Piše: Franc Bešter

S postavljanjem Razuma na prvo mesto (v srcu) v človeku zavlada racionalizem (glavni krivec tega je moderna, racionalistična Znanost), sicer sem o tem tukaj že precej pisal. Racionalizem kot kuga te dobe ima za človeka veliko negativnih posledic, tukaj nameravam izpostaviti neko negativnost, ki se tiče človekovega odločanja, usmerjanja v življenju. Opozoriti na neko zmoto, kateri podleže človek – racionalist, da se je namreč z Razumom, ob pomoči njegovih najvišjih dosežkov (Znanost, Tehnika) v življenju mogoče pravilno odločati.

O problematiki odločanja sem tukaj že nekaj napisal. Pri odločanju je pomembno vse dogajanje v okolju, znotraj katerega vsakodnevno delujemo, na nek način pa dogajanje na vsem svetu: uspeh (izid) naših delovanj je namreč ključno odvisen od dogajanja sveta, ne od naših osebnih naporov. Zato bi morali to dogajanje čim bolje poznati, velikokrat bi bilo dobro, če bi vedeli tudi, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti. Neko dogajanje ima lahko usodne učinke na naše delovanje, lahko ga podpira v uspešnosti, ali pa ta uspeh ruši, podira. A tudi naša dejanja imajo lahko pomembne učinke na dogajanje sveta, lahko pozitivne ali negativne, zato se pri odločanju srečamo tudi s problemom etike.

Odločati se moramo vsak dan, preden nekaj naredimo, se je treba odločiti, in večina odločitev je precej rutinskih, ki navadno ne prinašajo dramatičnih posledic, tukaj nameravam napisati nekaj o »strateških« odločitvah, ki se nanašajo na dolgoročne usmeritve in so usodnejše (takšne so tudi odločitve na politični ravni: politiki se odločajo v imenu celega naroda, države!). Vendar, za katerekoli odločitve velja, da jih nujno in najbolj pogojuje dvoje: cilji, ki jih zasledujemo, in dogajanje na svetu.

Dogajanje sveta: tega je pri odločanju treba čim bolje (s)poznati. Ravno tu pa se skriva neka zmota človeka naše dobe, ki jo označuje kuga racionalizma, da je namreč z Razumom in njegovimi dosežki mogoče spoznati resnico o tem dogajanju. Zakaj zmota? Ker je dogajanje sveta (katerokoli!) nekaj mnogo preveč kompleksnega, nepreglednega, dinamičnega, tudi skrivajočega se (za raznimi kulisami), da bi mogli vse to poznati.

Enostranost

Od (empiričnih) Znanosti je torej prišla (tudi) ta nevarnost, ki se tiče nekega načina mišljenja, ki ljudi vodi v to zmoto. A neka nevarnost je prišla tudi zaradi neke (ozke, enostranske) podobe sveta, ki jo je v zadnjih stoletjih zgradila ta (moderna) Znanost. Zakaj enostranost? Ker gre za materialistično znanost, torej takšno, ki priznava samo materijo. Le-ta je edina realnost, kar je zahodnemu človeku odvzelo vso metafiziko. Telo brez duše, svet brez Boga oz. njegovega Duha. Moderno zato označuje tudi izguba vere v onostranstvo, v življenje po smrti, a tudi zrušenje etičnih temeljev in izguba smisla. Torej, v nekem (znanstveno-tehničnem) razvoju človek ni samo pridobil, je tudi ogromno izgubil (prav zaradi tega razvoja), in v novi paradigmi bo treba najprej povrniti to izgubljeno, se pravi tisto, na čemer je gradila srednjeveška paradigma, srednji vek pa je gradil predvsem na resnicah (o svetu, človeku) iz Svetega pisma. Žal si je tukaj stvari večkrat razlagal preveč dobesedno in pri njem iskal in našel tudi odgovore, ki jih v tej knjigi ni, na vprašanja, na katera le-ta tudi nima namena odgovarjati. Sicer pa moderni človek ponavlja podobno napako: s pomočjo svoje Znanosti skuša odgovoriti na vsa vprašanja, tudi na tista, na katera neka spoznavna metoda ne more odgovarjati.

Torej srednji vek in celovita podoba človeka: k njej spada tudi duša, duh, ki je v telesu, in srednji vek je človeka tudi tako obravnaval, še več, duša je mnogo pomembnejša od telesa, že zato, ker se telo stara in umre, a duša živi večno. Potem dogajanje sveta: VSE dogajanje je odraz volje (načrtov, delovanja) Boga, in njegov Duh napolnjuje ves svet. Bog deluje na svet po Duhu, svojem Prstu. Že ti dve resnici (o človeku, svetu) bi moral pomeniti revolucijo v načinu odločanja. Najprej glede cilja, ki ga zasledujemo. Človek bi se moral odločati (tudi) tako, da bi našel, dobil tisto, kar potrebuje njegova duša (Boga), in Jezus v evangeliju res to naroča: »Najprej iščite nebeško kraljestvo…«. Potem pa še: človek bi moral, poleg tega, v življenju delovati tudi tako, da bi si pridobil naklonjenost delovanja Duha. Duh je namreč tisti dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta, če si bo pridobil to naklonjenost, mu bo tudi to dogajanje naklonjeno.

Hoja za Besedo

Če obstaja duša, ki ima svoje potrebe, in če obstaja Duh, ki usmerja vse dogajanje sveta, se postavlja vprašanje, kako najti tisto pot skozi življenje (če le-ta sploh obstaja!?), na kateri bo človek zadovoljeval potrebe svoje duše, in na kateri mu bo obenem delovanje Duha (in s tem dogajanje sveta) naklonjeno. Ali človek to pot SAM lahko najde?

Resnice o duši in Duhu so zapisane v Svetem pismu, logično je zato, da le-to opisuje tudi to pot, Jezus v evangeliju velikokrat govori o hoji za njim, torej za Bogom, to je vsekakor pot bližanja duše Bogu, tudi pot nenehnega iskanja Boga, in Jezus obljublja, da bo tistemu, ki Ga išče, tudi »vse drugo (za telo) navrženo«, kar kaže na to, da je za človeka ta pot varna, na njej uživa naklonjenost Duha.

Kakšne so značilnosti te poti, o kateri je govora v evangeliju, kaj od človeka zahteva, kako jo najti in hoditi po njej?

Iz Jezusovih besed sledi, da Bog (Beseda, Kristus) na nek način hodi pred človekom. In če govorimo o poti in o hoji: življenje slehernega je res potovanje: skozi čas in skozi dogodke sveta, iz preteklosti skozi sedanjost proti prihodnosti. Sledi, da Beseda hodi pred človekom tako, da gre v njegovo prihodnost. Na kakšen način? Prihodnost človeka je iz prihodnjih dogodkov njegovega življenja, in Beseda (Logos Boga) je res tista, ki dela načrte zanje, VSE dogodke sveta moramo imeti za stopinje Besede! Ona hodi pred človekom tako, da za sabo pušča te odtise, sledove, zato ji človek lahko sledi. Beseda hodi pred človekom tako, da mu razodeva te načrte. To so, po znamenjih Duha, pokazani prihodnji dogodki, s tem je človeku pokazana pot. Jezus pove, da je to pot odpovedi, sprejemanja križa in služenja Bogu. Služenje Bogu: On mu skozi te načrte kaže konkretne dogodke (stanja, situacije), za katere želi, da mu človek v njih služi. Gre torej za služenje njegovim željam, njegovi volji. Iz tega pa sledi, da človek sam te poti ne more najti, kaj želi od njega, mu lahko razodene le Bog sam, neposredno – po svoji Besedi, ki k nam prihaja po Duhu (Beseda je delujoča v Duhu), in ta prihod je dar (milost), na nas je, da sprejmemo Dela in skrivnosti Duha.

Beseda, ki je Resnica, nam razodeva resnico o dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi, in tudi o prihodnosti. Tako vidimo, da človek ni obsojen na temo neznanja glede te resnice, ni treba, da hodi v temi, Beseda kot »Luč sveta« mu razkriva resnico o dogajanju sveta, vendar pa človek njenega prihoda ne more izsiliti, podarjena mu je, če ji sledi. Pot hoje za Kristusom se nam tako pokaže tudi kot pot do resnice o dogodkih (stvareh, osebah…) sveta. Moderni človek – racionalist poskuša priti do te resnice skozi racionalistično spoznavno strukturo, ena od bistvenih nalog nove paradigme, ki nas čaka, je zato preseganje te razsvetljenske zmote. Priti moramo do znanja za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in za pravilno usmerjanje v življenju, spoznati to zmoto in priznati, da se to znanje skriva le v spoznavni (filozofski) stavbi, ki temelji na razodetih resnicah Kristusovega nauka. Vsak bi moral v sebi ponovno zgraditi to (porušeno) stavbo.

Na tej poti pa spoznavamo tudi visoki, vzvišeni jezik Duha, ki je (edini!) dovolj močan, da lahko opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta. Kar se tiče tega: pri dogajanju sveta ni problem samo naše zelo zoženo spoznavanje, ampak tudi silno ozko (in zato zmotno, napačno) opisovanje – človeški jezik ima svoje (hude) omejitve, pa čeprav k temu dodamo še druge pridobitve, jezik znanosti in dosežke tehnike. Mimogrede: v tem vidim tudi enega od velikih problemov »razsvetljene« politike. Ko se npr. poslanci v parlamentu pričkajo glede nekega političnega problema, gre torej za neko (politično) dogajanje, ga vsak osvetli s svojega (ideološkega) zornega kota in je prepričan v svoj prav, navadno se ne zaveda svoje enostranosti, in poleg tega: tudi če bi vsa mnenja in stališča združili, bi bilo vse skupaj še vedno ozko in zato zmotno.

Jezik Duha: resnica o dogodkih se nam razodeva skozi ta jezik, ker Beseda (vedno!) deluje v Duhu. Dogodki sveta (božji načrti zanje): vidimo jih v (nočnih) videnjih, ki jih res ustvarja Duh: videnje nastane, ko se Duh sreča z dušo človeka. Vendar, današnja doba kuge racionalizma je do vsega, kar prihaja od Duha, ravnodušna, v novi dobi pa bodo zato ravno videnja začela igrati ključno vlogo. Skoznje spoznavamo resnico o dogajanju sveta, skoznje se učimo jezika Duha.

Problem institucije

Zelo na kratko, z nekaj najnujnejšimi besedami sem tukaj omenil nekaj o duši in Duhu in potem o hoji za Kristusom, morda bo kdo dejal, da je to pač naloga Cerkve, da oznanja božjo besedo in razlaga Sveto pismo. Res, duhovniki v pridigah večkrat omenjajo tudi hojo za Kristusom, navadno pa ne, kaj pomeni to, kako hoditi za njim, kako najti to pot ipd. . V Cerkvi se navadno pod »hojo za Kristusom« razumeva »posnemanje Kristusa« v njegovem brez-grešnem načinu življenja. Se pravi, človek naj bi sledil Kristusu tako, da bi se v življenju držal določenih načel in pravil, da bi bil npr. prijazen do ljudi, ki jih srečuje na svojih življenjskih poteh.

Vzrok za takšen pristop vidim v problemu institucije kot takšne. Tudi Cerkev kot takšna je institucija, takoj ko ustanovimo (katerokoli!) institucijo, pa se ob tem avtomatično in nujno pojavijo tudi določene omejitve, napake, pomanjkljivosti, negativni učinki… . Pojavi se tudi uradništvo (birokracija), uradniki pa laže delujejo (obravnavajo ljudi), če nimajo opravka z velikimi razlikami, drugačnostmi, specifičnimi situacijami življenja…, če se za številkami skrivajo enakosti ali vsaj podobnosti. Ponavljanje enakega, tekoči trak. Oni so Cerkev »industralizirali«.

Vendar, pri hoji za Kristusom, kot jo lahko spoznavamo iz evangelija, gre za nekaj drugega. To je »posebna« pot, drugačna za vsakega, na katero Bog kliče vsakega posebej, in ga tako po tej poti tudi vodi. To je seveda mogoče le, če Bog človeku tudi neposredno, po Duhu, govori. Ob tem pa zadenemo ob še en problem Cerkve, ki oznanja »razsvetljensko krščanstvo«, gre torej za problem sodobnosti, za kugo racionalizma, ki je prodrla tudi v Cerkev, in zaradi tega duhovniki zavračajo, kar prihaja od Duha. Zavračajo, da bi se npr. človek ravnal po videnjih. Vendar, brez tega človek ne more prepoznati prave poti, po kateri mora, ne more spoznati resnice o konkretnih osebah, stvareh, dogodkih sveta. Brez sprejemanja tega, kar prihaja od Duha, ljudje verskega znanja ne bodo mogli uporabiti za pravilno odločanje, usmerjanje v življenju, v veri ne bodo videli »znanosti« za to. Neko znanje pa ima moč šele, ko se uporabi v praksi, v življenju.

Franc Bešter, Slovenija

Prejšnji članekSvobodni zakon o nalezljivih boleznih – ali covid kot drugorazredna tema, politični sekretarji pa kot prvorazredna
Naslednji članekO plešočem slovenskem Afganistanu – z vso ljubeznijo