Piše: Frančiška Franca Buttolo
V dveh dneh štiri pisma javnosti? Halo?! Je ta ženska normalna?!
Nič takšnega. Lahko bi vse skupaj objavila v enem samem pismu. Pa prav tako ne bi moglo biti objavljeno. Tudi sama ga verjetno ne bi natisnila, saj v resnici nisem – in nočem biti – nacistka oziroma neonacistka, tako kot so zadnja leta vse bolj nacistični milijoni in milijoni pripadnikov različnih narodnosti in narodov.
Opazila sem namreč, da je pri nas in tudi drugje na Zahodu mogoče marsikaj zelo nestrpno kritizirati. Prezmerjati in prekleti je mogoče – brez posebnih posledic – sodnike, ministre. policiste, novinarje. generale, poslance.
Smrtno nevarno pa je govoriti, da je kak narod, ki v določeni državi ni manjšinski, ogrožen. Pravico do boja za svoj obstoj imajo damo in izključno manjšinski narodi. Tista pesem, da so se partizani borili za obstoj Slovencev, čeprav to ni bila njihova prva partijsko revolucionarna dolžnost (če je sploh kdaj res bila dolžnost), je v današnjem času lahko celo nevarna, nacionalistična.
Prizadevanja za obstoj kakega malo številčnega naroda, ki pa je v določeni družbi vendarle večinski, je kaj hitro označeno kot nacionalistična aktivnost. Tako nekateri Judje, ki niso izraelski državljani, sama sem jih slišala predlanskim v oddaji na TV pri gospe Horvat, ko je gostila nekega judovskega intelektualca, levičarja, in nekega izraelskega mlajšega Izraelca, zelo domoljubnega režiserja, kako različno je njuno mnenje o morebitni palestinski državi. Podobno je pri nas. Neki akademik je v eni svojih kolumn v Demokraciji zapisal, da se lahko Slovenci uveljavimo v svetu predvsem kot nadpovprečni posamezniki, kajti država Slovenija ne more tekmovati z veliko večjimi. Morda bo celo izginila. Spominjam se, da je v šestdesetih tudi eden od mojih profesorjev slovenski narod primerjal z judovskim. Noben od njiju v resnici ni pravi državni narod. Oba naroda sta tudi že skoraj vso svojo zgodovino v sebi razklana. En del je a-nacionalen, en del pa nacionalen, celo nacionalističen.
V tej luči je jasno, da avtorji, ki pišemo o slovenskem narodu in njegovih problemih, ne sodimo v isto skupino, v katero sodijo pisci o vladavini prava, o boju proti nacionalizmu, o večji vlogi kulture v družbi, o skrbi za boljše gospodarstvo in višji življenjski standard.
Pisanje o vprašanju obstoja Slovencev pa je že v kali povezano s fašizmom in nacizmom. Zato se bo tovrstnih piscem odslej v velikem krogu izogibala vsaka slovenska stranka. Še posebno pred volitvami. Sicer pa je že vsem v EU jasno, da morajo mali državni narodi izginiti. Najbolj pa si za to prizadeva največji evropski narod, nemški, kot vedno doslej. Prvi pa se mu je uprl angleški oziroma britanski, kot pogosto doslej. Pa tudi Francozi ne zaostajajo prav veliko za Nemci.
Ker o teh problemih v jugoslovenski in le delno slovenski Sloveniji oziroma Jugosloveniji, ne morem več niti pisati niti objavljati, naj utihnem. Fašistka sem. Po vseh merilih sedanje svetovne levice. Edine moralne avtoritete v tej dobi. Pišem lahko samo še o viharčkih v kozarčkih vode. O tem, da lepa beseda lepo mesto najde. Pa o milodarih in skrbi za najbolj ranljive. Pa o ljubezni, o kateri uči ljubi Bog. Pa o ezoteričnih naukih o majhni srečici ob zeleni smrečici.
SAMO O OBSTOJU SLOVENCEV NITI BESEDE. ŠE ZLASTI NE PRED VOLITVAMI.
Frančiška Franca Buttolo, Ljubljana
