Piše: Mag. Mirko Macher, z.r.

S Hribarjem sem se srečal posredno, verjetno ne naključno, leta 2000, tik pred volitvami v DZ RS, ko sem kot predsednik vodil Demokratsko stranko Slovenije-DSS. Na kongresu v Črnem lesu pri Lenartu sem porazil Simčičevo in Peršaka (s 85% podporo). Kasneje, pred volitvami 2000, sem se sešel s politično srenjo levega bloka, zapisnik se ni pisal, vendar je šlo za tako imenovani Tretji blok, v katerem naj bi se povezali mnogoteri interesi politične srenje. Tudi za LDS smo bili interesantni: na sestanku z Bavčarjem in Gantarjem, ki sta mi ob sodelovanju z njimi ponujala izvoljivo poslansko mesto; na pogoje sodelovanja nisem pristal. Zelo blizu smo si bili kasneje tudi z Desusom, vendar nam je najbolje kazalo skupaj z zelenimi (5 %), skupni nastop je bil tik pred podpisom predvolilnega akta ‘miniran’. Spomnim se, da so bili že nekoliko prej, na sestanku v gostišču pri Mraku prisotni Matevž Krivic, s katerim sem vodil dialog, ter cela vrsta drugih, katerih imena se ne spomnim (verjetno Drevenšek, Magajna, Ambrožič-Novljan, …, z Bučarjem sem se sestajal redno, tudi na novinarske konference sva hodila skupaj …); v svojem arhivu hranim tedanja pisanja med posameznimi političnimi deležniki; Hribar se je na tem sestanku pojavil kasneje, opazil sem ga stoječega med podboji in poslušal (prisluškoval) o čem je tekla beseda, kmalu pa je izpuhtel …. No, DSS je bila tedaj spodrezana, saj so tik pred volitvami zrušili alianso med Novo stranko in Zelenimi rdečimi zeleni (dr.Š ?…) tudi ostali pa niso zmogli kaj več, saj je tedaj Drnovšek že izstrelil satelit SMS, ki je bil v medijih dvignjen v politično stratosfero.

Kučan je ponujal DSS- ju žlahtno agendo in levo nazorsko paradigmo; tako sem izvedel po Marčevi vezi. No, z njim, s Kučanom, se nisem nikoli sestal, saj je bil moja veza za stike Marc, ki pa je bil izjemen politični intigrant, ki pa se je prilagajal tako drugim veljakom kot meni, – po lastni presoji, tudi samovoljno. Na vrat mi je spravil celo Spomenko Hribar, ki naj bi ji prepustil vodenje stranke. Z njo sem se sestal, kje drugje kot v gostišču pri Mraku. Točno ne vem kaj mi je nalagala, ko sem jo pogostil, in jo zavrnil. Vem le to, kar ne bom nikdar pozabil, ko mi zabrusi z njenim prezirljivim in vzvišenim: »Ja, če bi bil vi tako lep in pameten kot Peče …!«

Proti meni je bil po volilne porazu (1%) organiziran pogrom s strani koroškega odbora DSS, ki je uzurpiral stranko, saj sem na kongresu po zmagi ‘doživel’ ponarejen zapisnik, za katerim je stal predsednik GO Mihael Jurak in Cimerman iz mestnega odbora DSS Maribor. Pritožba na MNZ RS ni imel učinka, zato sem odšel nazaj v stroko, saj sem deloval od aprila 1991 kot zasebni raziskovalec in podjetniški svetovalec pri MZT RS.

Zakaj to pišem? Ne, to ni samopromocija, niti želja delovati še naprej v politiki; zadostuje mi članstvo v Slovenski demokratski stranki, če bodo še naprej trpeli moje posebnosti ter senzibilnost in občutljivost za nacionalne razmere in lojalnost domovini. Verjamem da!

Hribarja poznam tudi še iz prevoda filozofskega dela Friedricha Wilhelma Nietzscheja, Pogovor z Zaratustro (o Nadčloveku) in iz Kavčičevega dnevnika (Bavčar, Janša), v prvem je znana njegova ‘globoka’ filozofska misel glede krščanstva in Boga. Itak ga nisem razumel, kaj ga muči, morda po tej predmetni polemiki, z dr. Ruplom, bolj! V dnevniku pa spoznamo njegovo jugoslovansko držo in njegov prepoznani potencial s strani jugoslovanske nomenklature. No, njegovo copatarstvo v zakonu s soprogo je njegova osebna stvar, vendar pa je njen unitaristični pridih čutiti stalno, saj človek dobi občutek, da naj bi ‘jahala’ njegovo dušo, čeprav ga je že popolnoma uničila in izžela, ne odneha. Itak!

No, Hribar ni kdorkoli, njegov renome je zveličan kot novodobna misel marksista Slavoja Žižka (verjetno filozofa s francoskim pedigrejem, dežele jakobinstva in revolucionarnih vzgibov); njegova teža je ‘napumpana’, kot slovanstvo v času pogroma Ivana Cankarja, ki ga odstrani srbska agentura Črne roke, pod vplivom in vodenjem ruskih oficirjev, ki so se najprej znebili Obrenovićev, nato prestolonaslednika Ferdinanda, nenazadnje pa še slovenskega kulturniškega genija Ivana Cankarja.

Naj zaključim, dr. Dimitrij Rupel je povedal bistvo, in ni kaj dodati!

Vendar pa me le še zanima, kdo bo naslednji šel v Moskvo, po Bratuškovi, Jankoviču in Erjavcu, …, po odlikovanje slovanskega carja Putina. Dejstvo je, da smo Slovenke in Slovenci spremenili karakter od časa Koroščeve izdaje, in pristanka dunajskih poslancev, med njimi Ivana Hribarja na Kraljevino SHS, veljakov, ki so zapopadli slovansko idejo in ko nas je Svetlana že genealoško opredelila kot Slovenceljne, no, ženski spol v Slovenceljke.

Več v moji knjigi Globina zavedanja, če bo izšla pa je v božjih rokah.

Mag. Mirko Macher, z.r., Slovenija

Prejšnji članekSpoštovani slovenski narod, smo v resnici že brez samostojne domovine?
Naslednji članekSedem veličastnih

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj