Piše: Franc Bešter
Zadnja leta, da ne rečem desetletja, smo v Sloveniji priča svojevrstnemu pojavu: nekaj mesecev pred volitvami se ustanovi nova stranka, ustanovi jo nek »nov obraz«, prej v politiki v glavnem neznan, vendar postane medijsko izdatno podprt, na volitvah zmaga in sestavi vlado. Takšna in podobna zgodba se je pojavila tako pri Državljanski listi Gregorja Viranta kot pri Jankovičevi Pozitivni Sloveniji, in potem pri strankah SMC, SAB in LMŠ, in še kaj bi se našlo. Slednje tri kažejo na velik ego njihovih ustanoviteljev in predsednikov, ki svoje ime nosijo kar po njih.
Podobnost med njimi pa ni samo v njihovem nastajanju, je tudi v njihovem propadanju in izginevanju s političnega prizorišča. Tudi zgodba gibanja Svoboda R. Goloba je sila podobna vsem tem predhodnim. Zmagovalec letošnjih volitev je »nov obraz«, brez dvoma. Iz vsega skupaj pa takorekoč nujno sledi, da se bo, najkasneje v nekaj letih, tudi ta »zmagovita« zgodba zaključila podobno kot vse predhodne podobne.
Glavni vzrok tiči v dejstvu, da vse te stranke nikoli niso bile, niso mogle biti resnično usposobljene za vodenje države, za upravljanje z njo. Nastale so na hitro, bile brez trdne notranje strukture in brez terenske organiziranosti, sestavljene iz ljudi brez večjih političnih izkušenj, brez »kilometrine«. Politika pa je eden najtežjih poklicev in zahteva, da se človek izmojstri, desetletja prakse v tem. Zato se tu postavlja vprašanje, zakaj, čemu so sploh nastale, če so, glede na vse skupaj, že vnaprej obsojene na politično smrt?
Ta pojav je brez dvoma eden od močnih dokazov za delovanje omrežij, ki imajo v državi realno politično moč in ki ob formalni demokraciji skušajo ohraniti popolno Oblast. Bistvo demokratičnega sistema so politične stranke, vsaka s svojo ideologijo in programom, in volitve, na katerih one medsebojno tekmujejo, v boju za čim večji kos oblasti. Omrežja moči lahko v tem sistemu ohranijo Oblast: da se ustanovi stranka, močno podprta z medijsko propagando, jasno, omrežja imajo Denar in zato tudi medije. Stranka, večinoma iz političnih novincev, katerih politične ambicije »globoka država« izkoristi, tudi njihova neizkušenost omrežjem pride prav, takšni so za marionete mnogo bolj primerni, ker potrebujejo izkušnje – iz ozadja. Posledica pa je kratek vek takih strank, a nič zato, saj jih omrežja ne potrebujejo prav dolgo, ko jih ne rabijo več, jih vržejo na smetišče.
Svoje seveda prispevata tudi politična nezrelost in šibka osveščenost povprečnega slovenskega volivca, na letošnjih volitvah je svoje prispevala tudi epidemija.
Vendar, situacija je tudi drugod po svetu dokaj podobna, tudi drugod so stranke in volitve bolj formalnost, po vseh državah se je vzpostavila »globoka država«, ki jo tvorijo globalisti, tajne lože z realno politično močjo. Civilizacija se je z znanji in instituti moderne dobe (znanost, tehnika, demokracija in tržno gospodarstvo) ujela v nek začaran krog, bolje, v peklensko spiralo. Zato se mi zdi ključno politično vprašanje sodobnega časa naslednje: kako sredi sveta, kakršen pač je, začeti graditi nekaj bistveno drugačnega, novega.
Franc Bešter, zg. Besnica
