Piše: Ivana Lampič
V sredo, 18. maja 2022, sem po televiziji spremljala prvo sejo novega Državnega zbora. Neposredno je ne bom komentirala, želim pa »na svitlo dati« nekaj misli, katere naj spoštovano bralstvo samo poveže z omenjenim dogajanjem v našem parlamentu.
Besedna zveza »sovražni govor« je izum 21. stoletja; Slovenski pravopis 2001 je še ni registriral. V zadnjih letih prvega desetletja novega tisočletja je postala »vsakdanje čvekanje«, kot je bil pisanje in govorjenje o t. im. lokalni samoupravi okrog leta 1994 označil pisec aforizma v tedanjem tedniku »Slovenec«. Isti aforist se je januarja 2010 spotaknil ob vsakdanje čvekanje o sovražnem govoru in – zanimivo – v »Nedeljskem« mu je Tone Fornezzi Tof objavil naslednjo definicijo: »Če levi/rdeči kritizirajo desne/bele, je to konstruktivna, znanstvena kritika. Če desni/beli kritizirajo leve/rdeče, je to sovražni govor.« Ta definicija ostaja aktualna, a se je psevdolevičarji nočejo zavedati, ko govoričijo o svobodi, pa o fašizmu in celó o antisemitizmu.
In leta 2022 sem jaz prisiljena izumiti besedno zvezo »sovražni molk«, seveda v upanju, da jo bodo na Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU opazili in prepisali na ustrezni kartonček. Namreč, ob trideseti obletnici dveh izjemno pomembnih dogodkov v zgodovini samostojne Republike Slovenije (priznanje naše države po ukazu sv. Janeza Pavla II. in vzpostavitev diplomatskih odnosov s Svetim sedežem) je papeža Frančiška obiskal naš predsednik Borut Pahor. O tistem, kar sem videla in slišala prek Televizije Slovenija, sem si želela prebrati tudi na potiskanem papirju, zato sem 9. februarja kupila osrednja dnevnika »Delo« in »Dnevnik«, toda dveh pričakovanih poročil o dogodku v Vatikanu nisem zasledila. Hm, uredništvi omenjenih dnevnih časopisov sta očitno tako avtonomni pri svojem (ne)delovanju, da pomembno diplomatsko dejanje predsednika naše države »einfach« zamolčita. Ali ni to sovražni molk?
»Nazadnje še, prijat’lji, / kozarce zase vzdignimo, / ki smo zato se zbrat’li, / ker dobro v srcu mislimo. / Dokaj dni / naj živi / Bog, kar nas dobrih je ljudi!« – Tako je bila natisnjena zadnja kitica Prešernove »Zdravljice« v času, ko je bil v SFRJ kot nekakšna državna religija oktroiran in prakticiran znanstveni materializem, sicer pa dejansko protikatoliški antiteizem. In kljub temu Prešernov »Bog« ni bil cenzuriran (str. 23)! Leta 1968 je Mladinska knjiga izdala Prešerna v dveh knjigah. V knjigi »Poezije in pisma« je dr. Anton Slodnjak na strani 363 napisal: »Kot tekst Poezij je uporabljen pesnikov cenzurni rokopis. Vsa besedila /Poezij/ so prilagojena sodobnemu pravopisu in zdaj veljavnim slovniškim pravilom.« Tako torej leta 1968! In leta 2022 smo pred koncem proslave praznika slovenske kulture s podelitvijo Prešernovih nagrad slišali sodobno cenzurirano različico: »Dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi!« – Komentar ni potreben!
Ivana Lampič, Nova Gorica
