Pismo pred volitvami

Piše: Frančiška Buttolo

Zdaj, ko nimam več svoje najljubše stranke, bom na volitvah dala svoj glas izključno za Janeza Janšo, največjega slovenskega državnika vseh časov, takoj za dr. Jožetom Pučnikom

Naj, prosim, na začetku tega članka pojasnim, predvsem tistim, ki tega še ne vedo, da sem med najbolj nepriljubljenimi pišočimi  “osebki” pri vseh strankah. Nekateri me imajo za umsko zaostalo, nekateri za že dokaj dementno, drugi pa za pozornosti željno ekshibicionistko – tako rekoč s ceste. Njihovo mnenje, takšno ali drugačno, njihova stvar. Meni to sicer ni všeč, ampak toliko pa sem na tem svetu že prebrala, celo s področja nove revolucionarno zagrizene marksistično usmerjene  lažne vede antropologije, da za silo takšen odnos političnih sil razumem. S tem mislim tudi strokovne sile, ki pa so na družboslovnih in humanističnih področjih – tako ali drugače – praktično vse politične, predvsem revolucionarno marksistične, ali obratno – marksistično revolucionarne (po osamosvojitvi z  lažnimi imeni, največkrat izposojenih pri zahodnih levičarjih, npr. pri liberalcih.

Vse to mi včasih tako preseda, da trdno sklenem za vedno končati s tovrstnim razmišljanjem in branjem. Komu z njim sploh vsaj malo koristim? Samo sebi škodujem. In naenkrat se zavem, da sem podobna tistim nasprotnikom večnih vojn in njihove krutosti, ki sklenejo, da za vse na svetu ne bodo nikoli, ali pa nikoli več, prijeli za orožje.  Nekaj časa vztrajajo v svojem mirovništvu, nato pa sedejo v avtomobil in se odpeljejo med prostovoljce. Sicer slutijo, da so slabiči, da bi morali vztrajati pri nenasilnemu boju. Potem pa pomislijo, da je tudi mirovništvo lahko sovražnikovo orožje proti nedolžni žrtvi, tako kot vsako drugo.

In prav zato sem sklenila napisati še ta članek, čeprav vem, da v Sloveniji ni dovolj demokracije za njegovo objavo. Z njim pa bom samo še potrdila, kako na mestu so vsi stari  očitki mojim objavljenim političnim spisom. Tudi vsi tisti očitki, močno zlonamerni, na primer v Delu (mislim, da na začetku 90-ih), ko je nekdo, celo iz izseljenske desnice, pod mojim ironičnim spisom –  o domnevno več kot deset tisoč domobranskih izdajalcih – zapisal, da tolikšnega števila ni nikoli izrekel niti Mitja Ribičič, zaradi česar se je temu, močno desnemu in zelo znanemu,  izseljencu zdelo vredno zapisati, da sem še hujša od imenovanega komunista. Prav tako pa bom tudi s tem spisom še enkrat dokazala, kako resnični in etično oziroma moralno so utemeljeni očitki komentatorjev na spletnih portalih, večidel na portalu Demokracija.

Toliko v neke vrste pojasnilo, celo opravičilo, zakaj, kljub vsem dejstvom, ki kažejo na nesmiselnost nastanka tega mojega članka, nameravam ta spis dokončati in ga odposlati medijem, uglednim ustanovam in nekaterim posameznikom.

Da, spoštovani Slovenci, slovenski državljani (morda številčnejši od avtohtonih Slovencev) in vsi  tujci, ki živite v Sloveniji, da, volili bomo. Tudi če nam je pri srcu ta ali ona stranka, kot je znano, največkrat volimo čisto določeno osebnost. Vem, če bi lahko kandidiral Tito, bi ga večina volila. EU bi mu ploskala, svoj prvi obisk bi poklonil angleški kraljici, drugi pa poglavarju Vatikana. Putina pa še povohal ne bi. Kajti Tito je bil spreten politik.

Sprejel bi begunce iz Ukrajine, pogovoril bi se z vse bolj simpatičnim  gospodom Bidenom. Od EU pa bi zahteval več orožja za Ukrajino in – o, la, la – naše leve stranke bi utegnile “nastradati”, če bi preveč simpatizirale z Rusijo. Absolutno se ne strinjam z zelo verjetno Titovo namero, da bi v skrajni sili nekatere poslal na Goli otok. Verjetno Tito  tudi ne bi kazal simpatij do napol srbskega, očitno tudi rusofilskega, ljubljanskega župana, ko bi namerno zavlačevali pri postopkih za uveljavitev pravic ukrajinskih beguncev. Priznam, če bi morala izbirati med dolgolasim kandidatom Svobode ( v objemu z gospodom Jankovicem), med tovarišem Titom (s kakim Golim otokom, za vsako silo) in med Janezom Janšo (z njegovo ubogo, z vso Kučanovo elitno udbo od vseh strank najbolj prestreljeno SDS, razumljivo), bi se vendarle odločila za Janeza Janšo.

Pravzaprav je njegovo ime – po imenu kralj Samo (opravičujem se zgodovinarjem na levici) –  edino takšno, ki sodi med imena slovenskih velikih oblastnikov.

Tudi številni drugi znameniti možje  so  zaslužni  za nastanek, obstoj in državotvornost Slovencev, pravi oblastnik, z vso potrebno politično močjo, seveda demokrati no, pa je bil med njimi samo Janez Janša.  Za slovenski narod sta najbolj zaslužna Slomšek in Maister. Pučnik je oče slovenske države, torej politik in simbol, ne pa oblastnik. Kučan in Pahor pa sta le simbolna oblastnika, pac predsednika države. Res pa je bil ( in je še, verjetno) zaradi močne udbe, ostanka iz totalitarne okupatorske socialistične Jugoslavije,  v svojem ozadju, pomemben lasti Kučan. Ampak v resnici ni vodil države, je bil vendar, vsaj uradno, le simbol; kolikor pa jo je, kljub remu, da ni imel tovrstnih ustavnih pooblastil, mu tega ni mogoče šteti v dobro, saj bi bilo lahko celo veleizdaja. Verjetno je tudi bila, vsaj v času osamosvajanja.

Janša pa jo je trikrat, simbolno pa celo dvakrat EU, o čemer nihče od vidnejših zaslužnih politikov ni mogel ( in ne more) niti sanjati. Zdaj pa je prav Janša spet med vodilnimi svetovnimi politiki, ki vplivajo na svetovno pomoč Ukrajini za njeno obrambo in osvoboditev.

Zaradi vsega tega se mi zdi prav, da bom na teh volitvah oddala glas za Janeza Janšo, torej za kandidata SDS.