Piše: Franc Bešter

Od kod in od kdaj ta razcep v moderni družbi: na klerikalce in liberalce, na konzervativce in progresivce, na levico in desnico? Te niso od vekomaj in niso samoumevne, vendar: kaže, da so določene delitve nujne in vedno prisotne. V antičnem svetu imamo tako svobodne in sužnje, v srednjem veku tlačane in fevdalce, v Indiji kastni sistem… .

Vendar, tu večinoma ne gre za delitve po ideološki liniji: v srednjem veku se imajo vsi (vsaj formalno) za kristjane, tako tlačani kot fevdalci. Kaže, da se idejne delitve začnejo šele v moderni dobi, v 18. stoletju, z razsvetljenstvom (vzpon racionalizma, ki začne povzročati ateizem) in z rastočo močjo meščanstva, buržoazije, kar vse skupaj privede do francoske revolucije, ki vrže s prestola kralja, odpravi monarhijo in uvede republiko. Seveda pa srednjeveške paradigme, neke miselnosti in krščanstva, fevdalne strukture, s katero je bila tesno povezana tudi Cerkev – vsega tega ni bilo mogoče odpraviti kar čez noč. Poleg tega še v vsej preostali Evropi vladajo monarhije, ki pa jih je Napoleon močno zamajal, in pri tem širil razsvetljenske ideje. Tako se je v civilizaciji pojavilo neko shizofreno stanje: konzervativni tabor (z zagovorniki tradicije, krščanstva, Cerkve) in liberalni (svobodomiselni) tabor, z idejami razsvetljenstva, kateremu pripada večinoma meščanstvo, kar vse se je nujno moralo odraziti tudi pri nas, z delitvijo na klerikalce in liberalce. In brez slednjih nedvomno tudi komunistov kasneje ne bi bilo.

Sedanje stanje v tej kulturi Zahoda, in s tem tudi v Sloveniji, je nedvomno posledica tega družbeno-zgodovinskega razvoja. Imamo razcep v družbi in njeno razdeljenost na levico in desnico, ki jo je usodno in zelo boleče poglobila še krvava komunistična revolucija. In ta polarizacija se v zadnjem času še stopnjuje. A razdeljenost ni nekaj zgolj slovenskega, to srečamo pri večini evropskih narodov in tudi v ZDA.

Evropski narodi imajo nadalje za sabo zelo boleče, negativne izkušnje skrajne levice in skrajne desnice (nacizma, fašizma in komunizma). Posledica je, da danes tisti, ki se proglašajo za »leve«, hočejo poudariti, da niso skrajni in se zato imenujejo »levosredinski«, isto velja za »desne«, so »desnosredinski«. Poleg tega imamo v Sloveniji permanentno prisotno še »največjo stranko« – neopredeljenih, in večina politikov ima ta bazen za tiste volivce, ki hočejo biti zmerni, sredinski, in s tem upajo dobiti glasove od njih. V tej luči vidim tudi pojav gibanja »Povežimo Slovenijo« – pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami, v katerega se je združilo več strank, sredinsko usmerjenih, in ki se je proglasilo za »sredinsko«, torej niti levo niti desno. Tudi sam sem bil prepričan, da bo to gibanje prišlo v parlament in verjetno dobilo celo dvomestno število procentov in poslancev. Nizek rezultat me je presenetil in sem se začel spraševati po vzroku le-tega.

Glavni vzrok, da je to novo gibanje dobilo tako malo glasov, vidim v tem: večina volivcev je ocenila, da se v njem skriva bolj malo res »sredinskih«, da so vanj zašli tako levi kot desni, in levi volivci so se zbali, da bodo »desni« odnesli njihov glas na desno, desni pa, da ga bodo »levi« odnesli na levi pol, in bo tako izgubljen. Nasploh pa večini ljudi, po mojem, ni bilo jasno, kaj naj bi ta »dosledna sredina«, gledano z ideološkega zornega kota, sploh bila. Mnogi so v tem videli samo nek taktični manever nekaterih v boju za glasove volivcev. Osebno v gibanju »Povežimo Slovenijo« vidim enega od poskusov preseganja političnih delitev v Sloveniji, poskus poenotenja naroda, ki pa je vsaj zaenkrat spodletel. Podobno kot je že pred desetletji spodletel podoben poskus Andreja Gosarja.

Toda ali je tak »podvig« sploh možen? Na kratki rok prav gotovo ne, saj je ta razdeljenost rezultat nekajstoletnega razvoja civilizacije v neki smeri, in nečesa, kar je zorelo tako dolgo, ni mogoče preokreniti čez noč. Zavesti se namreč moramo globinskih vzrokov za ta razcep v družbi, gre za spopad tistega, kar je bilo bistveno v srednjeveški paradigmi (krščanstva) s tistim, kar je prinesel novi vek, se pravi z modernizmom, sem pa ključno sodita empirična znanost in tehnika, ki sta v tej kulturi začeli generirati racionalizem in materializem, ki vodita v ateizem – in to je notranje bistvo levice: ateizem, ki je sad racionalizma in modernizma! Glede na znanja, na katerih gradi ta civilizacija že več stoletij, se je torej po nekem trajanju in razvoju moralo končati tako, s to razdeljenostjo, in ta razdeljenost nas hromi, povzroča neko permanentno politično borbo med dvema taboroma, vsak ima svojo ideologijo, in (ideološke) razlike so velike! Posledica je, da se energije naroda razmetavajo in izgubljajo nekam v prazno, vse to nas ovira pri nadaljnjem razvoju. In pri tej borbi ima levica določene prednosti, saj ji Oblast pomeni vse in ni zavezana neki rafinirani etiki, sveti cilj posvečuje sredstva, se pravi ona pri tem ne izbira sredstev. A v tem vidim enega od močnih simptomov propada neke civilizacije – v boju za Oblast zaradi nje same in zaradi Denarja, cilj ji torej ni skupno dobro, blagor naroda.

Zato pa vidim rešitev v uvajanju neke nove civilizacije, in prepričan sem, da se le-ta (glede na okoliščine, v katerih začenjamo) lahko začne graditi edino na področju naše notranjosti (duše) in v boju z racionalizmom in materializmom naše dobe, nikakor pa ne v boju z nekimi konkretnimi strankami, le-te so samo posledica.

Franc Bešter, Slovenija

VIRdemokracija
Prejšnji članekBrez anestezije ali resnica o referendumski nemoči Slovencev
Naslednji članekNočni portir – ali Kučan in dr. Musarjeva pred predsedniškimi volitvami