Piše: Jožef Praprotnik

Pred mesecem sem napisal prvi sestavek in ga objavil tudi na FB, kjer sem prejel enega všečka in manj kot je prstov na eni roki odzivov na objave v časopisih. In kaj se je še zgodilo v tem času, kar naj bi bilo vredno omembe in se tiče te tematike ?

Začelo se je zasedanje generalne skupščine OZN, kjer je bilo tudi o tem govora, po Sloveniji so se zvrstili protesti mladih na to temo, v vesolje je poletel prvi turist, naše ceste pa so bile zabasane s kolonami vračajočih dopustnikov. K temu, sicer posredno, lahko pripišemo še sredine in petkove proteste ter sicer že nekoliko odmaknjen referendum, ko so se naši sodržavljani izjasnili, da »pitne vode Slovenci ne damo«. Vse to ima nek skupni imenovalec, nekakšno soodvisnost, ki ji je skupni glagol »zahtevati«. Torej; vsi nekaj zahteva(m)jo, a za tisto ne bi nič dali ali se prav nič ne odpovedali, čeravno prav vse v življenju, na svetu deluje na enem preprostem principu: jing – jang, plus – minus ali vsem razumljivo: daj – dam. Da stvar ponazorim. Kaj povzroča katastrofične klimatske spremembe zdaj že natanko vemo in tudi to, da je primarni vzrok razkošno življenje razvitega dela sveta. Tudi ta vesoljski turist je rajžal gor zgolj zaradi prestiža, brez vsake potrebe torej. Naj bom še nekoliko bolj neposreden. Ko je v petek mladina na protestih z risanjem na velike pole papirja in s hojo ter vpitjem različnih parol, kot so »zahtevamo čist zrak in čisto pitno vodo za nas in prihodne rodove« izražala svoje nestrinjanje z gospodarsko politiko, je marsikateri starejši pomislil, kako so mladi ozaveščeni. Toda tudi v tem tiči napaka, saj so oni, mladi torej, le odraz nas starejših, naša kopija. Zahtevajo torej čisti zrak, a zanj se ne bi odpovedali ničemur. Ne bi se odpovedali maturitetnim zabavam v Grčiji ali Španiji in jih ne bi zamenjali za izlet z vlakom v Bohinjsko Bistrico ter hojo ob Bohinjki do jezera in okoli ter nazaj v BB. Tudi se ne bi odpovedali električnim skirojem ali električnim kolesom, ko ni nikakršne potrebe po lahkotnem prevažanju, saj so prepolni moči in ne bi se odpovedali brskanju za cunjicami v BTC Ljubljana, čeravno so slišali, da jih izdelujejo za pest riža bangladeški otroci v dvanajsturnih delavnikih. In  po stikanju za oblačili se ne bi odpovedali hamburgerju in koka koli. In ko so se Jesenice prejšnji mesec dušile v prometu: na avtocesti 10 km zastoj, zato mesto prepolno, so se v domačem časopisu  pojavile zahteve, da župan zagotovi lažji pretok prometa, a so se ti isti pritožniki najbrž drenjali po cestah proti morju. Vsi bi torej radi obdržali čim višji življenjski standard, hkrati pa zahtevamo, kot sredini protestniki »svoje resnice« odstop vlade, pri čemer je z njihove strani prišlo prvo sredo zgolj nasilje in uničevanje skupne lastnine ter širjenje virusa. Prav nič drugačni niso petkovi protesti z zahtevami po odstopu vlade. Ko sem se na začetku kolesarskih protestov povezal z organizatorjem Jenulom, sem mu napisal, da jih podpiram, če bi jih izvajali proti pravem krivcu, ki pa ni vlada, ampak pravosodje, ki v 30 letih Slovenije ni ustrezno rešilo niti en tranzicijski gospodarski kriminal, kaj šele bančno luknjo, pa bi po zamenjavi te vlade ostalo vse isto, le drugi bi delali škodo. In kaj ima sedanja samooklicana koalicija ustavnega loka skupnega z ustavo ali vladavino prava, če ob treh desetletjih omrtvičenega pravosodja zagovarja njihovo nedotakljivost, samostojnost in avtonomnost ? Vse to do zdaj omenjeno ima skupni imenovalec: obdržati visok standard  in se ničemur odpovedati. In za nameček: zahtevati, da vlada ali nekdo drug pač nekaj naredi po možnosti s čarobno palčko, da le nam ne bi bilo treba nič.

V maju leta 1945 so se skozi gorenjske kraje vile kolone beguncev v strahu za lastno življenje. Leta 2021 so se po gorenjskih cestah vile kolone upočasnjenih vozil dopustnikov,  ker se razviti del sveta nikakor noče odpovedati razkošju. Zato se bo že v desetletju ali nemara že preje spet valile kolone žejni in lačnih ljudi; prišlo bo do selitve narodov. Afriki in južnem delu Azije grozi pomanjkanje pitne vode, pri nas pa žuborijo  potoki in tečejo reke in na tiste besede »da Slovenci pitne vode ne damo« se bodo horde žejnih požvižgale. Vsaka stvar na tem svetu ima svojo ceno.

Jožef Praprotnik, Jesenice

Prejšnji članekNova laž Fajonove
Naslednji članekKul-ci brez domišljije v kučanovi vojni…

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj