Piše: Mag. Mirko Macher
Bil sem na Konvenciji SDS. Tudi glas sva z ženo že oddala predčasno. Hvala Bogu, tudi kot družina ostajamo enotni v podpori SDS. Sedaj le še čakamo, da se zgodi volja ljudstva.
Upanje je, da SDS ponovi odlično opravljeno delo, in, da gremo v naslednje boje, za boljšo in lepšo prihodnost naših otrok, še odločnejši v izkazovanju domovinske pripadnosti.
Ne le na domačem političnem prizorišču, tudi v tujini, se bijejo srditi boji za prevlado. Doma rdeče sile iščejo dediščino v preteklih zlorabah, npr. tudi denacionalizacija ni zaključena, ali pa se dogajajo celo ponovne krivice. Tranzicija se je končala le za nekatere, za tiste, ki so se prislinili na korita obilja. V tujini se bije boj za vsakršne vire: materialne, človeške, snovne in duhovne, … Boj je neizprosen, z življenji pa to srditost najbolj občutijo ljudje, ki so ponovno, kot za časa diktatorjev: Hitlerja, Stalina, Tita, … da ne naštevam naprej, izgubili dragocena življenja. Upostošenje, ki ga za seboj zapuščajo ortodoksni samodržci, je namenjeno zbirateljem zemeljskega luksuza in za katerim očitno še danes stremijo novodobneži, nesprijaznjeni s tem, da je materialne dobrine potrebno najprej skrbno načrtovati in ustvariti, če jih želiš kasneje uživati, ne pa s silo jemati tisto, kar ti ne pripada.
Skratka, v prihodnjem mandatu se potrebno še bolj kot doslej približati človeku, ki kot posameznik in skupnost prispeva domovini največ, naj si bo v obliki dodane vrednosti ali solidarnosti do trpečih sodržavljanov, ki so nemočni in onemogli.
Moj prispevek, v tem boju, je osveščanje in delitev dobrih zgledov, ki sem jih podedoval po svoji trpeči materi in pridobil s svojim trdim delom v času 41-letnega aktivnega dela v družbi, svojim otrokom in vsem, ki so me pripravljeni slišati.
Upanje je tisto, za kar se v krščanski družini trudimo privzgojiti svojim naslednikom in za kar je vredno živeti.
Mag. Mirko Macher, Most na Soči
