Piše: Franc Pintar

ZZB nasprotuje izdaji spominske znamke ob 100 letnici rojstva Franceta Balantiča. Za Zavod za turizem Kamnik je s tem ostala (še vedno;v nadaljevanju F. P.) v obdobju pred 30. leti.

Tako Balantiču s takratnega ideološkega podstata pripisujejo „ strah in trepet krajev kjer, je zahrbtno pobijal partizane“ .in „njegovo (dvomljivo) umetniško delo “. Izjava kot mantra ponavlja „nespoštovanje lastne zgodovine, da je temelje ( ne omenjajo komunistične,) slovenske države postavila prav OF“ Starodavni rek, da je zgodovina učiteljica življenja, je v agendi ZZB poudarjeno odsoten. Kot da ne poznajo slovenske ustave, ne vedo za prikrita grobišča in tajne depeše…, kar dokazujejo spominske slovesnosti in komemoracije

Bliža se 80 letnica dražgoške bitke. Govorci, ne samo v Dražgošah, še vedno mitizirajo NOB, revolucija je v glavnem poniknila, skoraj mimogrede pa omenjajo žrtve represalij okupatorja, ki jih zaradi partizanske taktike presenečenja in umikanja v gozdove partizani niso mogli (hoteli?) preprečiti. Dražgoško bitko razlagajo kot prvi frontalni spopad z Nemci. So partizani res verjeli, kot so obljubljali vaščanom, da bodo zmagali in obranili vas s 14 krat močnejšim okupatorjem? Kljub prošnjam naj se umaknejo, niso zapustili vasi. So jo pa po izgubljeni bitki. Je bilo trpljenje in žrtvovanje res potrebno, da smo si izborili (t. i). svobodo? ( prim. Programska izhodišča ZZB za leti 2021 – 2022; M. Pijade, 1. AVNOJ, brezdomci.)

Kljub izgubljeni bitki in njenega izjemnega moralnega odmeva (Križman, Dražgoše 2021) je po 45. letih skupna kostnica partizanov in žrtvovanih domačinov z napisom „izbojevali veliko zmago“ še vedno, ali pa ravno zaradi tega, v neposvečeni zemlji brez križa, V ZZB sicer radi pravijo, da je bila večina partizanov verna.

Cilka Prevc pravi: Pol stoletja smo morali molčati, a kot se zdi, naj bi celo šest let po uvedbi demokracije ne smeli odpreti ust“.(prim. MAG 1997) Molči se tudi o oviranju obnove vasi, cerkve…

Na slovesnosti v spomin na dražgoško bitko bodo nad kostnico zopet vihrali partizanski prapori z zvezdami in po pobočjih Jelovice ponovno grmelo Čez poljane požgane , Na juriš, Brigade s hribov…

V spomin na ta dogodek so leta 1976 postavili spomenik. Videti ga je daleč iz doline.

Iz pietete in resnice do neuslišanih, a žrtvovanih, tudi partizanov, bi se kot opomin iz poštenosti do „moralnega odmeva“ po pobočjih Jelovice morala slišati tudi Balantičeva pesem Zasuta usta:

Nekje pokopališče je na hribu — brez križev, rož, grobovi sami, / in prek razpadlega zidu rumena trta, / ki išče luč z ugaslimi rokami. / Ležim v globini tiho, tiho, / v dolini mrzel je večer in pust. / Pri meni noč je in mi sveti./
Joj , lep je molk s prstjo zasutih ust

France Pibernik je najboljši poznavalec Balantiča. Nekateri povzetki iz njegovih del dokazujejo, da ima nasprotovanje spominski znamki ZZB še vedno ideološki podstat (propadlega?) komunističnega sistema:

Arhiv RS, II 1959: Tisti, ki bi ga radi rehabilitirali, ga prikazujejo kot mučenika in ne morejo sprejeti dejstva, da je bil fašist, kolikor ga je bilo.

SDV 1966: Konkretnih podatkov, da bi sodeloval pri mučenju ali umorih, ni.

Franc Šetinc 1972: Ko se je Balantič kot pesnik opredelil za neko politično gibanje, ki je bilo celo izdajalsko, je pesem dobila tudi politične razsežnosti.

Mitja Ribičič 1982: Balantič ni bil nikakršen pesniški izpovedovalec klerofašističnega mračnjaštva.

Josip Vidmar, 1983: V Balantiču vidi tipičnega slovenskega pubertnega vernika, v katerem in nič človeško pomembnega in še manj pesniško zrelega ali celo pretresljivega

Perverzno je, ko ZZB in ideološki somišljeniki poudarjajo človekove pravice (svetovni dan je 10. 12.) in deklaracije OZN, ko pa istočasno nasprotujejo resoluciji evropskega parlamenta o pomenu zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope.

Franc Pintar, Bled

VIRdemokracija
Prejšnji članekBomo morali več pozornosti nameniti skupnosti
Naslednji članekBarabe računajo na strah, da ljudi zasužnjijo

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj