Piše: Frančiška Buttolo

ZORAN JANKOVIČ,* UMAKNITE SE, ZA VEDNO! 

DOVOLJ JE BILO! DENARJA PA VAM TUDI NE MANJKA.

Zorana Jankovič ne ve, da so 1942-1945 vladali trije totalitarizmi  (fašizem, nacizem in Stalinov VOS) v medvojni  Ljubljani, obdani z bodečo žico. Ne ve, čeprav so se tudi letos že 5. maja začele množične športne in druge prireditve; najprej z “vpoklicem” celotne mestne vrtčevske, za pohodniški politični boj sposobne Titove  “omladine”. Kot smo slišali v Radiu Prvem (“Proletarskem”),  je bila ta, vrtčevska “omladinska” partizanska vojska ob koncu pohoda silno nezadovoljna, ker je pričakovala prvoborčevsko nagrado, namreč liziko. Pa ni bilo nič, ker je skorajšnji “prajmministr” zaprl vse pipice za ljudsko razvajanje, zlasti pa davkoplačevalske, saj – po njegovem –  ob nizkih davkih ljudem ostane preveč denarja za neumnosti. Čista resnica, seveda, če svobodoljubni mediji tega posnetka niso že izbrisali.

Skratka  brigade Ljubljančanov so na večdnevnem dirkanju – kot brez vranice –  vseh kategorij borcev, od vrtca do stoletnikov v dragih domovih,  okoli  svojega mesta, z nadihom poveličevanja Titove rdeče zvezde, veličastno počastili župana Zorana Jankoviča in njegovo zmagovito Svobodo.

Ali ljubljanski dionizični župan Zoran Jankovič vsako leto od 4. maja (ko je umrl Tito) pa do 25. maja (ko je z Dnevom mladosti spet oživel) vso Ljubljano sistematično ideološko posiljuje s komunističnimi bakanalijami, “kao” v spomin na čase, ko so Ljubljano terorizirali fašisti, nacisti in – česar pa Jankovič in “kompanija” ne povedo – stalinistični vosovci,

 Ti so v Ljubljani krvavo “revolucionarili” sredi najhujše vojne, da bi s poboji vsakršne elite slovenskega naroda,  pod pretvezo, da gre za izdajalce, uvedli komunistično oblast, kot jim je ukazal Stalin, seveda po koncu svojega pakta s Hitlerjem, že globoko v prvem letu vojne, 1941.

Zdaj pa nas Jankovič pita z neko lažno zgodovino, v kateri so narodni heroji  vse prej kot s poštenimi partizanskimi  borci primerljivi,  stalinistični zločinci. Jugonostalgični Jankovič, častilec teh kriminalcev,  članov v bistvu Stalinovih oziroma sovjetskih likvidatorskih  tajnih služb v Sloveniji, zbranih v organizaciji VOS, vsako leto proslavlja  neke čudaške pohode in dirke. Udeležiti se jih morajo vsi, od še skoraj dojenčkov do nas, starčkov, da vzgojitelji, učitelji, profesorji na univerzah, osebje v domovih za ostarele, vodstva podjetij, vojska, policija, javne ustanove in številni drugi, ki živijo v Jankovičevi Ljubljani, ne bi imeli težav s politiko, Jankovičevo politiko, hudo jugonostalgično.

Na teh pohodih in dirkah pa Jankovičevi aktivisti   drogirajo udeležence  z nekimi pravljicami o zgodovini Ljubljane, ki več povedo o Jankovičevem, že skoraj neverjetnem, modernem stalinizmu zdaj in tukaj, v Ljubljani, kot pa o dogajanju v njej  med drugo svetovno vojno.

Žal, marsikaj kaže, da je tako samo zato, ker imamo vse plitvejšo izobrazbo in vse  bolj balkansko, zanikrno kulturo. Zato, kljub temu, da se ne bo nič spremenilo, saj Slovencev in njihove suverene države ni, ali vsaj ni več, je o tem problemu potrebno spregovoriti. Odkrito, da, kljub Jankovičevi moči, veliki moči, z vso bavconovsko najglobljo, najbolj sprijeno, balkansko-komunistično revolucionarno pravniško elito na njegovi strani. (Morda mu ni podrejena le peščica, kakih pet pravnikov v vsej sedanji državi, totalno zbalkanizirani državi Sloveniji).

Ob letošnjem  več dni trajajočem  prazniku   bodeče žice Zorana Jankoviča in tudi vse bolj njegove stranke Svoboda,  pa me kar zmrazi.  Številni mediji s svojimi komunističnimi novinarji spretno oblikujejo dnevna poročila.   Ob letošnjem praznovanju Jankovičeve bodeče žice, ker je na volitvah zmagala stranka Svoboda, ljubljenka tega zloglasnega ljubljanskega župana, pa so rdeči novinarji letos – prav za Pulitzerja – opise preteklosti oziroma spomine na čas okupirane Ljubljane združili z volilno zmago Svobode. Pomensko  so namreč oboje povezali z rdečo zvezdo, z glavnim  komunističnim simbolom Zorana Jankoviča, ki konec praznovanja počasti z Makarovičevo.  Ponekod so se ob tem županovem prazniku dvigali proti nebu celo na novo postavljeni – leta 1991 odstranjenimi –  jekleni stebri, na vrhu z rdečo zvezdo.

Ti stebri so, kot je znano, nekakšni grozljivi falosi, s kot britev ostrimi kraki avantgardno preoblikovane rdeče zvezde, še ostrejšimi od stalinistične, ki so zdaj, menda, celo putinistični.

.

Da,  stalinistični falosi, s  krvavo  rdečimi kraki, Jankovičevimi najljubši simboli njegovega komunističnega bratstva, balkansko-jugoslovanske enotnosti in sprevržene svobode – zlasti v zatemnjenih sobah državnih uradov, kjer se je vedno marsikaj dogajalo,  od umorov in ubojev, pa vse do posilstev. Svobodnih in brez možnih posledic. Vedno pa so bili nagrajeni, tudi z državnimi odlikovanji. Je spet zmagala takšna svoboda ali takšna Svoboda?

Tako smo imeli in imamo z vsemi temi zunanjimi in intimnimi županovimi  manifestacijami totalitarizma v Ljubljani, pravimi, namesto dneva žalostnega spomina   na kar trikrat  okupirano slovensko prestolnico med drugo svetovno vojno  – v krempljih fašistov, nacistov  in stalinističnih kriminalcev, Sovjetski zvezi podrejenih  vosovcev, ** imamo zupanove bakanalije.

Viri kažejo, kljub lažnivi komunistični zgodovini, da so bili prav vosovci najhujši ubijalci v okupirani  Ljubljani, najbolj zahrbtni, Stalinovi vojaki. Kot izvajalci bratomorne komunistične revolucije sredi vojne (ker je bilo tako najlaže pobijati vrhove slovenske družbe, pod pretvezo, da so izdajalci) so z uboji številnih nedolžnih namerno povzročali okupatorjevo maščevanje (streljanje talcev, pošiljanje v taborišča), pa tudi veliko število izključno svojih,  komunističnih žrtev (domnevno samih  – na tisoče in tisoče “izdajalcev”) tudi drugod po Sloveniji, med vojno in po njej.  Po nekaterih virih jih je bilo več kot jih je povzročil okupator. Žal.

Vse to je veliki večni Slovencev že dolgo  jasno, vendar je pri nas  preveč tujcev, ki nimajo slovenskih sorodnikov, kot jih imamo Slovenci, nemalokrat žrtev stalinizma in komuniza. Tujci poznajo samo pravljice, ki so jih poslušali  v še vedno komunističnih slovenskih šolah. Zato hočejo komunisti pripeljati v Slovenijo skoraj pol Afrike. Da bi komunisti vedno zmagali na volitvah.

Sedanje večdnevne manifestacije (večinoma v obliki dirk okoli Ljubljane)  pa so samo balkanske igre v okviru ogabnega Jankovičevega stalinističnega, morda celo putinističnega, jugonostalgičnega  kulta Josipa Broza Tita

Množice, od otrok iz vrtcev do stoletnikov iz predragih domov za ostarele, vsi so morali počastiti Jankoviča, političnega heroja ljubljanskih jugonostalgikov in duhovnega očeta (skupaj s Kučanom) novoizvoljene  jugonostalgične, probalkanske in prosrbske, hudo frankenštajnovske pošasti, stranke Svoboda, iz razpadlih levih strank, že večkrat na novo recikliranih. Slovenija pa je  za Jankoviča, častilca totalitarne, balkansko-komunistične rdeče zvezde, vendarle predvsem zlata jama, iz nje grabi svoje milijone, morda tudi kako milijardico. Sam ljubi  bog pa ve, kje je  skrita. Morda v Rusiji, kamor Srbi najraje vlačijo nakradeno bogastvo.

Torej: vse prireditve  ob spominu na leta fašistične, nacistične in Stalinove  komunistične okupacije Ljubljane med drugo svetovno  vojno so vedno – seveda – brez vsakršne omembe stalinistične oziroma vosovske vpjske pod vodstvom “drugarice” Zdenke Armič*** ki je bila – hočeš nočeš  – v Moskvi dodeljena v zakonito partijsko-vosovsko  zakonsko posest preveč vročekrvnemu, fanatičnemu, morda  celo  noremu  Borisu Kidriču. Tako sem  povsem naključno proti koncu šestdesetih slišala, iz prve roke, od nekega njegovega ministra, ki ga je imel za norega šefa,  da je bil nor. Povedal pa mi je tudi, da je med nekim poletom nemških  letal nad Ljubljano na eni od streh strahovito kričal, menda pa tudi streljal, kar bi lahko privedlo do bombnega napada. To pa prav  vse pove o žici okoli okupirane Ljubljane.

 Opombe:

* Priimek Jankovič je zapisan s trdim č, ker mehkega v slovenski abecedi nisem našla

**prim.: F. Buttolo: Ilegalna Ljubljana v legalnih časnikih (1941-1945). Bibliografija. Prispevki za novejšo zgodovino. Vol. 1987, št. 1-2.  – Ista: Fantastika in realizem v noveli Zanka Narteja Velikonje. Jezik in slovstvo, 1991, št. 1/2.

 ***Priimek Armič je zapisan s trdim č, iz istega razloga kot priimek Jankovič v prvi opombi.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Prejšnji članekIgranje z javno dobrino
Naslednji članekJaša Jenull – najbolj prepoznaven obraz protestov