Piše: Vili Kovačič

Volilni sodni epilog glede županskih in svetniških volitev novembra 2018 v Ljubljani in Mengšu, je po 3 letih zavlačevanja, postal vrhunska  slovenska sodna tragikomedija, vredna dramaturške obdelave kakega novodobnega Ivana Cankarja. Zdaj pa se nam  obeta nova farsa zavlačevanje zaradi izigravanja načela javnosti sojenja, kar se kaže v nasprotovanju Vrhovnega in Upravnega sodišča. Namesto da bi sodišče uporabilo virusno krizo za pospešitev principa javnosti sodnih obravnav , ki ga sicer  kategorično in nedvoumno zahteva Ustavno sodišče, sta se očitno obe sodišči družno podali  na pot iskanja   izgovorov in za lase privlečenih razlogov, da se nadaljuje po starem.  Da torej sodne obravnave ostanejo še naprej na pol tajne in je občinstva čim manj in po možnosti zgolj za vzorec, torej čim bolj prostorsko omejeno, kaj šele, da bi bila njegova udeležba možna iz domačega računalniškega fotelja ali mobitela.  

Vendar se je taki zlorabi instituta javnosti sojenja nujno zoperstaviti. Prisotnost javnosti po avdio vizualnih povezavah v sodnih obravnavah je preveč pomembna zadeva, da bi nanjo pristali s šablonskim odgovorom, češ, da  je na to  že “argumentirano”  odgovorilo Upravno sodišče. Zaradi pomembnosti vprašanja si natančno poglejmo katere argumente navaja vrhovna sodna oblast: 1) potrebne bi bile prilagoditve sodnih dvoran 2) ni  tehničnih možnosti 3) gre za pomemben strošek 4) potrebna je širša javna obravnava 5) v zadevo bi moral biti vključen tudi informacijski pooblaščenec zaradi varstva osebnih podatkov in 6) moralo bi biti  upoštevano načelo sorazmernosti. Koliko ti razlogi štejejo naj si razložijo bralci  sami. Zame so to povsem prazni in za kredibilnost  sodišča ponižujoči izgovori. Absolutno sem namreč prepričan, da je javnost edino zdravilo proti zlorabam, kajti pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še javnost.

Razumem, da je VS glede na dosedanjo prakso v škripcih, so pa stvari preprostim ljudem popolnoma jasne in razumljive in nobena pravna telovadba ne more stvari prevrniti na glavo. Premik od tajnosti sojenja do javnosti obravnav terja gigantski premik v glavah, tehnično pa smo na to povsem pripravljeni. Zato pričakujem, da bo sodišče  upoštevalo pomoč vladnega urada  in strateškega sveta za digitalizacijo, ki sta že izrazila pripravljenost, da priskočita na pomoč, tako da bo to  storjeno zlahka, hitro in brez stroškov za Upravno sodišče.  Sicer pa : »Nije teško što se mora« pravijo naši nekdanji južni bratje.   Pred 50 leti so na montiranih sodnih procesih pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani prek zvočnikov prenašali dogajanje v sodni dvorani. Takrat je seveda šlo za propagando in ustrahovanje ljudstva, danes gre za pravico vedeti in videti, ne dolžnost verjeti. Gre za nadzor javnosti, kajti  sodbe se izrekajo v imenu ljudstva in pravi anahronizem je, da se v digitalnem desetletju 21 stoletja kdo še temu upira.

Verjamem, da je premik iz kamene dobe slovenskega sodstva v digitalno dobo za nekatere težak, čeprav je tehnično povsem zlahka izvedljiv. Zato sem na ministrstvo za pravosodje že  vložil nadzorstveno pritožbo, enako pritožbo vlagam tudi na Sodni svet RS. Primer je resnično vrhunski: zanimanje javnosti je veliko in zasluži si tudi obravnavo o ne-vladavini prava v Sloveniji,  na svetu EU, kateremu letos predseduje Slovenija. Upam, da bo minister za zunanje zadeve to znal argumentirano predstaviti tudi širši evropski javnosti. Predstavljam si, da se v »jedrnih« državah EU kaj takega ne more zgoditi. Ali pač !?

Vili Kovačič, Slovenija

VIRdemokracija
Prejšnji članekRTV v primežu lastne neobjektivnosti – odmev
Naslednji članekŠe enkrat je v Sloveniji zmagala demokracija!

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj