Piše: Frančiška Franca Buttolo

Z vso pieteto pozdravljam položitev venca žrtvam pandemije! Zavračam pa prepoved svete maše za pobite domobrance in druge žrtve vojne.

Sinoči so protestniki položili venec žrtvam največje pandemije vseh časov, ki je – in še bo – zahtevala več tisoč mrtvih tudi v Sloveniji.

Kakorkoli je že prišlo do odločitve, da prav največji krivci za nezadržno širjenje okužb  položijo ta venec  sredi Ljubljane, kjer se že drugo leto zbirajo namerni okuževalci,  s podporo se vedno revolucionarnega najvišjega  slovenskega sodstva, na čelu z Ustavnim sodiščem, je venec žrtvam vendarle venec žrtvam.

Venci in svete maše, ki so namenjeni katerimkoli umrlim, so znamenja svetosti življenja.  Nihče, prav nihče, tudi če je župan  Ljubljane,  in bi  bil rad drugi antifašist – domoljub Hribar – , nikakršnim  žrtvam tega ne more odvzeti – ali jim  celo sistematično, čeprav protizakonito, odvzemati  te pravice.

Kaj tako nekulturnega lahko zagreši – ali zagrešijo –  samo tisti, ki jih pri dojemanju osnovne človečnosti omejuje določena nihilistična zavedenost, kot na primer nekatere sedanje člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predvsem zaradi revolucionarne komunistične negativne selekcije. Ti so namreč v skladu z omenjeno ideologijo, razumljivo, pred dnevi podprli Ustavno sodišče oziroma njegovo dvomljivo nasprotovanje sprejetju celo najnujnejših odlokov za ohranitev življenj v boju s tem skrajno neznanim, nepredvidljivim in smrtno nevarnim virusom.

Ustavno sodišče je namreč v svoji komunistični revolucionarni maniri od vlade zahtevalo takšno ukrepanje, kakršno je na primer sprejemanje kakega novega člena zakona o varstvu v cestnem prometu. Takšnega torej, ki je lahko  uveljavljen leto prej ali leto pozneje, brez večjih posledic. Njegova največja odlika pa je v tem, da je v popolnem, absolutnem in totalnem  skladu z vsemi pravnimi zahtevami, v čast in slavo birokratom,  ki jim črka pomeni več  kot človek  (če ni njihov politični podpornik, v našem primeru jugonostalgik).

Vsi imamo eno samo življenje. Vsi. Tudi tisti, ki morda umrejo celo po svoji krivdi. Med temi pa je gotovo tudi nekaj tistih, ki so se brez vsakršne zaščite udeleževali  množičnih protestov  –  v prepričanju, da vlada močno pretirava, ko si z različnimi, tudi neprijetnimi ukrepi, prizadeva za čim manj okužb.

Vsi imamo eno samo življenje. Zato slava vsem žrtvam.

Frančiška Franca Buttolo, Ljubljana

VIRdemokracija
Prejšnji članekVeliki poraženec Ivan Gale
Naslednji članekSedem akademskih žvižgačev in Andrejeva kost

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj