Piše: Maks Ipavec
Ob grozljivem in nerazumljivem vojaškem napadu Putina na 40 milijonsko slovansko državo Ukrajino sem se spomnil na svetopisemsko knjigo Pridigar, ki v 3. poglavju govori o temeljnih izkustvih človeškega življenja: »Vse ima svoj čas in vsak opravek ima svojo uro pod nebom: Je čas rojstva in čas umiranja; je čas ubijanja in čas ozdravljanja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, je čas žalovanja in čas plesanja… je čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas VOJNE IN ČAS MIRU« (Pridigar 3, 1-8).
Ob televizijskem prenašanju norega nasilja Putina in njegovih zelo plačanih hlapcev se uresničujejo svetopisemske preroške besede. Gledamo matere, ki rojevajo v zakloniščih ali v šotorih. Z bolečino v srcu vidimo umiranje fantov, mož in očetov, ki z junaško ljubeznijo branijo Ukrajino. Ukrajinci v velikem trpljenju pri obrambi ljubljene domovine doživljajo čas ubijanja. Ubiti bodo šli kot mučenci v večnost. Ali bo dovolj zdravnikov in dobrih ljudi, ki bodo ozdravljali od bratomorne vojne ranjena življenja?
Neusmiljeni bombni napadi na ukrajinska mesta in vasi podirajo vse, kar so zgradili pridni in miroljubni Ukrajinci. Putinu se ne smilijo niti bolnišnice, otroški vrtci in domovi za starejše. Le kdaj bo prišel čas ponovnega zidanja vsega kar bo uničeno v prostrani Ukrajini?
Gledamo jokajoče otroke na materinih prsih, da se morejo omehčati celo granitna srca. Kako ne boš zajokal, ko vidiš mamo, ki so ji ubili že štiri otroke in moža?
Papež Frančišek je tri dni po napadu pri molitvi angelovega češčenja takole odgovoril na norost Putinovega nasilja: »Kdor se vojskuje, pozablja na človeštvo. Zanaša se le na peklensko in izprijeno logiko orožja, ki je zelo daleč od božje volje… V vsakem sporu so preprosti ljudje resnično žrtev, ki na svoji koži plača norost vojne. Mislim na ostarele, na mame na begu s svojimi otroki… bratje in sestre so, za katere je potrebno takoj odpreti humanitarne koridorje in jih sprejeti… Naj umolkne orožje! Bog je na strani tistih, ki delajo za mir, ne s tistimi, ki uporabljajo nasilje (Prim. Družina, 6.3.2022, str.6).
Predsednik slovenske vlade Janez Janša je v ekskluzivnem intervjuju za NOVA 24TV z velikim čutim za socialno pomoč ljudem v stiski zagotovil: »Slovenija je pripravljena na prihod beguncev iz Ukrajine… Slovenija ima kapacitete za sprejem beguncev. Vidim (ugotavlja naš predsednik) pa tudi pripravljenost slovenskih družin, da beguncem pomagajo neposredno« (Prim. Demokracija, 3. marec 2022, str. 21).
V že omenjenem intervjuju premier Janša bistroumno ugotavlja: »V Ukrajini se torej odloča o prihodnosti Evrope. Zato vojna v Ukrajini ni nekaj stran od nas, nekaj nepomembnega, v kar se ne smemo vmešavati in moramo potisniti glavo v pesek… Od naših meja do Ukrajine ni veliko več kot od Slovenije do Beograda. Janša, ki je vsak dan v stiku z voditelji Ukrajine, praktično ugotavlja: »Ukrajinci čutijo in vedo, da niso sami. Vedo, da pripadajo svetu, v katerem imajo narodi pravico, da odločajo o lastni usodi… Upanje, da veš, da nisi sam, je v tem trenutku pomembnejše od orožja« (Prim. Demokracija, 3.3.2022, str. 20.21).
Naš premier se pogumno drži načela, ki ga je zapisal svetopisemski Pridigar: ‘Je čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, je čas vojne in čas miru« (Prid. 3, 7.8.). Zaradi tolikega trpljenja Ukrajine, ki zopet joče, ne smemo molčati ampak pogumno govoriti in obsojati zločinska dejanja, ki nimajo nobenega opravičila.
Kaj bo potrebno, da se bo čas sovraštva in čas vojne spremenil v čas ljubezni in čas miru? Odločilna bo povezava z Bogom v molitvi kot je jasno zapisal škof Marjan Turenšek v Družini: »Prosim vas, ne preklinjajte Rusije in Putina – to bo še poslabšalo stanje… Marveč molite za Rusijo in Putina in druge vpletene. Nadvse živ je spet Marijin klic iz Fatime (l. 1917): »Molite, molite, molite… delajte pokoro… za uboge grešnike; molite za spreobrnjenje Rusije… In vojna bo končana… Tisti, ki se sicer na božič in veliko noč v moskovski stolnici križa in priklanja ikonam ter kaže po televiziji, nato pa sproži vojno, še ni spreobrnjen, ne služi božji liturgiji« (Prim. Družina, 6.3.2022, str. 8).
In v primeru, da se Putin in njegovi pajdaši ne bodo spreobrnili? Lahko pride do uresničenja preroških besed skrivnostnega Razodetja apostola Janeza na otoku Patmosu: »In ko je Jagnje (Kristus) odprlo drugi pečat, sem slišal govoriti drugo živo bitje: ‘Pridi!’ In prišel je drugi konj, rdeč kot ogenj; in jezdecu na njem je bilo dano, da je vzel mir z zemlje in da se med seboj more in dan mu je bil velik meč« (Raz 6, 3.4.).
Ali ne bi bilo zares tragično, če bi Putin nadaljeval satansko delo obsedenega Stalina, Mussolinija in Hitlerja? Komunizem, fašizem in nacizem je resnično vzel mir ljudem na Zemlji in prišlo je celo do bratomorne vojne, ko so hladnokrvni Kajni pobijali nedolžne Abele.
Še bolj grozljivo videnje je imel apostol Janez, ko je videl Jagnje, ki je odprlo četrti pečat: »Videl sem: glej, bledorumeni konj in na njem jezdec. Ime mu je bilo smrt, in podzemlje ga je spremljalo. In dana jim je bila oblast nad četrtino zemlje, da jo pokončajo z mečem in z lakoto in smrtjo« (Raz 6, 7.8.).
To pomenljivo videnje lahko povežemo z vojaško, gospodarsko in predvsem življenjsko velesilo rumene rase, ki je najučinkovitejša na Kitajskem. Kaj če bi jezdec na ognjeno rdečem konju po osvojitvi Ukrajine nadaljeval svoje zločinsko delo v Moldaviji, Gruziji, Zahodnem Balkanu in v baltskih državah. To nevarnost omenja velik poznavalec razmer v Evropi in v svetu, Janez Janša. V intervjuju je poudaril, da Putin ne bi tako samozavestno napadel Ukrajine brez tihega soglasja Kitajske. Ta velesila se je namreč v Varnostnem svetu Združenih narodov vzdržala pri obsodbi ruske agresije… Janša, ki ni novi obraz v političnem življenju naše države in je vseskozi sodeloval pri nastajanju in obrambi naše samostojnosti, se dobro zaveda nevarnosti apokaliptičnega jezdeca na rumenem konju. V intervjuju je odkritosrčno spregovoril: »Razvoj hipersoničnih raket, ki so spremenile prevlado Zahoda in ZDA, je očitno skupen projekt Rusije in Kitajske. Ne bodimo presenečeni, če bo naslednja tarča Tajvan…«
Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin pa v Odprtem pismu voditeljem Sovjetske zveze napoveduje še hujšo nevarnost – vojno s Kitajsko: »Če je v prvi svetovni vojni Rusija izgubila skoraj poldrugi milijon ljudi, v drugi (po Hruščevih podatkih) dvajset milijonov, nas vojna s Kitajsko ne bo stala manj kot 60 milijonov glav – in, kakor je to vedno pri vojnah, najboljših glav; vsi najboljši, najbolj pošteni, tam gotovo padejo… Prvi vzrok grozeče vojne, veliko bolj oster, je – ideološki. Ne smemo se čuditi: v vsej zgodovini ni bilo bolj krutih vojn in medsebojnih sporov, kot so bile tiste, ki so vznikle iz ideoloških nesoglasij… In 60 milijonov naših rojakov se bo dalo ubiti zato, ker je edina zveličavna resnica napisana ravno na str. 533 nekega leninjskega zvezka in ne na strani 355, kot trdi naš nasprotnik« (Prim. Aleksander Solženicin, Odprto pismo voditeljem Sovjetske zveze, str. 24-27).
Solženicin je pred izgonom iz Sovjetske zveze ruskim voditeljem pogumno zapisal: »Vaša najbolj srčna želja je, da bi se naš državni ustroj in ideološki sistem ne spremenila in bi zdržala še stoletja. A česa takega zgodovina ne pozna. Vsak sistem ali najde pot razvoja ali pa propade« (n.d., str. 70).
Ob tej Solženicijevi ugotovitvi bi si moral stari KGB-ejevec Putin izprašati vest. Šele po spreobrnjenju bi lahko iskreno podal roko ukrajinskemu predsedniku Volodomirju Zelenskemu, ki je prepričan, da bo nazadnje svetloba premagala temo in ljubezen sovraštvo. Putin lahko še nekaj časa z orožjem ponižuje in uničuje Ukrajino, a nikoli ne bo mogel uničiti nesmrtnega hrepenenja Ukrajincev po svobodi.
In kje vidi genialni ruski pisatelj rešitev za duhovno ozdravljenje Rusije in celotnega človeštva, ki mu grozi najhujša vojna v zgodovini? V Odprtem pismu zagrizenim komunističnim voditeljem Sovjetske zveze je duhovni velikan Rusije zapisal: »Jaz sam ne vidim danes nobene druge žive duhovne sile, poleg krščanske, ki bi lahko prevzela duhovno ozdravljenje Rusije« (Prim. n.d. str 68).
Naš predsednik vlade Janša, ki je pogumen borec za svobodo naše države, se gotovo strinja s spoznanjem Solženicina in zato večkrat vzklika: »Bog, blagoslovi Slovenijo!« Naj Bog blagoslovi vse trpljenje in napore Ukrajine in tudi Rusije, da bosta duhovno ozdraveli. Potem ne bomo več slišali joka in krikov trpečih mater iz Harkova, Lvova in Kijeva, ki jočejo za svojimi otroki, ki so se morali veliko prezgodaj posloviti od s krvjo prepojene ukrajinske zemlje.
Maks Ipavec, Begunje pri Cerknici
