Piše:  Mag. Mirko Macher

Zapriseženi, z(a)vezani) partijski sekretar Komunistične partije Slovenije, Milan Kučan, imenovani naslednik tajno delujoče Komunistične internacionale (KI) s sedežem v Moskvi, ki ovira mirni prehod slovenskih državljank in državljanov izpod diktature proletariata v demokratični sistem, v svobodno življenje Slovenk in Slovencev, je zelo verjetno (probably) v zelo veliki življenjski stiski. Nihče ga ne odveže partijske zaveze, zamrznjena partijska knjižica pa kliče k odmrznitvi … Postarani sekretar partije, ki je v partijskih očeh odgovoren za osamosvojitev Slovenske države, se pojavi na cesti, trgih in ulicah zapuščen, a v pokončni drži bojuje zadnji zapovedani boj, boj za ohranitev komunističnega režima v Sloveniji (Ex Yu). Sekretarja, brez partije in z nesposobnimi nasledniki, je predvsem iz človeškega vidika povsem za razumeti, iz vidika iskrene pripadnosti slovenskemu narodu, pa je to, kljub vsem osebnim stiskam, ki jih preživlja, zavržno početje. Odločil se je, da bo zapustil našim vnukom pečat nesprijaznjenega naslednika povojnih zločincev, čeravno si te sramote ni želel, jo bo žel. O njem se bodo učili rodovi kot o človeku neizmernega častihlepneža.

Očitno je upokojeni partijski sekretar ugotovil, da nima adekvatnega naslednika, ki bi ustrezal moralno političnim nazorom komunistične internacionale, in, ki bi mu lahko zaupal, da bi penzijo užival v miru (!?). Negativna selekcija s katero so vladali 70 let, je naredila svoje, zapustila je kvazi elito rdečega plemstva, razvajenih in nesposobnih ter neodraslih in presitih otrok. Ne upa pa si, ali morda to še stori, javno odmrzniti partijsko izkaznico in se postaviti na čelo kvazi delavske avantgarde in visoko v zrak dvigniti rdečo delavsko zastavo ter stopiti iz sence na demokratična pota. Razkritje o njegovih preteklih rabotah, ki ga je spodbudilo, da se prikaže na ulicah, ga bo še bolj razkrilo. Treba pa mu je priznati, da ima jajca, saj je za svoje gospodarje, ki se skrivajo infiltrirani v vse pore državljanskega delovanja, prisiljen žrtvovati. Obtežen z vsebino sefov napolnjenih s slovenskim trpljenjem in znojem, se podaja v poslednji boj, v boj, ki je vnaprej izgubljen, saj je (pre)globoko zabredel pregloboko v Globoko državo, ki naj bi zadala udarec novim generacijam Slovenk in Slovencev.

Naj ga potolažim, tudi sam trpim, ker mi doslej nihče ni povedal: kdo, kdaj in zakaj je leta 1957 umoril mojega očeta, očeta petih otrok, … Morda pa ima moj politični sekretar še vedno dostop do tajnih dokumentov. Naj namignem, moj oče Ciril Macher, poročen z Antonijo Prešeren, med drugim mobiliziranec v tretjem rajhu in dezerter iz nemške vojske, odlikovanec z medaljo za hrabrost v partizanskih vrstah Kokrškega odreda, je bil sin Avgusta Macherja, gasilskega načelnika v Begunjah (1911-1934) in vnuk Georga Macherja, vlakovodje iz Gradca, in ki je kmalu po poroki, leta 1949, prevzel(?) materin priimek Zupan. Leta 1950 je izstopil iz partije, svoje življenje pa je končal pokončan pod rokami neznanega likvidatorja, star 36 let.

Morda bi se moj partijski sekretar lahko ukvarjal s popravo krivic med in povojni razlaščenih, preganjanih in pobitih Slovenk in Slovencev. Morda bi pomagal identificirati na desetine tisočev žrtev, umorjenih mladih Slovenk in Slovencev, ki še danes niso vredni svojega imena in pokopa.

Nikdar ni prepozno, moj zamrznjeni sekretar Milan!

Mag. Mirko Macher, = še vedno član KPS (od leta 1976)- upajoč na resnico, predsednik uzurpirane Demokratske stranke Slovenije-DSS in član Slovenske demokratske stranke SDS, …

Prejšnji članekDrugi november, svetovni dan vitamina D
Naslednji članekLaž nesmrtna duša častilcev partizanskih klavcev

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj