Piše: Izidor Predan

V Sobotni prilogi Dela , 9.4.2022, str.3, je bila objavljena ena od številnih promocij zdaj že naslednje generacije Tito/Kučanovih družinskih privilegirancev – Nike Kovač, ko se jugoslovanski privilegiji dedujejo.  Njen ded je Božo Kovač, sekretar Foruma 21 in Kučanova desna roka. Pri Kovačih so zagotovljeni honorarji, neomejen medijski prostor za vsako neumnost, hvalospevi.

Dovolj znano je, da se je Nika Kovač proslavila, ko  je  v času volilne kampanje predlagala Zakon o škodljivih ukrepih oblasti v zadnjih dveh letih, “da bi zakonodajalec lahko z eno potezo odpravil množico zakonskih določb sprejetih”  v za polovico politično   skrajšanem mandatu Vlade Janeza Janše. Torej je povedala v času volilne kampanje, da je vlada Janeza Janše sprejela množico  za njegove nasprotnike škodljivih zakonov.  Njegovi nasprotniki na oblasti naj ne bi nikoli niso sprejeli kakšnih škodljivih zakonov.

Tukaj je Nika Kovač  prejela mnogo aplavzov za odpravo vseh “škodljivih zakonov vlade Janeza Janše” z eno potezo in to naj ne bi imelo kakšnih škodljivih posledic v  volilni kampanji stranke SDS.

Predlog takšnega zakona je smešen. Nika Kovač ne razume ne prava, ne demokracije, kjer je kontinuiteta oblasti, ne gre za spremembo družbeno ekonomskega reda z novimi volitvami in se ne ukine vseh zakonov, sprejetih v določenem časovem obdobju. Prav gotovo pravno gledano, ni možno z enim Nikinim zakonom izbrisati vse zakone sprejete v določenem obdobju.

S tem predlogom med drugim želi Nika Kovač odpraviti tudi Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), katerega je pripravila Vlada RS in je bil sprejet 18.11.2021. V predsedniškem mandatu Milana Kučana sta bila z njegovo vednostjo in odobravanjem, brez Kučanovega zoperstavljanje ali poprave stanja, izvedena dva tajna, množična izbrisa v samostojni Sloveniji, za kar je Kučan kot predsednik RS objektivno odgovoren. Prvi je bil izbris neslovencev leta 1992, proti katerem se je boril edino Helsinški monitor Slovenije in ga dokazal na mednarodnem nivoju leta 2003 pred komisijo UN CERD v Ženevi. Drugi izbris je bil izveden leta 1999, ko  je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju podjetij ( ZFPPod), po katerem so sodišča izvedla množičen tajen izbris družb z omejeno odgovornostjo in delniških družb, katerih dolgove so sodišča kriminalno naprtila samim družbenikom, kateri ne odgovarjajo z zasebnim premoženjem. Gre za plenjenje zasebne lastnine po nalogu slovenskih sodišč, kar je v zgodovini že izvedel Hitler leta 1934. Leta 2016 je leva vlada izvedla še izbris študentov z novelo Zakona o visokem šolstvu ( ZViS-D), s katero je ukinila stari UNI študijski program in množico študentov “izbrisala” s tem, da jim je prepračila dokončanje študija po starem in jim izbrisala, anulirala opravljene izpite.

Vidi se, da je “levičarjem” zelo priljubljen izbris, zato tudi zdaj njihova nova generacija dela na zadržanju in ohranitvi krivic, ker se te ne smejo popraviti, kar bi škodilo njihovim, v Titovi Jugoslaviji pridobljenim trajnim privilegijem.

Neverjetno je, da noben novinar ni opazil pravne blamaže takega zakona, ampak je Nika Kovač še danes pravni WunderKind.

V nasprotju s tem, a contrario privilegiranih družin in političnih skupin, pa še danes, v demokraciji, v Sloveniji obstajajo državni sovražniki, kar se deduje iz roda v rod, na primer sam sem podedoval status političnega sovražnika Milana Kučana po svoji materi Nevi Miklavčič Predan  zaradi njenega zavzemanja na HMS, v javnosti in mednarodno za osvoboditev izbrisanih ne-slovencev, pri čemer je povzročila napade Milana Kučana. Prav tako sem podpisani podedoval status državnega sovražnika po svojem dedu Francu Miklavčiču – Florijanu, ki je bil leta 1976 obsojen na 5 let in osem mesecev strogega zapora zaradi objave članka v tržaški revji Zaliv v bran Edvardu Kocbeku. V članku je zahteval javno obravnavo povojnih pobojev vojnih ujetnikov. V svojih dnevnikih se je zavzemal za osamosvojitev Slovenije. Zaradi politične kontinuitete iz Jugoslavije je Franc Miklavčič- Florijan bil tedaj in je še danes politični sovražnik o katerem se ne sme izreči niti besede v naših “svobodnih medijih” polnih cenzure in laži. Tito je bil prvič v življenju bil prisiljen v nekaj, kar ni hotel in je zato moral Franca Miklavčiča-Florijana pomilostiti  leta 1977 zaradi zavzemanja hčerke Neve Miklavčič Predan in posledično Amnesty International iz Londona ter Pulitzerjevega nagrajenca, novinarja The New York Timesa Malcoma Wilde Browna.

Moj ded Franc Miklavčič-Florijan in moja mama Neva Miklavčič Predan sta borca za človekove pravice in edina za pravico do svobode govora. Zato  sta žvižgača v popolni medijski blokadi za kazen kot politična sovražnika Milana Kučana.  Mojega deda je politični zapor doletel, moji materi pa je grozil po naročilu Milana Kučana z dvema političnima kazenskima procesoma, ki nista uspela zaradi mednarodnih intervenc.

Več o tem na spletnih straneh

 https://izidorpredan.si/
https://n.miklavcicpredan.si/
https://francmiklavcic-florijan.si
https://helsinkimonitor.si/

Kako sem jaz postal izbrisani študent Kučanovega režima je opisano v priloženem mojem Totalitarnem izobraževalnem življenjepisu.

Izidor Predan, dipl.iur.

VIRdemokracija
Prejšnji članekAnimal farm
Naslednji članekSlovensko združenje domoljubnih novinarjev: Stavka kot poskus vzdrževanja političnega nadzora tranzicijske levice nad RTV Slovenija