vedno vodi to, udbovsko stranko. V Levici, stavim, pa ni niti enega samega udbovca. Oni so odkriti marksisti, celo revolucionarni. Zadnje desetletje so se zelo intenzivno ukvarjali špansko revolucijo (strastno so prebirali Orwellove spomine na takratno Španijo). Vse to se je odvijalo javno, v parlamentu včasih že kar prevec bučno in neokusno.
Udbovske organizacije so včasih podobne klubom, kulturnim salonom, poštenim združenjem različnih podjetnikov, na primer finančnim, v dobrodelnih organizacija, v verskih elitah. Vsaj enkrat vsako leto se na srečanjih tovrstnih udbovskih skupin pojavi tudi g. Kučan.
Zato, tako se mi dozdeva, je čisto vseeno, kdo je na oblasti. Vedno vodi našo državo elitna udba. O tej pa na Radiu Ognjišče – in tudi v skoraj nobenem mediju v državi, skoraj nihče ne govori. Ker se s to, globoko državo in g. Kučanom, doslej še nihče ni uspešno spopadel. Vsi, ki pa so šli predaleč, si po njegovem maščevanju niso nikoli več opomogli, celo smrtne žrtve so bile. Nekateri pa so svoj spopad z udbo, tudi po osamosvojitvi in demokratizaciji, prav tako drago plačali, kot tisti, ki so se mu uprli še v Jugoslaviji.
In udba bo vodila tudi vlado, ki jo pravkar želi sestaviti dr. Golob. Slovenija je v krempljih udbe. Vse drugo je pravljica oziroma različica katere od pravljic o liberalnih, desnih ali ideološko pisanih vladah.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
