Piše: Luka Javornik

 Na FB opažam poplavo (pun intended) objav raznoraznih bolj ali manj znanih mnenjedajalcev. Običajno se ti mnenjedajalci pojavljajo ob vsaki temi, ki jo v javnost vestno “porivajo” mediji in tudi tokrat ni drugače. Na tapeti je tokrat sprememba Zakona o vodah (natančneje famozni 37. a člen), ki zopet deli narod zaradi podpihovanja političnih sil in njihovih pribočnikov iz medijskih hiš. Agenda nasprotovanju spremembam v Zakonu o vodah (v nadaljevanju ZV) je, podobno kot pri mnogih predhodnih tematikah, ki so vodile v referendum, že zdavnaj presegla stroko, oz., če sem bolj natančen je nikoli niti ni upoštevala.

Medijska in politična mašinerija je v bojne vrste debate o priobalnih zemljiščih poslala take ase kot so Miha Mazzini in pa dežurnega vseveda z BF, dr. Tomana (verjetno sem še koga pozabil).

Politika je s pomočjo raznoraznih (nevladnih) organizacij, ki s stroko na področju urejanja voda in pristojne zakonodaje nimajo neke trdne zveze, ljudstvu vsilila slogan “Pitne vode ne damo”.

Zavajanje št. 1 – dostop do oz. varstvo nedotakljivosti pitne vode se določa z vodovarstvenimi območji (VVO) različnih kategorij – ta območja nimajo povezave s priobalnimi pasovi, ki so predmet 37. in 37.a člena ZV.

Zavajanje št. 2 – gradnja (enostavnih) objektov po 37.a členu bo vplivala na stanje vode (predvsem s stališča kvalitete) – po predlogu ZV 37. a člen pravi, da gradnja v priobalnih pasovih ni dovoljena razen v primeru pridobljenega vodnega soglasja, ki se med drugim (poleg izpolnjevanja drugih kriterijev) izda, če se s posegom ne poslabšuje stanje voda, ne omejuje obstoječe posebne rabe voda in to ni v nasprotju s cilji upravljanja z vodami. Enostavno rečeno – Vodno soglasje (izdaja ga pristojna strokovna oseba na Direkciji RS za vode) torej po zakonodaji “ohranja” stanje voda (oz. ga na poslabšuje). V kolikor strokovna oseba, ki izdaja Vodno soglasje presodi, da predviden poseg v prostor na območju priobalnih zemljišč v katerikoli točki 37. a člena (1. odstavek) ne izpolnjuje zahtev/pogojev, ga ne izda.

Socialno “čuteče” politike in njihove medijske podrepnike (vključno z blogerji in ostalimi state-of-the-art strokovnjaki) ter organizacije, ki so v tej histeriji našle svoj 3-minutni prostor pod soncem bi samo opozoril na dejstvo, da so referendumi strošek za davkoplačevalce. Morda pa bi ta sredstva, (ki so jih dejansko namenili za samopromocijo in obračune na politični ravni) namenili za posege v prostor in vodotoke, ki bodo izboljšali življenjske pogoje tako za prisotni biotop in biocenozo kot tudi za človeka.

 

Mag. Luka Javornik, dipl. inž. gradb.

Prejšnji članekVirus butalis se širi
Naslednji članekReferendum o vodah je nepotreben

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj