Piše: Frančiška Buttolo

Vprašajmo se, kaj je prioriteta te vlade, in videli bomo, da je to totalitarizem. Sama, kot občudovalka Margaret  Thatcher, nekdanje slovite premierke Združenega kraljestva, konservativne političarke, sem si namreč zapomnila dvoje njenih izjav. V prvi, ki jo je izrekla  že ob nastopu svoje vlade, je poudarila, da kot gospodinja ve, kaj je družinski proračun, kot hčerka malega trgovca s špecerijo, kjer je morala pogosto pomagati, pa da tudi ve,  kako deluje podjetje. Njena druga “modrost”, ki sem si jo zapomnila, pa je zelo kratka, namreč ta, da moramo vedno opraviti tisto, kar je najbolj nujno. Za njeno vlado v prvem mandatu pa je bil to konec “socializma” v gospodarstvu, kot se je izrazila.

Tudi sama, kot gospodinja s polstoletnim delovnim stažem, vem, da sem se morala vsak dan  odločati, kaj bo moja delovna  prioriteta. Predvsem zaradi tega, ker sem morala praktično ves ta čas tudi skrbeti za otroka (seveda skupaj z možem),  delati, študirati in objavljati strokovne članke (zaradi reelekcij). Zaradi vsega tega so bili zelo, zelo redki dnevi, ko mi je   uspelo narediti vse, kar sem imela določeni dan v programu. Kmalu mi je že kar prešlo v kri,  da sem skoraj vedno najprej izbrala in opravila najnujnejše, tisto, česar ni bilo mogoče odložiti na naslednji dan.

In kaj je bilo to največkrat? Tisto, o čemer sem tistega dne morala poročati šefu. Tisto, od česar je bilo odvisno vse drugo – ker mi je omogočalo službo, s tem pa tudi dohodek, da sva z možem lahko plačevala dolgove za stanovanje, avtomobil in vse druge stroške.

In zato se mi zdi, da prav posebno drugače ne more delovati  –  n tudi ne deluje niti sedanja, Golobova, vlada. Brez oklevanja lahko zapišem, da je povsem jasno, zakaj se je odločila, da bo najprej v celoti – totalitarno – zavzela (okupirala)  javne medije, zlasti televizijo. Vsakršni levi ali desni “totalitarci”, naj bodo   pučisti,  revolucionarji ali okupatorji, kot kaže zgodovina, najprej zavzamejo sredstva javnega obveščanja. Nato pa odstranijo (pomečejo iz služb,  izženejo, včasih  tudi pomorijo) vse tiste, ki bi lahko – na kakršenkoli način – obveščali javnost, kaj se v resnici dogaja.

Na veliko razliko med konservativnimi in levimi  (še zlasti revolucionarnimi) vladami pa je predvsem ta, da je za konservativne tisto najnujnejše izboljšanje gospodarstva, za leve pa omejitev informacij.

Kot lahko vidimo, Golobovo vlado skrbi samo to, kako bi omejila informacije.

Prav nič pa sedanje vlade ne vznemirjajo, na primer epidemija in zdravstvo sploh, gospodarstvo, zunanja politika – s siroto Jerico (Fajonovo) na čelu-  in niti vse drugo, saj je vso to  nenujno, vsaj zanjo,  “problematiko” odrinila v jesenski čas, v čas po brezskrbnih dopustih članov vlade . Torej je vlada, z Golobom na čelu, brezskrbno odrinila v prihodnje  – in še katero drugo –  leto,  in tako obrnila hrbet državljanom, zelo po francosko “nonšalantno”, radostno, kot   je na državni proslavi  predsednica Državnega zbora obrnila hrbet  slovenski častni četi.

Hm, slovenski levi, Kučanovi in Toševi  – hudo jugonostalgični in proruski – volilci so torej le vedeli, koga hočejo in kaj hočejo!! Konec države Slovenije. Konec slovenske vojske. Vrnitev socializma in JLA. Najprej v Sloveniji, nato v vsej jugovzhodni regiji, po želji jedrne EU, zlasti velikih – Nemčije in Francije (ki se jima Združeno kraljestvo ni pustilo ujeti v socialistično, vse bolj pa kar  komunistično  past).

In zakaj in čemu se Golobova vlada ne bi potrudila, tako da samo zasede javne medije in odide na dopust, če je to tiso – edino – kar od nje želijo volilci? Saj bi bila neumna, če bi nasprotovala volji svojih volilcev, če bi  dobesedno odsekala roko, ki jo hrani. Toliko pa je že se normalna, čeprav marsikaj, skoraj vsak njen ukrep, kaže dokaj drugače.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

VIRdemokracija
Prejšnji članekObdobje vojn
Naslednji članekPristojbine za gozdne ceste, tako in drugače