Piše: Franc Bešter

Med znanostjo, kakor jo razumejo poklicni znanstveniki, ki se z njo bavijo vse življenje, in »znanostjo«, kakor se podaja in razumeva v šolskem sistemu, je ogromna razlika! In bilo bi čudno, če te razlike ne bi bilo: v šoli ni niti časa niti možnosti, niti nima večina učencev sposobnosti za globinsko razumevanje, da ne govorimo še o njihovi razvojni stopnji, ko tudi zaradi tega niso sposobni mnogih stvari razumeti (abstraktno mišljenje se npr. začne razvijati šele na stopnji srednje šole).

Vendar pa: miselni vzorci in šablone, ki jih šolski sistem vgradi v mlade glave – vse to človeku ostane, za vse življenje, in je človek v to ujet, miselno s tem pogojen. Kakor se to vgrajuje dolga leta, tako potem tega ni mogoče menjati kot srajco, če hočemo tu kaj bistvenega spremeniti, so spet potrebna leta.

Ker modernega človeka vse to znanje tako močno pogojuje v njegovem mentalnem delovanju, bi se bilo dobro zavesti tudi negativnosti in celo nevarnosti, ki iz tega izhajajo. Ta (racionalistična) znanja res marsikaj omogočajo, z določenih vidikov npr. mnogo bolje razumemo izgrajenost sveta in delovanje materialne narave, in ta znanja so zelo koristna, pravzaprav nujno potrebna pri izdelavi in uporabi tehnike – tistega, kar je našo dobo ustvarilo in jo ohranja. Katere pa so pasti le-tega?

Nevarnost se npr. skriva v pol-znanju, v površinskem ali celo v povsem napačnem razumevanju znanosti (ob čemer pa si človek domišlja in predstavlja, da vse ve in vse razume), in kot že rečeno je to problem v celotnem šolskem sistemu. Kaj sem mislil s tem?

Vzemimo primer fizike, enačb, ki so njen jezik. Tu se znanost podaja in razumeva nekako tako: z njeno spoznavno metodo (eksperiment, merjenje) lahko odkrivamo naravne zakone, takšne kot so. Naravni zakon je npr. temeljna enačba klasične fizike F=m.a. Mi s tem vemo, kaj je sila in kaj premika vztrajna telesa, vemo tudi, zakaj so le-ta vztrajna: ker imajo maso. Vemo, kaj je energija: W=1/2mv2. In vemo, odkod le-ta izvira: iz mase, ki se spreminja vanjo po enačbi E=mc2. Ta enačba je izvedena iz enačbe m= m0/(1 – v2/c2)1/2 in samo iz te enačbe, ker nanjo gledamo kot na naravni zakon, izhajajo tri velike zmote: da se masa lahko spreminja v energijo, da masa nastane iz energije in da v vesolju ni večje hitrosti od svetlobne.

Racionalizem

To, kar sem tu napisal, pravzaprav ni znanost, ampak racionalistična filozofija. Ona postavlja Razum na prvo mesto, s tem le-ta postane »božanski«, iz tega pa izhaja neko razumevanje, po katerem pobožanstveni Razum lahko spozna resnico, se pravi je sposoben odkrivati naravne zakone, in po tej filozofiji so enačbe naravni zakoni. In morali bi se zavedati, da se možgani stotin milijonov mladih ljudi okužijo s to zmotno filozofijo in neko enostransko podobo sveta in človeka. Po tem načinu mišljenja namreč materija ostane edina realnost, saj je edina »dokazana«!

Zakaj temu pravim ne-znanost oz. filozofija, ki je zmotna (lažna)? Ker nimamo enačbe za naravne zakone, jim pripisujemo tudi stvari, ki jih v resnici ne zmorejo (odtod tudi precenjevanje tega matematičnega jezika znanosti!), vse tisto, kar sem prej navedel (glede fizike), je v resnici zmota, tiste enačbe namreč vsega tega ne zmorejo pojasniti. A večina ljudi si predstavlja, da lahko (še s pomočjo vseh drugih enačb in formul), tako si je VSE v naravi mogoče PRAVILNO razlagati brez Boga, in jasno je, da taka filozofija vodi v ateizem.

Toda, kaj so potem enačbe, če niso naravni zakoni?

To so abstrahirani zapisi rezultatov eksperimentov, s pomočjo katerih lahko določene stvari izračunamo, brez da bi morali nekaj vedno znova meriti, in kot takšne jih moramo imeti za miselna orodja. Tako iz enačbe F=m.a ne sledi, da vemo, kaj je sila (kaj torej premika vztrajne stvari), in iz enačbe e=m.c2 ne sledi, da se masa lahko pretvarja v energijo, obe enačbi sta miselna konstrukta, obstoječa v naših glavah, ne pa v naravi delujoča naravna zakona.

Moderni človek, okužen s temi »znanji« o sebi, svetu, je v veliki meri izgubil vero v obstoj (ne-snovne) duše, in seveda še manj pozna njene lastnosti. Vendar, telo brez duše ne more živeti, telo in duša delujeta v medsebojni odvisnosti. Sodobni človek si nadalje predstavlja, da možgani tvorijo misli, a oni so le področje njihove artikulacije, tistega, kar prihaja iz globin duše, se pravi iz srca. A tudi vsebina v možganih vpliva na stanje v srcu, tako njihova okuženost z racionalistično filozofijo povzroča, da človek začne v srcu postavljati Razum na prvo mesto – na mesto, ki pripada Bogu. Racionalizem najprej zavlada v srcu.

Posledice racionalizma

Postavljanje Razuma na prvo mesto (v srcu) ima za človeka številne negativne posledice, predvsem se s tem v njem začenja neka bolezen, kuga racionalizma, smrtonosna za dušo. Zakaj to duši prinaša smrt? Ker s tem človek na to mesto začne postavljati tudi sebe (Človeka), s tem človek postane (hoče postati) nekakšen bog, kar je ponavljanje izvirnega greha, ki je prvemu človeku prinesel duhovno smrt.

Racionalizem prinaša duši smrt še iz drugih razlogov, npr. s tem, da se človek v življenju daje voditi svojemu Razumu in svojemu racionalističnemu znanju, in s tem ne najde tiste poti, ki dušo vodi v Življenje. In tudi s tem, da ljudje naše dobe zaradi te kuge zavračajo, kar prihaja od Duha, se pravi tisto, kar bi nas pripeljalo na to pot, nas vodilo po njej.

Racionalizem nadalje vodi k izkrivljenemu pogledu na (empirično) znanost, ona kot najvišji dosežek Razuma, postane miselno orožje človeka-racionalista, ki ji začne pripisovati tudi stvari, ki jih ne zmore (npr. prej opisane), in noče videti, priznati meja, omejenosti njene spoznavne metode, seveda tudi ne meja razvoju njene »hčerke« – Tehnike.

In kje so meje te znanosti (ki se danes že vse jasneje nakazujejo)? Nekaj ključnega pri njej (njeni metodi) je merjenje, da bi nekaj merili, pa moramo le-to opazovati, in temu (opazovanju) se nakazujejo meje: na področju najmanjšega (delci) in največjega (vesolje).

Zato pa nevarnost ni prišla le od neke (zmotne, enostranske) podobe sveta, ampak tudi od nekega načina mišljenja, ki ga zahteva in razvija ravno merjenje. Možgani modernega človeka so zaradi tega postali preplavljeni s količinami, s številkami, ta človek pa ujetnik neke zmote, da je namreč na ta način (s pomočjo merjenja in številk) mogoče priti do resnice. Človek s pomočjo svoje znanosti sicer res marsikaj v svetu bolje pozna in razume kot ljudje prejšnjih dob, z določenih vidikov pa slabše. Zakaj? Na primer zaradi naslednjega: merjenje razvija nek način mišljenja, neko misel, ki je usmerjena k opažanju enakosti in podobnosti, k odmišljanju »nebistvenih in zanemarljivih podrobnosti« – da čim več stvari lahko merimo, proglasimo za »merljive«, s čimer se izgublja izostrenost, občutljivost za »malenkosti« (ki smo jih mi sami proglasili za takšne!), kar pa je lahko zelo slabo pri našem odločanju sredi sveta: tu so namreč ravno »podrobnosti« lahko odločilne! Racionalizem torej povzroča slepoto zanje. Uničuje pa tudi čut za jezik Duha, npr. za jezik videnj, pri razumevanju tega jezika so spet »malenkosti« mnogokrat odločilne. Še en razlog, zakaj racionalizem ovira človeka pri iskanju prave usmeritve v življenju.

Racionalizem ima posledice tudi za politiko in ekonomijo te civilizacije. Če namreč vodi v ateizem, s tem povzroča rušenje etičnih vrednot, moralni razkroj pa nujno otežuje delovanje politike in ekonomije. Zato, če naj bi gradili neko novo, naprednejšo kulturo, k temu nujno sodi premagovanje te kuge. Kako, na kakšen način? Tako, da kljub racionalistični filozofiji, s katero nam polnijo glave, razuma (v srcu) ne postavljamo na prvo mesto, tako, da sprejemamo, kar prihaja od Duha, da se učimo jezika Duha in da seveda potem to uporabljamo v življenju.

Racionalizem in satan

Satan nas je v naših časih uspel prepričati, da ne obstaja – zato, da lahko deluje, ne da bi se ga bali. Vendar, naj vanj verjamemo ali ne, on obstaja in deluje. Kako deluje, kaj hoče s svojim delovanjem v svetu doseči’ Deluje (tudi) preko ljudi, ki jih spravi pod svojo oblast in potem uporabi kot orožje, on nas poskuša zmesti, skuša pogubiti naše duše. Njegova zmaga: ko mu uspe speljati dušo v propad. On v svetu seje zmedo. Satan: »tisti, ki vse zmeša«. Ni nam težko opaziti, da živimo v svetu kaosa, v zbeganem svetu in zmešani družbi, kar vse kaže na njegovo današnjo oblast nad svetom.

In glede na to, kar smo prej ugotovili o racionalizmu (da vodi v ateizem, da povzroča duhovno smrt…), je povsem logično, da satan v naših časih prihaja z orožjem racionalizma, se pravi z znanostjo naše dobe, ta (moderna) Znanost je namreč njegovo (miselno) orožje – ker jo imamo za najvišji dosežek (razsvetljenega) Razuma. Z racionalizmom hrani nepregledne množice mladih, ki gredo skozi šolski sistem, tako, da jih hrani s to Znanostjo, njim »servirano« v racionalistični obliki, tam se jim ne podaja na tak način samo zato, da »je to primerno njihovi razvojni stopnji«, ampak tudi zato, da se jih vkaluplja v racionalistične miselne vzorce in šablone. Zato se jim ta (racionalistična) znanja podajajo na dogmatski način: kot nekaj »pravilnega«, ker je vse to »dokazano« in potem tudi »eksaktno opisano«, zato je v to treba verjeti in to sprejemati. Zato je tudi vse znanstvene teorije treba sprejeti kot »pravilne«, vanje se ne sme dvomiti, in tudi zato potem večina učencev ne razlikuje med teorijo (razlago) in stvarnostjo (naravo) kot takšno. Razne (lažne) teorije postanejo nespremenljive, večne resnice. Elementarni »delci« npr. zanje niso le teorija, ampak stvarno obstoječe kroglice, prav tako razni modeli atoma. Vendar, vse te teorije imajo vseeno neko podlago v empiriji (izkustvu), v eksperimentu, zato so uporabne (v tehniki), pomislimo samo na jedrsko energijo (cepitev atomskega jedra) ali na vsestransko uporabni elektron.

Ob tem bi rad opozoril na najnovejšo teorijo – na teorijo strun, ki jo fiziki gradijo že trideset let, in v kateri je racionalizem prignan do viška in do absurda. Ta teorija je namreč brez vsakega temelja v izkustvu, je čisti mentalni konstrukt, ki naj bi bil »končna teorija vsega«: ta teorija hoče biti teorija polja, hoče poenotiti vse štiri sile, delujoče v naravi (s tem štiri vrste polja) in obenem pojasniti nastanek in lastnosti vseh elementarnih delcev. In fiziki, pogojeni z nekim načinom mišljenja, so pri tem uporabili dva temeljna pojma iz fizike, pojem delca in dimenzije: strune so enodimenzionalni delci, ki delujejo znotraj enajstih dimenzij.

In večina ljudi si bo predstavljala, da »strune« zares obstajajo, in da je s tem mogoče vse to pojasniti. Se pravi: VSE je mogoče pojasniti brez Boga. Občutek imam, da so vse take teorije (ki so povrh še neuporabne v tehniki) lansirane v svet (in tudi na internet) ravno zato: ker je to racionalizem, ki vodi v ateizem. In v naših časih pošilja satan v svet številne lažne preroke, da tudi odrasle hranijo z racionalizmom in širijo po vsem svetu to kugo. To so racionalistični filozofi naše dobe, prepoznamo jih po tem, da nastopajo v imenu znanosti, se pravi, poslužujejo se raznih znanstvenih teorij, ki izvirajo iz racionalizma.

Franc Bešter, Slovenija

VIRdemokracija
Prejšnji članekIzhod iz krize
Naslednji članekSmo kristjani tudi v svetu